Trstične grede kot alternativa mehanski dehidraciji - EOL 158/159

Trstične grede kot alternativa mehanski dehidraciji - EOL 158/159

Kam z blatom iz čistilne naprave

Anja Potokar

Problem komunalnega blata iz čistilnih naprav (ČN) v Sloveniji narašča in dobiva nove razsežnosti. Njegova količina se iz leta v leto veča. V letu 2019 naj bi tako v vseh komunalnih ČN nastalo kar 38.000 ton suhe snovi blata oz. 160.000 ton svežega blata (SDZV, 2020), s katerim se v večini primerov ravna negospodarno. Blata ne obravnavamo kot potencialno koristno surovino (vir fosforja, katerega svetovne zaloge so omejene), niti ne zmanjšujemo stroškov ravnanja, saj smo še vedno skoraj v celoti odvisni od prevzema blata v tujini. Pri tem je potrebno javnost opomniti, da se je cena prevzema in odvoza blata v zadnjem letu zvišala tudi za več kot 3x in tako nemalo komunalnih podjetij plačuje tudi več kot 200 €/t.

Blato iz čistilne naprave
Blato iz čistilne naprave

Finančne posledice čutimo tudi uporabniki, saj je višji strošek prevzema blata iz ČN eden glavnih vzrokov za povečanje cen obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja »odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode«. Trenutna situacija je posledica nejasnih strateških usmeritev države, pomanjkanja finančnih mehanizmov, ki bi to podpirali, ter dolgoletna prepuščenost občin in komunalnih podjetij, da po lastni presoji odločajo kam z blatom. Do sedaj se je večina upravljavcev odločala po načelu »najcenejše rešitve«, kar ima za posledico, da že obstoječe tehnološke rešitve v večini ne omogočajo koriščenja blata kot surovine. Kot država nimamo potrebne infrastrukture (monosežigalnic) za ravnanje z blatom na domačih tleh. Kljub temu, da je v letu 2020 Ministrstvo za okolje in prostor dopolnilo Uredbo o odpadkih (Uradni list RS, št. 37/15, 69/15 in 129/20) in se strateško zavzelo za predelavo blata v nove gradbene kompozite in regijsko združevanje občin za izgradnjo monosežigalnic, je pot še dolga in polna vprašanj. Optimizem stroke kopni, saj smo po dobrem letu prizadevanj še vedno v nespremenjeni situaciji. Tudi prehodno obdobje, ki nas bo pripeljalo do gospodarnega ravnanja z blatom, zahteva vmesne rešitve in sodelovanje vseh pristojnih strokovnjakov.

Trstične grede za obdelavo blata

Ena od rešitev, ki je lahko vmesna ali pa trajna, so trstične grede, ki omogočajo aerobno obdelavo blata z dolgoletnim skladiščenjem (od 8 do 12 let). Gre za rešitev, ki jo odlikujejo nizki obratovalni in vzdrževalni stroški ter možnost ponovne uporabe blata. Trstične grede delujejo na način, da stabilizirano ali delno stabilizirano tekoče blato v serijah dovajamo na trstična polja ob ČN. Suspendirane snovi ostajajo na površini naravnega filtra, ki je zasajen z rastlinami, izcedna voda pa gravitacijsko odteka nazaj na ČN. Blato se dehidrira, mineralizira in stabilizira s pomočjo kombinacije naravnih procesov drenaže, filtracije, evaporacije in evapotranspiracije, pri čemer pomembno vlogo igrajo mikroorganizmi, ki razgrajujejo organsko snov.

V svetu so trstične grede za obdelavo komunalnega blata uveljavljena tehnologija, ki je v uporabi že od začetka devetdesetih let. V Evropi je največ sistemov na Danskem, saj se na tak način obdela skoraj polovica vsega komunalnega blata, prisotni pa so tudi v drugih evropskih državah (Anglija, Avstrija, Belgija, Francija, Hrvaška, Italija, itd.) in v drugih državah sveta (Avstralija, Nova Zelandija, Amerika, itd.). Hrvaška, ki je trenutno najbolj živahno tržišče na področju gradnje komunalnih ČN v Evropi zaradi zagotavljanja skladnosti z Direktivo Sveta o čiščenju komunalne odpadne vode (91/271/EGS), je trstične grede prepoznala kot ekonomsko sprejemljivo rešitev in ima tako že zgrajenih/planiranih 15 takšnih sistemov s skupno obremenitvijo 338.100 populacijskih ekvivalentov (PE). Kljub temu, da je takšna obdelava blata dobro sprejeta pri večini naših sosed, se v Sloveniji še vedno nagibamo h klasičnim obdelavam blata. Pri tem je potrebno poudariti, da v konceptu celovitega reševanja problema blata potrebujemo širok nabor rešitev in ni ene same poti, ki nas bo pripeljala do cilja. Trenutna situacija je tako verjetno tudi posledica dolgoletnega razmišljanja, da je blato odpadek in ne surovina.

Trstične grede predstavljajo alternativo konvencionalnim tehnologijam obdelave blata z dehidracijo, kot so preše in centrifuge. Za obratovanje potrebujejo tehnološko zahtevno opremo, kar je povezano z visokimi obratovalnimi in vzdrževalnimi stroški. Poleg tega je končni cilj obdelanega blata z mehansko dehidracijo običajno sežig, pri čemer nastajajo dodatni stroški skladiščenja in transporta blata do lokacije sežigalnice. Če z mehansko dehidracijo običajno dosežemo okoli 20 % sušine, lahko s trstičnimi gredami dosežemo tudi do 40 %. Poleg tega zaradi dolgoletnega skladiščenja in pasivne aeracije, ki spodbuja prisotnost aerobnih mikroorganizmov, pospešujemo mineralizacijo blata in imamo na koncu v povprečju 25 % manj organske snovi, kar še dodatno zmanjša končni volumen in s tem povezane stroške ravnanja z blatom.

Rezultat večletnega procesa obdelave blata na trstičnih gredah je kompostu podoben biomaterial. Značilnost tega materiala je, da je bogat s hranili in je zato primeren za uporabo v kmetijstvu pod pogoji, ki jih določa zakonodaja. Poleg uporabe v kmetijstvu so možne tudi druge rabe: gnojenje zelenih in urbanih površin, sanacija posledic erozije in degradiranih območij, mešanje biomateriala z rekultivacijskim slojem za sanacijo deponij ter uporaba v gradbeništvu. Kakršnakoli uporaba komunalnega blata mora biti seveda okoljsko sprejemljiva. Najpogostejši omejitveni dejavnik so težke kovine. Prisotnost le-teh je odvisna od karakteristik odpadne vode, prisotnosti industrije, velikosti in zaprtosti kanalizacijskega sistema. Naše izkušnje v Limnosu kažejo, da je vsebnost težkih kovin v manjših sistemih z obremenitvijo do nekaj tisoč PE običajno znotraj dovoljenih mejnih vrednosti. Potemtakem je uporaba biomateriala možna. Vseeno je vsakokrat potreben individualen pristop, kadar govorimo o ponovni uporabi blata.

Največja omejitev je prostor

Pri iskanju odgovora na vprašanje, kam z blatom? se je potrebno zavedati stroškov, ki jih za seboj potegnejo odločitve upravljavcev ČN. Z upoštevanjem trenutnih cen prevzema in odvoza so trstične grede lahko izjemen vir prihrankov. Na primer, zamenjava mehanske dehidracije s trstičnimi gredami pri ČN z obremenitvijo 11.000 PE lahko v 30 letih prihrani tudi več kot 3 milijone eurov. Investicija v trstične grede pa se lahko povrne že v manj kot 10 letih. Z aplikacijo trstičnih gred in ponovno uporabo biomateriala prav tako zmanjšamo izpuste toplogrednih plinov (manjša poraba električne energije in manj prevoženih km zaradi transporta blata), s čimer ravnamo družbeno odgovorno. Poleg tega trstične grede predstavljajo zeleno površino, ki poleg obdelave blata nudi tudi druge ekosistemske storitve.

Največja omejitev aplikacije trstičnih gred v Sloveniji, poleg spreminjanja paradigme v načinu razmišljanja, je prostor, saj ga trstične grede potrebujejo veliko (okoli 0,3 m²/PE). Prav zaradi tega je priložnost za njihovo izgradnjo tam, kjer imamo dovolj prostora ob ČN in zemljišče ni drago. To so običajno predeli izven ali na obrobju urbaniziranih sredin. Naj opomnimo, da v Sloveniji kar 61 % prebivalcev živi v naseljih z manj kot 5.000 prebivalcev in zatorej prevladuje razpršen tip naselitve.

Predstavljene trstične grede za obdelavo blata lahko konkurirajo visoko tehnološkim rešitvam in so ena od možnih rešitev, ki jo upravljalci lahko uporabijo za izhod iz krize z blatom. Cilj implementacije bi bil dolgoročno skladiščenje blata, ki lahko trenuten problem odloži tudi za deset let; znižanje obratovalnih stroškov; pridobivanje materiala z boljšimi karakteristikami (višja sušina, manj volumna); in pa možnost ponovne uporabe v lokalnem okolju (recikliranje hranil) po načelih krožnega gospodarstva. Rešitev seveda ni primerna za vsako ČN, kakor tudi ni enotne rešitve za vso proizvedeno blato v Sloveniji. Samo s sodelovanjem vseh deležnikov, kombiniranjem različnih tehnologij in vzporednim razvijanjem strategij in planov ravnanja z blatom bomo lahko rešili ta pereč okoljski problem.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.