Onesnaževanje mora postati predrago, ekonomsko nevzdržno - EOL 154/155

Onesnaževanje mora postati predrago, ekonomsko nevzdržno - EOL 154/155

Plan B

E. D.

Novinar Boštjan Videmšek je s fotografom Matjažem Krivicem odšel na pot po svetu, da bi odkrival pionirje boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti. Da bi našel odgovore, ali človeštvo išče odgovore, boljše, tehnološke rešitve za zmanjšanje onesnaženosti. Leta 2018 je človeštvo poslalo v ozračje 37,1 milijarde ton toplogrednih plinov. Vendar so na različnih koncih sveta že pionirji pri zajemanju CO2 iz zraka in nato skladiščenja, pa tudi v industriji litija, ki bo zlato tega stoletja. A čeprav avtor Boštjan Videmšek v knjigi Plan B z veliko naklonjenostjo predstavlja pionirje, pravi, da je edini pravi odgovor – manj, vsega manj! In kako Slovenija? Pravi, da je daleč zadaj.

Bolivija, Salar de Uyuni, bazeni litijevega karbonata Zadnje poročilo investicijske banke Goldman Sachs, ki litijev karbonat imenuje novi bencin, predvideva, da se bo trg litija do leta 2025 povečal za trikrat (Boštjan Videmšek, Plan B, UMco, 2020).
Bolivija, Salar de Uyuni, bazeni litijevega karbonata Zadnje poročilo investicijske banke Goldman Sachs, ki litijev karbonat imenuje novi bencin, predvideva, da se bo trg litija do leta 2025 povečal za trikrat (Boštjan Videmšek, Plan B, UMco, 2020).

V pogovorih s pionirji boja s podnebno krizo in o prihodnosti mobilnosti ste razmeroma malo govorili, kako so uspeli z umeščanjem objektov v prostor – na primer vetrnih turbin, sončnih panelov, na sežigalnici odpadkov v vasici Hinwil veliki sesalniki iz ozračja zajemajo ogljikov dioksid, ga filtrirajo, odstranijo in spravijo v kontejner ali plinske jeklenke in podobno. Gre za tehnološke novosti. Na katere ovire so naleteli inovatorji in lokalne oblasti? Do sežigalnic odpadkov je kritična tudi slovenska javnost.

Inovatorji, v Švici, niso imeli težav. Njihov projekt je prepričal tako lokalne kot regionalne (kanton) oblasti. Imajo tudi državno podporo v Švici (direct air capture) in tudi v Nemčiji. Zelo podobno je na Norveškem (carbon capture and storage), da ne govorim o Tilosu, ki je idealen primer sožitja sociologije in tehnologije. Namenoma sem izpostavil primere, kjer je bila lokalna skupnost, skupni imenovalec uspešnih zgodb so tudi motivirani, etični, angažirani posamezniki, odločilna.

To vprašujem, ker v knjigi navajate podatek, da človeštvo s kurjenjem fosilnih goriv pošilja v ozračje 37,1 milijarde ton toplogrednih plinov. In išče odgovore. Katere tehnološke rešitve, ki ste jih spoznali kot pozitivne, so napoved boljših časov za podnebje? A ko pišete o kvantnem koraku v implementaciji tehnologije, ki je sposobna iz ozračja loviti ogljik in ga shraniti, vendar navajate tudi omejitve, stroške energije. Ali je boljša rešitev, da smo manj potratni pri rabi energije? Koliko je ta klic realen? In da postane onesnaževanje okolja predrago? Mislim na davek na ogljik.

Edini pravi(len) dogovor je: manj, vsega manj, manj, manj!!! Človeška nrav je pohlepna – evolucijsko. Jemo, žremo, ko je mogoče. In čim več. Na vseh ravneh. Kvantni preskok bi se zatorej moral zgoditi pri nas samih. Poiskal sem ljudi in male skupnosti, ki se jim je to zgodilo in so lahko za seboj potegnili tudi večje skupnosti, celo države. Rešitve, ki jih ponujajo, v osnovi niso (bile) poslovno motivirane, pač pa preživetveno. Poganja jih etičen pogon. V celoti se strinjam z vami – onesnaževanje mora postati predrago. Ekonomsko nevzdržno. Na človeštvo kot tako se namreč nikakor ne gre zanašati. Nasprotno.

Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Na svetu je malo podjetij, ki neposredno lovijo CO2 iz zraka. Zanimiv je popis, kako pod norveškim morskim dnom nastaja pokopališče ogljikovega dioksida. Na Islandiji pa ga brizgajo v bazaltne skale. Kaj je posebnost teh modelov in kateremu daje stroka prednost? Kaj se zgodi z ogljikom, ko je na dnu? Ali ne gre spet za hud poseg v naravo?

V primeru Norveške, projekt je v razvoju, je, vsaj meni, najbolj posebno to, da se CO₂ vrača tja, od koder je prišel. Nazaj pod morsko gladino, v geološke jame, ki so nastale med črpanjem nafte in zemeljskega plina. Na Islandiji zajet CO₂, s pomočjo geotermalne energije se v globinah bazaltnih skal sam spremeni v skalo. Proces je popolnoma varen. Tu ne vidim novih posegov v naravo.

Tudi Slovenija je bogata z lesom in z lesno biomaso. Zakaj pri nas ne nastane modelna skupnost Güssing, čeprav jim zdaj ne gre več tako dobro kot na začetku, a bili so prodorni v pravem trenutku. V Sloveniji so Luče postale prva samooskrbna energetska skupnost v Sloveniji, toda mag. Aleksander Mervar pravi, da so predvideni baterijski hranilniki premajhni. Je lesna biomasa za Slovenijo prihodnost?

Zamujamo. Zelo, zelo zamujamo. Biomasa ni več tako okoljsko in ekonomsko privlačna, kot je bila. Zafrknili smo tudi po žledolomu. Ni politične volje in pritiska javnosti. Smo fosilna, zaostala družba. Brez vizije. BSS je lepa reč, toda kaj bodo poganjali?

Islandija, taleči se ledeniki foto Matjaž Krivic
Islandija, taleči se ledeniki foto Matjaž Krivic

Kaj pomeni, da se lokalna skupnost ali država odloči za zeleni energetski prehod, za pot zelene energije? Slovenija se prav zdaj odloča za nabor projektov, ki bi jih prednostno financirala iz sredstev in posojil EU do leta 2027. Kateri projekti ali raziskave naj bi imeli prednost?

Ne vem. Nihče ne ve. Denarja pa je, sicer helikopterskega, ogromno. Nikoli več. To je zgodovinska priložnost, ki bo, o tem niti malo ne dvomim, v Sloveniji ostala neizkoriščena. V Evropski uniji je spopad s podnebno krizo vstopil v jedro politike. In vstopa tudi v jedro ekonomije. Zelene stranke na zahodu in severu Evrope doživljajo preporod. Pri nas smo v letu 1972.

Kitajska je največja proizvajalka solarnih panelov, vetrnih turbin, sistemov za shranjevanje energije in brezpilotnih letal. Kaj se EU lahko nauči od Kitajske in zakaj ste ob njej zapisali, da je energetski shizofrenik? Je pa leta 2017 izdala odlok, da mora biti do leta 2025 na trgu vsak peti avtomobil ali električni ali hibridni in omejili so izdajo registrskih tablic za bencinska in dizelska vozila.

Ker kitajsko zeleno marsikdaj poganja – črno. Ker po Kitajski še vedno rastejo in rastejo termoelektrarne. Ker je tehnologija po desni, dobesedno, prehitela sociologijo. Kjer »social scoring« določa, kdo je kaj in kaj je kdo. Po letu 2016 je bila Kitajska sicer prisiljena v velike spremembe. Zaradi brutalne onesnaženosti so umirali deset tisoči. Okolje je noro degradirano. A motiv ni bil spopad s podnebno krizo. Vse prej kot to.

Islandija gradi svojo prihodnost na geotermalni energiji. Tudi Slovenija je nima malo. Kako bi jo lahko bolj izkoristili?

Z vizijo.

Kje ste srečali avtomobilomate in kdaj bodo del urbanega prometa?

V številnih kitajskih mestih in v Milanu. To je sijajna rešitev. Delitev, ne lastništvo, avtomobila, ki je na voljo povsod in izjemno poceni. Mislim, da bi bila pri nas to lahko uspešna zgodba.

Ali poznate katere pionirje v boju s podnebno krizo in za drugačno mobilnost tudi v Sloveniji?

Eden izmed njih, ki je res pionir in inovator in ga globoko spoštujem, je Andrej Pečjak. Kot znanstvenika in vizionarja bi omenil Andreja Detelo. Kot poslovneža, ki premika meje mobilnosti, pa Marka Femca.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.