Interna cena ogljika kot učinkovit instrument razogljičenja - EOL 151

Interna cena ogljika kot učinkovit instrument razogljičenja - EOL 151

E. D.

Dileme razogljičenja gospodarstva

Evropski in nacionalni cilji za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, rabo energije iz obnovljivih virov in energijsko učinkovitost do leta 2030 so določeni, zato se bo razprava vse bolj odmikala od pretehtavanja, ali so ti cilji preveč ali premalo ambiciozni, h konkretnim vprašanjem, kdo in kako bo te cilje dosegel. Evropski dokumenti poudarjajo, da bodo potrebna nenehna in skupna prizadevanja. Tudi strokovnjaki in pristojni politiki v Sloveniji opozarjajo, da so nacionalni cilji postavljeni tako visoko, da ni prostora za čakanje ali proste strelce. A kako gleda gospodarstvo na razogljičenje? Kaj čaka podjetja, ki niso zavezanci za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov? S kakšnimi ukrepi naj bi bila »spodbujena« za razogljičenje? O tem je tekla razprava na webinarju, ki ga je pripravila Akademija Zelena Slovenija s strokovnjakinjo za trajnostni razvoj mag. Vaneso Čanji, odgovorno urednico revije EOL.

mag. Vanesa Čanji
mag. Vanesa Čanji

Razogljičenje naj bi se vse bolj s strokovno-političnega parketa prenašalo v gospodarstvo. Je to aktualno že sedaj?

Za nekatere že, za večino še ne. Takšen je bil vtis udeležencev na webinarju. V tistih podjetjih, ki so zavezanci za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, so marsikaj že postorili za razogljičenje. Izpuste toplogrednih plinov v ozračje so zmanjševali bodisi z učinkovito rabo energije bodisi z uporabo nizkoogljičnih virov energije in s tem privarčevali. Kot vemo, imamo v Sloveniji tudi Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Ta dajatev je precej nižja od cene emisijskih kuponov, znaša 17,3 € na tono obremenitve zraka z emisijo CO₂, zato podjetja ne delajo večjih korakov v smeri razogljičenja. V veljavi so tudi drugi zakoni in uredbe, ki imajo posreden ali neposreden cilj razogljičenje. Kako uspešno ga zasledujejo, so ocene različne. A splošna ocena je, da zakonodajne obveze na današnji ravni ne bodo dovolj za potrebne korake razogljičenja.
Izzivi razogljičenja se nanašajo na podnebne spremembe, ki so na marsikaterem področju že vidne. Ali niso za podjetja same po sebi dovolj velika spodbuda?
Zavedanje o posledicah podnebnih sprememb iz leta v leto narašča praktično v vseh segmentih, na katerih raziskovanja potekajo. Seveda tudi med menedžerji v gospodarstvu. Prav tako kot narašča zavedanje o velikem izzivu, ki ga prinaša ogromna količina zavržene plastike, ki v vseh svojih oblikah vse bolj duši življenje v rekah, oceanih in drugje. A je pozornost, ki smo jo namenili zaščiti pred pandemijo, preglasila prizadevanja za zmanjševanje uporabe plastike. Poročila, ki prihajajo z različnih delov sveta o velikem skoku odpadne plastike, so precej pretresljiva. To je le primer, kako v dnevnem življenju vsi različne izzive in prednosti rangiramo. Za dnevno »preživetje« potisnemo na stran kakšne izzive, ki bi jim ob drugačnih okoliščinah dali višjo pozornost.

Torej bodo potrebne višje oziroma strožje zakonodajne obveze?

Zdi se, da brez tega postavljenih ciljev razogljičenja ne bo mogoče doseči. Pri tem je treba budno spremljati, da se ne bomo zapletli v nasprotujoče se interese. Razumljivo je, da se podjetja v ostri tržni tekmi ob različnih drugih izzivih, kot smo se na primer letos soočali s pandemijo in njenimi številnimi posledicami, najprej vprašajo, kaj je zakonsko obvezno in tržno zanimivo. Zagotavljanje skladnosti poslovanja je med prednostnimi nalogami podjetij, zato imajo zakonske obveze visoko prioriteto. Če nekaj ni zakonsko obvezno, ampak imamo pred sabo »le« politične cilje in državne dokumente, ki ne prenašajo konkretnih obveznosti za konkretna podjetja, to nehote večina vzame bolj ohlapno. Osrednji glas, ki usmerja podjetja, pa je trg. Kaj določeni koraki pomenijo za tržno konkurenčnost podjetja? Vemo, da podjetja tekmujejo z globalnimi, ne le evropskimi konkurenti. Tržna uspešnost oziroma denar govori najglasneje.

Denar kot korenček ali kot palica?

Oboje, seveda. Kakšen bi bil pravi recept, da bi evropsko gospodarstvo dosegalo energetske in podnebne cilje, hkrati pa bi bilo na globalnem trgu konkurenčno, najbrž nikomur še ni čisto jasno. Vprašanje je, če je lahko en recept pravšnji za različne panoge in okolja. Evropski in nacionalni dokumenti se seveda lepo berejo, zakaj in kaj je treba zagotoviti in kako bo gospodarstvo EU zaradi dekarbonizacije še konkurenčnejše. Vemo pa, da je prevajanje teh vizij in ciljev v konkretna podjetja, ki tekmujejo na trgu v viharnih časih, vse prej kot enostavno. Nastavki za korenček in palico postopoma postajajo vse jasnejši.

Na kaj mislite?

Najprej nekaj o tržnih spodbudah za dekarbonizacijo. Letošnje mednarodne raziskave kažejo, da je 79 % podjetij okrepilo ugled blagovne znamke, s tem ko so se zavezala, da bodo zasledovale konkretne cilje dekarbonizacije. Gre za to, da je korporativna blagovna znamka usmerjena k trajnostni prihodnosti. 66 % potrošnikov izrazito ceni podjetja, ki si prizadevajo za zmanjšanje ogljičnega odtisa. Poleg tega večina potrošnikov pričakuje, da bodo podjetja izračunavala in predstavila rezultate svoje trajnosti. Torej spodbuda za dekarbonizacijo prihaja s trga, seveda ne na vseh segmentih enako močno. Močen tržni signal so tudi vlagatelji. 52 % vlagateljev se odloča za naložbe v podjetja, ki so si javno določila cilje dekarbonizacije. Vlagatelji vse bolj upoštevajo podjetja, ki so trajnostno usmerjena, saj je to pokazatelj, ali so naložbe odporne za prihodnost. Zanimiva je korelacija med dekarbonizacijo podjetja in talenti. Zaželeni zaposleni želijo delati za podjetja, ki ustvarjajo boljšo prihodnost, ne pa za »umazana« ali nevarna. 75% milenijcev pričakuje, da bodo delodajalci zavzeli stališče glede reševanja podnebne krize. Za podjetja, ki za svojo konkurenčnost iščejo mlade talente, je to velika spodbuda.

Tudi ugodnejše financiranje je lahko pomembno.

Seveda. Naj omenim, da je Evropska centralna banka maja letos izdala Vodnik o podnebnih in okoljskih tveganjih, v katerem navaja nadzorniška pričakovanja o upravljanju tveganj in razkritij. Banke bodo v vse večji meri ocenjevale podjetja tudi z merili dekarbonizacije. Podjetja, ki strateško upravljajo s trajnostnim razvojem, so lahko deležna zanimivih programov zelenega financiranja. V tem kontekstu velja omeniti spodbude finančnih instrumentov EU –Sklada za inovacije. Kot je znano, je to eden izmed največjih programov na svetu za spodbudo inovativnih nizkoogljičnih tehnologij. Sredstva podjetja lahko koristijo skupaj z drugimi javnimi pobudami za financiranje, kot so državna pomoč ali drugi programi financiranja EU. Prvi razpis bo jeseni letos.

Različni deležniki torej pričakujejo, da podjetja z jasno strategijo pokažejo, da upravljajo podnebna tveganja?

Ja, upravljanje tveganj je za podjetja seveda osrednjega pomena. Podnebnih tveganj ni mogoče več spregledati in jih marsikatero podjetje uvršča med ključna tveganja. Seveda še ne vsa. Govorimo o dveh glavnih dejavnikih, o fizičnih tveganjih in tveganjih prehoda. Fizično tveganje se nanaša na finančni vpliv podnebnih sprememb, kar zajema: pogostejše ekstremne vremenske pojave in postopne spremembe podnebja ter degradacijo okolja, kot je onesnaževanje zraka, vode in tal, pomanjkanje vode, izginevanje biotske raznovrstnosti in krčenje gozdov. Tveganje prehoda se nanaša na finančne izgube, ki nastanejo neposredno ali posredno zaradi prilagajanja na nizkoogljično in bolj trajnostno gospodarstvo.

Kateri vidiki tveganja prehoda so lahko za podjetja največji izziv?

Pomemben vidik so spremembe v razpoloženju na trgih ali v tržnih izbirah. Omenila sem, da je trg vse bolj senzibilen na trajnostno ravnanje podjetij. Na področju razogljičenja potrebujemo tak tehnološki napredek, ki bi določenim tržnim segmentom prinesel disrupcijo. To je lahko veliko tveganje, hkrati pa velika priložnost. Prav tako so lahko tveganja in priložnosti razmeroma nenadna uvedba podnebnih in okoljskih politik z zavezujočimi cilji za podjetja. Sektorji, ki se bodo najbrž še posebej soočali z izzivi prehoda na nizkoogljično gospodarstvo, so energetika, promet, predelovalne dejavnosti, gradbeništvo in kmetijstvo.

Za celovito upravljanje s tveganji je potreben strateški pristop. Zato govorite o strategiji razogljičenja podjetij?

Ja, s podjetji razpravljamo o strateškem pristopu k razogljičenju, ker je jasno, da resnih sprememb ni mogoče doseči z določenimi parcialnimi pristopi ali le z delom energetskega menedžerja, ne glede na to, kako pomembno delo tak strokovnjak opravlja v podjetju. Tak strateški pristop poleg upravljanja tveganj vključuje strateški poslovni model razogljičenja, upravljanje odnosov z deležniki, poročanje, nizkoogljične tehnologije, ustrezno interno kulturo, naklonjeno razogljičenju, financiranje … Brez tako celovitega strateškega pristopa težko pričakujemo resni odklon od sedanjih praks. Postavljeni cilji razogljičenja pa zahtevajo resne spremembe. Zdi se, da je še nekaj časa, a desetletje res hitro mine.

Kaj bi bil lahko vzvod najhitrejših oziroma največjih premikov? O katerih poslovnih modelih razogljičenja govorite?

To je področje, kjer si podata roke korenček in palica. Vse več držav se pripravlja bodisi na uvedbo bodisi na zvišanje dajatve na emisije CO₂. Slovenija, kot vemo, načrtuje približevanje CO₂ dajatev ceni emisijskih kuponov najkasneje do leta 2030. To glede na trenutne razmere pomeni podražitev dajatve za približno 70 %. Ambiciozno politiko obdavčenja emisij CO₂ uvaja vse več držav članic EU, med drugim tudi sosednja Hrvaška. V skladu s temi napovedmi se kot obetaven strateški model razogljičenja podjetja, ki ima po svetu že nekaj primerov dobre prakse, ponuja določitev interne cene ogljika (angl. Internal Carbon Price). S tem modelom se lahko podjetja pripravijo na negotove zunanje cene ogljika, ko do njih pride, vlagatelji pa dobijo jasnejšo sliko, kako je podjetje pripravljeno na tekmo v svetu z nizkimi emisijami CO₂.

V čem je prednost takega modela za podjetja?

Podjetja uporabljajo notranjo ceno emisij CO₂ na tri ključne načine: pri odločitvah o kapitalskih naložbah, zlasti kadar projekti neposredno vplivajo na emisije, energetsko učinkovitost ali spremembe v portfelju energetskih virov; pri merjenju, modeliranju in upravljanju s finančnimi in regulativnimi tveganji, povezanimi z obstoječimi in potencialnimi cenovnimi režimi; pri ustreznem prilagajanju poslovne strategije.

Kako podjetje vzpostavi tak model?

Če povzamem na kratko, podjetje v celotni življenjski verigi izdelka ali storitve izračuna svoj ogljični odtis – po sklopih 1., 2. in 3. Pri tem sodeluje z deležniki v dobaviteljski verigi. Glede na lastno politiko razogljičenja – ali je ambiciozna ali konservativna – določi interno ceno ogljika. Lahko sprejme trenutno »tržno ceno«, na primer 25 € na tono CO₂. Če je podjetje ambicioznejše in želi delati večje korake dekarbonizacije, lahko postavi ceno višje, saj ga bodo interni finančni kazalniki stimulirali k ambicioznejšemu zniževanju emisij.
Podjetje pripravi alternativne podnebne scenarije za sprejemanje učinkovitih strateških odločitev, ki bodo vplivale na njegovo srednjeročno in dolgoročno strategijo. Priporoča se, da scenarijsko načrtovanje skupaj z analizo tveganj podnebne politike vključuje vsaj tri scenarije: nadaljevanje po obstoječi poti, doseganje x % razogljičenja in doseganje 90 % razogljičenja. Pri srednjem scenariju se navadno postavi cilj med obstoječim stanjem in maksimalnim razogljičenjem.

Ali je smiselno postaviti cilj popolnega razogljičenja?

Ta dolgoročna vizija EU do leta 2050 se lahko prenese na podjetja, ob tem da se realno zavedamo, da je tu treba vključevati velika prizadevanja za razvoj novih tehnologij, tudi za zajem in skladiščenje ogljika CCS (carbon capture and storage), pa tudi v druge pristope, kot so ponori ogljika, ogljične izravnave ipd.

Omenili ste, da že obstajajo dobre prakse interne določitve cene ogljika?

Eden najbolj znanih primerov je Microsoft, ki je že leta 2012 uvedel notranji sistem določanja cene ogljika, s katerim so njegove poslovne enote postale odgovorne za emisije 1., 2. in 3. sklopa. Cena se je v teh letih gibala od 5 do 10 dolarjev na tono emisij CO₂. Ta sredstva se interno stekajo v sklad podjetja, ki vlaga v projekte energetske učinkovitosti, zelene energije in programe za ponore ogljika. Microsoft vsako leto poroča o več kot 10 milijonih dolarjev prihrankov pri stroških energije in zmanjšanju emisij za skoraj 10 mio ton.

Je takih podjetij veliko?

Ni jih še veliko, jih je pa vsako leto več. Celo ConocoPhillips, ameriški energetski velikan, je sporočil, da se na nove investicije pripravlja v luči interne cene ogljika. BlackRock, največji upravljavec premoženja na svetu, se je zavezal „pritisniti“ na podjetja, da razkrivajo, kako lahko podnebne spremembe vplivajo na njihovo poslovanje. Ocenjuje se, da bodo podjetja, ki razumejo in proaktivno upravljajo z emisijami ogljika, dolgoročno ohranila prednost, saj vse več držav resno pristopa k dekarbonizaciji svojih gospodarstev.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.