Tudi v novi zakonodaji varuh brez pravih pristojnosti - EOL 158/159

Tudi v novi zakonodaji varuh brez pravih pristojnosti - EOL 158/159

Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano

Že od samega začetka, ob vzpostavitvi instituta varuha, se je o njem govorilo kot o brezzobem tigru. Tako razmišlja Igor Hrovatič, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano, ki ugotavlja, da tudi spremembe zakona o kmetijstvu, zdaj so v obravnavi in sprejemanju, varuhu ne dajejo večjih pristojnosti. Tako pa nalog ni mogoče uspešno izvajati. Morda tudi zato podpisniki laže pozabljajo, kaj zahteva od njih kodeks poštenih poslovnih praks. V verigi ne dobi vsak deležnik pravičnega deleža, pa tudi partnerskih povezav ni veliko. Sicer pa je, pravi Igor Hrovatič, pridelovalni sektor kot dobavitelj podrejen trgovini.

Igor Hrovatič
Igor Hrovatič

Dobri dve leti je, kar ste prevzeli funkcijo varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. S čim ste se največ ukvarjali – z nepoštenimi trgovinskimi praksami, s tem, kako deležniki različno razumejo nepošteno prakso, z nadrejenim in podrejenim položajem deležnikov v verigi? S tem, da še vedno veliko slovenskih potrošnikov ne ve, kaj je pri proizvodu slovensko poreklo, ali z raziskavami, kakšna je ponudba slovenskih proizvodov v največjih trgovskih verigah? Ali na kratko – kdo še vedno najbolj diktira odnose v verigi?

Ob nastopu opravljanja nalog varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano so stopila v veljavo določila spremembe zakona o kmetijstvu, ki je prvenstveno definiral nedovoljena ravnanja v verigi preskrbe s hrano. To je v začetku predstavljalo določene težave pri deležnikih. Od tega, kako vzpostaviti odnose, predvsem pogodbene odnose, med kupci in dobavitelji, kakor tudi pri razumevanju posameznega nedovoljenega ravnanja. Deležniki so si, seveda glede na položaj, nedovoljena ravnanja različno razlagali. Zato sem kot varuh dal večkrat pobudo zakonodajalcu o potrebi po obrazložitvi posameznega nedovoljenega ravnanja. To še do danes ni urejeno in s problemom različnega razumevanja nedovoljenega ravnanja se srečujem tudi danes.

Zakaj?

Veriga preskrbe s hrano je v Sloveniji specifična. Kdo ima največjo moč? Prvenstveno imajo največjo moč kupci. Tu prvenstveno mislim na trgovino, pa tudi na predelovalni sektor, ki kupuje surovino od dobaviteljev, pridelovalcev. Je pa pridelovalni sektor v podrejenem položaju kot dobavitelj trgovini. Vsa ta razmerja imajo vpliv na pridelovalca kot najšibkejšega člena v verigi. Razlogov za to, da slovenski potrošnik ne ve, kaj je slovensko poreklo, je več. Med drugim tudi, po moji oceni, neustrezna zakonodaja. Na primer evropska, če gre za meso. Če obrat samo prepakira meso, je proizvod, ki ga dobi potrošnik, slovenski proizvod.

Ko omenjate meso - ali so se po nepoštenih praksah v mesni verigi pokazale še kje potrebe po vaših intervencijah? Še posebej zdaj, ko so se zaradi pandemije zaprle nekatere komercialne poti in so se primarni sektor in nekateri dobavitelji znašli v težkem položaju. Stanje na kmetijskem trgu je negotovo v več sektorjih. Kako so reagirali deležniki, zlasti kmetje in zadruge in kako trgovci?

Najprej moram poudariti, da sam kot varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano ugotavljam sum nedovoljenih ravnanj. V kolikor ocenim, da je sum utemeljen, sum prijavim Agenciji za varstvo konkurence, ki je po zakonu pristojna ugotoviti, ali gre za nedovoljeno ravnanje ali ne. Problematiko na trgu kmetijskih in prehranskih proizvodov ni mogoče gledati samo preko prizme nedovoljenih ravnanj, čeprav sem na področju mesa ugotovil sum nedovoljenega ravnanja in ga tudi prijavil AVK. Problematika, ki se je v obdobju epidemije COVID-19 pojavila in narekovala težave na trgu, je predvsem nepovezanost večine kmetijskega sektorja. Nekoliko lažje je bilo pridelovalcem, ki so bili povezani v okviru kmetijskih zadrug, in tistim, ki so delovali v okviru organizacij pridelovalcev. Teh je bilo malo. Kot pozitivni primer obvladovanja razmer v epidemiji lahko izpostavim mlečni sektor. Nedelovanje sistema HORECA, gre za javne zavode, restavracije, hotele, je vplivalo na pritisk dobaviteljev na trgovino. Tako so cene padale na strani ponudnikov. Zanimivo pa je, da cene za potrošnika niso padle. V nekaterih primerih so se celo zvišale. Poleg mesne problematike je bila v letu 2020 aktualna problematika tudi na področju sadja in zelenjave.

Varuh si prizadeva tudi za promocijo oz. večji delež ponudbe proizvodov z domačim poreklom. V petih največjih trgovskih verigah je pri ponudbi mesa z mesnimi izdelki, mleka z mlečnimi izdelki in sadja ter zelenjave različna praksa. Vendar se delež lokalne pridelave in predelave povečuje. Ali lahko ugotovite, da se tudi pri diskontnih trgovcih povečuje delež domačih proizvodov v ponudbi, ne le delež dobaviteljev iz Slovenije, in da tudi zlasti Tuš, prav tako Mercator in Spar, odpirata več prostora za prodajo izdelkov domače pridelave? Katero dobro prakso bi izpostavil in katera lahko skrbi.

Težko bi trdil, da trgovci ne sledijo željam potrošnikov. Tako je vsak trgovec oblikoval svoj način promocije. Ugotavljam različne pristope. Pri določenih trgovcih promocija slovensko, domače, naše itd. temelji na slovenskih proizvodih. Pri določenih temelji na proizvodih iz slovenskih predelovalnih obratov, pri določenih pa promocija temelji na zgodbah pridelave, pridelovalcev ipd. Tudi diskontni trgovci so pri tej promociji dokaj inovativni.

V verigi preskrbe s hrano naj bi se uveljavili partnerski odnosi. Kako bi jih opredelili tudi glede na vsebino, ki jih opredeljuje kodeks poštenih poslovnih praks? Predvsem pa, ali se partnerstvo nanaša le na dobaviteljske in prodajne poti? So tudi primeri, ko se deležniki v verigi odločajo za skupne projekte ali naložbe, za strateško razvojno inovacijsko partnerstvo, kar bi lahko vplivalo na večjo stopnjo samooskrbe v Sloveniji?

Primeri, ki jih navajate, so redki. Tu moram biti dokaj kritičen. Kodeks poštenih poslovnih praks je bil dogovor med institucijami, ki zastopajo deležnike v verigi preskrbe s hrano. Po uveljavitvi sprememb zakona o kmetijstvu je kodeks izgubil na pomenu. Čeprav ne bi smel. Določila, navedena v kodeksu, veljajo še danes in bi se jih podpisniki morali bolj držati, ker kodeks ureja poslovne odnose med njimi. Zakon ureja nekaj drugega. Ko govorimo o kodeksu, govorimo o verigi preskrbe s hrano, dejansko pa vsak deležnik verige nastopa, kot da ni član, partner, te verige. Moja ocena je, da težko govorimo o urejeni verigi preskrbe s hrano, v kateri vsak deležnik dobi pravični delež, ki ga plača potrošnik ali drugi kupec. Bolj smo priča samostojnim nastopom.

Kaj lahko varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano stori za trajnostno pridelavo in predelavo hrane ter za večjo samooskrbo doma pridelane hrane? Koga lahko poveže ali spodbudi?

Če govorimo o trajnostni pridelavi in predelavi, potem mora največ pri tem postoriti vsak deležnik. Če pa govorimo o trajnostni verigi pridelave in predelave hrane, o trajnostnih odnosih v njej, ter da bi ta veriga res bila trajnostna, varuha kot nekoga, ki bdi nad trajnostnimi odnosi, niti ne bi potrebovali. Tudi vse države v EU nimajo tega instrumenta. Glede na pristojnosti, razen na deklarativnem nivoju, predstavljanju dobrih praks in podobno varuh direktno ne more narediti veliko.

To se je pokazalo na samem začetku vzpostavitve instituta varuha, ko se je o varuhu govorilo kot o brezzobem tigru. Na žalost ugotavljam, da tudi spremembe zakona o kmetijstvu, ki so v obravnavi in sprejemanju, varuhu ne dajejo ustreznih pristojnosti. Moje mnenje namreč je, da tako odgovorne naloge, kot je naloga varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, ni mogoče uspešno izvajati na volonterski ravni in brez ustreznih pristojnosti, tako, kot je to sedaj in kot naj bi bilo tudi v prihodnje.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.