Embalaža Okolje Logistika št. 152

Embalaža Okolje Logistika št. 152



Jože Volfand, urednik
Jože Volfand, urednik

O prenovi starih veliko, o gradnji novih premalo

Kakšen bo obljubljen val prenove stavbnega fonda za manj izpustov? Kako bomo prenavljali stare stavbe in kako bomo gradili nove – res po novem ali tako tako?

Kdor je zmogel vsaj prelistati nekaj svežih strokovnih gradiv tega leta (od NEPN, Podnebnega ogledala 2020, Dolgoročne strategije energetske prenove stavb do leta 2050, nove gradbene zakonodaje, Resolucije o nacionalnem programu varstva okolja, osnutka Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050, a to še ni vse), seveda razume vsebinsko povezanost dokumentov. Tudi ponavljanja, saj je NEPN pač krovni dokument. Enega izmed razmeroma bližnjih ciljev, do leta 2030, moram zapisati. Do takrat naj bi zmanjšali izpuste TGP v stavbah za 76 %. Leta 2023, ko bo prve spremembe doživljal NEPN, naj bi bili določeni še višji cilji. Kateri pospešeni koraki naj bi cilje približali, so navedeni. Več je dvomov, ali bo ciljna črta dosežena. Na primer zato, ker se je od leta 2010, ko je bil sprejet Akcijski načrt za OVE 2010-2020, delež obnovljivih virov povečal le za 0,9 odstotne točke. Raba energije v stavbah pa je med osrednjimi viri CO₂.

Torej ni čudno, da je energetska prenova stavb, večja energetska učinkovitost in doseganje minimalnih izpustov v stavbnem sektorju strateška usmeritev EU in Slovenije. Kar naj bi upoštevali finančni okviri zelenega dogovora, zaostreni predpisi za gradnjo in prenovo stavb, gre za uvedbo skoraj ničenergijske stavbe sNES in za vključitev trajnostnega vrednotenja stavb, in drugačni temelji prenove in novogradnje. Drugačen temelj je – upoštevati celotni življenjski ciklus stavbe. Prav gradnja stavb, s pogledom na celotno vrednostno verigo v panogi, naj bi bila v središču prehoda v nizkoogljično krožno gospodarstvo.

Najprej, kako kaže s financami. Jih bo dovolj za val prenove? Avtorji dokumenta o dolgoročni strategiji energetske prenove s podatki dokazujejo, da ne. Pri zgradbah zeva v obsegu potrebnih naložb v EU velika luknja.

V Sloveniji, pravi dokument, je podobno. Navedena sta dva podatka. Prvi. V obdobju 2015 do 2030 je celotna vrednost potrebnih naložb ocenjena na 6,71 milijarde. Vrednost dodatnih naložb, brez rednega vzdrževanja stavb, pa še 5,48 milijarde EUR. Drugi. Za energetsko učinkovitost stavb so v obdobju 2021-2030 potrebne energetske prenove v obsegu 8.274 mio EUR (za stanovanjski, javni in zasebni storitveni sektor).

Vendar – brez izrazitega povečanja dosedanje dinamike pri izvedbi projektov, tako dokument, ne bo dovolj prenov. Kako bo, povrh. nacionalni zeleni dogovor za (celovito) prenovo stavb okleščen zaradi virusa, ni ocen. A naj bi bile kmalu znane.

Obseg in dinamiko prenove stavbnega fonda bo pač krojil finančni okvir. Toda prvo vprašanje je, kakšna bo prenova, ne koliko je bo. Kakšna bo trajnostna gradnja, ki »prednostno vključuje materiale z nizkim ogljičnim odtisom, s sočasno celostno prenovo za odpornost za podnebnega tveganja, protipotresno, protipožarno varnost?« Raba energije seveda daje stavbi potrdilo o njeni (ne)trajnostnosti. Kajti 80 % stroškov stavbe povzroča uporaba, le 20 % jih gradnja. Ali je raba energije začetek in konec trajnostne gradnje? V nobenem aktualnem dokumentu o prenovi in gradnji stavb trajnostna gradnja ni opredeljena. Čeprav so že znane podlage za nacionalni sistem vrednotenja trajnostne gradnje, o čemer pišejo dr. Sabina Jordan, Friderik Knez, dr. Marjana Šijanec Zavrl in mag. Miha Tomšič v priročniku Prehod v trajnostno gradnjo in življenjski cikel stavbe. Priročnik je pred izidom, v reviji objavljamo nekaj poudarkov iz tematskih prispevkov. Prehod v trajnostno gradnjo poteka v več korakih: integralno projektiranje z domišljenim posegom v prostor, gradnja stavbe, obratovanje in vzdrževanje v času človekovega bivanja v stavbi in razgradnja, ko se začne kroženje materialov, poraba virov.

Kam se izgubljajo v Sloveniji gradbeni odpadki in drugi viri? Kako energetsko učinkovitost, razogljičenost in kakovost bivanja v stavbi določajo materiali? Kateri najbolj?

Stavbe bodo manj ogljične, bolj krožne in pametne s celovitim pristopom k trajnostni gradnji. Kajti stavba je kreacija interdisciplinarnih strok. Andrej Ržišnik v priročniku piše, da bo prehod v trajnostno gradnjo zelo otežen, če ne bo stalnega usklajenega sodelovanja širokega kroga strok v vseh fazah projektov: »Gre za osnovni problem v našem strokovno organizacijskem okolju, ki ne izhaja iz prakse integralnega projektiranja arhitekta in inženirjev. V zadnjih tridesetih letih smo bili priča, in to ne samo v naši državi, izraziti segmentaciji strok – izdelek je skupen, a nastane »per partes« in neusklajenosti so programirane. Največji izziv integralnega projektiranja je v fleksibilnem vodenju interdisciplinarnega dela – povsem ustrezna je primerjava z orkestracijo …«

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.