Samooskrba na majavih nogah, nujni sistemski ukrepi - EOL 158/159

Samooskrba na majavih nogah, nujni sistemski ukrepi - EOL 158/159

Položaj kmetov in samooskrba

J.V.

Zdaj se težave stopnjujejo v vseh prehranskih sektorjih, je zaskrbljen Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. Povpraševanje je upadlo na zunanjih trgih in doma. Negotovost pri kmetih je vse večja, pravi sogovornik, zlasti pri pridelovalcih zelenjave in krompirja, kjer zbornica pri trgovcih ni naletela na posluh. Samooskrba Slovenije je ranljiva. Pri nekaterih živilih so sicer presežki, pri drugih pa že nekaj let ni večje pridelave. Roman Žveglič, ki je tudi sam kmet, se zavzema za sistemske ukrepe in za drugačen položaj kmetov v agroživilski verigi.

Roman Žveglič
Roman Žveglič

Zaradi pandemije so pridelovalci in predelovalci na kmetijskem trgu različno prizadeti. Kateri sektorji najbolj, kje je najvišji izpad dohodkov zaradi zmanjšanja porabe, kako lahko to vpliva na rast samooskrbe s hrano v državi in katere vladne ukrepe pričakujete, da bi izboljšali položaj primarnega sektorja?

Ta trenutek so težave vse večje. Stopnjujejo se v vseh prehranskih sektorjih, in sicer pri prireji mleka, govejih pitancev, prašičev, sesnih in pitovnih jagnjet, vina. Glavni razlog je upad povpraševanja na tujih trgih, zastoj pri izvozu, manjša domača poraba in bistveno manjše povpraševanje javnih zavodov. Prihaja tudi do padca odkupnih cen. Na drugi strani pa cene za potrošnike še naprej ostajajo nespremenjene. Poleg tega so se praktično v celoti ustavile storitvene dejavnosti na kmetijah. Mislim na turizem na kmetijah, vinotoče, šolske obiske in druga neprehranska področja, okrasno cvetje, trsne cepljenke. Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) se resno sprašujemo, ali bo zaradi ustavitve turistične in gostinske dejavnosti na vseh ključnih turističnih trgih, vključno z domačim, sploh možno plasiranje proizvodov. Nam bližnji trgi se ravno tako srečujejo s presežki posameznih skupin živil. Protekcionizem za zavarovanje lastnega sektorja bo postal vse večji, ukrepi na EU ravni znajo zamujati. Domača potrošnja ne nadomešča izpada potrošnje v turistični panogi.

Kaj predlagate?

Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije je za blažitev posledic podala vladi kar nekaj predlogov. Nekatere izmed njih je Vlada že upoštevala, za nekatere pa se še usklajujemo. Povečujeta se negotovost in zaskrbljenost kmetov zaradi splošnega stanja v kmetijstvu, zaradi cenovnih razmer na trgu in napovedi o potrebnih spremembah pri izvajanju tehnoloških ukrepov zaradi prilagajanja na klimatske spremembe, zmanjšanju porabe FFS in nove kmetijske politike.

Najbrž so v posebnem položaju zelenjadarstvo in pridelovalci krompirja. Pri nekaterih kulturah je Slovenija že sedaj zelo ali v celoti odvisna od uvoza, stopnja samooskrbe je bila v letu 2019 le 44%. S katerimi ukrepi bi lahko vlada ublažila krizo in v koliki meri se uresničuje zahteva, da bi javni razpisi spodbujali odkup izdelkov domače pridelave?

Težave imajo predvsem pridelovalci svežega zelja, korenja, čebule, radiča, endivije, kitajskega zelja. Prodaja teh kultur je po oceni le okrog 50 %. Večina pridelovalcev nima primernih skladišč ali hladilnic, zato so bili primorani zelenjavo prodati precej pod ceno ali jo uničiti. Pridelovalci krompirja so res v velikih težavah. Zaradi COVIDa-19 so onemogočene prodaje prek nekaterih prodajnih poti. Na trg prihaja veliko uvoženega krompirja iz Francije, pojavlja se že novi krompir iz Egipta. Tudi v Sloveniji je bilo posajenega več krompirja pri večjih pridelovalcih in zlasti pri vrtičkarjih. Hkrati pa celo obdobje niso delovali vzgojno izobraževalni in vzgojno varstveni zavodi, gostinski obrati, turizem, okrnjeno je bilo delovanje obratov javne prehrane.

Rešitve?

Seznanjeni smo, da je minister za kmetijstvo z dopisom že pozval slovenske trgovske verige k odkupu in prodaji slovenskega krompirja, prav tako tudi Združenje pridelovalcev krompirja Slovenije. Vendar se odkup v trgovske sisteme kljub temu ni bistveno povečal. Prav zato smo tudi z zbornice na MKGP poslali pobudo, da ministrstvo ponovno preuči položaj, v katerem so se znašli pridelovalci krompirja, in najde ustrezne rešitve.

Krompirja ne znamo več pridelovati?

Pridelava krompirja v Sloveniji je v izjemno resni krizi, saj že nekaj let ne dosegamo samooskrbe, v letu 2019 je bila 45%. Lastno semensko pridelavo smo skoraj opustili, dasiravno smo bili pomemben pridelovalec semenskega krompirja v tem delu Evrope. Imamo vse institucije ter vsa potrebna znanja, kmetje so opremljeni z mehanizacijo in skladiščnimi prostori. Krompir bi lahko postal pomemben vir dohodka na kmetijah. Pridelava se je v celoti mehanizirala. S pomočjo odpornejših sort se da pridelovati tudi kakovostni pridelek. Konkurenčnost znižuje nepovezanost pridelovalcev in nenaročena pridelava, kar velja tudi za ekološko pridelavo.

Med zahtevami zbornice za stabilizacijo kmetijskega trga ste od trgovcev zahtevali, da zmanjšajo uvoz in prednostno kupujejo slovenske kmetijske in živilske proizvode. Ali je prišlo do konkretnih dogovorov med trgovci in zbornico o tej zahtevi?

Žal pogovori s trgovci doslej niso obrodili kakšnih konkretnejših sadov.

Večja stopnja samooskrbe s hrano je za Slovenijo med prednostnimi izzivi glede na sedanje nizke stopnje v posameznih sektorjih. Kaj bi bilo potrebno spremeniti v ekonomski in kmetijski politiki za večjo samooskrbo s hrano?

Samooskrba s hrano v Sloveniji je zelo ranljiva. Naravne danosti, kjer imamo tri četrtine kmetijskih zemljišč na območjih z omejenimi možnostmi za kmetovanje, so za kmetovanje neugodne. Zato so stroški pridelave večji. Stroške povečujejo še razdrobljena posest, majhne parcele in majhne kmetije. Te okoliščine slabijo konkurenčnost kmetijstva pri nas, zato je panoga z ekonomskega vidika manj zanimiva, naša samooskrba pa na majavih nogah.

Ponekod bolj kot drugje.

Izrazito nizka oskrba je z zelenjavo. Pridelamo jo okrog 40 odstotkov. Zaradi treh večjih pozeb v zadnjih petih letih je za domače potrebe tudi premalo sadja. Primanjkuje nam še žit, kar pa je povezano s sorazmerno nizkim deležem njiv na ravni celotne Slovenije. Zaradi slabe ekonomičnosti je dolgotrajna kriza zdesetkala rejo prašičev. S svinjskim mesom smo glede samooskrbe prav tako na ravni 40 odstotkov ali še kaj manj. Ironija je, da sedaj kljub tako nizki samooskrbi rejci ne morejo prodati prašičev, kar kaže večji uvoz svinjine. Tu je nujen poseg države.

A tudi presežki so.

Da. V govedoreji. Izraziti so pri prireji mleka, nekoliko manj pri prireji govejega mesa. Presežke beležimo še pri perutninskem mesu. Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije že dolgo časa opozarjamo, da mora postati kmetijstvo bolj tržno privlačno, če želimo povečati samooskrbo. Da bodo predvsem mladi prepoznali kmetijstvo kot poslovno priložnost, ki bo lahko zagotovila obstoj in razvoj marsikateri družini ter ponudila nekaj delovnih mest. Za to pa je treba urediti odnose znotraj preskrbne verige, povečati odkupne cene in bolje ovrednotiti kmetovo delo. Manjši del k temu lahko prispevajo kmetje sami, za preostanek pa bi morali biti sprejeti ustrezni sistemski ukrepi.

Kaj bi morali spodbujati sistemski ukrepi?

Povečanje obsega pridelave hrane na področjih, kjer se obseg zmanjšuje, drugačen položaj kmetov v agroživilski verigi, ohranitev pridelave in prireje na celotnem ozemlju države, še posebej na območjih z omejenimi možnostmi. Zmanjševati bi morali tveganja, ki so povezana s podnebnimi spremembami. Na kmetijah je potrebno začeti tudi generacijsko prenovo in nadgraditi AKIS, gre za prenos znanja in inovacij, da bo kmetijstvo učinkovitejše.

Katere prednostne cilje bi morala Slovenija opredeliti v programu skupne kmetijske politike v obdobju 2021 – 2027? Kakšne cilje lahko uresniči agroživilska veriga?

Osnovna ideja bodoče skupne kmetijke politike je, da bo država članica prispevala k vsem specifičnim ciljem, ki so zapisani v še ne sprejeti EU uredbi. Ta bo določala bodočo skupno kmetijsko politiko. Mislim predvsem na podporo vzdržnim dohodkom kmetij in na povečanje prehranske varnosti, na krepitev tržne usmerjenosti in povečanje konkurenčnosti. Gre tudi za večji poudarek na raziskavah, tehnologiji in digitalizaciji, na izboljšanje položaja kmetov v vrednostni verigi. A tudi na prispevek k blažitvi podnebnih sprememb, prilagajanju nanje ter na usmeritev k trajnostni energiji in trajnostnemu razvoju. Potrebujemo učinkovito gospodarjenje z naravnimi viri, kot so voda, tla in zrak. To niso vsi cilji. Za Slovenijo je tudi zelo nujno, da v kmetovanje privabi več mladih.

Omenili ste prilagajanje na podnebne spremembe. Zakaj zbornica nasprotuje, da shema za podnebje in okolje ni obvezna za državo članico EU, saj se kmetijstvo prepočasi odziva na podnebne spremembe, skrb za upravljanje naravnih virov pa je temelj trajnostnega razvoja?

KGZS ne more in ne nasprotuje uvedbi shem, ki so del skupne kmetijske politike EU. Lahko pa zahteva, da sheme ne bodo preveč posegale v obstoječe tehnologije, v zmanjšanje proizvodnje hrane in da so na voljo vsem kmetom, ki pridelujejo hrano v Sloveniji. Narobe bi bilo, da se s temi shemami podpre predvsem kmetije, ki ne pridelujejo hrane, saj bo to vodilo v še slabšo samooskrbo. Menimo, da je mogoče pripraviti sheme, v katere se bodo lahko vključevale tudi intenzivne kmetije. Tudi te lahko prispevajo svoj del odgovornosti za okolje in podnebje. Po sedanjem predlogu MKGP so take kmetije praktično izločene, čeprav bi jih po osnovnih predlogih EU komisije lahko vključili.

Zakaj posebej omenjate tehnologije.

Tehnologija pridelave hrane, selekcija rastlin in živali morajo stremeti k racionalni porabi sredstev za njihovo zdravje. Slovenija je članica Evropske unije in zavezana pravilom skupne kmetijske politike. Kmetije morajo poleg zagotavljanja prehranske varnosti skrbeti še za okolje, za dobrobit živali ter za krepitev podeželskih območij. Delo javne službe kmetijskega svetovanja (JSKS), ki deluje pod okriljem Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, je zato usmerjeno k pridelavi zdrave hrane, ohranjanju zdrave zemlje in okolja. Pomembno je uživanje hrane, ki je pridelana v neposredni bližini. Najboljše je vedno tako zelo blizu, ima pa seveda svojo ceno.

Kje vidite rezultate in slabosti pri izvajanju programa razvoja podeželja 2014 – 2020?

Programsko obdobje PRP 2014-2020 se praktično zaključuje.

Intenzivno moramo razmišljati o novem programskem obdobju, kaj je vredno ohraniti in kaj bi morali izboljšati. Namen kmetijsko-okoljskih podnebnih plačil je (bil) prek spodbujanj nadstandardnih sonaravnih kmetijskih praks podpirati ohranjanje biotske raznovrstnosti in krajine, ustrezno gospodarjenje z vodami in upravljanje s tlemi. Tudi blaženje in prilagajanje kmetovanja podnebnim spremembam. Kmetije, ki so se vključile v ukrep KOPOP, to so kmetijsko-okoljska-podnebna poplačila, so s svojim delovanjem k temu prispevale. Vendar je bila vključenost v ukrep KOPOP nižja od pričakovane.

Zakaj?

Ovira za vključitev v ukrep KOPOP so med drugim premajhne in preveč razdrobljene površine, neustrezna starostna struktura lastnikov kmetij, prezapletene in nepotrebne evidence in neustrezne vsebine obveznih izobraževanj predpisane s strani MKGP. Pa tudi težko izvedljive zahteve, vpliv na kakovost pridelkov, nenazadnje tudi prenizka finančna nadomestila. Investicijska sredstva, ki so bila na razpolago PRP 2014-2020, so praktično porabljena. Do konca lanskega leta pa od začetka izvajanja PRP 2014-2020 je bilo iz naslova PRP 2014-2020 izplačanih slabih 321 mio sredstev iz II. Stebra PRP 2014-2020, »neokoljski ukrepi PRP«. Od omenjenih zneskov je bilo kmetijam namenjeno okvirno 60%. Menimo, da bi morali v naslednjem programskem obdobju za investicije v kmetije nameniti večji delež denarja, kajti naložbe so ključne za razvoj slovenskega kmetijstva. Še naprej moramo v novem programskem obdobju spodbujati povezovanje v kmetijstvu. Povezovanje in diverzifikacija kmetijske proizvodnje v okviru dopolnilnih dejavnosti sta namreč ključni za konkurenčnost naših kmetij.

Kaj boste storili za menjavo generacij na kmetijah?

Več ukrepov. Uspešno izvajamo pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete, kjer se je do sedaj zvrstilo že kar 7 javnih razpisov. Med njimi je mnogo mladih prevzemnikov, ki so oziroma še bodo vzpostavili delovna mesta na kmetijskem gospodarstvu. Ta ukrep moramo nujno ohraniti v naslednjem programskem obdobju. Naj še omenim, da si KGZS intenzivno prizadeva za izboljšanje starostne strukture slovenskih kmetij in da smo v sodelovanju z ministrstvom in Zvezo slovenske podeželske mladine nosilci Akcijskega načrta za mlade kmete. Pozdravljamo dejstvo, da je bilo za male kmetije do sedaj izplačano že skoraj 26 milijonov sredstev. To je slaba polovica vseh načrtovanih sredstev. Trenutno poteka izvajanje še enega javnega razpisa, tako da bo v obdobju PRP 2014 podprtih blizu 8.000 kmetij.

Pomembni so tudi projekti EIP.

Da. Inovacije so nujen element razvoja kmetijskih gospodarstev. Kljub poznemu začetku izvajanja ukrepa je bila ta nova oblika povezovanja med različnimi subjekti v kmetijstvu in podeželskem prostoru dobro sprejeta. Prav na sedežu KGZS smo organizirali prvo srečanje ključnih akterjev za izvedbo tega ukrepa in vzporedno izvajali močno promocijo tega ukrepa. Tako bo v naslednjem letu izvedenih kar 9 projektov EIP, to so partnerstva za inovacije. Gre za projekte, s katerimi kmet išče rešitve za dejanske težave na svoji kmetiji. Ob tem vabim vse kmete, da se povežejo s kmetijskimi svetovalci in predstavijo svoje težave, da bodo skupaj s svetovalno službo in znanostjo poiskali inovativne rešitve. Bi pa rad poudaril, da želimo v novem programskem obdobju čim manj administrativnega obremenjevanja kmetov pri prijavi in izvedbi projektov v okviru Programa razvoja podeželja.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.