Cilji za manjši ogljični odtis so, izvedba še neopredeljena - EOL 157

Cilji za manjši ogljični odtis so, izvedba še neopredeljena - EOL 157

Podnebno ogledalo 2020

I. P.

Slovenija je dobro založena z dokumenti in akcijskimi načrti, kako zmanjšati ogljični odtis, torej izpuste, in krajšati razdalje do podnebne nevtralnosti. A kakšne so pravzaprav možnosti za izvedbo operativnih smernic za vzpostavitev dobrega upravljanja, od usmerjanja, koordinacije, prilagajanja, preverjanja in korigiranja poti do želene drugačne sedanjosti in bližnje prihodnosti, ki se ji reče podnebna nevtralnost. Je zelo daleč ali je lahko bližje? In kaj lahko razvoju družbe in kakovosti življenja vsakega posameznika daje nizkoogljičnost (od stavbe in podjetja do občine) in kaj krožno gospodarstvo? Ali drugače – kaj bi prispevalo k bogastvu človeka in nacionalne ekonomije, predvsem pa okolja, drugačno ravnanje z viri?

Zadnji zvezki Podnebnega ogledala 2020 (8., 9. in 10. zvezek ; projekt LIFE Podnebna pot 2050) povzemajo, analizirajo ovire in predlagajo. V 10. zvezku je ukrep v središču Organiziranost za izvajanje podnebne politike. V 9. je Energetska prenova stavb ožjega javnega sektorja, v 8. pa Zelena javnofinančna reforma.

Prav zanimivo ali značilno je, da analiza glavnih ovir, ki jih gradivo navaja kot omejitve, da bi bila Slovenija uspešna pri zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, ni vzbudila posebnega odmeva. Cilji so visoko postavljeni. Zmanjšanje emisij do leta 2030 za 40 % glede na leto 1990, vsaj 27 % delež energije iz OVE in izboljšanje energetske učinkovitosti za vsaj 27 %.

A pri vseh strateških usmeritvah in dokumentih je vse le črka na papirju, če niso razvidne poti in če ni konkretno naslovljena odgovornost za izvedbo. Vedno štejejo dejanja in rezultati. V mreži odgovornih (ali premalo odgovornih) vlog za optimalen pristop h konkretnim ukrepom, da usmeritve ne ostajajo želje, ne more biti splošne odgovornosti. Ne na ravni države ne v podjetju in v občini. V nobenem podsistemu. Ni ga namreč, ki ga razogljičenje ne bi naslavljalo med odgovornimi nosilci za drugačno energetsko in podnebno politiko, pa četudi morda to še ni del poslovne, razvojne politike ali različnih programov in akcijskih načrtov.

Zadnji trije zvezki Podnebnega ogledala kritično razsvetljujejo, kateri pristopi bodo v oporo izvajanju podnebne strategije, hkrati pa vabijo k odgovornemu odmevu predvsem politike in državne organe.

Manj izpustov v prometu, v stavbah, v proizvodnji električne energije, v industriji, v kmetijstvu, v najbolj izpostavljenih panogah ne bo brez konkretnih ukrepov. Ali pri uvajanju rabe OVE, pri energetski učinkovitosti in pri energetski varnosti. Temeljno vprašanje je, ali v premalo preglednem gozdu množice usmeritev in dokumentov za razogljičenje ali za zelene prehode poslovanja znamo izbrati realne opcije, kaj se da doseči in kako, s katerim modelom upravljanja in izvajanja.

Avtorja Podnebnega ogledala (izr. prof. dr. Mirko Pečarič, doc. dr. Jernej Buzeti, Fakulteta za javno upravo ljubljanske Univerze) v 10. zvezku ugotavljata, da tudi država ni dobro organizirana za izvajanje podnebne politike. Medresorska delovna skupina za prilagajanje podnebnim spremembam je bila sicer ustanovljena, a se je po podatkih pripravljavcev gradiva menda sestala le na eni seji. Tudi sicer se več političnih in strokovnih mnenj nagiba k ustanovitvi centralnega vladnega organa ali službi vlade za podnebne spremembe. Ta naj bi dobila podporo na terenu, na lokalni ravni z vzpostavitvijo nacionalnih kontaktnih točk za usklajevanje in spodbujanje »izvajanja ukrepov«. To je ena izmed možnosti.

Vendar v Sloveniji že nekaj časa nastaja v okviru Ministrstva za okolje in prostor v sodelovanju z drugimi ministrstvi projekt o razogljičenju Slovenije preko prehoda v krožno gospodarstvo. Slovenija potrebuje vladno službo za trajnostni razvoj, ki ne bi smela biti preveč oddaljena od premiera. Pa tudi ne od presoje, koliko kadri v nekaterih ključnih ministrstvih za trajnostni razvoj (MOP, MGRT, MzI, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Ministrstvo za finance) prevzemajo cilje iz sprejetih dokumentov kot poklicno in osebno odgovornost. Morda bi bila koristna javna razprava o zeleni preobrazbi javne uprave.

Ukrep v središču 9. zvezka Podnebnega ogledala (avtorska ekipa: dr. Gašper Stegnar, mag. Damir Staničić, mag. Andreja Urbančič, mag. Barbara Petelin Visočnik, vsi IJS) je Energetska prenova stavb ožjega javnega sektorja. Zakaj? Zato, navajajo avtorji gradiva, ker bi morala biti energetska prenova stavb ožjega javnega sektorja zgled za »dolgoročno energetsko učinkovite prenove, ki imajo pomembno vlogo pri doseganju cilja Slovenije, da do leta 2050 doseže neto ničelne emisije oz. podnebno nevtralnost.«

Stavek ni bil napisan naključno. Stanje ni dobro. AN URE iz leta 2015, gre za obdobje 2014-2020, je določil cilj, da bi v državi energetsko prenovili skupno 182.961 m² površin ali letno v povprečju 26.137 m². Rezultat? Do vključno leta 2019 je bilo prenovljenih 62.841 m², kar predstavlja 1,2 % namesto ciljnih 3 % tlorisne površine. Tudi sredstva so bila na razpolago, a so bila neizkoriščena. V letih od 2021-2030 je še zmeraj cilj, da se vsako leto prenovi 3 % skupne tlorisne površine stavb v lasti in rabi vlade. Predvsem skrbi doslej slabo črpanje kohezijskih sredstev.

Za energetsko prenovo javnih stavb so nepovratna sredstva na razpolago od leta 2010. Podprte so bile prenove v bolnišnicah, domovih za starejše občane, šolah, javnih zavodih, na področju visokega šolstva in znanosti, pa tudi sanacije v lokalnih skupnostih. V obdobju 2014–2020 naj bi najpozneje do leta 2023 energetsko prenovili 1,27 milijona m² uporabne površine stavb celotnega javnega sektorja. Letno to pomeni, da bi bilo potrebno energetsko prenoviti 181.600 m².

Ciljev pri energetski prenovi stavb Slovenija ne dosega. Navzlic AN URE, DSEPS, OP EKP in zakonodaji. V analizi ovir avtorji zvezka pišejo: »Izvajalska struktura upravljanja z energijo energetskih prenov v javnem sektorju ni nikjer hierarhično opredeljena (na primer na ravni ministrstva: energetski manager, skupina za izvajanje programa, vodja skupine) in temelji predvsem na obstoječi strukturi za izvajanje investicij v stavbe in njihovo vzdrževanje.« A to ni edina ovira. Več jih je. Prav tako priporočil, kaj spremeniti. Med drugim naj bi za ožji javni sektor pripravili podroben izvedbeni program energetske učinkovitosti. Torej gre spet za izvedbene poti in uvedbo modela upravljanja energetskega menedžmenta. Na MzI pa naj bi končno začela z delom projektna pisarna za energetsko prenovo javnih stavb, ki bi tudi ugotavljala, kateri investicijski projekti so prednostni.

Zelena javnofinančna reforma je Ukrep v središču 8. zvezka Podnebnega ogledala (avtorski tim: dr. Jonas Sonnenschein, Andrej Gnezda, Nika Tavčar, Umanotera). Zgodba ni nova. Kako bi lahko proračunska politika države podprla cilje okoljske politike ali prilagajanje podnebnim spremembam, so se mnenja najbolj kresala pri tem, zakaj država ne ukine spodbud za fosilna goriva. Ministrstvo za finance je v reviji EOL na to vprašanje odgovorilo, da se ukrepa ne da sprejeti čez noč, da je potrebno upoštevati mednarodno konkurenčnost gospodarstva in da ga pripravljajo. Avtorji 8. zvezka ne omenjajo le spodbud za fosilna goriva, pač pa tudi »eksplicitno in implicitno oblikovanje cen ogljika, vključno s trošarinami in davkom na ogljik, ter reformo porabe finančnih virov.«

Celovita zelena javnofinančna reforma bi morala, kot predlagajo pripravljavci gradiva, sloneti na štirih strategijah: opustiti spodbude, ki škodujejo okolju, spodbujati zelene investicije, zbrati več okoljskih davkov in trošarin ter obdavčiti slabo, ne dobrega. Vendar koncept zelene javnofinančne reforme ne bo sprejet, če ne bo politične volje. Dobre prakse iz tujine so nadvse prepričljive. Zeleni ekonomski ukrepi s prestrukturiranjem davčne politike bi lahko zelo vplivali na manjše onesnaževanje okolja, od odpadkov do izpustov), na boljšo rabo naravnih virov in na hitrejše opuščanje fosilnih goriv. Pri okoljski dajatvi na izpuste CO₂ (sprejet je bil že leta 1997) je Slovenija zelo pohitela in je bila med prvimi članicami EU, ki se je odločila za to dajatev. Trenutna višina davka je 17,30 EUR na enoto obremenitve (na tono CO₂). NEPN predlaga postopno zvišanje, in sicer na višino, ki bi bila enaka vsaj ceni emisijskih kuponov v okviru EU ETS. V letu 2019 je znašala 24,60 EUR na tono izpusta CO₂. Lani pa je bil v razpravi predlog prenovljenega zakona o davku na motorna vozila, ki bi naj bil zelen – kot osnovo bi upošteval le še okoljske komponente (vrsto goriva, emisije CO₂, moč motorja in emisijski standard EURO).

Zelena javnofinančna reforma v Sloveniji zamuja, jo pa izrazito zahtevajo cilji iz NEPN. Vlada bi jo morala uvrstiti med prednostne naloge. Razmislek zahteva predlog v ustanovitvi »stalnih inštitucij za upravljanje vključevanja podnebne politike v različne vidike javnih financ.«

Vsi trije zvezki Podnebnega ogledala predlagajo organiziranost družbe in podsistemov s takšnim modelom upravljanja, ki bi zagotovil pregledno odgovornost, kdo bo in kdo ne bo Slovenije spreminjal v manj ogljično državo in družbo. To je aktualna tema za sejo vlade, še posebej zdaj, ko se pripravlja na predsedovanje Svetu EU.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.