Delež bioplastike večji, neznanke v dobaviteljski verigi - EOL 156

Delež bioplastike večji, neznanke v dobaviteljski verigi - EOL 156

Bioplastika

Luka Uršič in doc. dr. Matevž Obrecht, Univerza v Mariboru, Fakulteta za logistiko

Posledica potrošniško naravnane družbe, v kateri živimo, je vedno večja količina odpadkov, ki jih potrošnik proizvede. Količine odpadne embalaže iz leta v leto rastejo. Plastika je eden izmed najpogosteje uporabljenih umetnih materialov (Geyer, Jambeck, & Lavender Law, 2017). Da bi to ugotovili, ni potrebno daleč. Ozreti se je potrebno le okoli sebe in uvideli bomo, da skoraj ni več predmeta, ki ne bi vseboval plastike. Sodobni izzivi, kot so rastoče količine odpadkov, nizka stopnja predelave, okoljske obremenitve, ozaveščenost ljudi, zahtevajo nove strategije ukrepov, ki bi pripomogli k minimiranju količin odpadkov in manjši škodi okolju. Zaradi ogromnih količin plastike, ki ni razgradljiva, je iskanje in uvajanje tehnoloških izboljšav in drugih programov na področju polimerne uporabe več kot nujno. Tako se je pojavila tudi alternativa, kot so biorazgradljivi polimeri (Song, Murphy, & Davies, 2009).

Bioplastika in razgradnja

Bioplastika je v svetu sicer že kar nekaj časa ena izmed pomembnih tem eko-industrije v politično-ekonomskem prostoru in je vse bolj opazna tudi v Sloveniji. Izraz bioplastika se nanaša na »celotno družino materialov, ki so bioosnovani, biorazgradljivi ali oboje« (European Bioplastics a, 2019).

Industrija z bioplastiko poskuša posnemati krog razgradnje iz narave, zato razgradnjo bioplastike imenujemo biorazgradljivost. Na drugi strani kompostabilnost, ki ni sinonim za biorazgradljivost, pomeni biološko razkrajanje v smeri kompostiranja, torej degradacijo polimernega materiala pod vplivi živih, biotskih dejavnikov, kjer želijo pridobiti čim večjo količino biomase oz. komposta. Gre za to, da kompostirna plastika spada med biorazgradljivo, vendar to še ne pomeni, da je vsa biorazgradljiva plastika tudi kompostirna.

Po podatkih European Bioplastics trenutno predstavlja bioplastika približno odstotek od več kot 359 milijonov ton proizvedene plastike letno. Vendar se povpraševanje po bioplastiki povečuje in zato se na tržišču pojavljajo vedno bolj dovršeni biopolimeri. Tudi proizvodnja raste. Kljub temu da se bioplastika označuje kot tista, ki zmanjšuje porabo fosilnih goriv in niža emisije CO₂, je še v razvoju in se proizvaja še zmeraj v »nišnih« količinah. Zato so njeni proizvodni stroški še zmeraj visoki. Porabi tudi več energije iz fosilnih goriv kot pri proizvodnji in recikliranju konvencionalne plastike (Radonjič, 2008, str. 67).

Ponovna raba materialov

(uspeh ali polom vrečk za večkratno uporabo)

Ker se javnost ter okoljski aktivisti borijo ter zavzemajo za ukinitev plastičnih vrečk za enkratno uporabo, kar naj bi pripomoglo k manjši porabi fosilnih goriv ter zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, se v zadnjem času povzpenja industrija vrečk za ponovno rabo, izdelanih iz reciklirane plastike, bombaža in tudi papirja. Vrečke za večkratno uporabo se oglašujejo kot »okolju prijazne«, vendar tudi te prispevajo k onesnaževanju okolja.

Da lahko ocenimo življenjski cikel določene vrečke, moramo upoštevati širok razpon dejavnikov, vključno s surovinami, proizvodnjo, prevozom in morebitnim odstranjevanjem. Študije, ki raziskujejo vpliv na okolje, razkrivajo, da naj bi lahke plastične vrečke za enkratno uporabo v primerjavi s papirnatimi vrečkami bistveno zmanjšale vpliv na okolje. Lahke plastične vrečke za enkratno uporabo zahtevajo manj energije, prispevajo k manjšemu onesnaževanju voda ter proizvajajo manj odpadkov kot papirnate vrečke, ki imajo za 70 % več emisijskega vpliva na okolje. Da bi s papirnato vrečko prispevali k manjšemu vplivu na okolje, je potrebno eno papirnato vrečko uporabiti vsaj štirikrat (Mantz, Mantz, & Gavruletea, 2017, str. 2).

Podobno lahko rečemo za negativne vplive, ki so povezani z vrečkami za večkratno uporabo. Raziskave kažejo, da je potrebno vrečko za večkratno rabo uporabiti več kot 130-krat, da bi imela manjši vpliv na okolje, kot ga ima lahka plastična vrečka za enkratno uporabo. Kot primer so vrečke za večkratno uporabo iz naravnih vlaken, kot sta bombaž in lan. Četudi gre za obnovljive materiale, proizvodnja zahteva ogromne količine vode, uporabo pesticidov in energije. Lažje je z vrečkami iz konopljinih vlaken. Te zahtevajo manj pesticidov, vendar še zmeraj veliko vode.

Poglavitno vprašanje je, kdaj postanejo vrečke za večkratno uporabo dejansko okolju prijaznejše v primerjavi s plastičnimi vrečkami za enkratno uporabo. Odgovor je preprost, a hkrati zapleten, saj zahteva spremembo v človekovem delovanju. Z večkratno uporabo je njihova prijaznost okolju viša. Ugotovljeno je, da je ne glede na uporabljen tip vrečke za večkratno rabo glavni ključ za zmanjšanje vpliva na okolje večkratna uporaba toliko časa, kot je to možno. Četudi vrečko uporabimo 10 krat, ima še zmeraj veliko večji okoljski odtis kot vrečka za večkratno uporabo (Evans, 2019).

Krožno gospodarstvo in vpliv na okolje

Koncept krožnega gospodarstva je nastal s ciljem ohranjanja koristnih in uporabnih izdelkov, komponent in materialov, ki se lahko vrnejo v pozitivni krožni tok ter se s tem ponovno uporabijo, popravijo ali reciklirajo. S predelavo in ponovno rabo lahko zmanjšamo količino zavrženih ali sežganih odpadkov ter s tem omogočimo bolj trajnostni razvoj.

Obstaja preko sto definicij krožnega gospodarstva. Eni ga označujejo kot ekonomski model, drugi kot industrijski sistem. Ponavadi se model krožnega gospodarstva nanaša na koncept vrtenja snovnega kroga, ki temelji predvsem na predpostavki, da so viri omejeni ter da se njihova razpoložljivost vse bolj zmanjšuje, zato je potrebno poseči po obnovi in regeneraciji (Rossi, E. 2019 str. 1). Po podatkih zveze PlasticsEurope se krožno gospodarstvo v Evropi vse bolj uveljavlja. V EU beležimo podvojeno recikliranje odpadkov v letu 2018 v primerjavi z letom 2006, odvoz odpadkov na deponijo se je v enakem obdobju v splošnem zmanjšal za 44 %. Tudi energetska izraba, ki jo omogočajo odpadki, se je v enakem obdobju zvišala za 77 %. Podatki iz leta 2018 kažejo, da so države evropske unije proizvedle kar 29,1 milijonov ton odpadkov, od tega jih je bilo 32,5 % recikliranih, 42,6 % uporabljenih za energetsko izrabo in 24,9 % odpeljanih na deponije (PlasticsEurope, 2019).

Gre za gospodarstvo, ki temelji na načelih načrtovanja in zmanjšanja odpadkov, premišljenem oblikovanju izdelkov, zmanjšanjem vpliva na surovine kot tudi zmanjšanem vplivu na proizvodnjo in logistiko ter ohranjanje izdelkov in materialov v uporabi in obnavljanja naravnih sistemov (McAloone, Pieroni, & Pigosso, 2019, str. 2). Ker Evropska unija sama po sebi nima surovin, ki bi ji omogočala neodvisnost od zunanjih dobaviteljev, je še posebej v času motenj v oskrbovalnih verigah in morebitnih mednarodnih sporov bistvenega pomena iskanje potenciala v učinkoviti izrabi t.i. odpadkov in razvoju biomaterialov.

Ocena poznavanja in rabe bioplastike

V raziskavo smo vključili slovenske predstavnike oz. podjetja, ki so dejavna na področju bioplastike. Kot primer dobre prakse v slovenskem prostoru velja podjetje Evegreen d.o.o., ki je svojo zgodbo pričelo že 4 leta pred ustanovitvijo leta 2018. Pri okoljskih problemih onesnaženja z nakopičeno plastiko je videlo izziv ter iskalo rešitve ter se zavzelo za bolj zeleno prihodnost. Podjetje se ukvarja z bioplastiko, natančneje z biorazgradljivo plastiko, ki predstavlja alternativo konvencionalni plastiki (Kušar, 2019). Podjetje Evegreen razvija 100 % biorazgradljive materiale, ki so prijazni okolju in izdelani iz osnove organskih odpadkov, ki so proizvedeni iz različnih industrijskih ter drugih uvoznih podjetij. Tako poskrbijo, da iz komposta nastane izdelek, ki se kot odpadek ponovno vrne v kompost.

Kot izkušeno in ugledno slovensko podjetje je v raziskavi sodelovalo tudi podjetje Skaza d.o.o., ki s svojimi inovativnimi izdelki iz reciklažne in bioplastike, jasno postavljenimi cilji in dobri organizaciji navdihujejo Slovenijo kot tudi evropski prostor. Zavzemajo se za trajnostni razvoj ter se tako usmerjajo k rešitvam, ki so prijazne do okolja. Podjetje nikakor ne podpira plastike za enkratno uporabo, zato uporablja kakovostne materiale, ki so prijazni človeku in naravi, ki jih spreminja v funkcionalne izdelke z dolgo življenjsko dobo.

Kot predstavnika, ki se pretežno ukvarja z proizvodnjo vrečk, smo v raziskavo povabili tudi podjetje Piskar d.o.o.. Podjetje deluje že 30 let in si ves ta čas prizadeva za kakovostne izdelke, ki zajemajo prvovrstne materiale brez škodljivih snovi za naravo in okolje. Podjetje je eno prvih v Sloveniji, ki je pričelo z izdelovanjem biorazgradljivih vreč za odpadke. Prav tako se podjetje svoje odgovornosti pri varovanju okolja zaveda v vseh fazah svojega delovanja, zato so reciklaža in ustrezno ravnanje z odpadki prioriteta.

Kot zadnjega smo v raziskavo povabili LIFE BioTHOP, evropski projekt progrma LIFE, ki je financiran s strani Evropske komisije. Program predstavlja največji finančni mehanizem, ki je namenjen izključno skrbi za okolje, ohranjevanju narave ter trajnostnemu razvoju. Projekt LIFE BioTHOP skrbi za vpeljavo bioplastične vrvice v industrijo slovenskih hmeljišč, ki je popolnoma biorazgradljiva ter kompostabilna ter tako skrbi za uporabo odpadne hmeljevine za nove industrijske produkte. Cilj projekta BioTHOP je zamenjati hmeljarsko polipropilensko vrvico z vrvico iz naravnih biopolimernih materialov.

Ker je zaenkrat trg v slovenskem prostoru izredno majhen, posebnih omejitev v dejavnosti nismo podali. Izpostavljena so podjetja, ki so dejavna na področju bioplastike in tudi biorazgradljive plastike. Vse organizacije, ki so sodelovale v raziskavi, se ukvarjajo z bioplastiko in dobro poznajo svojo osnovno surovino. Skaza d.o.o. trži bioplastiko, ki ni razgradljiva, kar pomeni, da se tako v naravnem kot industrijskem okolju ne razkraja, temveč ostaja v okolju. Zato je še toliko bolj pomembno, da podjetje skrbi za reciklažo, kar so uvedli preko programa Novo življenje. Tudi ostale organizacije imajo politiko preprečevanja odpadkov, razgradnje in reciklaže dobro zastavljeno in jo izvajajo. Pridobivanje surovin podjetja poznajo, transportno pot podjetja težje ocenjujejo, največ raznolikih poti ima podjetje Evegreen. Če transportne poti niso povsem ustaljene in če je le-teh mnogo, lahko produkt skozi celotno dobavno verigo pridobi negativno vrednost namesto zelene rešitve. Prav tako projektu LIFE BioThop in Piskar d.o.o. ni poznana dobavna veriga dobaviteljev bioplastike. Dobavno verigo dobaviteljev je velikokrat težje izslediti, zato so podjetja velikokrat primorana poslovati v »sivi coni«, saj jim dobavna veriga ni znana oz. nimajo podatkov o njej. V zvezi z dobro informiranostjo in prijaznejšo izbiro bioplastike do okolja nas je negativno presenetilo podjetje Piskar, ki ni imelo stališča in ni bilo informirano. Pri dveh podjetjih smo dobili enoznačne pozitivne odgovore, ki ne zajemajo celotne oskrbovalne verige in s tem širšega področja bioplastike. Pozitivno nas je presenetilo podjetje Skaza, ki je dobro poznalo področje bioplastike, tako prednosti kot slabosti.

Zaključujemo, da zaznavamo pozitivne premiki v smeri proti večanju deleža bioplastike. Kljub temu glavni izziv ostaja poznavanje in sledenje izvora surovin za proizvodnjo bioplastike. Poznan izvor in presoja vplivov na okolje skozi celotno oskrbovalno verigo sta prvi pogoj, da lahko o bioplastiki govorimo kot o trajnostni rešitvi. 

Viri

Song, J., Murphy, R., & Davies, G. (2009). Biodegradable and compostable alternatives to conventional plastics. Najdeno 4. Aprila 2020 na spletnem naslovu: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2873018/#!po=78.7037

Geyer, R., Jambeck, J., & Lavender Law, K. (2017, Julij). Production, use, and fate of all plastics ever made. Najdeno 20. Junija 2020 na spletnem naslovu: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5517107/

European Bioplastics a. (2019). Renewable feedstock. Najdeno 27. Aprila 2020 na spletnem naslovu: https://www.european-bioplastics.org/bioplastics/feedstock/

Radonjič, G. (2008). Embalaža in varstvo okolja. Maribor: Založba Pivec.

Mantz, K., Mantz, T., & Gavruletea, M. (2017). Paper, Plastic or Reusable? It's a Mixed Bag – A Case Study of Plastic Bag Legislation in America. Journal od Academy of Business and Economics , 1-5.

Evans, D. (2019, December). Reusable Grocery Bags: Good or Bad for the Environment? Najdeno 19. Februarja 2020 na spletnem naslovu: https://plastic.education/reusable-grocery-bags-good-or-bad-for-the-environment/

Rossi, E. (2019, 1. november). Circular economy indicators for organizations considering sustainability and business models: Plastic, textile and electro- electronic cases. Journal of Cleaner Production , 1-16.

PlasticsEurope. (2019). Plastics- the Facts 2019: An analysis of European plastics production, demand and waste data. Najdeno 10. Aprila 2020 na spletnem naslovu: https://www.plasticseurope.org/application/files/9715/7129/9584/FINAL_web_version_Plastics_the_facts2019_14102019.pdf

Kušar, P. (2019, 18. April). Evegreen- zmanjšanje količine odpadkov z izdelki iz bioplastike. Najdeno 25. Maja 2020 na spletnem naslovu: https://mladipodjetnik.si/novice-in-dogodki/novice/evegreen-zmanjsanje-kolicine-odpadkov-z-izdelki-iz-bioplastike

Selič, P., & Križanec, Š. (2017, 20. Januar). Kvantitativne metode raziskovanja. Najdeno 25. Maja 2020 na spletnem naslovu: https://www.mf.uni-lj.si/application/files/7115/3859/7143/8_selic.pdf

SWOT analiza bioplastike
SWOT analiza bioplastike
Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.