Pri reciklaži ne več na oko, pač pa s standardi

Joze-Volfand

Slovenska znanost spet slavi. Tokrat pri zelenem recikliranju strupenih e-odpadkov. Dr. Nejc Hodnik s Kemijskega inštituta je z eksperimenti razvil postopek, ki omogoča raztapljanje platine z manj agresivnimi snovmi in z manj izpusti nevarnih plinov. Kako bo z raziskovalnim dosežkom na trgu, ne ve, ve pa, da bo problem v EU vsako leto večji.

Zakaj? Kot je povedal, je bilo lani v Evropi za 10 milijonov ton elektronskih »smeti«. Prihodnje leto jih naj bi bilo 50 milijonov. Platina je med ključnimi plemenitimi kovinami pri proizvodnji visokotehnoloških tabličnih telefonov. Evropskemu gospodarstvu teh kovin primanjkuje. Rešitev? Seveda recikliranje.

A Evropa je navzlic papirnim opredelitvam o družbi recikliranja in o trajnostnem upravljanju z viri prepočasna. Tudi gospodarstvo še ni vzelo čisto zares lekcij o krožnem gospodarstvu, čeprav na lastni koži čuti, kaj se dogaja s cenami surovin, uvozom in izvozom odpadkov in kje so nahajališča za zeleno proizvodnjo. Menda v EU vsako leto nastane več kot 2,5 milijarde ton odpadkov. Polovico se jih ne uporabi ponovno ali ne reciklira. So izgubljeni. Tudi 50 – 80 % računalnikov ne. Nekateri kritiki upravičeno opozarjajo na ekonomičnost reciklaže. A bolj prepričljive so študije, kakršno je poslala na trg danska tehniška univerza. Ugotovila je, da je v 83-ih % recikliranje najbolj učinkovita metoda upravljanja z gospodinjskimi odpadki.

Mobilnik sicer ni gospodinjski odpadek. Vendar – kar 80 % se jih lahko reciklira. V mobilnikih so arzen, cink, svinec, plastika, srebro, v telefonih in računalnikih se v čipih skriva zlato. A kaj se skriva šele v razgradnji izrabljenih motornih vozil! Pri tem izpitu je pogrnila EU, z njo pa že leta in leta ne more popraviti nezadostne ocene Slovenija. Čeprav lahko imetnik izrabljeno motorno vozilo brezplačno odda v obrat za razstavljanje, Slovenija letno ne more zbrati na zbirnih mestih več kot okrog 6.000 vozil. Od približno 30.000, kolikor naj bi jih nastalo na trgu. In zdaj, ko so se v medresorskem usklajevanju skoraj že v celoti uskladili, da je potrebno s finančnim ukrepom preprečiti zlorabo odjave vozila iz prometa, se je menda spet zapletlo. Do kdaj? Okoljska ministrica je napovedala rešitev do konca leta. Kaj bi pokazal izračun gospodarske škode? Igor Lipovnik iz podjetja MPI reciklaža je na 3. reciklažni konferenci industrijskih podjetij postregel s podatki, koliko akumulatorjev in baterij morajo uvoziti. Če omenim samo ta del odpadnega vozila.

Kako je torej z reciklažo pri nas doma, saj je lahko Slovenija boljša od evropskega povprečja?

Na makro ravni, če se razgledamo po bruseljski proizvodnji okoljskih idej in vizij, ni jih malo, marsikatera res zažge kot opozorilo, se da vse okrog virov in odpadkov zapakirati kot okoljski in ekonomski, seveda tudi socialni izziv. A bodimo praktični. Operativni. Kakšen je v Sloveniji obseg ponovne uporabe proizvodov in koliko bo reciklaže danes in koliko do leta 2020, je zelo praktično vprašanje. Če v Sloveniji letno nastane 7 milijonov ton odpadkov, od tega okrog 900.000 ton komunalnih, moramo pač vedeti, kaj z njimi počnemo. Kateri so in kaj se zgodi z masnimi tokovi, ki se znajdejo na trgu, in ali bomo začeli uveljavljati standarde za kakovost sortiranja in reciklaže?

A tu je hakeljc.

Slovenija je v EU razvrščena v vrh držav po stopnji reciklaže. Nedvomno podatek ni prazen. Reciklaža papirja, plastike, kovin, to potrjuje. Vendar je Računsko sodišče leta 2015 ugotovilo, da kar 42,5 % vseh komunalnih služb količino zbranih odpadkov ocenjuje na oko. Obvezno tehtanje je torej od lani, MOP pa v enem izmed nedavnih sporočil za javnost razlaga, zakaj še ne more sporočiti tržnih deležev shem pri prevzemanju odpadne embalaže. Ker preverjajo točnost podatkov.

V Sloveniji se ne ve točno, ali drugače, statistike so le približne, koliko odpadkov je odloženih, koliko recikliranih in koliko izvoženih v tujino. Napihovanju statistike o učinkovitem ravnanju z odpadki naj naredi konec predlagani operativni sistem ravnanja z odpadki – z uvedbo informacijskega sistema, ki bo omogočil preverjanje podatkov. Zdaj enotne evidence ni in tudi ni realne ocene o ponovni uporabi in reciklaži. Tisto, kar se dogaja pod mizo, tokrat odmislimo.

Ne da pa se povsem odmisliti rokavice, ki jo je slovenska reciklažna industrija vrgla v obraz trem ministrstvom: za okolje in prostor, za gospodarski razvoj in tehnologijo ter finance. Preberite v reviji.

A še nekaj je. Drugačno upravljanje z viri se zares začenja s spremenjenim vzorcem obnašanja. Vseh in vsakogar. Naomi Klein v knjigi To vse spremeni trka najprej predvsem na vest bogatih. Dodajam. V Sloveniji se naj naprej pogleda v zrcalo tisti del uradništva na državni ravni, ki lahko s svojimi strokovnimi odločitvami in papirnimi dovoljenji pospeši, ne zapleta in ne nagaja, kar najboljše lahko naredimo z odpadki. Zdaj je pajkova mreža polna.

Jože Volfand,
glavni urednik

Številko EOL 113 lahko prelistate tukaj.