Voda v krožnem gospodarstvu z uporabo trajnostnih konceptov - EOL št. 163

Voda v krožnem gospodarstvu z uporabo trajnostnih konceptov - EOL št. 163

Voda kot vrednota

Nataša Atanasova, Matej Radinja, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo

Za ohranjanje naravnih virov skladno s trajnostnimi cilji Združenih narodov UN-Water SDG6 ter s prehodom EU v krožno gospodarstvo je treba bistveno spremeniti način ravnanja z viri. Vodo kot enega najpomembnejših virov večinoma še vedno obravnavamo neskladno z načeli krožnega gospodarstva (v nadaljevanju KG), ki nalagajo zmanjšano in večkratno uporabo virov. Ravnanje z vodo je treba prilagoditi tako, da odpadna voda in blato postaneta dragocen vir vode, hranil in energije, padavinska voda pa ugodno vpliva na naravni vodni krog. Glavni izzivi pri tem prehodu so: (1) obnova in vzdrževanje naravnega vodnega kroga, ki je prekinjen zaradi urbanizacije, (2) čiščenje in ponovna uporaba prečiščene odpadne vode ter (3) obnova in ponovna uporaba virov iz odpadne vode (na primer hranil, biomase, energije).

V zadnjih 40 letih so se v Sloveniji razvili že številni trajnostni koncepti, ki so zasnovani z namenom naslavljanja teh izzivov. Ker je za te koncepte značilna multidisciplinarnost in so bili v posameznih strokah zasnovani v različnih časovnih obdobjih, trenutno prihaja do uporabe različne terminologije.

Trajnostni koncepti

Za naslavljanje izzivov, kako z vodo po načelih KG, v slovenski in tuji literaturi zasledimo izraze, kot so ekoremediacija, zelene tehnologije, ekološki inženiring, zelena infrastruktura ter modro-zelena infrastruktura. V zadnjem času se je najbolj razširil angleški izraz »nature-based solutions« (NBS), ki je uveljavljen tudi v političnih dokumentih na področju inovacij in zelenega gospodarstva. V slovenskem prostoru se za NBS pojavljata izraza »sonaravne rešitve«, ki se je uporabljal že pred uveljavitvijo angleškega pojma NBS, ter »na naravi temelječe rešitve«, ki je bil preveden v slovenščino po mednarodni uveljavitvi koncepta NBS. Ne glede na navedeno dosedanja praksa uporabe izraza »sonaravne rešitve« kaže, da se sem uvrščajo vsi ukrepi in tehnologije, ki ustrezajo mednarodni definiciji »nature-based solutions«. Pred uveljavitvijo izraza sonaravne rešitve sta bila že od 80. let prejšnjega stoletja v Sloveniji razširjena izraza ekoremediacija (ERM) in zelene tehnologije. Gre za koncepte, zelo podobne sonaravnim rešitvam; prav tako lahko primere aplikacije ERM in zelenih tehnologij zlahka preslikamo v kategorizacijo sonaravnih rešitev.

Koncept zelene infrastrukture (ZI) zagovarja načelo zavestne integracije »zaščite narave in naravnih procesov v prostorsko načrtovanje in razvoj«. ZI definiramo kot »strateško planirana naravna in polnaravna območja, kombinirana z drugimi elementi, ki nudijo širok spekter ekosistemskih storitev« – tako na ruralnih kot urbanih območjih. Ta koncept zelenih površin ne naslavlja več kot le »ostanke prostora«, ki so posledica razvoja pozidanega prostora, temveč prostorski razvoj aktivno usmerja na podlagi prepoznanih ekoloških vrednosti območij in območij, primernih za razvoj poselitve.

ZI nedvomno ugodno vpliva tudi na vodni krog, vendar se bistveno razlikuje od modro-zelene infrastrukture (MZI), saj je njen vpliv pasiven/slučajen, medtem ko je MZI načrtovana z namenom aktivnega upravljanja s padavinsko vodo. Z vidika vodarske stroke lahko MZI opredelimo kot naravne in polnaravne (od tod zelena) decentralizirane sisteme, namenjene upravljanju s padavinskimi vodami (od tod modra) v mestih, ki hkrati opravljajo širok nabor ekosistemskih storitev. Ti ukrepi v slovenskem prostoru še nimajo enotnega izraza, v angleščini pa obstaja tudi kar nekaj sorodnih izrazov in konceptov, ki v veliki meri temeljijo na podobnih procesih in tehnologijah: Sustainable Urban Drainage Systems (SUDS; slo. trajnostni sistemi urbane odvodnje), Low impact development (LID; slo. posegi/gradnja z majhnim okoljskim vplivom), Best management practice (BMP; slo. najboljša upravljavska praksa), Stormwater control measures (SCM; slo. ukrepi za obvladovanje padavinskih voda) in Water sensitive urban design (WSUD; slo. vodi prilagojeno urbanistično načrtovanje).

Klasifikacija elementov sonaravnih rešitev

Sonaravne rešitve za krožno ravnanje z vodo so sestavljene iz posameznih elementov in tehnologij. Za sonaravne rešitve je ključna večfunkcionalnost, zato so lahko posamezni elementi teh konceptov hkrati uporabni za več dejavnosti. V okviru projekta COST Circular City (CA 17133), pri kateri je sodelovalo več kot 100 strokovnjakov iz različnih strok, je bila izdelana klasifikacija 51 elementov, ki tvorijo sonaravne rešitve, ter njihovo uporabnost za dejavnosti, tesno povezane s krožnim ravnanjem z vodo v mestih in naseljih: gradnja objektov, upravljanje z vodami, obnova virov in urbano kmetijstvo.

Elementi sonaravnih rešitev so razvrščeni v 7 skupin glede na njihovo načrtovalsko sorodnost: 1) upravljanje s padavinskimi vodami; 2) vertikalni ozelenitveni sistemi in zelene strehe; 3) remediacija, čiščenje in obnova hranil; 4) obrežne ureditve; 5) bioinženiring tal in vode; 6) (javne) zelene površine ter 7) pridelava hrane in biomase. Pomembno je opozoriti, da je zapiranje snovnih tokov skoraj nemogoče doseči le s sonaravnimi rešitvami. Zato ta klasifikacija vsebuje tudi podporne elemente, ki pomagajo ali so celo ključni za delovanje sonaravnih rešitev. Izkaže se, da je vsak element uporaben za več dejavnosti ter da so ob ustreznem načrtovanju ti elementi večfunkcijski.

Sonaravne rešitve v Sloveniji

V letih 1989–2021 je bilo v Sloveniji postavljenih več kot 200 rastlinskih čistilnih naprav, poleg njih pa še lagunske čistilne naprave, vegetacijski jarki kot del melioracijskih kanalov, akvaponika za proizvodnjo zelenjave in rib ter algne tehnologije za čiščenje komunalne odpadne vode in pridobivanje algne biomase za gnojilo kmetijskih površin. Na področju implementacije sonaravnih rešitev za ravnanje z vodo v urbanem prostoru prav tako obstaja kar nekaj primerov dobrih praks predvsem pri ravnanju s padavinsko vodo (npr. zelene strehe, infiltracijske kotanje), vendar pa manjka sistemski pristop.

V Sloveniji se ob pripravi prostorskih aktov strokovne podlage za ukrepe upravljanja padavinskih voda praviloma ne izdelujejo, kar vodi v nadaljnjo uporabo obstoječega netrajnostnega koncepta upravljanja z vodami. Pomembno je preseči miselnost, da so zelene površine vrednotene pretežno z določenih vidikov, ter jih nasloviti tudi z vidika zagotavljanja drugih funkcij, kot je sposobnost zelenih površin za trajnostno upravljanje z vodo.

Zaključki

Okoljska in podnebna kriza nas silita k prehodu v drugačno, bolj trajnostno/krožno ravnanje z naravnimi viri, tudi z vodo. Trajnostni koncepti, ki naslavljajo te izzive, se v Sloveniji pojavljajo in razvijajo že od 80. let prejšnjega stoletja. Poleg tega imamo dolgo zgodovino uporabe posameznih elementov sonaravnih rešitev, manjka pa sistemski pristop k njihovemu načrtovanju in implementaciji predvsem zaradi pomanjkljivega sodelovanja med strokami. Ta prispevek je povzetek obsežnejšega dela, ki je bilo predstavljeno na konferenci Vodni dnevi 2021 v Rimskih Termah, in je korak k poenotenju in predvsem razumevanju različne terminologije, ki je ključna za sodelovanje različnih strok pri implementaciji trajnostnih konceptov za ravnanje z vodo.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.