Ključne novosti novega Zakona o varstvu okolja - EOL 165/165

Ključne novosti novega Zakona o varstvu okolja - EOL 165/165

Ministrstvo za okolje in prostor

Promocija

Vlada je v začetku novembra potrdila predlog Zakona o varstvu okolja (ZVO-2), ki smo ga pripravili na Ministrstvu za okolje in prostor, ter ga poslala v parlamentarno obravnavo. Z novim sistemskim zakonom bodo odpravljene neskladnosti ZVO-1 z pravom EU in doseženo bo hitrejše reševanje upravnih postopkov, povezanih s posegi v okolje, prav tako pa bo bolje urejeno ravnanje z odpadki.

Proizvajalčeva razširjena odgovornost (PRO). Proizvajalec je odgovoren za celoten življenjski cikel proizvoda. Proizvajalec ni odgovoren zgolj za postavitev produkta na trg, ampak tudi za obdelavo potem, ko produkt postane odpadek. Npr.: ko steklenica pijače postane odpadek, mora proizvajalec poskrbeti tudi za njegov prevzem in zbiranje ter predelavo.
Proizvajalčeva razširjena odgovornost (PRO). Proizvajalec je odgovoren za celoten življenjski cikel proizvoda. Proizvajalec ni odgovoren zgolj za postavitev produkta na trg, ampak tudi za obdelavo potem, ko produkt postane odpadek. Npr.: ko steklenica pijače postane odpadek, mora proizvajalec poskrbeti tudi za njegov prevzem in zbiranje ter predelavo.

Celovita ureditev ravnanja z odpadki

Dosedanja zakonska ureditev je bila podnormirana, večino pravil so določali podzakonski predpisi. ZVO-2 zdaj področje odpadkov celovito ureja, hkrati pa z novo ureditvijo bistveno dereguliramo in poenostavljamo upravne postopke, povezane z odpadki (predvsem z zbiranjem odpadkov). Dosedanja ureditev v Uredbi o odpadkih je namreč zahtevala za zbiranje odpadkov bistveno več, kot od nas zahteva Direktiva o odpadkih. Kljub obsežni pravni regulaciji in kompleksnim upravnim postopkom pa ni bil dosežen temeljni cilj, to je odgovorno ravnanje z odpadki.

Izvajalci dejavnosti zbiranja in obdelave odpadkov (razen izvajalci javne službe) bodo morali biti po novem lastniki nepremičnin in premičnin, ki jih bodo potrebovali za izvajanje teh dejavnosti, s čimer bo doseženo povečanje njihovega odgovornega ravnanja. Za obstoječe zbiralce in obdelovalce odpadkov, ki nepremičnin in premičnin, ki jih potrebujejo za izvajanje teh dejavnosti, nimajo v lasti, je predvideno petletno prehodno obdobje za prilagoditev novim določbam glede lastništva, razen če gre za zbiranje odpadnega blata iz komunalnih čistilnih naprav – v tem primeru je prehodno obdobje eno leto.

Zakon tudi določa, da bo imela država v primeru neustreznega ravnanja z odpadki, ki odstopa od pravil ravnanja z odpadki (npr. puščanje in odmetavanje odpadkov v okolju) in posledične čezmerne obremenitve okolja ter morebitnega nastanka okoljske škode, možnost poseči v premoženje oseb, ki bodo povzročile takšne posledice ali bodo s tem ravnanjem in posledicami povezane, poplačati sanacijo ali vsaj del sanacije. Zakon namreč jasno določa odgovornost vseh vpletenih v primeru odmetavanja odpadkov v okolje (kriv je tudi tisti, ki izvede, in tisti, ki naroča ali organizira odmetavanje). Urejeno je tudi interventno ukrepanje v takih primerih. Ukrepa se po sistemu, ki velja v primeru okoljske nesreče. S to ureditvijo bo doseženo najhitrejše možno ukrepanje ter vzpostavljeni pogoji za ugotavljanje morebitne okoljske škode.

Poleg omenjenih ureditev so v zvezi z ravnanjem z odpadki urejena merila za prenehanje statusa odpadka, s čimer je določen temeljni pravni okvir za krožno gospodarstvo, ter nov sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO).

Temeljni cilj nove ureditve PRO je doseči, da bodo proizvajalci nosili vse stroške, povezane z odpadki iz svojih proizvodov, in da bodo ti stroški čim nižji. Zato ni dovolj zagotoviti, da bodo odpadki (npr. odpadna embalaža) pobrani v celoti, temveč je treba zagotoviti ustrezno ravnanje z njimi v nadaljnjem procesu, to je zagotoviti njihovo recikliranje oziroma druge vrste predelave. To je pomembno zaradi doseganja ciljev EU v zvezi s predelavo oziroma recikliranjem odpadkov. Dosedanji sistem, v katerem so lastniki organizacij predelovalci in ne proizvajalci in v katerem tako kapitalsko obvladovane organizacije med seboj tekmujejo za tržni delež s ciljem čim večjega dobička, je v popolnem nasprotju z ureditvijo v spremembi Direktive o odpadkih. Ta zahteva, da nosijo proizvajalci vse stroške, vendar morajo biti ti čim nižji, da se v primeru, da za njihove odpadke skrbi organizacija, obdelava odpadkov obdelovalcem oddaja na pregleden način, da proizvajalci lahko za izpolnjevanje svojih obveznosti ustanovijo organizacijo. Pri tem pa je naloga te organizacije, da skrbi za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev s čim nižjimi stroški in ne za čim večji dobiček. Glavne značilnosti predlagane ureditve so jasna ločitev organizacije in obdelovalcev odpadkov (ti ne smejo imeti kapitalske udeležbe v organizaciji), neprofitnost organizacije, organizacija opravlja naloge za proizvajalce, vendar pa deluje tudi v javnem interesu (doseganje okoljskih ciljev) ter ena organizacija za eno vrsto masnega toka odpadkov. Dosedanji sistem, ki je omogočal več organizacij, se v praksi namreč izigrava, seveda deloma tudi zaradi ne dovolj učinkovitega nadzora države. Sistem z eno organizacijo tega ne bo več omogočal. Bojazen, da bodo zaradi zgolj ene organizacije stroški za proizvajalce višji, pa je odveč, saj bodo organizacijo upravljali proizvajalci sami.

Direktiva o odpadkih, ki ureja PRO, favorizira eno organizacijo za en tok odpadkov; dopušča sicer tudi več organizacij, vendar le pod pogojem, da država ustanovi dodatni organ, ki nadzoruje več organizacij. Za možnost z več organizacijami za en masni tok odpadkov se nismo odločili, zato ker je ta sistem manj pregleden, hkrati pa zahteva več administracije.

Prenovljena ureditev postopka ugotavljanja nastanka okoljske škode

Zakon podrobneje ureja postopek ugotavljanja okoljske škode, tako da bo nova ureditev omogočala hitrejše odločanje v teh postopkih. Dodane pa so tudi nekatere povsem nove določbe: v primeru, da bo ugotovljena okoljska škoda in bo njen povzročitelj želel prodati nepremičnine, s katerimi ali na katerih je to okoljsko škodo povzročil, takšnih nepremičnin ne bo mogel prodati tretji osebi, dokler ne bo zaključena sanacija okolja. Ne glede na to pa bo prodaja takšne nepremičnine vseeno možna, vendar le pod pogojem, da se bo v pogodbi kupec jasno zavezal k prevzemu stroškov in izvedbi sanacije okolja. Zakon na novo ureja tudi obveznost zavarovanja odgovornosti za nastanek okoljske škode zaradi povzročitve nenadnega onesnaženja. Ta obveznost bo za obstoječe dejavnosti, ki so predmet Direktive o okoljski škodi, začela veljati po preteku prehodnega obdobja 18 mesecev, preverjali pa jo bodo okoljski inšpektorji. Takšno zavarovanje bo v primeru nesreče z vplivi na okolje omogočalo hitrejše ukrepanje, s tem pa bo dosežena tudi višja raven varnosti za okolje.

V EU prevladuje sistem PRO z eno organizacijo za posamezni masni tok
V EU prevladuje sistem PRO z eno organizacijo za posamezni masni tok

Prenovljena ureditev postopkov za posege v okolje

Zakon podrobneje ureja predhodni postopek in postopek presoje vplivov na okolje. Novost v predhodnem postopku je, da ministrstvo zagotovi javnosti vpogled v vlogo za predhodni postopek za nameravane posege. S to rešitvijo bo slovenska zakonodaja usklajena z evropsko, na kar nas že vrsto let opozarja Evropska komisija.

Zakon posebej ureja situacijo, v kateri je nosilec nameravanega posega že začel s posegom ali ga je že izvedel, pa je po tem bila izdana pravnomočna sodba, v kateri je sodišče ugotovilo, da bi moral nosilec za njegovo izvedbo pridobiti okoljevarstveno soglasje. V takšnem primeru mora nosilec posega vložiti vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja ali vlogo za pridobitev integralnega gradbenega dovoljenja v skladu z zakonom, ki ureja graditev, ministrstvo pa mu v upravni odločbi, izdani na podlagi omenjene vloge, naloži izvedbo ukrepov, s katerimi se preprečijo, zmanjšajo ali odstranijo vplivi posega na okolje. Če ministrstvo ugotovi, da je poseg kljub tem in izravnalnim ukrepom, nesprejemljiv, pa zavrne izdajo okoljevarstvenega soglasja in nosilcu naloži odpravo posledic posega.

V primerih, ko nosilec nameravanega posega z vlogo za predhodni postopek zahteva izvedbo predhodnega postopka za takšen poseg, ki je v očitnem nasprotju s predpisi, kar pomeni, da pri takšnem posegu ni mogoče odločati o tem, ali je zanj potrebna presoja vplivov na okolje ali ne, saj ni izvedljiv, zakon za te primere določa, da ministrstvo vlogo zavrže in svojo odločitev utemelji. V primerih, ko nosilec nameravanega posega vloži zahtevo za izvedbo predhodnega postopka za nameravani poseg, ki ni poseg iz Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 51/14, 57/15, 26/17 in 105/20), ministrstvo takšno vlogo prav tako s sklepom zavrže in utemelji razloge za takšno odločitev. Za takšno vlogo pa se tudi ne uporabljajo določbe glede obveščanja javnosti in udeležbe zainteresirane javnosti.

V zvezi z okoljevarstvenimi dovoljenji je treba omeniti ureditve, s katerimi se odpravlja opomine Evropske komisije glede zaključkov o BAT in izhodiščnih poročil, ki so potrebna za naprave in dejavnosti, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega; omenjeno poimenovanje naprav in dejavnosti se sicer z novim zakonom usklajuje v Direktivo o industrijskih emisijah v naprave, ki povzročajo industrijske emisije. Glede zaključkov o BAT, ki se jim mora naprava prilagoditi v štirih letih od njihove objave, ministrstvo pa mora v tem roku izdati tudi odločbo o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja, če je njegova sprememba potrebna, je kot dodatno varovalo proti zamudam v zakonu določena zahteva, da mora upravljavec najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi novih ali posodobljenih zaključkov o BAT izdelati pisno opredelitev glede izpolnjevanja vseh za napravo relevantnih BAT zaključkov, vključno z načrti za uskladitev z njimi, če bodo za to uskladitev potrebne investicije ali spremembe okoljevarstvenega dovoljenja, ter jo na zahtevo predložiti pristojnemu inšpektorju. V zvezi z izhodiščnimi poročili bo za obstoječe naprave v zakonu določeno, da morajo njihovi upravljavci v šestih mesecih po uveljavitvi zakona predložiti oceno možnosti onesnaženja tal in podzemne vode ali delno izhodiščno poročilo. To je poročilo brez ničelnega stanja, saj se bo to izvedlo šele po potrditvi delnega izhodiščnega poročila s strani ministrstva.

Novi zakon bo tudi omogočal združevanje postopkov izdaje okoljevarstvenih dovoljenj s postopkom izdaje okoljevarstvenega soglasja ali integralnega gradbenega dovoljenja, s čimer bo omogočeno hitrejše odločanje v teh postopkih. Odločitev o takšnem postopku bo stvar nosilca posega. Izkoristiti jo bo mogoče v primerih, ko bo nosilec posega v fazi izdelave poročila o vplivih na okolje že razpolagal z ustrezno ravnjo podrobnih podatkov, ki jih zahteva vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja.

Položaj nevladnih organizacij v okoljskih postopkih

Zakon glede položaja nevladnih organizacij v okoljskih postopkih ne prinaša posebnih novosti, saj bodo te še vedno lahko imele položaj stranskega udeleženca, če bodo ta položaj zahtevale. Zaradi opomina Evropske komisije po zahtevi za širok dostop do pravnega varstva pa zakon določa, da lahko uveljavljajo sodno varstvo tako tiste nevladne organizacije, ki bodo pridobile položaj stranskega udeleženca v konkretnem okoljskem postopku, kot tudi tiste, ki takega položaja niso zahtevale in v postopku niso sodelovale.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.