Slovenija potrebuje načrt za razogljičenje energetike z listo naložb - EOL 153

Slovenija potrebuje načrt za razogljičenje energetike z listo naložb - EOL 153

Anketa o energetski prihodnosti

Jože Volfand

V reviji EOL objavljamo intervju o strategiji podnebne prihodnosti Slovenije, ki predstavlja vrsto analitičnih osnov, različne scenarije, kako bi ali bo Slovenija dosegla razogljičenje do leta 2050. Preveč oddaljena prihodnost, da se ne bi spraševali, kaj bodo storili predvsem v tistih panogah, zlasti v prometu, energetiki, industriji, kmetijstvu in odpadkih, ki največ prispevajo h količini izpustov toplogrednih plinov. Največ odprtih vprašanj je naslovljenih na energetiko. Zato, ker je Slovenija še vedno močno odvisna od premoga, in še posebej zato, ker ni zanesljivih izračunov, kaj bo mogoče doseči z rastjo proizvodnje električne energije iz OVE. Ni odločitev o naložbah za OVE in v energetiko do leta 2030. Pravzaprav je prvi signal podpis koncesijske pogodbe za rabo vode na srednji Savi. Katere cilje in kako jih doseči do leta 2030, je še nedorečeno. Ali bi morala slovenska energetika sprejeti konkreten načrt naložb?

V anketi sodelujejo: mag. Janez Kopač, Sekretariat Energetske skupnosti, dr. Robert Golob, GEN-I d.o.o., Marjan Eberlinc, Plinovodi d.o.o., mag. Aleksander Mervar, Eles d.o.o., Bogdan Barbič, HESS d.o.o., dr. Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, prof. dr. Peter Novak, Energotech d.o.o., Blaž Košorok, Ministrstvo za infrastrukturo.

Vprašanja:

V razpravah o tem, kako naj se Slovenija približa ciljem, ki jih napovedujejo nekateri državni dokumenti (NEPN, dolgoročna podnebna strategija in drugi) glede podnebne nevtralnosti in razogljičenja, je energetski sektor v ospredju. Gre za prehod na čistejšo energijo, za uporabo obnovljivih in nizkoogljičnih virov, za učinkovitejšo rabo energije in energetsko varnost. Marsikaj v aktualnih podnebnih dokumentih je odprto. Med drugim najbrž zato, ker Slovenija nima energetske strategije, ki jo, po mnenju mag. Stojana Nikoliča, potrebujemo celo bolj kot podnebno strategijo. Ali se vam ne zdi, da bi moral biti energetski sektor s svojimi potenciali v sodelovanju s stroko in z ekipami na odgovornih ministrstvih glavni in prvi akter priprave strategije zelenega prehoda slovenske energetike z realnimi cilji, kaj se lahko doseže v določenem obdobju in z naborom naložb? Ali morda to napoveduje Konzorcij za pospeševanje zelene transformacije energetike?

Zmanjšanja izpustov TGP in opredeljenih ciljev pri razogljičenju Slovenija ne bo dosegla brez tranzicije energetskega sistema. To pomeni načrten in terminsko opredeljen prehod od fosilnih goriv k manj ogljičnim virom, saj bo poraba energije naraščala. S podpisom koncesijske pogodbe za rabo vode za proizvodnjo električne energije na srednji Savi, s predvidenim nadaljevanjem HE Mokrice, z načrti za gradnjo velikih sončnih elektrarn (HESS, HSE), z nadaljnjo rastjo sončnih elektrarn pri gospodinjstvih, s projekti za gradnjo vetrnih elektrarn in uporabo geotermalne energije, z biomaso, z idejo o zeleni energetski multinacionalki v Sloveniji itd. bi se naj povečal delež OVE v končni rabi energije. Če se ozremo k bližnjim ciljem za postopno doseganje podnebne nevtralnosti, kaj lahko Slovenija doseže za večji delež OVE do leta 2030 in s katerimi ukrepi? Ali bi Slovenija morda potrebovala v okviru zelenega prehoda desetletni načrt za namestitev manjših in večjih sončnih elektrarn, saj se je že začela akcija za namestitev hranilnikov? Kakšno vlogo lahko odigrajo v tranziciji energetike Slovenije zemeljski plin, obnovljivi plini ter posebej vodik?

Vse več podjetij v poslovnih načrtih in naložbah upošteva možnost uvedbe davka na ogljik. Kako bi morala ukrepati država in kaj lahko spodbudi podjetja, tudi energetska, k manj izpustom in učinkovitejši rabi energije?

Koliko je elektroenergetsko omrežje pripravljeno na intenzivni proces elektrifikacije vsega in na razpršenost virov?

Marjan Eberlinc (foto: Jernej Lasič)
Marjan Eberlinc (foto: Jernej Lasič)

Po plinovodnih omrežjih naj bi se pretakali obnovljivi plini

Marjan Eberlinc, Plinovodi d.o.o.:

•  Zagotovo je slovenski energetski sektor že večkrat dokazal, da ima veliko znanja, izkušenj, želje in hotenja, da aktivno sooblikuje strategijo svojega prihodnjega razvoja in uresničuje doseganje zahtevnih strateških ciljev, ki si jih je zadala Slovenija. Ob strani razmišljanj, kakšen in kateri strateški dokument potrebujemo bolj, je po mojem mnenju ključen preskok v našem razumevanju prihodnosti slovenske energetike. Kot ste se primeroma že dotaknili pobude s Konzorcijem za pospeševanje zelene transformacije energetike, menim, da je zrelo spoznanje, da nobeden od slovenskih stebrov ali bolje energetskih akterjev, sam, ločen od ostalih, ne bo zmogel uspešnega prehoda in da je nujno povezovanje. Od vseh sektorjev je prav za energetski sektor to zelo močno sporočilo za njegovo prihodnjo sliko. Nujno se bo moral povezovati in v sinergijah, ki jih energetski sistemi vsekakor imajo, delovati skupaj in povezano.

Ne predstavljam si, da bi energetska strategija nastala brez sodelovanja s stroko. Ne smemo pozabiti, da je ta seveda tudi na pristojnih ministrstvih, zbornicah in agencijah. Prav stroka razpolaga z vsem potrebnim znanjem, izkušnjami in možnostjo razmisleka o realno dosegljivih načrtih in ciljih. Nikakor ne moremo mimo dejstva, da smo kot država drugačni od ostalih članic in da naše posebnosti ter možnosti najbolje pozna sredina, ki se z izzivi in težavami srečuje vsakodnevno. Strategije potrebujejo vizionarstvo in dolgoročnim ciljem naravnane poglede, spodbude in načrte.

Menim, da je strategija, kot je strategija prehoda za slovensko energetiko ali energetski koncept prehoda, potrebna. In prav tako menim, da bodo pripravljavci znali k sooblikovanju privabiti ključne slovenske deležnike, da s svojim znanjem, izkušnjami in strokovno močjo prispevajo premišljene, realno dosegljive ter vizionarske in napredne rešitve.

•  Strinjam se, da je za obdobje do 2030 ključni cilj povečati delež OVE, pri čemer pa ostali vzporedni ukrepi in aktivnosti ne smejo zastati. Dovolj celostno je to nakazal že NEPN. In ko ste omenili nameščanje hranilnikov, sem imel v mislih prav to, da se na prihodnji razvoj gleda celostno. Preživete so namreč ideje in razmišljanja, da moramo počakati na ostale in privarčevati s tem, da razvojne faze preskočimo. Energetika prihodnosti je namreč tudi v odločitvi, da bomo aktivni v vseh členih energetske verige, od proizvodnje do porabe, in ne zgolj pasivni člen, ki bo samo sledil in predstavljal dober trg za tiste, ki bodo to znali bolje. Prav področje plinovodne infrastrukture in trenutno zemeljskega plina, kasneje pa obnovljivih plinov in vodika, to še posebej zadeva.

Ne skrivamo namreč ambicij, da se bo v prihodnje po slovenskih plinovodnih omrežjih transportiral plin, ki bo obnovljivega izvora. Nikakor si ne želimo, da bi se prihodnja omrežja vodika, ki se rišejo po karti Evrope, še naprej izogibala Sloveniji. Želimo si, da bi bili slovenski uporabniki leta 2050 deležni vseh prednosti in ugodnosti, ki jim jih bo lahko ponudila slovenska energetska infrastruktura, v kateri prepoznavamo plinovodna omrežja in oskrbo s plinom kot zelo pomembnega partnerja.

Zelo konkretno menim, da v slovenski energetski tranziciji plinovodna omrežja in plini lahko ponudijo optimalno rešitev prav v vseh fazah tranzicije. Sprva z dokaj enostavnim prehodom na plin kot najčistejše gorivo povsod tam, kjer so v uporabi še stare in okoljsko sporne tehnologije in energenti. Takoj za tem pa v uvajanju obnovljivih plinov in na ta način zelo široko oskrbo uporabnikov z OVE. Ne smemo pozabiti, da obstoječi plinovodni sistem naenkrat lahko doseže vso ključno industrijo in široko potrošnjo in da so preko te široke dosegljivosti lahko tudi rezultati takšnega razogljičenja veliki. Pri tem pa sploh ne omenjam ostalih vlog, ki jih poleg prehoda na OVE pline prepoznavamo za plinovodne sisteme v novi vlogi, kot je to povezovanje sektorjev ter možnost dolgoročnejšega hranjenje vedno večjih viškov OVE.

•  Najprej moram poudariti, da je slovenska industrija nekaj odločnih korakov za učinkovito rabo energije in zmanjšanje izpustov že storila. Slovenska energetsko intenzivna industrija je v primerjavi z napravami v EU energetsko zelo učinkovita in večinoma uporablja najboljše tehnologije, ki so na voljo. V prihodnjih letih je pričakovati nadaljnji preboj novih nizkoogljičnih tehnologij, ki jih bo spremljala menjava energentov, krožne rešitve ter stalnica z avtomatizacijo, digitalizacijo in umetno inteligenco. Vse to dokazuje, da učinkovita raba energije in zmanjševanje izpustov za slovensko industrijo in energetski sektor nista novost.

V prihajajoči tranziciji in z nadaljnjim uvajanjem trajnostnih tehnologij bodo za industrijo in podjetja pomembne predvsem spodbude. Te so že na voljo in se napovedujejo tudi v prihodnje na nivoju EU preko različnih skladov ter na domači ravni preko mehanizma za okrevanje in odpornost ter za pravični prehod. Na ta način se bodo zagotovile usmeritve države za ustrezne tehnološke rešitve prehoda in spodbude podjetjem, da še naprej aktivno delujejo pri uvajanja novih trajnostnih tehnologij in učinkovite rabe energije.

•  Nihče v energetskem sektorju ne podcenjuje tega vprašanja, saj se zavedamo, da je priprava elektroenergetskega sistema za intenzivni proces elektrifikacije zelo zahtevna naloga, finančno in tudi izvedbeno. Ne smemo pa pozabiti, da osredotočenje zgolj na to vprašanje ne bo prineslo vseh želenih rezultatov. Vse večja vloga pametnih omrežij, optimizacij, uvajanja pametnih rešitev in možnosti za alternativne rešitve bodo krojile našo prihodnost. Torej bodo intenzivno pripravo elektroenergetskih omrežij spremljale intenzivne priprave vseh ostalih energetskih omrežij, proizvodnje, razpršenih virov, novih oblik hranjenja viškov ter optimizacije delovanja. In zopet smo pri sinergijah in povezovanju, kar nas bo edino pripeljalo do želenih rezultatov.

dr. Peter Novak (foto: Boštjan Čadej)
dr. Peter Novak (foto: Boštjan Čadej)

Slovenija zdaj potrebuje predvsem projekte, cilji so znani

prof. dr. Peter Novak, Energotech d.o.o.:

•  Dolgoročna podnebna strategija Slovenije (DPSS) do 2050 (verzija 3.2 in povzetek analiz) obsega čez 100 strani (povzetek analiz čez 160 strani) samo zato, da bi nam povedali, da moramo do leta 2050 zamenjati vsa fosilna goriva z OVE ali/in jedrsko energijo(?). V te namene je dovolj 10 strani, na katerih bodo terminski plan in finančna sredstva za njegovo izvedbo. V strategiji ne rabimo elaborirati, zakaj je to potrebno, saj sta o tem vlada in DZ, na osnovi dogovorov v EU, sprejela ustrezne sklepe. Vprašanje, ali bomo zmanjšali emisije do leta 2030 za 43, 55 ali 60 %, je irelevantno. Končni cilj je jasen in prej, kot ga bo Slovenija dosegla, bolje bo za njeno gospodarstvo. Osvoboditev od uvoza fosilnih goriv je ključna za politično neodvisnost. Seveda moramo imeti rezervni scenarij v primeru naravne katastrofe, ko bi nam domači viri usahnili (sonce ne bo usahnilo pred človeštvom) in to je naravni plin, za katerega imamo odlične povezave.

Strinjam se, da bi morali pri izdelavi DPSS imeti strokovnjaki s področja energetike prvo besedo, predvsem pa tisti, ki imajo vizijo in načrte za uvajanje novih tehnologij. Državni sekretar Blaž Košorok je bil osebno seznanjen s temi stališči.

Zeleni prehod je potrebno začeti v energetiki in kmetijstvu (hrana), saj bosta oba temeljila na obnovljivih virih energije. Politiki se premalo zavedajo, da bodo OVE ključ razvoja nove industrije ne samo v svetu, ampak tudi pri nas. Trdim, da morata postati kmetijstvo in gozdarstvo drugi steber energetike, saj preko njih lahko dobimo neomejeno količino ogljika iz zraka in ga pretvorimo v koristna sintetična goriva, ki bodo omogočala tudi shranjevanje energije sonca (skupaj z vodikom iz elektrolize vode).

V določenem obdobju do leta 2030 lahko dosežemo 60 % zmanjšanje emisij TGP v Sloveniji z uvajanjem novih tehnologij ob pametnem investiranju in razvoju novih tehnologij. Na razpolago so velika finančna sredstva v EU in treba je samo pripraviti projekte za njihovo pridobitev. Tu so odpovedala vsa ministrstva, ker se ukvarjajo s pisanjem ali naročanjem študij namesto izvedbenih projektov. Ker vemo, kaj nam je storiti, ne rabimo študij, ampak projekte za izvedbo. Naj navedem nekatere:

-   Projekt globoke prenove stavb po načrtu EU – Zeleni val. Zato potrebujemo energijske izkaznice stavb po porabi, kataster lokacij, izbor 10 % energijsko najslabših in 10 % energijsko siromašnih (po finančnem stanju uporabnikov) za eno leto. V petih letih bomo obnovili na ta način vse obstoječe stavbe, tako da ne bodo rabile fosilnih goriv. Posledica takega projekta so številna delovna mesta in razvoj vrste ostalih dejavnosti v gradbeni industriji. Ocenjeni skupni strošek: 100-200 mio €/leto.

-   Paralelno s tem je potrebno postaviti tovarno za mikrokogeneracijo na lesno biomaso –sekance ali pelete, primerno za šole, vaške skupnosti. Z njimi se lahko izvede mikrodaljinsko gretje obnovljenih stavb. Tehnologija je razvita v Sloveniji in čaka na industrijsko proizvodnjo. Potreben vložek: 10 mio €, takoj. S tem namreč v lokalni proizvodnji topote in elektrike kompenziramo zimske konice v električnem omrežju, ki ga povzročajo TČ.

-   Izgradnja novega EKK Velenje – energijsko kemičnega kombinata v okviru sredstev za sanacijo premogovnih regij. Kaj predlagam:

~  sosežig SRF kot prva faza,

~  izgradnja CCS v TEŠ 6 in odvoz CO₂ v državo, ki ima zanj podzemno skladišče (Norveška, Nizozemska). S tem izkoristimo življenjsko dobo elektrarne, postopno zapremo rudnik in ohranimo proizvodnjo elektrike, ki jo potrebujemo posebno za pokrivanje konic;

~  izgradnja uplinjevalnice organskih odpadkov in predelavo sinteznega plina v metan ali metanol za potrebe transporta;

~  izgradnjo plavajočih FNE na obeh jezerih v Velenju in proizvodnjo vodika s sodobno elektrolizo podtlakom. Vodik bo služil kot surovina za sintetična goriva in kot pogonsko sredstvo za nova vozila na gorivne celice.

-   Oskrba večjih kmetij, kmetijskih zadrug ali vaških skupnosti s serijsko izdelanimi, avtomatiziranimi mini bioplinarnami za koristno izrabo zelenega odpada na poljih in lastno energijsko oskrbo (ocena 20 enot/leto, vrednost 10 mio €).

-   Pospešena gradnja HE in vodnih zajetij za ČHE, da se izognemo pričakovanim poplavam in prehitremu odtoku vode iz Slovenije.

-   Zakonsko ureditev za gradnjo skupinskih FNE na objektih, ki jih bomo energijsko sanirali skupaj z lokalnimi hranilniki elektrike.

Ne poznam dela konzorcija, vendar sem prepričan, da moji predlogi zahtevajo koordinirano vodenje vseh aktivnosti in posameznih projektov. Ključno pri tem je organizacija priprave projektov tako za pridobivanje sredstev iz EU, kakor tudi za izvedbene projekte. Rabimo nov »SMELT«, to je močno grupacijo projektantov z znanjem, ki je danes razpršeno po individualnih podjetjih, kjer večina strokovnih kadrov životari.

Torej, ne samo konzorcij, rabimo »podjetje za zeleni prehod« - PZP, ki bo združeval stroko in politiko z jasnim ciljem, kaj moramo letno doseči. Pri tem je potrebno posebno pozornost posvetiti občinskim energetskim načrtom in jih sproti usklajevati z finančnimi in tehničnimi možnostmi. Podjetje mora dobiti ustrezna pooblastila in primerno vodstvo z nadzorom dela.

•  Večji delež OVE bomo dosegli z izgradnjo HE in ČHE (to bo trajalo desetletje). Takoj pa lahko povečamo delež FNE (izgradnja 200 MW/leto ni noben tehnični problem) na stavbah, jezerih, vodnih zajetjih ali na neizkoriščenih degradiranih površinah, nad železnico in avtocestami (oskrba predorov z lastno energijo je najmanj, kar lahko dosežemo).

Ocenjujem, da je mogoče z zgoraj navedenimi ukrepi do leta 2030 doseči letno do 5 % povečanje deleža OVE (10PJ/leto ali 2,8 TWh/leto, ne samo elektrike, ampak vseh oblik OVE). Pri tem je prihranek okoli 140 mio € (50€/MWh), vložek pa okoli 1,2 milijarde €/leto, upoštevaje vse zgoraj navedene aktivnosti, ki pa pomenijo obračanje kapitala v sami Sloveniji.

Da, Slovenija potrebuje operativni načrt že zaradi sprejetega NEPN in predvidene DPSS. Pri tem pa je treba paziti na enakomeren razvoj vseh aktivnosti, ne samo proizvodnje elektrike, temveč tudi vse spremljajoče industrije. Rabimo dva petletna načrta, ki bi jih izvajal PZP.

V Sloveniji je potrebno doseči soglasje, da je sonaravna izvedba NEPN in DPSS v javnem interesu in neupravičeni lokalni pomisleki ne morejo zadrževati izvedbe. Po potrebi je treba, pod nujno, dopolniti zakonodajo.

Vloga naravnega plina bo v prehodnem obdobju do leta 2050 in dalje predvsem v zagotavljanju zanesljive oskrbe z energijo. Obnobljivi plini, tu mislim na sintetični metan, bodo dopolnjevali porabo naravnega plina. Vsi plinovodi bodo postali hibridni in deloma polnjeni tudi z vodikom (okoli 5 - 7 %, odvisno od kakovosti mreže plinovodov ter aparatov pri končnih uporabnikih). Bioplinarne in uplinjevalnice organskih odpadkov bodo proizvajale metan za vtiskovanje v plinovode. Del sinteznih plinov pa se bo predelal v metanol, ki ga kot tekočino lahko uporabljamo kot dolgotrajno skladišče OVE.

Vodik bo imel pomembno vlogo kot prekurzor za izdelavo obnovljivih plinov in tekočih goriv in v drugi fazi tudi kot pogonsko sredstvo v vozilih (osebna in tovorna vozila na gorivne celice).

•  Slovenija je imela v Evropi prva davek na CO₂ (davek na elektriko okoli 1996). Davek na ogljik iz fosilnih goriv bo vpeljan v EU in tudi v Sloveniji ga bomo morali uvesti. Če to storimo takoj in to v zmerni višini, ne bomo bistveno vplivali na stroške v gospodarstvu in široki rabi. Višina naj zamenja sedanje prispevke za OVE in URE in še nekaj dodatka za nove investicije. Torej, moj predlog je uvesti davek na fosilni ogljik takoj z letom 2021 in sredstva nameniti PZP za operativno delo (ne študije in analize, ampak za projekte z ekonomsko utemeljenostjo po načelu stroškov v življenjskem ciklusu).

•             Elektro-energetsko omrežje v Sloveniji je v razmeroma dobrem stanju. Če bomo maksimalno izkoristili prednosti IKT, potem v prvi fazi, razen zamenjave dotrajanih naprav in manjših dopolnitev, večjih investicij ne bo potrebno. Se bodo pa pojavile v drugi petletki, ko bo število razpršenih proizvajalcev naraslo na pomemben delež pri proizvodnji elektrike.

dr. Jože P. Damijan
dr. Jože P. Damijan

Davek na ogljik je smiseln, a težko izvedljiv

dr. Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani:

•  Zdi se, da je bil NEPN pripravljen in sprejet nekako mimo stroke. Mimo tistih, ki res nakaj vedo o energetiki, o energetskih potencialih Slovenije in o tem, kaj je glede prilagajanja podnebnim spremembam v Sloveniji tudi realistično možno narediti na energetskem področju. Obe strategiji, podnebna in energetska, bi se morali pripravljati skupaj in NEPN bi moral biti usklajen rezultat obeh.

•  Stava na obnovljive vire sonca in vetra v Sloveniji se zdi izjemno tvegana. Prvič, ker je to izjemno drag vir energije. Lastna cena električne energije s solarnih panelov ob upoštevanju hrambe te energije je okrog štirikrat višja od lastne cene električne energije iz drugega bloka JE Krško. Drugič, energija iz sonca in vetra ni samo zelo drag, pač pa tudi izjemno nestabilen vir energije in je lahko zgolj majhen dodatek k ostalim virom energije. Zaenkrat sta oba vira z vidika prispevka k skupni proizvodnji električne energije bolj folklorne narave (le 1 % skupne proizvodnje) in tudi v prihodnje ne bo bistveno drugače. V Sloveniji potrebujemo predvsem dolgoročen, stabilen in cenovno ugoden vir energije, ki bo nadomestil energijo iz TEŠ, ko bomo ugasnili šesti blok. In to je lahko samo drugi blok JE Krško, ob dodatnih virih, kot so nove HE na srednji Savi in morebiti na Muri. Poleg tega pa potrebujemo še črpalne elektrarne kot shranjevalnike energije. Vodik kot način shranjevanja energije je zaenkrat bolj kot ne tehnološka možnost, ki pa je z vidika učinkovitosti relativno draga zaradi izgub energije, hkrati pa lahko pomeni zgolj manjši dodatek k obstoječim stabilnim virom energije.

•  Davek na ogljik se na papirju zdi najbolj smiselna in učinkovita možnost, da se podjetja spodbudi k bolj racionalni rabi energije in znižanju izpustov. Je pa dokaj težko izvedljiva, saj je praktično nemogoče za vsako podjetje ugotavljati njegov ogljični odtis. Zato bo najbrž treba vztrajati pri bolj konvencionalnih načinih spodbujanja, kot so obveznosti nameščanja filtrov, spodbude k zamenjavi tradicionalnih tehnologij z bolj zelenimi, spodbude za energetsko sanacijo stavb ob hkratni uvedbi progresivnih taks za podjetja, ki ne dosežejo določenih okoljskih standardov v zakonsko določenih rokih.

•             Seveda naše elektroenergetsko omrežje ni pripravljeno na izzive razpršenih virov energije in večje porabe EE v prihodnjem desetletju. Sam NEPN ugotavlja, da bi morali v ta namen investirati približno 4,5 milijarde evrov. To bo še velik izziv in finančni zalogaj za našega skrbnika EE omrežja.

mag. Aleksander Mervar
mag. Aleksander Mervar

Sedanja delitev energetskih podjetij ni učinkovita

mag. Aleksander Mervar, Eles d.o.o.:

•  Tu imam svoje mnenje. Ključno za prehod v nizkoogljično družbo bo predvsem elektroenergetsko omrežje, pripravljeno na spremenjeno delitev vlog v elektroenergetiki, predvsem gre za prehod na razpršene proizvodne vire OVE, zagotavljanje sistemskih storitev iz teh virov, drugačen pristop pri zagotavljanju napetosti in frekvence. Če želimo, da bo ta prehod čimbolj uspešen, potem pričakujem enotno politiko nadzora, usmeritev. Kaj s tem menim? Menim, da sedanja delitev, po kateri so npr. Borzen, ELES in SODO pod pristojnostjo Ministrstva za infrastrukturo, EDPji pa pod SDH, ni učinkovita v smislu izpolnjevanja strateških, narodno gospodarskih ciljev. ELES je in bo sodeloval z ministrstvi, predvsem z MzI in MOP, v svoje delo vključuje znanje obeh elektro fakultet, številne strokovnjake doma in v tujini, DG Energy v okviru Komisije EU in še bi lahko našteval. Nihče pa naj ne pričakuje, da bodo razno razne strategije po vsebini enake kuharskim receptom, kjer je vse zapisano do potankosti. Se pa strinjam z ugotovitvijo, da je marsikaj odprto. Na prvo mesto uvrščam zadostnost finančnih virov: katerih, kdo jih bo priskrbel, kdaj, za katere projekte/investicije. In kako bo vse to vplivalo na končno ceno električne energije v Sloveniji.

•  Stojim na stališču, da se bo v prihodnosti proizvodnja EE iz SE in VE skokovito povečevala. Za koliko, pa je odvisno, kako bomo obvladovali omrežje, kako bomo zagotavljali EE 24 ur na dan, vsako sekundo in pri tem ohranjali frekvenco 50 Hz. Tako, kot se to počne sedaj, označujem za stihijsko, ki ima lahko, v primeru, da bi se vrednosti instaliranih kapacitet skokovito povečevale, izjemno negativne posledice na elektroenergetski sistem tako naše države kot drugje. SE se postavljajo praviloma brez hranilnikov, z izrazitim presežkom proizvedene EE glede na porabo v mesecih april – september ter s praktično zanemarljivo proizvodnjo v ostalih mesecih. Računati, da bo elektroenergetsko omrežje tisto, ki bo prejemalo viške in zagotavljalo manjko po obstoječih cenah, je skrajno sprevrženo in ekonomsko neizvedljivo. V prihodnje bo zato ključno, kaj bo predstavljalo hranilnike za premoščanje obdobij s previsoko oz. prenizko proizvodnjo električne energije. Pretvorba viškov v vodik je, kot se nakazuje, najbolj realna možnost.

V naši državi prostora za kontinuirano proizvodnjo električne energije tako za drugi blok NEK, plinske enote, razpršene vire OVE ne bo. Prednost dajem drugemu bloku NEK in OVE, zemeljski plin vidim kot primarni energent v kogeneracijah ter kot energent v sistemskih, opencycle plinskih turbin v Termoelektrarni Brestanica. Ne vidim pa zemeljskega plina kot energenta v pasovno-trapeznih plinskih combicycle enotah.

•  Država mora sprejemati strategije in bdeti nad njihovim izvajanje. Edina učinkovita spodbuda za podjetja je lahko samo stroškovni vidik, pri čemer se morajo že sedaj zavedati, da tako poceni, kot je sedaj, ne bo nikoli več!

•             ELES oz. prenosno omrežje je blizu cilju, da bo sposobno odreagirati na izzive prihodnosti, zato je izjemno pomembno, da zaključimo projekt SincroGrid v načrtovanih rokih, nekje do konca leta 2021. Daljnovodi, regulacijsko-transformatorske postaje in drugi elementi prenosnega omrežja so z vidika obstoječih termičnih kapacitet dovolj zmogljivi že sedaj. Tisto, kar nas skrbi, je, ali bomo v Sloveniji pripravljeni vzdrževati t.i. »sistemske proizvodne enote«, kakršne so v Termoelektrarni Brestanica. Pod pripravljeni pa mislim na uvedbo nove dajatve. Ravno tako ocenjujemo, da lahko nastane problem pri zagotavljanju zadostnega obsega t.i. »sekundarne rezerve«. Ocenjujemo, da bomo za vsakih 100 MW instaliranih proizvodnih kapacitet na OVE (sonce, veter) potrebovali 6 MW sekundarne rezerve. Stanja »pripravljenosti« distribucijskega omrežja ne komentiram.

mag. Janez Kopač
mag. Janez Kopač

Lista naložb je glede na prostorske načrte potrebna

mag. Janez Kopač, Sekretariat Energetske skupnosti:

•  Razprava o posebni energetski strategiji je že vsaj zadnjih pet let brezpredmetna in po nepotrebnem troši energijo udeležencev. Evropska unija je predpisala metodologijo za oblikovanje Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta in ta dokument je in mora biti tako energetska kot podnebna strategija Slovenije. Oblikovanje liste naložb pa ni vsebina strategije, ampak je izvedbeni akt na nivoju vlade ali podjetja.

Naložbeni vrstni red v energetiki je nekaj, kar bi gotovo pripeljalo v nasedle investicije. V časih združevanja akumulacije državnih podjetij je bilo to razumljivo, danes pa nič več, sploh če o tem odloča vlada kot politični organ. Ob trenutnem stanju stvari bi morda vlada odločila, da je na prvem mestu energetskih investicij nova jedrska elektrarna in potem bi vsi čakali z investicijami naslednjih 20 let, zgodilo pa se ne bi nič. Naložbeni vrstni red je tudi kriv, da imamo blok 6 v Šoštanju. Uroš Rotnik je bil politično najvplivnejši in je pač prišel na prvo mesto v vrstnem redu. Zdaj pa HSE plačuje 30 do 50 mio EUR izgube letno.

Poleg tehnološke revolucije v energetiki (opuščanje fosilnih goriv, pocenitev generiranja elektrike iz obnovljivih virov energije) se v zadnjem desetletju dogaja tudi revolucija financiranja. Glavni investitorji v nove kapacitete sploh niso več energetske družbe, pač pa pokojninski skladi in podobno. Energetske družbe so najbolj usposobljene za pripravo projektov, vlagatelj pa je lahko kdorkoli. Energetska družba, ki vodi projekt, seveda nekaj le mora vložiti tudi sama. Zato v Sloveniji najbolj potrebujemo državne prostorske načrte, investitorji pa se bodo že našli.

Država že pomaga z razpisi za subvencioniranje novih kapacitet proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov energije. Državna energetska podjetja se v glavnem ne javljajo, kar pomeni, da nimajo idej ali pa nimajo interesa, ker jim gre brez novih investicij predobro. Država lahko dodatno intervenira z določitvijo kvot, npr. z določitvijo deleža dobička energetskih družb v državni lasti, ki mora biti letno investiran v obnovljive vire energije, ali pa z določitvijo kvot MW instalirane moči v novih elektrarnah na obnovljive vire energije, ki so obveznost posameznih energetskih družb v državni lasti v določenem obdobju. Odločitev, v kateri konkretni projekt investirati, pa mora biti po moje odgovornost posamičnega podjetja.

Lista investicij, ne glede na investitorja ali prioriteto, pač pa glede na potrebno sprejetje državnih prostorskih načrtov, pa je seveda potrebna.

•  Na prvem mestu je vedno zmanjšanje porabe virov energije s pomočjo ukrepov energetske učinkovitosti. Pri povečanju deleža obnovljivih virov energije Slovenija potrebuje predvsem državne prostorske načrte za vetrne, hidro in velike sončne elektrarne. Investitorji bodo prišli sami od sebe. Zelene energetske multinacionalke v Sloveniji že imamo: Gen-I je sinonim za sončne elektrarne, Resalta za energetsko učinkovitost, Petrol se mora v zvezi z obnovljivimi viri še dokončno profilirati, je pa aktiven. Vsaj ta tri slovenska podjetja so multinacionalke.

Zemeljski plin je zdaj prisoten tam, kjer pač je in bo še nekaj časa ostal. Novo distribucijsko omrežje sploh ne bi smelo biti več dovoljeno, saj so kakršnekoli investicije v infrastrukturo metanje denarja stran. Zemeljski plin je na daljši rok sprejemljiv le še v nekaterih industrijskih procesih, nikakor pa za ogrevanje. Vodik je nova tehnologija, kjer bi morala velika energetska podjetja čimprej začeti s pilotnimi projekti, da si pridobijo znanja in vidijo nove priložnosti. EU nudi veliko denarja za vodikove projekte in slovenska podjetja ne bi smela zamuditi priložnosti.

•  Davek na CO₂ je imela Slovenija med prvimi v Evropi. Tu imamo kaj pokazati tudi drugim. Najbolj pogrešam vlogo države pri boljšem vodenju državnih podjetij. DARS, Slovenske železnice, Sklad kmetijskih zemljišč, Holding slovenskih elektrarn, elektro-distribucijska podjetja in še kdo v državni lasti imajo odlične lokacije za vetrne in sončne elektrarne, zgodi se pa nič. Če že sami ne vidijo investicijske priložnosti, bi morali lokacije prav poceni dati na razpolago resnim investitorjem.

•             Berem, da elektroenergetsko omrežje ni pripravljeno, a ne upam komentirati. O tem premalo vem.

Bogdan Barbič (foto: Saša Zinaja)
Bogdan Barbič (foto: Saša Zinaja)

Zelena transformacija potrebuje naložbe v proizvodnjo EE

Bogdan Barbič, HESS d.o.o.:

•  Energetski sektor je tisti, ki se najbolj zaveda realne energetske situacije, v kateri se sektor nahaja. Nevtralizacija posameznih sektorjev (promet, ogrevanje…) vse bolj obremenjuje energetiko (elektro), kar pomeni, da elektrika postaja oblika energije, ki bo neposredno ali posredno (npr. preko sintetičnih plinov) napajala vse porabnike. Proizvodnja električne energije mora v tem primeru slediti povpraševanju in pri tem zagotavljati vse parametre, ki so potrebni za kakovostno oskrbo (zanesljivost, razpoložljivost, cenovno dostopnost ipd.), kar bo glede na vizijo razvoja te stroke ključnega pomena. Projekcija razvoja proizvodnih virov v Sloveniji je zelo optimistična glede na današnjo situacijo. Nesamozadostnost slovenske energetike na končnega porabnika zaenkrat še nima takšnega vpliva, kakor ga bo imela, če se bo zelena transformacija pričela tudi v drugih državah in bo vse manj ugodne električne energije.

Energetski sektor s svojimi potenciali v sodelovanju s stroko in z ekipami na odgovornih ministrstvih vsekakor mora sodelovati in je bistveni deležnik pri oblikovanju energetske strategije. Brez ozira na okolje verjetno ne bo šlo, zato bo potrebno do določene mere vključevati tudi druge deležnike. Oblikovanje energetske strategije je nujno. Nadaljnji načrti bodo tako lažje zasledovali jasne energetske cilje ne glede na ovire pri umeščanju in dovoljevanju gradnje. Te bodo reševali drugi načrti.

Kaj se lahko doseže v določenem obdobju? Zagotovo se lahko zaženejo večji projekti načrtovanja hidroelektrarn z vsemi spremljajočimi aktivnostmi umeščanja v prostor. Pričeti je potrebno z izgradnjami večjih, koncentriranih sončnih elektrarn na degradiranih območjih oz. območjih, ki nimajo vpliva na okolico. Pri umeščanju vetrnih elektrarn v prostor bi njihova energija potrebovala tudi rezervne vire za primer nenapovedljivih vremenskih razmer. Potrebno bo izkoristiti tudi možnost hranjenja električne energije.

Zelena transformacija energetike pomeni korak naprej k zagotavljanju učinkovitega prehoda na širšo uporabo vedno večjega nabora razpršenih virov fleksibilnih uporabnikov, kar pa zahteva visok nivo razvitosti IT opreme, nadzora delovanja, avtomatizacije, digitalizacije… in vodi do postopnega razvoja učinkovitih sistemov za obvladovanje razpršenih sistemov proizvodnje, hranjenja električne energije za doseganje ciljev – zelena samozadostnost. Transformacija tako ne zajema samo področja proizvodnje EE, ampak vzpostavitev celotnega sistema, nadzora kakovosti, zagotavljanje zanesljivosti, razpoložljivosti … Vse to je mogoče le s postopnim razvojem in postopno implementacijo pilotnih in drugih večjih projektov, ki bodo utrli pot nadaljnjega razvoja za doseganje dolgoročnih učinkov. Zavedati se moramo, da zelena transformacija brez gradnje zanesljivih in napovedljivih proizvodnih enot (kot so hidroelektrarne) ne more nuditi zadovoljivih rezultatov.

•  Doseganje deleža OVE do 2030 in s katerimi ukrepi. Če ostanemo pri energetiki, ki bo morala pokrivati potrebe po EE (brez ozira na morebitno izboljšanje učinkovitosti rabe energije), bo potrebno začeti izkoriščati dane vodne potenciale, ki predstavljajo relativno zanesljiv vir EE. Izkoriščati bo potrebno potenciale za postavitev sončnih elektrarn in jih ob primeru omejenega obratovanja povezati z drugimi viri, kar se lahko realizira s kombinacijo hidro in sončne proizvodnje električne energije (hibrid), delno s hranilniki, delno lahko tudi z drugimi viri. V kolikor bi proizvodnja EE iz sončne energije prevladovala, energetski sistem kljub močno razvitim podpornim IT sistemom brez ustreznih proizvodnih rezerv (nuklearna, plinska) ne bo mogel zanesljivo obratovati. V takšnih primerih bo vprašljiva možnost uvoza EE in njena cena.

V tranziciji lahko odigrajo določeno vlogo predvsem obnovljivi plini. Sintetični plini, ki bi jih pridelali iz viškov EE (npr. pri masovni gradnji sončnih elektrarn), bi lahko predstavljali dodaten vir energije, ki bi lahko premostil nihanja proizvodnje OVE. Količina plina, velikost proizvodnih enot in njihovo umeščanje v prostor in dostopnost tehnologij bodo prav tako ključni pri njihovem uvajanju. Pomembno vlogo pri plinih igra sposobnost lokalnega hranjenja ali hranjenja v obstoječih sistemih za prenos in distribucijo – plinovodih.

•  Energetska podjetja (zasebna) zagotovo vzpodbuja kapital, subvencije, donos investicij, manj pa sam končni produkt – energija z vsemi svojimi parametri (čas, jakost, ipd.).

Večja, državna energetska podjetja bi morala zasledovati višje cilje – cilje v dobro državljanov RS, kar vključuje zagotavljanje proizvodnih naprav za zanesljivo, stabilno delovanje energetskega sistema, dostopno in ugodno električno energijo. Ta podjetja sledijo ciljem manj izpustov, vendar je v danih razmerah z vidika zagotavljanja električne energije potrebno obratovati s proizvodnimi napravami, kot so trenutno na voljo. Spodbujanje s penaliziranjem CO₂ izpustov bo na koncu občutil končni porabnik na ceni EE zaradi skupne cene, ki jo oblikuje ponudnik bilančne skupine, ali pa zaradi visokih cen iz uvoza ter dodatnih dajatev, ki jih bo potrebno zaradi uvoza neželene energije plačevati.

•  Energetsko omrežje je dobro povezano kot cestni sistem, a so posamezni odseki potrebni večjih investicijskih vlaganj za uspešno integracijo naprav razpršene proizvodnje/hranjenja. Vprašanje, ki se pojavi, je, ali se bodo naprave prilagajale omrežju ali pa se bo moralo omrežje prilagoditi napravam? V obeh primerih imamo visoke investicijske stroške za doseganje željenih rešitev. Najverjetneje rešitev ni ena, ampak bo kombinacija vseh predlaganih rešitev.

Blaž Košorok
Blaž Košorok

Pri nastajanju strateških odločitev neskladnosti v energetskih krogih, nujen dialog

Blaž Košorok, Ministrstvo za infrastrukturo:

•  Slovenija ima s sprejetim NEPN prvič po 16. letih celovito energetsko strategijo s cilji do 2030, trenutno pa se pripravlja tudi strategija opuščanja rabe premoga, ki bo predvidoma sprejeta spomladi 2021. Dolgoročna energetska strategija s cilji za naslednjih 20 in okvirno 40 let se bo oblikovala skozi Energetski koncept Slovenije. EKS bo moral dati jasne odgovore glede dolgoročne rabe jedrske energije, nadaljnje rabe hidro energije, glede pospeševanja drugih OVE in vloge zemeljskega plina v tem procesu. Vsi omenjeni dokumenti v procesu nastajanja so vključevali in tudi v prihodnje bodo vključevali znanje in izkušnje energetske stroke, so pa strateški dokumenti vedno kompromis možnega, saj se mora energetske cilje prilagoditi oz. uskladiti z drugimi družbenimi cilji.

Ministrstvo vsekakor pozdravlja vse iniciative zasebne narave, ki vodijo k bolj transparentnemu dialogu med ključnimi akterji na slovenskem energetskem parketu, saj je velikokrat v procesih nastajanja strateških odločitev zaznati tudi neskladnosti v samih energetskih krogih. Nujno je torej pospeševati dialog na vseh možnih nivojih.

•  Vsi cilji, politike in ukrepi na področju dviga deleža OVE, tako na področju električne energije kot ogrevanja in hlajenja ter prometa so predvideni z NEPN. Predlagamo, da se z NEPN podrobneje seznanite: https://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/nepn/dokumenti/nepn_5.0_final_feb-2020.pdf.

Vlogo zemeljskega plina, obnovljivih plinov in vodika bo možno bolj jasno doreči v okviru EKS, saj bo naslednje leto na ravni EU popolnoma prenovljena celotna podnebno-energetska zakonodaja, ki bo pričakovano zaostrila podnebne cilje in tudi opredelila možne politike in ukrepe, ki jih države lahko uporabijo za to. Posebej na področju zemeljskega plina se pričakuje zaostritve glede njegove nadaljnje rabe, pri vodiku pa prav nasprotno, pričakuje se številne ukrepe, ki naj bi spodbujale njegovo nadaljnjo rabo. Ključni problem povečevanja deleža OVE v Sloveniji je visok delež rabe energije v sektorju prometa, kjer je uvajanje OVE posebej zahtevno.

•  Kot že rečeno zgoraj so ukrepi za zniževanje emisij do leta 2030 določeni v NEPN. Priložnost za razpravo o dodatnih možnih ukrepov bomo imeli že kmalu, saj je bilo v okviru EU na politični ravni že določeno, da se bodo cilji za znižanje emisij TGP v EU do leta 2030 povečali s sedanjega 40% na 55% znižanj, zato bo treba NEPN v tem delu, pa še kje, dopolniti. S tem procesom bomo prišli do naslednjega nabora ukrepov, o katerem sprašujete. Je pa to področje bolj v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor, ki pripravlja tudi Dolgoročno podnebno strategijo.

•             Dolgoročno se razvoj elektroenergetskega omrežja načrtuje z desetletnimi razvojnimi načrti obeh operaterjev, ki jih posodabljata vsaki dve leti, da so usklajeni z aktualnimi strateškimi in akcijskimi energetskimi dokumenti. Procesa, ki ju omenjate, sta že dalj časa identificirana in ustrezno obravnavana s strani operaterjev omrežja. Strokovne podlage za NEPN so pokazale, da bo največji del potrebnih investicijskih aktivnosti zaradi zavezanosti k dekarbonizaciji, decentralizaciji in digitalizaciji potekal v distribucijskem omrežju. Pripraviti bo potrebno tehnične pogoje za energetske skupnosti, aktivne odjemalce, samoproizvajalce. Brez tega ne bo mogoče dosegati ciljev, ki jih pričakujemo od ukrepov, kot so dinamične tarife, neodvisno agregiranje rabe, proizvodnje in shranjevanja električne energije, danes pa smo že v veliki meri priča vplivom toplotnih črpalk in elektromobilnosti na elektrodistribucijska omrežja. Elektrodistribucijo v Sloveniji čaka še veliko investicij in zelo veliko razvoja. Obstoječi elektroenergetski sistem učinkovito, zanesljivo in varno služi uporabnikom že več kot 100 let, zato ker se z njim ukvarjajo dobri strokovno usposobljeni kadri. Menimo, da so zato dobro pripravljeni na procese, ki so pred njimi. Vprašanje je, ali smo na te procese dovolj pripravljeni končni odjemalci električne energije.

dr. Robert Golob
dr. Robert Golob

Zelena preobrazba ni le tema za energetike in politike

dr. Robert Golob, GEN-I d.o.o.:

•  Moj pogled na to problematiko je nekoliko drugačen, saj že dlje časa zagovarjam tezo, da moramo v zeleno preobrazbo energetike pritegniti čim širši krog ljudi. To ne more in ne sme ostati tema »posvečenih« energetskih krogov ali politikov. Razlogov je več. Še najpomembnejši je, da primarna vloga institucionalizirane centralizirane energetike ni uvajanje radikalnih sprememb, temveč skrb za zanesljivo oskrbo. Revolucionarne spremembe vedno vstopajo iz obrobja, pa naj bodo to tehnološka podjetja, razpršeni finančni investitorji ali pa novi odločevalci. Zato je vloga energetikov v resnici omejena na drugo, jaz jo bom imenoval integracijsko fazo. Energetiki so namreč edini, ki lahko in morajo poskrbeti, da se bodo vse te nove tehnologije in tudi svež denar preko demokratičnih procesov ustrezno integrirali v obstoječe sisteme na način, ki bo za celotno družbo tehnološko ustrezen ter, nadvse pomembno, tudi pravičen. Zato sva bila skupaj z direktorjem ELES-a Aleksandrom Mervarjem pobudnika ustanovitve Konzorcija za zeleno preobrazbo energetskih omrežij. Ne da proces demokratizacije energetike in vstop novih tehnologij in akterjev ustavimo, temveč da ga pospešimo na najbolj ustrezen način. Sicer pa trdim, da če zeleno preobrazbo izvedemo pravilno, bo večina denarja prišla iz zasebnih virov. Pa tudi razvoj pametnih omrežij na dolgi rok pomeni bistveno manjše potrebne investicije, kot če nadaljujemo po starem. Posebej to velja za distribucijska omrežja in prav posebej sem zadovoljen, da nekateri direktorji teh, kot na primer Andrej Ribič, Boris Kupec in Ivo Šmon, to delijo z menoj. Zato vem, da se danes večji del slovenske energetike svoje vloge in poslanstva zelo dobro zaveda. Še več, na omrežnem delu si upam trditi, da Slovenija celo prednjači v evropskem prostoru, kar dokazuje vrsta nagrad, ki jih naša podjetja prejemajo na evropski sceni v zadnjih letih.

•             Zagotovo bi koristilo, če bi Slovenija v čim krajšem času pripravila Akcijski načrt za razogljičenje proizvodnje električne energije. Tak načrt bi seveda vseboval cilje na področju sonca, vetra kot vode. Pa tudi konkretne korake vezane na jedrsko opcijo. Ki je, mimogrede, seveda tudi brezogljična. Brez načrta nobenega od ciljev na tem področju ne bomo dosegli. Naša zakonodajo je žal takšna, da je izvedba kateregakoli večjega projekta bolj splet srečnih okoliščin kot načrtovane akcije. Tudi in predvsem pri obnovljivih virih. Pri fosilnih virih ni bilo nikoli nobene težave, ne z izgradnjo TEŠ 6, ne plinovodov, ne plinskih (kogeneracij), niti bencinskih črpalk. Pri postavitvi vetrnih ali hidro elektrarn pa je vedno nekdo proti. Celo pri sončni energiji se nekateri trudijo onemogočiti edino delujočo shemo (individualna samooskrba). Kar je glede na trende v EU in po svetu pravzaprav neverjetno. Pobudniki so tudi dobro koordinirani in samo z močnim političnim lobiranjem nam bo mogoče uspelo, da »slovenski energetski fosili« ne bodo uveljavili svoje volje in onemogočili individualnim investitorjem dostopa do lastne sončne energije. Zagotovo pa razen ministra Vizjaka nisem zasledil še niti ene politične ali administrativne pobude, ki bi olajšala postopke za večjo implementacijo obnovljivih virov. V tem trenutku se o potencialu plinov vseh vrst ogromno govori, a delujoče tehnologije, ki bi bila dostopna širokemu krogu ljudi, enostavno še ni. Na področju sonca pa to imamo in zato sem zagovornik tega, da izkoristimo tisto, kar je dosegljivo, in ne nasedamo pravljicam o »zelenosti« zemeljskih plinov. Plin je seveda manj ogljičen vir energije kot premog, a v ničemer ne bo prispeval k samooskrbi (neodvisnosti) Slovenije niti k demokratizaciji njene energetike.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.