Uredba da, vendar z daljšim prilagoditvenim rokom - EOL 153

Uredba da, vendar z daljšim prilagoditvenim rokom - EOL 153

7. konferenca reciklažne industrije

Tanja Pangerl

Jeseni 2019 je bila sprejeta Uredba o skladiščenju trdnih gorljivih odpadkov na prostem (Uradni list RS, št. 53/2019). Po približno enem letu, odkar je Uredba sprejeta, se pri zavezancih pojavljajo konkretna vprašanja, ali je tudi praktično izvedljiva oziroma kako in na kakšen način. Ali se lahko podjetja prilagodijo do 14. 8. 2022, ko se zaključi prilagoditveni rok? Odgovore so iskali v okviru okrogle mize na 7. konferenci Sekcije zbiralcev in predelovalcev kovinskih in nekovinskih odpadkov, ki je potekala v oktobru, a s poslušalstvom na daljavo.

Sodelujoči na konferenci
Sodelujoči na konferenci

Sodelujoči na okrogli mizi: Jana Miklavčič, Ministrstvo za okolje in prostor, Janez Šajt, Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, organ v sestavi Ministrstva za obrambo, Jure Fišer, Surovina d.o.o., Andrej Gomboši, Saubermacher Slovenija d.o.o., Gregor Kušar, Komplast d.o.o.

V letu 2018 se je oblikovala interventna skupina za pregled in dopolnitev okoljevarstvenih dovoljenj za obdobje dveh let. Leta pozneje je bilo opravljenih 243 nadzorov, 29 zavezancev je svoje dejavnosti opravljalo zunaj. 350.000 m³ prostorov in naj ne bi izpolnjevali zahtev uredbe.

Trenutno ni seznama, kdo skladišči več kot 200 m³ ali več trdnih gorljivih odpadkov na prostem, kar bo najbrž naloga za prihodnost. Zaenkrat lahko pomagajo izdana potrdila za zbiralce odpadkov in obdelovalce odpadkov. Inšpektorji se glede količine zbranih gorljivih odpadkov pri zavezancih poslužujejo vzvoda izjave, v okviru katere zavezanec zagotovi, da skladišči manj kot 200 m³. V tem primeru zanj zahteve Uredbe ne veljajo. Vendar je s tem podpisom vsak zavezanec kazensko odgovoren.

Velikost skladišč

Prvotna meja v predlogu Uredbe je bila nižja, pobuda za zvišanje je prišla v času javne obravnave. Takrat se je meja zvišala na skladišča velikosti 200 m³. Smernice pri pripravi Uredbe so pripravljavci črpali predvsem iz nemških smernic varstva pred požarom, kjer je ta velikost priporočena. Z mejo 200 m³ se iz zahtev Uredbe izloči tudi zbirne centre izvajalcev javnih služb. Koliko je primernih skladišč, ki se lahko prilagodijo zahtevam Uredbe, je vprašanje za projektante. Udeleženci so razmišljali, da bi bile v primeru sežigalnic najbrž tudi skladiščene količine manjše, ker bi prišli do sprotnega proizvajanja alternativnega goriva.

Ker je pri večjem obsegu odpadkov nemogoče zagotavljati zahtevane odmike med posameznimi sektorji skladiščenih odpadkov v zunanjem prostoru, je ena od možnosti gradnja hal, ki bi odpadke med seboj razmejila. Pri tem se pojavljajo pomisleki (razen za odpadke, za katere je izgradnja objektov nujna), saj zaradi velike energetske vrednosti teh odpadkov v primeru požara pride do porušitve gradbene konstrukcije in s tem do bistveno večje škode daljšega časa ponovne vzpostavitve delovanja. Gašenje v stavbi je za gasilce preveliko tveganje in intervenirajo, ko se stavba odpre.

Tehnične zahteve

Udeleženci so izpostavili nekatere izzive in predloge glede tehničnih zahtev Uredbe:

Odmiki med posameznimi sektorji odpadkov bi lahko bili manjši. Z organizacijo kupov odpadkov se lahko približamo objektom ali imamo polja bližje med sabo. V okviru 10. člena Uredbe lahko projektanti predpišejo drugačne organizacijske ukrepe, ki pa jih je zavezanec dolžen izpolnjevati. To velja za višino baliranih odpadkov, zamikanje bal in oblikovanje požarnih polj. Vendar je pomembno, da to temelji na uporabi določenih inženirskih metod z izračunom simulacije v načrtu požarne varnosti.

Problem je organizacijska, investicijska in postopkovna izvedba Uredbe. Pri malih lokacijah ni možno upoštevati zahtevanih odmikov, kar pomeni, da bi morali graditi objekte, kar pa je investicijsko prezahtevno. Postavlja se tudi vprašanje, ali se na manjših lokacijah stroškovno izide opremljanje s požarnimi zahtevami Uredbe predvsem z vidika zagotavljanja 24 urne fizične prisotnosti človeka na lokaciji, ki je usposobljen za gašenje začetnih požarov. Gre namreč za zelo velike stroške glede na količino skladiščene gorljive frakcije.

Za implementacijo vseh zahtev je izrednega pomena rok izvedbe, ki je trenutno z vidika zavezancev težko dosegljiv. Vsako lokacijo je namreč treba pogledati z vidika lokacije, ali se je možno prilagoditi Uredbi, pridobitev gradbenega dovoljenja pa je vezano na projektiranje adekvatnih sistemov, kar lahko traja tudi več let.

Večinoma so trenutne lokacije za skladiščenje trdnih gorljivih odpadkov stare in niso bile namensko grajene za zahteve, kot jih navaja Uredba. Stanje je marsikje takšno, da niti ne omogoča velike prilagoditve po sprejemljivih cenah.

V Sloveniji je aktualno vprašanje kadrovskih zmogljivosti projektantov požarne varnosti, saj vsaka lokacija rabi posebno obravnavo. V povprečju bi projektanti za projektiranje požarne varnosti za 12 lokacij potrebovali 4-6 mesecev.

Lahko bi bilo večje sodelovanje z gasilci, da bi bila poraba vode sorazmerna velikosti požara, saj sicer tudi nastane problem, ker je preveč požarne vode. V Avstriji so gasilci prvi, ki dajo mnenje, požarno študijo in si na ta način na vsaki lokaciji zagotovijo to, kar je minimalno potrebno in to tudi upoštevajo.

Prilagoditev na trgu

Kot so poudarili predstavniki zavezancev, je spoštovanje Uredbe za celotno branžo zelo velik izziv. Verjetno vsi akterji tega tempa ne bodo zdržali oziroma bodo prilagoditve za njih prezahtevne. Trenutno izvajalci obvladujejo količine odpadkov, ki nastajajo v Sloveniji. Če bo izvajalcev manj, bodo postavljeni še pred večji izziv. Verjetno bo prišlo do čiščenja trga na področju ravnanja z odpadki, kjer bodo žrtve predvsem manjši zavezanci. Ker je to povezano z investicijskimi in organizacijskimi stroški, se lahko pričakujejo tudi podražitve za gospodarstvo in potrošnike.

Izjave sodelujočih

Jana Miklavčič, Ministrstvo za okolje in prostor: »Uredbo imamo in menimo, da je ustrezna, z ustreznimi ukrepi, da je potrebno k temu aktivno pristopati, ker se nam bo na koncu vsem obrestovalo, največ pa branži ravnanja z odpadki, kjer, če slučajno pride do česa, imajo manj škode.«

Janez Šajt, Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami: »Uredbo pozdravljam in gledano s tehničnimi očmi mislim, da je pravilno postavljena. Že v preteklosti so se dogajali veliki požari in s temi ukrepi bi se lahko marsikaj preprečilo. Opažanja so, da zavezanci na začetku niso bili dobro seznanjeni z Uredbo in so si prehodne določbe razlagali po svoje, tudi projektanti. Prišli smo do končnih spoznanj, da je izjava potrebna. Inšpektorat ima usmeritve, diskrecijske pravice za prestavljanje roka pa žal nima. Počakali bomo, kaj se bo zgodilo. Sedaj so platna in škarje v rokah zavezancev. Ko bo prišel datum 14. 8. 2022, bomo pa videli, kaj smo vsi skupaj zašili.«

Jure Fišer, Surovina d.o.o.: »V odpadkih je del odpadkov, kjer nikoli ne veš, kaj se v njih nahaja, ker ljudje ne ločujejo. V zadnjem času so veliki problemi z litij-ionskimi baterijami, ki se najdejo v raznih kosovnih odpadkih, zato prihaja do velike požarne ogroženosti. Tako da so požari v sektorju ravnanja z odpadki stalnica. S to Uredbo bomo dosegli nivo obvladovanja teh dogodkov na način, da se verjetno ne bodo razbohotili veliki požari, ki bi bili nenadzorovani. Je pa časovni rok za nas zelo pomemben pri implementaciji zahtev, ker ne verjamem, da smo sposobni kot cela branža v tako kratkem času izpeljati postopkovno, organizacijsko in investicijsko vse izzive, ki jih zahteva Uredba. Absolutno pa podpiramo idejo o tem, da je treba z vidika požarne varnosti zadeve urediti.«

Andrej Gomboši, Saubermacher Slovenija d.o.o.: »Uredba je bila potrebna in je ustrezna, večje vprašanje je čas prilagoditve in s tem povezana investicijska sredstva. Marsikomu bo to povzročalo težave. Vse stavbe so podvržene zakonodaji s področja požarne varnosti, zunaj je bilo to »prosto po Prešernu«, kar seveda ni prav. Ni toliko pomembno, ali gre za staro ali novo lokacijo. Če želiš opravljati neko dejavnost, se moraš ustrezno prilagoditi, kar pa seveda ne gre čez noč. Mi, ki smo malo večji, se bomo lažje prilagodili tem zahtevam. Dejstvo pa je, da bodo vsi manjši zavezanci, ki se ne želijo oziroma ne morejo prilagoditi, izginili s trga.«

Gregor Kušar, Komplast d.o.o.: »Stare lokacije so vsekakor izziv. Niso bile primerno zastavljene, zato so tam stroški zagotovo višji kot pri lokacijah, ki so že bile urejene. Tudi drži, da so se v preteklosti projektantsko teh zadev, tudi na področju požarne varnosti, lotili brez projektantov požarne varnosti. Ker deponija oziroma takšna lokacija ni podvržena kriteriju požarno zahtevnih stavb. Vendar ne gre za stavbo, ampak za območje. Zato so se takrat naredile morda samo kakšne zasnove, izkazi.«

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.