Čas trajnic je tu - za vrtove in zelena urbana središča - EOL 156

Čas trajnic je tu - za vrtove in zelena urbana središča - EOL 156

Krajinska arhitektura in vrtnarjenje

Vsak si lahko ustvari čudovit vrt, a nobeno vrtnarjenje ne bo hasnilo in ne bo naravi prijazno, če ne bomo že na začetku ravnali poznavalsko. Že pri zemlji, v katero bomo sadili zelenjavo ali pa rože, na primer trajnice. To seveda ni edina modra misel Jožice Golob Klančič, avtorice knjige Trajnice za pametne lenuhe. Njeno dodatno pojasnilo: Treba pa je poudariti, da le pravilno izbrane in na pravi prostor posajene prave trajnice zahtevajo zelo malo vzdrževanja in le zanje lahko rečemo, da so rastline za pametne lenuhe … Poznavanje, znanje o rastlinah in njihovih potrebah bo dalo v vrtu prave rezultate in estetsko zadovoljstvo. Uvodničarji v knjigo Trajnice za pametne lenuhe pravijo, da je avtorica krajinska arhitekta stare šole, čemur Jožica Golob Klančič pritrjuje, a z zelo sodobnim pogledom na zeleno in rožnato urejenost vrtov in urbanih središč.

Vrtnarjenje, pa naj gre za enoletne rože, trajnice ali zelenjavo, mora biti premišljeno in strokovno. Svetujete štiri korake, načrtovanje, izvedbo, vzdrževanje in obnovo. Če pogledamo izvedbo, kako vrtnariti, da poslušamo, kaj dajeta lahko narava sama, da se izognemo nepotrebni kemiji?

Različne rastline seveda zahtevajo različen pristop in napake, ki jih morebiti delamo pri izbiri in pripravi podlage, v kateri bodo rasle, se različno odražajo na rezultate našega dela. Odvisno od tega, ali zasajamo enoletno cvetje, zelenjavo ali kaj bolj trajnega. Vedno je zelo pomembno, v kakšno zemljo ali morda umeten substrat kaj sadimo.

Kaj moramo vedeti?

Če sadimo enoletne cvetlice in zelenje v s kemijo pognojeno šotnico, bodo odlično rasle pač eno sezono. Potem bodo odmrle in naslednje leto se dela lahko lotimo drugače. Pri sajenju zelenjave na isti način bomo recimo le v tekoči sezoni pridelali oporečno hrano in naslednje leto lahko napako popravimo. Ko pa sadimo trajnice, sadimo za več ali celo mnogo let in napake ni možno na hitro popraviti. Zato je razmislek o zemlji, v katero bomo sadili, zelo pomemben že od vsega začetka, če želimo vrtnariti naravi prijazno. Seveda je izbor trajnic ogromen in raznolik po svojih rastnih zahtevah in zato lahko poiščemo take, ki bodo uspevale v zelo raznolikih tleh. Ne samo v bogati hranilni prsti, kot jo zahtevajo skoraj vse enoletnice in skoraj vsa zelenjava.

A kako lahko najbolj naravno vzdržujemo in gojimo trajnice, zlasti pa, kako poskrbeti za njihovo prezimovanje? Imate kot krajinarka kakšne posebne skrivnosti?

V krajinski arhitekturi v resnici vse izhaja, ali bi vsaj moralo izhajati, iz narave, čeprav v dobršni meri govorimo o oblikovanju narave in njenem prenašanju v človekov bivalni prostor v ožjem ali širšem smislu. Od terasnega ali obhišnega vrta do primestnega gozda ali krajinskega parka. V času mojega študija v Beogradu pred mnogimi desetletji so nam na samem začetku v okviru temeljnih strokovnih predmetov v »glavo vbijali« znanja o klimi in meteorologiji ter o kamninah, na katerih v naravi nastaja plodna prst različnih tipov. Osnove splošne botanike in genetike smo poglabljali z znanji o rastlinah, ki rastejo v naravi našega klimata z različicami od Sredozemlja in panonskih ravnic do alpskega in dinarskega prostora. Za razliko od sodobnega, močno osiromašenega študija krajinarstva, sem imela torej velik privilegij s pomočjo odličnih učil in profesorjev pridobiti znanja o rastlinah in rastnih pogojih za njihovo uspevanje. Ne le to. Doletel me je še drugi privilegij. Kot krajinska arhitektka v svobodnem poklicu sem lahko vrsto let kot članica različnih načrtovalskih ekip arhitektov, komunalnih inženirjev in drugih strokovnjakov sistematično oblikovala trajnostne zasaditve ob novo nastajajočih tovarnah, šolah, vrtcih, bolnicah, stanovanjskih soseskah, kakor tudi ob vsepovsod rastočih individualnih stanovanjskih hišah. Torej lahko rečem, da je moja posebna skrivnost znanje o rastlinah, med njimi tudi trajnicah, in zemlji, v kateri rastejo.

In prezimovanje trajnic?

Pravilno izbrane in pravilno posajene trpežne trajnice ne potrebujejo nobene naše pomoči za prezimovanje! Pomoč potrebujejo le tiste, ki so za našo klimo in dane rastne pogoje preobčutljive, in tiste, ki smo jih z nepravilno saditvijo, nepravilnim gnojenjem pomehkužili. Zbiratelji, ki iščejo nenavadne trajnice, se morajo torej pred sajenjem poučiti, kaj zahtevajo, tudi za prezimovanje. Nekaterim bo dovolj kaka smrekova veja za zaščito pred zimskim soncem ali najhujšim mrazom oziroma pred velikimi razlikami med dnevnimi in nočnimi temperaturami. Druge bo morda možno gojiti le kot posodovke, ki jih pred hudim mrazom umaknemo v zavetje ali celo v zimske vrtove.

Kako se lotiti priprav za ureditev nasada trajnic okrog doma? Je dobra zemlja prva skrb?

Vsekakor običajne, torej standardne trajnice potrebujejo za rast standardno vrtno prst. Na vprašanje, kakšna pa je pravzaprav standardna vrtna prst, običajno odgovor poenostavim takole: to je tista prst, v kateri bi dobro uspevala tudi krompir ali paradižnik. Seveda ob tem mislim na vrtne grede in ne na visoke grede z mnogimi plastmi, ki jih stalno in vedno znova nalagamo in morda po petih letih začnemo spet jovo na novo. Običajna vrtna zemlja za običajne trajnice je torej nevtralna ali le rahlo odstopa v smeri kislosti ali alkalnosti, globoka, na propustni podlagi, rahla in bogata s humusom. Takšni zemlji vsekakor velja osnovna pozornost in skrb v fazi priprav za sajenje velike večine trajnic. Tistim posebnim, ki zahtevajo posebne rastne pogoje, bomo pač posebej postregli. Oziroma bomo za netipične vrste prsti izbrali primerne netipične, posebne trajnice.

V vaši knjigi Trajnice za pametne lenuhe ste opisali svoje izbranke med trajnicami. Seznam ni kratek, a nekatere med njimi so tudi med amaterskimi ljubitelji vse bolj priljubljene, kot na primer sivke, ob drugih zeliščih, pa tudi astre, potonke … Zakaj so vam trajnice ljubše od drugih rož?

Amaterski ljubitelji vrtov in trajnic v njih so razdeljeni v dve diametralno različni skupini: so esteti ali zbiratelji. No, resnici na ljubo večino naših vrtičkarjev ni možno uvrstiti v nobeno od teh skupin, ker pač ne delajo sistematično. Esteti hočejo enostavne in trpežne nasade trajnic, zgrajene po estetskih merilih. Zbiratelji pa se posvečajo velikemu številu različnih vrst in sort, lahko med seboj zelo različnih, tudi zelo dragocenih in dragih ali zahtevnih za vzgojo. Njim je estetika manj pomembna, a vseeno ni zanemarljiva. Oboji so svojevrstni vrtnarski influencerji. Nekateri jim pripisujejo ustvarjanje mode. A jaz sem prepričana, da tu sploh ne gre za modo, saj je to tek na dolge proge. Vsekakor pa s svojim zgledom oboji prispevajo k širjenju znanj o trajnicah, vsak pač na svoj način.

Med vašimi izbrankami so v knjigi na primer tudi strupene trajnice.

Seveda. Marsikdo se jih zaradi napačno privzgojenega strahu boji kot hudič križa, namesto da bi jih spoznal in jim prilagodil svoje ravnanje. V naši naravi recimo raste samoniklo veliko strupenih trajnic. Ali zato z našimi otroci ne bomo hodili v naravo, da jih ne bi morda izpostavili nevarnosti? Ali ne bi bilo preprosteje že malčke poučiti o njih in jim privzgojiti osnovo vseh osnov, da se pač v usta nosi le poznane užitne rastline? In zakaj so mi trajnice ljubše od drugih rož? Preprosto zato, ker nudijo neskončno veliko oblikovalskih možnosti. Ker lahko najdemo primerne za čisto vsako vrtno situacijo. Ker z njimi oziroma njihovim spreminjanjem skozi čas lahko spremljamo vse letne čase in njihovi nasadi niso togi in vedno enaki. Ker je z njimi preprosto zelo malo dela, če smo jih seveda prav izbrali in prav posadili. Ker si ob njih opazovanju in brkljanju okoli njih spočijeta oko in duša. Tudi v čedalje bolj norem tempu potrošniškega življenja. Ker nam nudijo pobeg iz njega.

Ali delo na vaši vrtnariji kaže, da prihaja čas trajnic, da se zanje potrošniki vse bolj odločajo? Ali bi jih lahko bolj načrtno umeščali v javna urbana središča?

Ledino na področju gojenja sadik trajnic za trg so v Sloveniji, še v času Jugoslavije, orali pred menoj, sicer zelo skromno, trgu in zmožnostim prilagojeno pač, Vrtnarstvo Murska Sobota, Arboretum Volčji Potok, Florina Maribor in še nekateri drugi. Žal je njihovo »proizvodnjo trajnic« pobral čas. Tudi jugoslovanske ponudbe sadik ni bilo. Tako je zaživela moja ne prav majhna »vzgoja sadik trpežnih trajnic za javne nasade«. Tržiti jih je bilo možno preko ene izmed kmetijskih zadrug, torej le niso bile onemogočene privatne iniciative, kot danes radi poudarjamo, in pošiljati z vlakom, zapakirane brez zemlje, v jugoslovanska mesta. Pred razpadom Jugoslavije je tako nastalo kar nekaj nasadov trajnic. In nekateri med njimi v deloma spremenjeni obliki obstajajo še danes. V Sloveniji s takimi idejami takrat seveda ni bilo možno prodreti. So pa tu in tam našle trajnice svoje mesto v slovenskih vrtovih. S pomočjo mojih zasaditvenih načrtov ali kako drugače.

Kako pa je sedaj, v samostojni Sloveniji?

Ko smo Slovenci dobili svojo državo, turbokapitalizem, razvili potrošniško družbo in skušali razviti ali vsaj uporabiti rezultate zahodne visoke tehnologije tudi v vrtnarstvu, smo se odprli globalnemu trgu, razvili trgovanje in tako imenovano osebno pobudo. Tako so naš trg preplavile tudi poceni in na hitro vzgojene sadike trajnic, največkrat neznanega porekla in neznanih lastnosti. Odmaknili smo se od narave in spotoma doživeli veliko razočaranj, tudi ob sajenju trajnic dvomljive kvalitete, namenjene le kupovanju z očmi. V vsem tem vrenju je naša vrtnarija, Trajnice Golob-Klančič, stalno vozila skozi Scilo in Karibdo. Vrtnarija se je razvijala in kontrirala vsem »sodobnim vrtnarskim trendom« z uporabo navadne vrtne prsti namesto šotnic, naravnega organskega gnojila namesto vseh mogočih sodobnih pripravkov, z gojenjem sadik na prostem namesto v rastlinjakih, z izbiranjem vrst in sort trajnic po kriteriju trpežnosti in prilagojenosti naši klimi in s prenosom naših izkušenj in znanj na vse tiste, ki jih je to zanimalo.

In je šlo gladko?

Seveda ne. Pri tem smo bili deležni veliko vprašujočih pogledov vrtnarskih strokovnjakov, njihovega mrščenja čela ali celo odkritih kritik. A smo vztrajali zaradi prepričanja, da tako močan odmik od narave ne more biti dober. Multinacionalke in »individualna pobuda« v obliki kot gobe po dežju rastočih vrtnih centrov s ponudbo od vsepovsod so seveda bile hud konkurent in so še vedno. Le nekaj se je z desetletji spremenilo. Danes, ko postaja med kupci, tudi trajnic, ne samo hrane, vedno bolj cenjeno domače in lokalno, pa naravno in od blizu, je kar nekaj slovenskih trgovcev s sadikami trajnic med gojitelji trajnic, čeprav so »njihove vrtnarije« na Češkem, Poljskem … kot so bile nekoč na Nizozemskem, Madžarskem … No, čas trajnic je že nekaj časa tu. Sedaj prihaja gotovo tudi čas, ko kupci vedno bolj posvečajo pozornost tudi znanju prodajalcev sadik trajnic, res znanemu poreklu sadik, njihovi trpežnosti in ko v resnici o trajnicah tudi vedno več vedo. Vsekakor si trajnice zaslužijo bolj sistematičnega umeščanja v vrtove in zelena urbana središča. Tudi za rastlinske čistilne naprave, strešne, medovite, zeliščne in druge posebne vrtove.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.