Papir servis, Slopak, MOP …. in še enkrat MOP
(ali Odpadkarska mafija in sistemska korupcija)

Joze-Volfand

Z odpadki se javnost ukvarja le toliko, kot je nujno potrebno. Daleč od njenih oči pa se lahko razraščajo rakaste interesne tvorbe.

Poglejmo zgodbo.

Ali je scenarij s Slopakom spodletel ali pa zadnji prizor še ni odigran?

Ve se veliko in hkrati še ne vse. A znano je, da je Slopak povsem na začetku, takrat je bila direktorica Barbara Avčin Tržan, sedanja direktorica Direktorata za okolje in prostor na MOP-u, podpisal pogodbo s Papir servisom kot dobaviteljem in izvajalcem storitev. Tako kot z drugimi. No, to ni res. Pogodba je dajala Papir servisu vrsto enostranskih klavzul, takšne, da so Slopaku povzročili poslovno škodo in ga končno pahnili v izgubo. Kajpak ne le zaradi tega. A to še ni vse. Z aneksi so takšno pogodbo Papir servisu podaljšali, podpisal jo je Andrej Sotelšek, kar do leta 2022, čeprav je bilo igralcem v zgodbi znano, da je za Slopak škodljiva. Ne le škodljiva. Pravno je skoraj zacementirana, tako da je Slopak več mesecev iskal izhod iz spretne pravne zanke.

Martin Odlazek iz družbe Krater, kamor sodi Papir servis, ni želel pojasnjevati zapletov, enako Barbara Avčin Tržan kljub večkratnim urgencam in obljubam z njene strani. Druge izjave v reviji objavljamo. Načrtovan je bil prevzem oziroma mrk Slopaka. Papir servis v tem času ni skrival dobrih kontaktov z Direktoratom za okolje in prostor, revizija poslovanja Slopaka pa je odkrila zelo poučen primer, kakšne ne smejo biti pogodbe med dvema poslovnima partnerjema, če hočeta biti pri poslu zmagovalca.

Torej.

Ali je še vedno nedokončana mala drama o Slopaku povezana s poskusi demontaže sistema ravnanja z odpadno embalažo in s poslovnimi ambicijami, kdo si bo v Sloveniji odrezal največji kos pogače pri surovinskih virih odpadne embalaže, je pravzaprav vseeno, saj gre za mnogo več. Režiserjev odpadkarskih in embalažnih zgodb je več. Bistveno je – ali je točno, da je odpadkarska mafija vse močnejša in da ji štango drži sistemska korupcija? Takšne so ocene poznavalcev, ki so del trga in obenem nemočni, da bi obrzdali prepohlepne igralce. Potajijo se tudi takrat, ko reagira inšpekcija ali ko se končno z nekaj grožnjami premakne MOP, čeprav v resnici več mesecev daje vtis, kot da v tej državi za odpadno embalažo ni odgovoren in da se najbolje počuti v vlogi gasilca. Dialoga ne mara preveč.

Seveda si vseh črnih pik ne zaslužita samo Direktorat za okolje in MOP. Čeprav je kajpak res, da se dobro ve, kakšna so bila stališča Računskega in Upravnega sodišča, kdo daje okoljevarstvena dovoljenja in koncesije, kdo je zakonodajalec in kdo je koordinator interesov v sistemu ravnanja z odpadno embalažo. Ali bi moral biti. In če ni koordinator, potem naj postane predvsem kraj pogovorov in dogodkov z vsemi, ki so odgovorni, da bo sistem učinkovitejši, predvsem pa zelo pregleden. Brez skrivalnic. Kajti interesov, več ekonomskih kot okoljskih, bo pri odpadkih kot surovini vse več. Ne manj.

Če ne bo ravnal drugače, se bo MOP še bolj utapljal v vse bolj vrelem loncu upravičenih kritik (v reviji objavljamo precej pobud za spremembo odnosov med akterji), da ne igra z odprtimi kartami na mizi in da se nekateri posamezniki, državni uradniki pustijo zvleči v mrežo zasebnih interesov. Včasih celo presenetljivo očitno. Če se MOP res želi dokazati kot strokovni servis tistih, ki jim predpisuje pravila igre in ravnanj, potem se mora najprej sam pogledati v zrcalo. Kaj namreč stori za to, da povezuje vse, ki so lahko partnerji in zavezniki za zeleno Slovenijo? Če tega ne bo storil pod novim ministrom, se bodo v njem porazgubili še tisti posamezni uradniki, ki vedo, kaj je treba spremeniti, in ki to hočejo.

Brez močnega prepiha pa se bodo podobne zgodbe o neprevzemanju odpadne embalaže ali o Slopaku ponavljale.

Preveč je besed, ki rastejo le na jeziku.

Jože Volfand,
glavni urednik

Številko EOL 64/65 lahko prelistate tukaj.