Slovenija izpolnjuje cilje pri razogljičenju, a izpusti pretijo - EOL 151

Slovenija izpolnjuje cilje pri razogljičenju, a izpusti pretijo - EOL 151

Jože Volfand

Podnebno ogledalo 2020

Podnebno ogledalo 2020 je ključno dokumentirano gradivo, kaj se dogaja z izpusti TGP v posameznih sektorjih – od prometa, stavb in kmetijstva, do industrije, energetike in odpadkov ter LULUCF. Kakšno je stanje, kje so spremembe, kaj so prednostni ukrepi in naloge? K odgovorom smo povabili avtorje sektorskih zvezkov oz. pripravljavce gradiva. Na vprašanja so odgovarjali: mag. Andreja Urbančič, mag. Barbara Petelin Visočnik, Gašper Stegnar, Tadeja Janša, dr. Marko Kovač, dr. Jože Verbič, mag. Stane Merše in Matjaž Česen. Nekatere ukrepe sicer že nakazuje NEPN, vendar slika stanja na posameznem sektorju in zdajšnja kriza zahtevata temeljit razmislek, kako kljub vsemu pristopiti k izvajanju NEPN in priporočil Podnebnega ogledala, saj se bodo sicer nekateri mejni ukrepi odložili predaleč v prihodnost. Mehanizme in finančna sredstva za veliko perspektivnih ukrepov imamo že zagotovljnih, na primer v kohezijskih programih in programu podnebnega sklada, vendar bi bilo potrebno izboljšati in pospešiti njihovo izvajanje.

Tadeja Janša
Tadeja Janša

Nezadostno usmerjanje sredstev podjetjem za razogljičenje

Tadeja Janša, Andreja Urbančič, Institut »Jožef Stefan«

Kaj kaže slika stanja (glavni podatki, poudarki) na vašem sektorju?

Strategija Razvoja Slovenije 2030 je prehod na nizkoogljično krožno gospodarstvo uvrstila med razvojne cilje države, kar je ključnega pomena za doseganje dolgoročnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov (TGP). Glavni namen zelene gospodarske rasti je podpreti prehod na nizkoogljično krožno gospodarstvo, ki ne temelji na povečani rabi naravnih virov in hkrati tudi stremi k bolj učinkoviti in premišljeni rabi virov. Od ukrepov »zelenih javnih financ« je odvisno, ali bo Slovenija na poti v podnebno nevtralnost dosegla tudi razvojno prednost ali zaostanek v primerjavi z drugimi državami in ali si bo zagotovila tudi kakovostna, stabilna in dobro plačana delovna mesta, visoko kakovost bivanja idr.V Podnebnem ogledalu vsako leto pregledamo izvajanje ključnih ukrepov zelene rasti oz. zelenih javnih financ, usmerjenih v doseganje navedenih ciljev1.
Kazalniki zelene rasti v Sloveniji v splošnem sicer kažejo na to, da se približujemo ciljem, a vendar je ukrepanje prepočasno in premalo učinkovito. Kazalec emisijske produktivnosti kaže na izboljšanje v zadnjih letih, pa vendar se ne uspemo približati povprečju EU28, saj Slovenija po zadnjih podatkih dosega 70 % emisijske produktivnosti EU 28. Prav tako tudi kazalnik za znesek spodbud, ki so v nasprotju s cilji zmanjševanja emisij TGP, kaže na neučinkovit pristop pri zajezitve tovrstnih spodbud. Obseg teh spodbud se je od leta 2012 počasi, a vztrajno večal do leta 2017. Šele v letu v 2018 je mogoče opaziti zmanjšanje obsega spodbud, in sicer za 8 %, kar je predvsem posledica nižjega vračila trošarin na enoto goriva za komercialni dizel, ne pa tudi manjše količine goriva, ki je deležna vračila.
Pri ukrepih spodbujanja podjetništva za prehod v nizkoogljično gospodarstvo je mogoče opaziti neustrezno in nezadostno usmerjanje sredstev. Specifični cilji niso zastavljeni. Za razpise bo potrebno zastaviti merljive cilje in jih usmeriti v področja, ki prinašajo več učinka: zmanjšanja emisij TGP, izboljšanja energetske učinkovitosti (URE) ter izkoriščanja obnovljivih virov energije (OVE). To bo ključno tudi za obvladovanje stroškov zmanjševanja emisij TGP.

Andreja Urbančič
Andreja Urbančič

Katere prednostne ukrepe mora sprejeti Slovenija za vaš sektor, pri čemer ne bo mogoče prezreti virusne krize, kaj lahko najbolj izboljša emisijsko produktivnost gospodarstva?

Na področju javnih financ je Slovenija v NEPN-u potrdila naslednje ukrepe: povečanje CO2 dajatve, ozelenitev proračuna ter zmanjševanje in ukinitev spodbud fosilnim gorivom. Ti instrumenti izredno vplivajo na stroške in hitrost izvajanja investicijskih ter drugih ukrepov v sektorjih stavb, prometa, industrije, energetike idr. Nekatere pomembne ukrepe je Slovenija torej že sprejela NEPN-u, z aktivnostmi za njegovo izvajanje še ni pričela. Zato letos pripravljamo še poseben zvezek Podnebnega ogledala, izšel bo septembra, ki postavlja v središče ukrepe zelenih javnih financ. 
Gospodarstvo je letos pretresla pandemija COVID19, ki je na trgu zahtevala veliko sprememb. Poleg nastale gospodarske krize je potrebno s sistematičnimi ukrepi še naprej slediti ciljem zmanjševanja emisij TGP za zmanjševanje podnebnih in s tem povezanih finančnih tveganj in škod v prihodnje. Ena izmed posledic je tudi povečano število brezposelnih prebivalcev. Nastale razmere so trenutno negotove in ob tem si želimo stabilnosti. Okrepitev spodbujanja zelenih delovnih mest bi tako lahko poskrbela za zmanjšanje števila brezposelnosti, učinkovito usmerjanje javnih financ in hkrati za zmanjšanje vpliva na okolje. Zadnja gospodarska kriza nas uči, kako pomembno je ohranjanje delovnih mest in hkrati ustvarjanje zelenih delovnih mest. Zelene finančne spodbude so se v pretekli krizi izkazale boljše kot tradicionalne, saj kratkoročno ustvarijo več delovnih mest, dolgoročno pa ustvarijo prihodke in prihranke, kot ugotavljajo mednarodne analize (Hepburn, Stern, Stiglitz et al).
Tudi za druge razpise, projekte in celotne programe spodbujanja podjetništva in druge razvojne spodbude bo treba zastaviti merljive cilje zmanjševanja emisij, s katerimi se lahko spremlja učinek in učinkovitost izvedenih ukrepov. Raziskovalni in razvojni programi na področju razvoja materialov, tehnologij in procesov so pri tem ključni, saj z njimi lahko omogočimo preoblikovanje v nizkoogljično družbo. V novi finančni perspektivi bo nujno vključiti cilje in spremljanje izvedenih ukrepov, ki so namenjeni prehodu na ogljično nevtralno družbo. 

Kako daleč so v Sloveniji razmišljanja o dajatvi CO2 in o uvedbi regulative »onesnaževalec plača«?

Posledice pandemije COVID-19 se kažejo tudi na trgu energentov. Usmerjevalna vloga dajatve CO2 zato postaja vse pomembnejša. Slovenija je dajatev uvedla že leta 1997 skladno z načelom onesnaževalec plača in z namenom internalizacije eksternih stroškov obremenjevanja zraka z emisijami CO2. Dajatev sicer izboljšuje konkurenčni položaja nefosilnih goriv ter učinkovite rabe energije, a trga ne usmerja v tolikšni meri kot evropska shema trgovanja z emisijami, saj je cena emisijskih kuponov okrog 30 EUR/t CO2, torej precej več od višine dajatve, ki od leta 2016 znaša 17,3 €/t CO2. Gospodarski subjekti so torej v okviru različnih mehanizmov v neenakem položaju in tudi različno stimulirani za ukrepanje. Slovenija ima v NEPN že sprejeto odločitev, da čim prej in polno internalizirala eksterne stroške obremenjevanja z emisijo CO2 - načrtovano je, da se bo CO2 dajatev povečevala in se čimprej približala ceni emisijskih kuponov, najkasneje do leta 2030. Podobno kot v Sloveniji vse več držav članic EU v okviru svojih ukrepov za obdobje do leta 2030 uvaja odločnejšo politiko obdavčenja emisij CO2 tudi s ciljem razbremenitve javnih financ, npr. Nemčija, Irska idr.. S tem, ko bodo fosilni viri obdavčeni po načelu onesnaževalec plača, se bodo bistveno zmanjšali tudi izdatki države za spodbujanje ukrepov učinkovite rabe in obnovljivih ter drugih nefosilnih virov energije.
Kot dodatna pomoč gospodarstvu bo v okviru dajatve na emisije CO2 lahko zelo učinkovita shema oprostitev, vezana na doseganje ciljev zmanjševanja emisij TGP in/ali izvajanje ukrepov. Pri njeni pripravi se bo treba nasloniti na izkušnje iz preteklosti, ko je bila tovrstna shema že uveljavljena, da se doseže čim večje učinke ob čim manjšem administrativnem bremenu.

mag. Stane Merše
mag. Stane Merše

Globalni izziv je delež premoga v strukturi goriv in odstotek odvečne toplote

mag. Stane Merše, vodja Centra za energetsko učinkovitost IJS

Kaj kaže slika stanja v energetiki na koncu izvajanja Operativnega programa ukrepov za zmanjševanje emisij TGP 2020, kje so plusi, kje minusi?

S Podnebnim ogledalom spremljamo tako del energetike, ki je vključen v nacionalne cilje in ga obravnava OP TGP, ter preostali del, ki je zunaj nacionalnega cilja in je vključen v shemo za trgovanje z emisijami (ETS). Večina kazalcev pri proizvodnji električne energije in daljinske toplote je pozitivnih, predvsem občutno zniževanje emisij TGP, ki so pretežno vključene v sistem trgovanja ETS. Te so bile v letu 2018 za skoraj 27 % nižje od emisij leta 2005, kar je več od skupnega cilja EU v tem sektorju do leta 2020 (-21 %). Tudi manjši del emisij energetike, ki ni vključen v ETS, se je v obdobju 2005-2018 znižal za skoraj 13 % in več kot izpolnil indikativni sektorski cilj OP-TGP, ki do leta 2020 predvideva povečanje emisij v sektorju za 6 %. Postopno zmanjševanje rabe premoga z zapiranjem neučinkovitih enot (Trbovlje, stari bloki v Šoštanju) in proizvodnjo v novih učinkovitejših enotah znatno znižuje ogljično intenzivnost proizvodnje električne energije v Sloveniji in emisije TGP kljub povečanju skupne proizvodnja električne energije v obdobju za dobrih 9 % oz. 1,3 TWh. K povečanju proizvodnje so največ prispevale hidro in sončne elektrarne, kljub temu pa je rast proizvodnje električne energije iz OVE prepočasna, kar je ključna negativna ugotovitev za sektor v obdobju. Proizvodnja električne energije iz OVE se je od leta 2005 sicer povečala za 19,3 %, od leta 2010 pa za 11,1 %, (navajamo normalizirano proizvodnjo). Prevladujoč, skoraj 90-odstoten delež še vedno predstavljajo hidroelektrarne. Proizvodnja električne energije iz sončne energije, iz bioplina in iz lesne biomase se je v obdobju 2010–2018 povečala iz 230 na 520 GWh. Torej se je več kot podvojila in razvoj na tem področju najbolj pripišemo podporni shemi za proizvodnjo električne energije iz OVE, po letu 2014 pa shema še ne prinaša načrtovanih rezultatov. Prepočasni smo tako pri izgradnji velikih hidroelektrarn. Še vedno ni prišlo do preboja pri gradnji vetrnih elektrarn. Tudi pri sončnih elektrarnah ne znamo dovolj hitro in učinkovito odpravljati ovir za hitrejši razvoj te perspektivne proizvodnje. Pozitivno lahko ocenimo le hiter razvoj in interes malih porabnikov električne energije za samooskrbo z električno energijo iz OVE, saj je bilo v obdobju 2016 – 2018 vgrajenih več kot 2.150 naprav z močjo več kot 20 MW, v letu 2019 pa že skoraj 4.700 naprav z močjo 52 MW. Hiter trend rasti se še nadaljuje.
Pozitivno lahko ocenimo še podatek, da je bilo leta 2018 več kot 82 % daljinske toplote proizvedene v učinkovitih sistemih daljinskega ogrevanja (DO), ki so delovali v več kot 2/3 občinah od skupaj 68 občin s sistemom DO. Spodbuden je 80 % delež soproizvodnje pri proizvodnji toplote in izgradnja novih manjših sistemov DO na lesno biomaso s spodbudami iz kohezije. Skupni delež OVE toplote tako predstavlja že nekaj več kot 22 %, glavni izziv pa predstavlja skoraj 60 % delež premoga v strukturi goriv ter le slab odstotek odvečne toplote.

Katere prednostne ukrepe je potrebno sprejeti za zeleni prehod energetskega sistema, kako spodbuditi razvoj sistemov daljinskega ogrevanja in hlajenja na OVE in kako bolj izkoristiti odvečno toploto? Dobra praksa v Sloveniji?

Ključni izziv predstavlja opuščanje fosilnih goriv pri proizvodnji električne energije in daljinske toplote, kjer je že v pripravi nacionalna strategija za opuščanje rabe premoga. Ob tem bo potrebno poiskati in spodbuditi druge alternative za nizkoogljično proizvodnjo električne energije v Slovenije.
Najprej je to proizvodnja iz OVE, kjer bo potrebno zagotoviti učinkovito izvedbo vseh zastavljenih ukrepov. Z ustreznimi popravki in prenovo je potrebno povečati učinke podporne sheme pri proizvodnji električne energije iz OVE. V okviru OP EKP je do leta 2023 načrtovana izgradnja novih zmogljivosti s skupno 50 MW instalirane električne moči, do sedaj je v izvajanju le dobrih 7 MW projektov. Za večjo proizvodnjo OVE bo potrebno s sodelovanjem vseh ključnih deležnikov vzpostaviti učinkovite postopke za sonaravno umeščanje proizvodnih enot v prostor, tudi v varovana območja, ter odpravo drugih ovir za hitrejše izvajanje projektov.
Bistveno je potrebno povečati vlaganja v raziskave in razvoj naprednih omrežij in energetskih rešitev za učinkovito integracijo OVE ter razvoj različnih tehnologij shranjevanja energije in povezovanje energetskih sektorjev, kjer se moramo vključiti v aktualni hiter razvoj vodikovih tehnologij in razogličenje oskrbe s plinom. Ob tem ne bo šlo brez večjih vlaganj v električna distribucijska omrežja in hranilnike energije vseh vrst.
Skupaj z zavezujočimi cilji iz NEPN do leta 2030 je za sisteme DO potrebno vzpostaviti ustrezno podporno okolje in stabilne sistemske vire financiranja za povečanje njihove učinkovitosti in zmanjševanje izgub, širitve omrežij in priklope novih odjemalcev, povečanje deleža odvečne toplote in OVE ter njihove prožnosti za učinkovito integracijo v druge energetske sisteme. S tem lahko bistveno znižamo stroške zelenega prehoda in povečamo njihovo konkurenčnost. Sistemi so v zadnjih 15 letih znali izkoristiti prednosti in spodbude za soproizvodnjo. Sedaj je čas za vzpostavitev ustreznih pogojev za uvajanje odvečne toplote in OVE. Izkoriščanje odvečne toplote iz jeklarske industrije na Ravnah na Koroškem, izgradnja hranilnikov toplote in načrtovana uporaba toplotnih črpalk v Energetiki Maribor ter uvajanje digitalizacije pri upravljanju odjemalcev in uvajanje novih energetskih storitev v Energetiki Ljubljana je le nekaj primerov dobre prakse, ki kažejo na velik razvojni potencial v teh sistemih.

mag. Barbara Petelin Visočnik
mag. Barbara Petelin Visočnik

Javnega sektorja ne zanimajo kohezijska sredstva za energetsko prenovo stavb

mag. Barbara Petelin Visočnik in Gašper Stegnar, Center za energetsko učinkovitost, Institut »Jožef Stefan«

Kaj kaže slika stanja v sektorju stavb pri zmanjševanju emisij TGP, kje se razmere izboljšujejo, kje ne?

Emisije TGP v stavbah predstavljajo slabih 10 % emisij neETS, to je emisij iz virov, ki niso vključeni v evropsko shemo za trgovanje z emisijami. Večina emisij nastaja pri rabi goriv za ogrevanje stavb, zato so odvisne tudi od podnebnih razmer. Normalizirane vrednosti emisij glede na povprečno zimo kažejo v zadnjem obdobju, z izjemo leta 2016, na stabilen trend zmanjševanja, ki pa se upočasnjuje.
Glavni ukrep za zmanjševanje rabe energije in emisij TGP v stanovanjskem sektorju predstavljajo programi Eko sklada, ki je v zadnjem obdobju nabor pozivov za to ciljno skupino še nekoliko razširil. Spremenile so se tudi višine nekaterih spodbud. Leta 2019 je bilo tako samo z ukrepi v gospodinjstvih doseženih 257 GWh prihranka energije, kar je 46 % več kot leto prej in največ do zdaj. Ukrepa, ki se največ izvajata, sta toplotna izolacija fasade in vgradnja toplotnih črpalk. Vprašanja, kako olajšati izvajanje ukrepov v stavbah z več lastniki, ob tem še vedno ostajajo odprta.
V javnem sektorju je povpraševanje po razpisanih kohezijskih sredstvih za energetsko prenovo stavb še naprej precej manjše od razpoložljivih zneskov. Energetska prenova poteka najbolje v stavbah v lasti in rabi občin. V obdobju 2016‒2018 so bila sredstva dodeljena za 45 projektov s skupno neto tlorisno površino 435.500 m2. Pri stavbah, ki so v lasti in rabi osrednje vlade, pa je črpanje sredstev najslabše, samo 15-odstotno. Zaradi manjšega obsega vlaganj v obdobju 2015–2017 sta zmanjšanje rabe energije in emisij TGP nižja od načrtovanih. Skupna površina energetsko prenovljenih javnih stavb pa zastavljen cilj kljub temu presega, kar kaže na to, da se izvajajo delne prenove. Za doseganje ciljev do leta 2030 bo treba spodbude bolj usmerjati v celovite prenove. Ugotavljamo, da število projektov, izvedenih po modelu energetskega pogodbeništva (EPO), v javnem sektorju narašča. Zaradi tega se je povečal tudi učinek spodbud za energetsko prenovo stavb v javnem sektorju, za 100 evrov naložb je trenutno potrebnih 38 evrov nepovratnih sredstev, kar je 26 evrov manj kot leta 2015.

Gašper Stegnar
Gašper Stegnar

Katere prednostne ukrepe je potrebno sprejeti za učinkovitejše izvajanje Akcijskega načrta za energetsko učinkovitost za obdobje 2017-2020, kaj za hitrejšo energetsko prenovo stavb in kaj za zamenjavo kurilnega olja z nizkoogljičnimi viri energije?

Akcijski načrt se z letom 2020 izteka. Za zmanjšanje rabe energije in emisij TGP v stavbah v obdobju 2020‒2030 so ukrepi opredeljeni v Celovitem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN). V javni obravnavi je do 10. septembra 2020 predlog Dolgoročne strategije energetske prenove stavb do leta 2050 (DSEPS 2050), ki opredeljuje nove in nadgrajuje obstoječe ukrepe, s katerimi bosta dosežena krovna cilja za področje stavb iz NEPN. Gre za zmanjšanje emisij TGP v stavbah za vsaj 70 % glede na leto 2005 in za vsaj dve tretjini obnovljivih virov energije (OVE) v rabi energije v stavbah, oboje do leta 2030. Za doseganje teh ciljev bo treba načrtovane ukrepe po posameznih sektorjih dosledno in pospešeno izvajati.
V stanovanjskem sektorju bo potrebno nepovratna sredstva usmerjati k celovitim energetskim prenovam, da bodo postale bolj zanimive in še vedno finančno vzdržne za gospodinjstva. Zaradi večje kompleksnosti takšnih prenov bo treba vzpostaviti tehnično pisarno, ki bo nudila strokovno podporo zlasti etažnim lastnikom pri prenovah večstanovanjskih stavb. Stavbni fond v Sloveniji je star, zato bo treba pri energetskih prenovah nasloviti tudi druge vidike, npr. statično varnost stavbe. Tematiko, ki je postala še posebej aktualna po potresu v Zagrebu in izvedenih študijah večstanovanjskih stavbah v Ljubljani, odpira tudi DSEPS 2050. V obdobju do leta 2023 bo treba pospešeno izvajati tudi program ZERO500. 
Pri javnih stavbah bo treba za stavbe, ki so v lasti in rabi osrednje vlade, oblikovati nov finančni instrument, ki bo v podporo državi tudi pri izpolnjevanju obveznosti letne energetske prenove 3 % skupne tlorisne površine teh stavb.
Pri zamenjavi ogrevalnih naprav na fosilna goriva bo treba dosledno izvajati že sprejete ukrepe. NEPN uvaja prepoved prodaje in vgradnje kotlov na kurilno olje po letu 2022. Pri zamenjavi kurilnih naprav na utekočinjeni naftni plin (UNP) ali zemeljski plin bo potrebno najprej opredeliti vlogo zemeljskega plina v Sloveniji in temu primerno oblikovati ukrepe. Znaten delež OVE v skupni energetski bilanci stavbe že sedaj zahteva tudi obstoječi Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES). Dodatno bo to nadgradil tudi novi PURES, ki bo predvidoma sprejet leta 2021. V novih stavbah in stavbah, kjer bodo izvedene večje prenove in niso priključene na plinsko omrežje, tako ne bodo smeli biti več vgrajeni ogrevalni sistemi na fosilna goriva. Ta se bodo tako postopno zamenjevala z nizkoogljičnimi viri. Seveda bo treba poleg tega povečati tudi rabo nizkoogljičnih virov v sistemih daljinskega ogrevanja in hlajenja.

dr. Marko Kovač
dr. Marko Kovač

Novi zakon o davku na motorna vozila bo Sloveniji prislužil penale

dr. Marko Kovač, Institut »Jožef Stefan«

Kaj kaže slika stanja v prometu na področju zmanjševanja emisij TGP?

Promet je največji onesnaževalec s toplogrednimi plini (TPG) v Sloveniji. Njegov delež raste tako relativno kot tudi absolutno, tako da je leta 2018 predstavljal skoraj 53 % netrgovalnih (neETS) emisij toplogrednih plinov. Še leta 2005 je bil delež prometa 38 %. Naš cilj je, da se do leta 2020 rast emisij zadrži(!) pri 27 % glede na leto 2005. Za nekoliko bolj plastično predstavitev – prometne emisije so se v tem obdobju povečale za 1.4 milijona ton CO2, kar pomeni, da vsako leto 14 centimetrov stolpca zraka nad celotnim površjem Slovenije nadomestimo s čistim CO2. In to le s prometom, pri čemer količino le še povečujemo.
Stanje izpustov TPG v prometu spremljamo z nekaterimi kazalci, z enostavnimi kvantitativnimi primerjavami, ki pa pokrivajo glavne ukrepe (navajam od najmanj do najbolj uspešnih):
•    potniški kilometri v javnem potniškem prevozu,
•    specifične emisije CO2 vseh osebnih vozil,
•    delež obnovljivih virov energije (OVE) v energiji goriv za pogon vozil,
•    specifične emisije CO2 novih osebnih vozil in
•    delež tovornega prometa po železnicah.
Stanje kaže, da se je število potniških kilometrov v javnem potniškem prevozu v letu 2018 zmanjšalo, kar je lahko tudi posledica spremenjene metodologije. A res je, da ta delež niti poprej ni bil na ravni, ki bi vodil h končnemu uspehu. Povprečne emisije vseh osebnih vozil so se ponovno povečale in tako otežujejo doseganje zastavljenega cilja. Tudi delež OVE se ne povečuje in ne sledi ciljem, deloma tudi zaradi počasnejšega prehoda na alternativna goriva. Še posebej pereč je problem emisij novih vozil, ki postajajo večja in težja ter tako več kot izničijo še tisto prgišče tehnološkega razvoja. Od vseh kazalnikov le delež tovornega prometa po železnicah lepo sledi načrtom.
Za naš neuspeh je nekaj objektivnih in precej subjektivnih razlogov. Analiza izpustov je pokazala, da na spremembe emisij TGP v prometu najbolj vplivata aktivnost v sektorju promet in tranzitni promet. Oboje pa je zelo povezano z gospodarsko aktivnostjo. Ta pomeni več izdelanih reči, in ker smo izvozno gospodarstvo, pomeni, da moramo to prepeljati do kupca, enako pa počnejo tudi naši sosedje.

Katere prednostne ukrepe je potrebno sprejeti, da bi se zmanjšale povprečne emisije vseh vozil in kaj bi morali spremeniti v zakonu o davku na motorna vozila obdavčitvi glede njihovih emisij CO2?

Podnebno ogledalo navaja številne ukrepe na področju prometa, ki bi nam lahko pomagale slediti opredeljenim ciljem. Na primer: trajnostno prometno politiko s predvidenim financiranjem ter hitrejšim vlaganjem v železniško infrastrukturo. Na področju javnega potniškega prometa se pričakuje državno strategijo javnega potniškega prometa in upravljalca sistema javnega potniškega prometa, ki bo koordiniral vse javne prevoze. Javni potniški promet se bo spodbujal tudi z uvajanjem multimodalnosti in funkcionalnostjo (rumeni pasovi v mestu). Večji poudarek bo na kolesarski infrastrukturi, ki bo namenjena dnevnim uporabnikom, spodbuditi pa je treba tudi njeno umeščanje v prostor. Nadaljevalo se bo z omejenim subvencioniranjem električne mobilnosti, predvsem infrastrukture v okoljih, kjer to ni enostavno (npr. blokovska naselja). Potrebna je takšna ureditev obračuna potnih stroškov, da ne bo spodbujala dolgotrajne vožnje, hkrati pa omejevati dolgotrajno parkiranje ter spodbujati delo od doma, kjer je to mogoče. Na žalost to pomeni, da ni le enega vseobsegajočega ukrepa, temveč so potrebne številne aktivnosti, ki jih je seveda potrebno spremljati, da bo prehod karseda neboleč.
Izkazalo se je, da imamo številne, tudi dobre, strokovne podlage, a kaj ko se zatakne pri uresničevanju. Le redko ima izvršna oblast možnost, da se spozna s priporočili, zato se mnogokje zanaša na kmečko pamet, s katero sicer ni prav dosti narobe, če se le preveč ne naslanja na obdobje, ko so na cestah prevladovali osli in konji. Ciniki bi verjetno dejali, da je dandanes oslov precej več. Vsekakor so znanost o okolju in ustrezne tehnologije od takrat naredile vsaj korak ali dva naprej. Hkrati smo zanemarili tudi nekatere prakse, ki so se izkazale za koristne (npr. hitra odobritev dela od doma), ki so se spet znašle pod strahovitim birokratskim bremenom.
Podoben primer je s prenovo zakona o davku na motorna vozila (ZDMV), ki naj bi nove avtomobile obdavčeval glede na emisije CO2. Davki so v svetu namenjeni tudi temu, da poskušajo spodbujati hvalevredno vedenje državljanov. Tako bosta dodatno obdavčena tobak in alkohol, ne- ali manj obdavčene pa naj bi bile splošne koristne aktivnosti (npr. knjige).
Cena uporabe avta še zdaleč ne ustreza eksterni škodi, ki jih proizvede promet. (npr. stroški smrti in nezgod, onesnaževanje zraka, hrup ipd.). Po podatkih EU, ki jim zaupa tudi bivša evropska komisarka Violeta Bulc, naj bi bilo teh kar za 5% celotnega evropskega BDPja.
Januarja je MF predstavilo predlog sprememb ZDMV. Po trenutno veljavnem zakonu je vsota davka vezana na količino CO2 in tudi na osnovno ceno avtomobila – dražji in zategadelj morda naprednejši avto bo tako bolj obdavčen kot cenejši in morda bolj umazan, kar seveda ni smiselno. Predlog spremembe je to malenkost popravil, a kaj ko je prag, ko se začne davek občutno dvigati, nastavljen precej visoko, precej več kot drugje po EU. Vzrok temu ni jasen, a posledica je lahko spodbuda uporabi stare in umazane tehnologije (na primer tudi vozila pred EURO6d). Pri tem je potrebno vedeti, da je večina na novo registriranih avtomobilov v Sloveniji rabljenih, torej uvoženih iz zahoda. Zato bi takšen nizek davek spodbujal nakupe cenejših in dotrajanih avtomobilov, ki se jih hočejo zahodnjaki znebiti. In ker je življenjska doba avtomobilov desetletje ali dva, pomeni, da za desetletje ali dva odložimo podnebne ukrepe. Zaradi velikih penalov, ki v takem primeru grozijo državi in jih bomo morali plačevati vsi, je morda potrebno ZDMV nastaviti tako, da podnebne ukrepe še pospešimo.

dr. Jože Verbič
dr. Jože Verbič

Emisije v kmetijstvu so se zmanjšale predvsem zaradi zmanjšanja obsega reje

dr. Jože Verbič, Kmetijski inštitut Slovenije

Kaj kažejo podatki o zmanjševanju emisij TGP v kmetijstvu, kje so največji viri izpustov, kje se razmere izboljšujejo?

V Sloveniji prispeva kmetijstvo nekaj manj kot 10 % emisij toplogrednih plinov. Od tega prispeva največ metan, ki se sprosti iz prebavil rejnih živali (53 %), sledita didušikov oksid in ogljikov dioksid, ki sta povezana z gnojenjem kmetijskih rastlin (28 %). V količinskem smislu sta pomembna še metan in didušikov oksid, ki se sprostita iz skladišč za živinska gnojila. Največ emisij v kmetijstvu je povezanih z živinorejo (72 %), predvsem z govedorejo (66 %). Rastlinska pridelava prispeva 28 % emisij. Emisije v kmetijstvu so se od leta 1986 zmanjšale za 11 %. Zmanjšale so se tako emisije v živinoreji kot v rastlinski pridelavi. Zmanjševanje emisij je bilo hitro predvsem v obdobju do leta 2013. Zatem so se emisije ob povečevanju prireje mleka in govejega mesa ponovno nekoliko povečale. Velik napredek je bil dosežen pri prireji mleka, kjer so se emisije od leta 1986 do leta 2018 zmanjšale za 38 %. Emisije na kg prirejenega mleka so se zmanjšale od 1,23 na 0,82 kg ekvivalenta CO2, pomeni za 34 %. Zmanjšanje je predvsem posledica povečevanja mlečnosti, zaradi česar podobne količine mleka kot nekoč priredimo z bistveno manjšim številom molznic. K zmanjšanju emisij je prispevalo tudi učinkovitejše kroženje dušika v slovenskem kmetijstvu. Od leta 1992 se poraba dušika z živinskimi in mineralnimi gnojili zmanjšuje za približno 470 t na leto. Ob tem se količina dušika v pridelku kmetijskih rastlin povečuje s trendom približno 450 t na leto. S praksami, ki so izboljšale izkoristek dušika, smo v tem obdobju emisije didušikovega oksida zmanjšali za slabih 10 %. Najbolj so se zmanjšale emisije v prašičereji (od leta 1986 za 76 %). Kljub temu, da je zmanjšanje emisij prispevalo k izpolnjevanju obveznosti Slovenije na področju emisij, pa to dejanskega učinka na blaženje podnebnih sprememb ni imelo. V zadnjem obdobju so se namreč emisije zmanjšale predvsem na račun zmanjševanja obsega reje. S tem se je samooskrba Slovenije s prašičjim mesom zmanjšala na zgolj 40 %, emisije pa smo prenesli v države, iz katerih uvažamo meso.

S katerimi ukrepi bi bilo potrebno spodbuditi zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in kako bi lahko k temu prispeval Programu razvoja podeželja?

Slediti moramo ciljem na področju samooskrbe s hrano, pa tudi drugim ciljem multifunkcionalnega kmetovanja. Večina rešitev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov prispeva tudi k varovanju voda, zraka in tal. Te rešitve so praviloma zanimive tudi z ekonomskega vidika, saj z metanom izgubljamo energijo, z didušikovim oksidom pa rastlinsko hranilo. Če želimo ob zmanjšanju emisij ohraniti ali povečati oskrbo prebivalstva s hrano, moramo zmanjšati emisije na enoto pridelane hrane. Imamo še kar nekaj manevrskega prostora pri izboljšanju tehnologij reje in pridelovanju kmetijskih rastlin. Cilje s področja emisij toplogrednih plinov je še najtežje uskladiti s cilji na področju ohranjanja kulturne krajine in varovanja biotske raznovrstnosti. Imamo veliko trajnih travnikov, ki jih je mogoče vzdrževati le z rejo goved in drobnice. V obeh primerih gre za prežvekovalce, ki sproščajo velike količine metana. Emisije metana je mogoče zelo zmanjšati s pašo ali košnjo v času, ko so travniške rastline še v zgodnjih razvojnih fazah, torej še preden cvetijo. To pa je v nasprotju z ohranjanjem biotske pestrosti travnikov. Emisije je mogoče zmanjšati tudi s setvijo selekcioniranih sort trav ali metuljnic. Z vidika ohranjanja biodiverzitete tudi to ni sprejemljivo.
V bodočem Programu razvoja podeželja bi morali več pozornosti nameniti zmanjševanju emisij metana. Med pomembnejšimi aktivnostmi na tem področju je preverjanje ustreznosti krmnih obrokov za rejne živali na podlagi potreb živali in analiz krme. Smiselno bi bilo tudi spodbujati gradnjo majhnih bioplinskih naprav in s tem zmanjšati emisije metana iz skladišč za živinska gnojila. Nadaljevati bi bilo smiselno z ukrepi za učinkovitejše kroženje dušika, predvsem z naprednejšimi metodami gnojenja in ozelenitvami strnišč. Analiza izvajanja obstoječega Programa razvoja podeželja je pokazala, da ukrep za spodbujanje gnojenja travnikov z majhnimi izpusti ni bil ustrezno oblikovan. S temi ukrepi bi zmanjšali tudi emisije amonijaka v zrak in obremenitve voda z nitrati. Med najpomembnejšimi izzivi kmetijstva na področju zmanjševanja emisij toplogrednih plinov je učinkovit prenos znanja na veliko število majhnih kmetij. Številne rešitve, ki so bile oblikovane za specializirane načine kmetovanja velikega obsega, so v razmerah razdrobljenega slovenskega kmetijstva neizvedljive in jih bo treba prilagoditi.

Matjaž Česen
Matjaž Česen

Odpadki še zmeraj na mizi kot problem, izpusti pod nadzorom

Matjaž Česen, Institut »Jožef Stefan«

Kaj kaže slika stanja pri ravnanju z odpadki, ko gre za delež emisij TGP?

Emisije toplogrednih plinov (TGP) v sektorju odpadki so leta 2018 znašale 442 kt CO2 ekv in so predstavljale 3 % skupnih emisij TGP Slovenije oz. 4 % skupnih emisij virov, ki niso vključeni v trgovanje z emisijami TGP (neETS). Glede na leto prej so se emisije zmanjšale za 7 %, glede na leto 2005 pa za 40 %. V obeh obdobjih je bilo zmanjšanje emisij v sektorju odpadki znatno večje kot pri skupnih emisijah ali emisijah neETS. Posledica je, da se delež emisij iz sektorja odpadki v skupnih emisijah in emisijah neETS zmanjšuje.
K emisijam v sektorju odpadki največ prispeva odlaganje trdnih odpadkov, sledi ravnanje z odpadnimi vodami. Leta 2018 so emisije zaradi nastajanja metana, kot posledica razpadanja biorazgradljivih odpadkov odloženih v preteklosti, znašale 234 kt CO2 ekv oz. 53 % emisij v sektorju odpadki. Količina odloženih biorazgradljivih odpadkov je kazalec v okviru spremljanja izvajanja OP TGP-2020 in je vključen v Podnebno ogledalo. Od leta 2005 se je količina močno zmanjšala in je bila leta 2018 skoraj enaka nič, s čimer je bil več kot dosežen cilj iz OP TGP-2020. To je bilo doseženo kljub temu, da se količina nastalih odpadkov povečuje. Glavna ukrepa, ki sta prispevala k zmanjšanju, sta ločeno zbiranje odpadkov in predvsem izgradnja sistemov za mehansko biološko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov pred odlaganjem. Tako je bila izpolnjena zahteva iz 6. člena Uredbe o odlagališčih odpadkov, pomemben ukrep pa je tudi zajem odlagališčnega plina. Razpad biorazgradljivih odpadkov traja več let, zato k emisijam v tekočem letu prispevajo tudi odpadki odloženi pred več kot desetimi leti. To povzroča, da kljub dejstvu, da je količina odloženih biorazgradljivih odpadkov v letu 2018 enaka skoraj nič, emisije nastajajo. Ker bo količina odloženih biorazgradljivih odpadkov nič tudi v prihodnje, se bodo emisije iz tega vira zmanjševale.
Ravnanje z odpadnimi vodami je vir emisij CH4 in N2O in je k emisijam v sektorju odpadki leta 2018 prispevalo 38 %. Daleč največ emisij nastaja pri ravnanju s komunalnimi odpadnimi vodami kot posledica sproščanja metana zaradi biorazgradljivih komponent v komunalnih odpadnih vodah.
Poleg teh dveh večjih virov emisij je leta 2018 5 % k emisijam v sektorju odpadki prispevalo sežiganje odpadkov, kjer je glavni vir sežiganje nevarnih odpadkov (termična obdelava odpadkov je zajeta v sektorju 1.A.1.a Proizvodnja električne energije in toplote) ter 4 % biološka obdelava trdnih odpadkov oziroma kompostiranje.

S katerimi ukrepi bi lahko zmanjševali izpuste TGP pri ravnanju z odpadki, kaj mora biti v ospredju politike ravnanja z odpadki še posebej glede na usmeritve akcijskega načrta za krožno gospodarstvo in kateri ukrepi bi povečali stopnjo reciklaže?

Za zmanjšanje emisij TGP v sektorju odpadki je bilo torej ključno, da se je prenehalo odlagati biorazgradljive odpadke, ter da se gospodinjstva priključi na kanalizacijsko omrežje s sodobnimi čistilnimi napravami oz. da se nadomesti greznice z biološkimi čistilnimi napravami. Emisije TGP iz odpadkov so torej pod kontrolo, nikakor pa trenutno ni pod kontrolo problematika odpadkov na splošno, saj njihova količina narašča, s tem pa tudi količina snovi in energije, ki jo zavržemo.
Za zmanjšanje emisij v proizvodnih sektorjih (industrija, transformacije) je ključno celovito gledanje na problematiko, kot je opredeljeno v okviru krožnega gospodarstva in nedavno objavljenega Novega akcijskega načrta za krožno gospodarstvo z naslovom Za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo. Akcijski načrt smiselno naslavlja problematiko in izpostavlja trajnostno zasnovo izdelkov, kar je prvi potreben korak, krepi vlogo potrošnikov in javnih kupcev z namenom zagotavljanja visokokakovostnih, funkcionalnih in varnih izdelkov, ki so učinkoviti in cenovno dostopni, trajajo dlje časa. Zasnovani morajo biti za ponovno uporabo, popravilo in visokokakovostno recikliranje. Načrt zaostruje cilje glede recikliranja odpadkov, in sicer naj bi se obseg nerecikliranih odpadkov do leta 2030 zmanjšal za polovico. Ukrepi, ki so zapisani v NEPN za področje odpadkov, so korak v pravo smer, vendar bo za doseganje ciljev krožnega gospodarstva potrebno še znatno več napora.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.