Z odločitvijo o uvedbi je smiselno počakati – EOL št. 166

Mag. Marko Zidanšek

Kavcijski sistem ravnanja z odpadno embalažo je na prvi pogled najboljše orodje za doseganje okoljskih ciljev, ki jih je v okviru spodbujanja krožnega gospodarstva predpisala EU. V očeh potrošnikov je videti kot preprost nagrajevalni sistem, s pomočjo katerega bi se izognili odmetavanju odpadne embalaže v naravo in hitro zagotovili visok delež zbrane embalaže glede na količino dane na trg. Žal pa je kavcijski sistem ravnanja z embalažo zelo drag.

Sedemkrat višji stroški

Visoka cena tega sistema se odraža tako v investicijskih stroških v opremo kot tudi v visokih stroških upravljanja sistema. Zato menim, da preden začnemo z uvajanjem kavcijskega sistema za embalažo za enkratno uporabo, se vprašamo, ali je obstoječ sistem ločevanja embalaže za enkratno uporabo trenutno v Sloveniji res tako slab, da ne omogoča doseganja evropskih ciljev o zbrani količini plastenk in pločevink do 2025 oz. 2029.

Podatki iz Litve kažejo, da so se stroški zbiranja PET plastenk ob uvedbi kavcijskega sistema dvignili od 130 na 976 eur za tono plastenk. Za uvedbo kavcijskega sistema je namreč potrebno v trgovskih centrih namestiti ustrezne avtomate za sprejem odpadne embalaže ter opremo za baliranje te embalaže, zadostne skladiščne površine za skladiščenje zbrane embalaže ter zagotoviti ustrezno delovno silo ter logistiko za izvedbo teh poslovnih procesov. Še poseben izziv predstavlja vračanje embalaže pri manjših trgovinah, ki prodajajo blago, katerega embalaža je podvržena kavcijskemu sistemu.

Po izkušnjah iz drugih držav je kavcijski sistem zelo primeren tam, kjer ni dobro urejenega sistema zbiranja komunalnih odpadkov ter razvitega sistema ločenega zbiranja komunalnih odpadkov in posledično nizke okoljske osveščenosti prebivalstva. V teh državah je praviloma veliko odpadkov (tudi embalaže) odvrženo v okolje, kar predstavlja javno higienski problem. V takih primerih je kljub visokim stroškom uvedbe in izvajanja kavcijskega sistema le-tega zelo smiselno uvesti.

Najboljši sistem zbiranja odpadkov

Pri nas se komunalna odpadna embalaža (KOE) v glavnem pojavlja v treh masnih tokovih. Največji masni tok je ločeno zbrana KOE v zabojnikih za odpadno embalažo, drugi masni tok je nepravilno odložena KOE v zabojnikih za mešane komunalne odpadke, tretji masni tok pa je smetenje okolja z odpadno embalažo. Leta 2016 se je na nivoju EU v okviru ocene sistemov za zbiranje komunalnih odpadkov izvedla primerjalna analiza med prestolnicami članic EU. Ocena se je nanašala na stroškovno in operativno izvajanje sistema zbiranja komunalnih odpadkov v korelaciji z rezultati ločenega zbiranja komunalnih odpadkov. Med vsemi prestolnicami je Ljubljana pred Talinom in Helskinki prejela najboljšo oceno.

Sistem zbiranja odpadkov v Ljubljani pa je zgolj primer, kako imamo urejeno zbiranje komunalnih odpadkov v celotni Sloveniji. Tak sistem zbiranja, kot ga ima Ljubljana, ima uveden velika večina slovenskih občin.

Uspešno izločevanje embalaže iz MKO

Ker v Sloveniji sistem ločenega zbiranja komunalnih odpadkov deluje dobro in je zavest prebivalstva na tako visokem nivoju, da smetenje okolja z embalažo ne predstavlja sistemskega problema ter se pojavlja v mikro obsegu, lahko trdimo, da se 99 % KOE pojavlja v prvih dveh masnih tokovih, za katere pa je na sistemski ravni zgotovljena ustrezna ureditev. Poleg ločenega zbiranja KOE zakonodaja namreč zahteva tudi izločanje KOE v postopku obdelave mešanih komunalnih odpadkov. Primer dobre prakse je RCERO Celje, kjer v postopku obdelave mešanih komunalnih odpadkov s sodobnimi napravami za razvrščanje odpadkov na letni ravni izločijo cca. 3.500 ton odpadne embalaže. Če za oba največja masna tokova zgotovimo, ne samo na zakonodajni ravni, temveč tudi v praksi, ustrezno ravnanje z odpadno embalažo, lahko upravičeno pričakujemo doseganje predpisanih okoljskih ciljev. Zato je pred dokončno odločitvijo o uvedbi kavcijskega sistema potrebno izkoristiti obstoječi sistem in skušati z njim doseči kar najboljše okoljske cilje.

Proizvajalčeva razširjena odgovornost

Novi ZVO-2 v okviru določil proizvajalčeve razširjene odgovornosti predvideva, da bodo proizvajalci svoje okoljske obveznosti izvajali individualno ali skupinsko preko zgolj ene neprofitne organizacije, ki jo bodo ustanovili. Zaradi neurejenosti trenutnega sistema se lahko predvideva, da bo potrebno vsaj eno leto po implementaciji določil proizvajalčeve razširjene odgovornosti iz ZVO-2 za uveljavitev sistema, da se uvedejo vse potrebne evidence masnih tokov embalaže in embalažnih materialov ter da se bo posledično lahko verodostojno ocenilo izpolnjevanje okoljskih ciljev. Dejstvo je, da se vsa komunalna embalaža zbere v okviru izvajanja gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov ter da je ta embalaža pravilno odložena v zabojnike za ločeno zbiranje odpadkov. Zato gre iskati razloge za slabšo oceno doseganja okoljskih ciljev predvsem v tem, da se embalažni materiali, ki imajo pozitivno vrednost na trgu, prodajajo izven obstoječih evidenc ter se tako zamegli prihodke, ki bi morali zmanjševati stroške ravnanja z odpadno embalažo. Embalažne materiale, ki predstavljajo v procesu recikliranja dodatne stroške, pa izvajalci obdelave embalaže preprosto zmeljejo ter jih namenijo za energetsko izrabo.

Dve leti za dosego ciljev

Zato predlagamo odložitev sistemske uvedbe kavcijskega sistema vsaj za dve leti po implementaciji določil proizvajalčeve razširjene odgovornosti iz ZVO-2, da bodo proizvajalci preko organizacije za embalažo ob obstoječi infrastrukturi za zbiranje in obdelavo odpadkov ter ob intenzivnem osveščanju državljanov skušali doseči predpisane okoljske cilje. V kolikor tega v naslednjih dveh letih ne dosežejo, bodo sami zainteresirani za uvedbo kavcijskega sistema, sicer jim bo sledila kazen zaradi neizpolnjevanja okoljskih ciljev.

Z makroekonomskega vidika se moramo zavedati, da (pre)velike stroške kavcijskega sistema plačajo potrošniki skozi maloprodajno ceno blaga, ki ga kupijo v trgovini. V kolikor pa se bodo proizvodi zaradi nespametne odločitve za uvedbo (pre)dragih rešitev ravnanja z embalažo podražili, pa s tem zmanjšujemo kupno moč našega prebivalstva. Zavedati se moramo, da povrnjena kavcija ne predstavlja nagrade ali dodatnega zaslužka, temveč le vračilo dela cene izdelka, ki ga je kupec plačal ob nakupu tega izdelka. Če na Hrvaškem, kjer sicer po deležih ločeno zbranih odpadkov močno zaostajajo za Slovenijo, dobijo pol kune za vrnjeno plastenko, morajo zaradi kavcijskega sistema odšteti kuno in pol več za novo pijačo.

V Sloveniji je infrastruktura postavljena, imamo zbirne centre, imamo zbiranje odpadne embalaže od vrat do vrat, sortirnice, komunalna podjetja imajo specialna gospodarska vozila, zabojnike in drugo. Če sistem zbiranja postavljamo na novo, podvajamo sistem, ki povzroča dvojne stroške potrošnikom, to pa verjamem, da ne sme biti cilj odločevalcev.