Država mora odpraviti vse nepotrebne administrativne ovire za sončne elektrarne - EOL 148

Država mora odpraviti vse nepotrebne administrativne ovire za sončne elektrarne - EOL 148

Jože Volfand

OVE do 2030

Kako bo Slovenija do leta 2030 dosegla 27 % deleža OVE v končni rabi energije? K odgovorom v anketi smo povabili več akterjev, od proizvajalcev OVE do stroke in uporabnikov. Vprašanja so naslednja:

• Slovenija v NEPN predvideva, da bo do leta 2030 dosegla vsaj 27-odstotni delež OVE v končni rabi energije. S katerimi domačimi viri lahko to doseže in koliko bi s tem zmanjšala rabo fosilnih goriv do leta 2030? S katerimi ukrepi in energenti bi lahko spodbudili večji delež rabe OVE v stavbah?

• Kako je Slovenija strokovno in tehnološko usposobljena za proizvodnjo sončnih elektrarn, koliko je samooskrbna z materiali in tehnologijami in kako lahko zmanjša odvisnost od uvoza? Kako bi se lahko domače gospodarstvo bolj vključilo v proizvodnjo sončne energije?

• V novem zakonu o varstvu okolja bo opredeljena proizvajalčeva razširjena odgovornost za življenjski ciklus izdelka. Kako proizvajalci in uvozniki fotonapetostnih modulov skrbijo za zbiranje in reciklažo modulov? Kakšne so možnosti, da se energetski sektor in država dogovorita za naložbo v zbiralno-reciklažni center za module in druge odslužene dele sončnih elektrarn, kar bi moralo biti sestavni del načrtov za večjo uporabo sončne energije v končni rabi energije?

• Ali lahko s konkretnimi izračuni predstavite, s katerimi naložbami v hidroelektrarne in sončne elektrarne bi lahko realizirali terminski načrt iz NEPN po posameznih tehnologijah OVE do leta 2030?

• Ali se vam ne zdi, da bi morali energetski sektor, država, stroka in banke takoj pripraviti konkreten načrt ukrepov za večji delež OVE v energetski oskrbi do leta 2030 in ne čakati na energetski koncept Slovenije, saj je NEPN že določil strateške usmeritve za prenovo energetskega sistema?

• Kako bi lahko začeli uresničevati predlog o množični gradnji hišnih sončnih elektrarn?

• Kaj lahko Slovenija dejansko stori za zmanjšanje rabe energije do leta 2030, pri katerih uporabnikih največ in kako?

• Energija iz OVE postaja cenejša. Je to dodatna spodbuda za večji delež OVE v energetski oskrbi?

Nekateri sodelujoči niso odgovorili na vsa vprašanja.

solarne celice
Dag Kralj
Dag Kralj

Fotovoltaika je prednostni vir, za novogradnje naj bo obvezna

Dag Kralj, Bisol d.o.o.:

• Fotovoltaika je, zdi se mi bolj po procesu eliminacije ostalih »kandidatov«, ki imajo vsak svoje težave (predvsem) z umeščanjem v prostor, v NEPN-u izpostavljena kot vir, na katerega država najbolj ambiciozno stavi pri doseganju ciljev OVE do 2030. Nas to seveda veseli, saj to stališče zagovarjamo vsaj zadnjih 10 let. Medtem ko cilji za fotovoltaiko do leta 2030, predstavljajo porast sedanje inštalirane moči nekje za petkrat, pa bi, tudi ob izpolnitvi tega cilja, Slovenija v letu 2030, po inštalirani PV moči na prebivalca še vedno prišla na nivo (ali nekaj čez), ki ga npr. Nemčija dosega že danes. Ostali OVE so mi sicer manj poznani, a vsekakor bi bil pravilen pristop, da se večina naporov vloži v odpravo birokratskih ovir za njihovo čim širšo implementacijo. Potem bo že trg poskrbel, da se bodo uveljavili tisti, ki so najbolj konkurenčni.

• BISOL je danes v vrhu med evropskimi proizvajalci fotovoltaičnih modulov. Nedavno smo predstavili svetovno inovacijo – produkt z nično stopnjo efektivne degradacije v obdobju petindvajsetih let. Prodajamo v preko 90 držav na vseh svetovnih celinah. Od leta 2006, ko smo nastali kot podjetniška ideja dveh nadobudnih študentov Fakultete za elektrotehniko, pa smo ustvarili več kot pol milijarde EUR izvoza! Da parafraziram slogan, ki je včasih veljal za britanski imperij – sonce nikoli ne zaide nad BISOL-ovimi moduli. Elektrarne na ključ smo prav tako postavljali po celem svetu. V Vietnamu, Kazahstanu, Savdski Arabiji, Katarju, Belorusiji, pravkar se dogovarjamo za večje projekte v Botsvani. Sodelujemo v iniciativah EU najvišjega tehnološkega ranga. Laboratorij za fotovoltaiko na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko je med propulzivnejšimi v Evropi. S Fakulteto za strojništvo smo razvili konstrukcijske rešitve, ki so med najbolj inovativnimi in optimiranimi na trgu. V Sloveniji je nekaj firm, ki inštalirajo elektrarne po Evropi.
Še največja težava v Sloveniji je, da če imamo kaj dobrega, to težko priznamo. Dostikrat nam morajo to povedati šele tujci. V bistvu je (pre)majhen domač trg prednost. Tudi mi smo se v naših začetkih morali dokazati najprej na tujih trgih, saj smo prvi EUR doma zaslužili šele v petem letu delovanja. V Sloveniji znanje je. Morda malo več drznosti in poguma, pa zdrava doza samozavesti – in se lahko kosamo z vsakim!

• BISOL ima že leta urejeno članstvo v različnih organizacijah za ravnanje z odpadki skladno z zakonodajo. V večini primerov to pomeni, da moramo za vsak prodan modul plačati prispevek za reciklažo v določenem znesku. Sistemi so postavljeni in delujejo – manjka pa, zaenkrat, »vhodne surovine«. Ve se, da se je leta 2000, torej pred zgolj 20 leti, na vsem svetu postavilo manj SE, kot jih imamo danes v Sloveniji. Življenjska doba ključnih gradnikov SE, fotovoltaičnih modulov, pa je vsaj 25, pri tistih najkvalitetnejših celo 40 in več let. Avtomobilska industrija je za postavitev sistemov reciklaže rabila skoraj stoletje. Ko so bili vzpostavljeni, je bilo odsluženih avtomobilov, ki so čakali na reciklažo, ogromno. Seveda bi lahko država to spodbudila ali vsaj omogočila. A konec koncev bo za to poskrbel trg. Bi pa lahko država spodbujala uporabo kvalitetnejših materialov oz. komponent z daljšo življenjsko dobo, da bi bilo teh potreb čimmanj. Res kratkovidno bi bilo na eni strani promovirati zeleno in obnovljivost, na drugi strani pa odpade zasipati s cenenimi produkti, ki bi ne bili uporabni že po treh ali petih letih.

• Lahko komentiram fotovoltaiko, z njo se ukvarjamo. Naložba v sončno elektrarno se v režimu neto meritev danes gospodinjstvu povrnejo v 8-10 letih. Industrijskim uporabnikom, vsaj tistim z visoko, predvsem pa čimbolj konstantno porabo, preko dneva, med delovnimi dnevi in vikendi, pa zgolj z lastno rabo še v letu ali dveh prej. Če predvidite rast cen elektrike, pa še nekje dodatno v letu manj. Za investicije v energetiko je to povsem dovolj hitro.

• Država, predvsem Ministrstvo za okolje in prostor, gonilo bi moralo z Ministrstva za infrastrukturo, naj odpravi birokratske ovire, finančno ministrstvo naj odpravi (morebitne) apetite, da bi tovrstne naložbe (dodatno) obdavčili. Ostalo bo naredila ekonomika sama. Če bodo tovrstne naložbe omogočene, bo stroka zagotovila znanje in tehnologijo. Vsekakor se bodo našli investitorji, banke pa prepoznale priložnost. Vse to danes že obstaja. Zakaj se npr. pri nas ne da postavljati sončnih elektrarn na degradiranih območjih, na stoječih vodah (npr. akumulacijskih jezerih hidroelektrarn) ali nabrežinah ob pasu AC. Vse to se da, takoj ko prestopimo naše meje. Včasih se mi zdi, da smo bolj papeški od papeža, potem pa se za vse tegobe izgovarjamo na Bruselj.
Ko bodo tovrstne in tudi druge, npr. kvarjenje vedute, ki naj bi ga povzročila postavitev SE pri Brežicah, birokratske nebuloze odpravljene, državni uradniki pa razmišljali, kot moramo vsakodnevno tisti v podjetništvu, kako »se nekaj da«, ne pa »zakaj se ne da«, potem bomo lahko ambiciozne cilje NEPN-a dosegli in presegli. Pa finančno ministrstvo naj poskrbi, da bo poslovno usklajeno s cilji NEPN-a in predvsem predvidljivo. Energetske naložbe so po definiciji dolgoročne. Pogosto spreminjanje fiskalnih okvirjev, »kje bi lahko še kaj vzeli«, vsekakor ne prispeva k privabljanju vlagateljev.

• Zagotoviti je potrebno stabilno regulatorno okolje za vlagatelje, predpise pa še dodatno poenostaviti, da bodo življenjski, t.j. primerni za tovrstne mikro inštalacije. Za novogradnje pa vključitev SE kar predpisati.
Vse ostalo »se bo zgodilo samo. Ljudje si že danes znajo sami izračunati, kaj se jim izplača. Dodaten plus tovrstnih postavitev je, da gre za razpršenost, za neuporabo kakršnihkoli (novih) površin, vsaj ne takih, ki bi bile lahko uporabljene za karkoli drugega, ter dejstvo, da bi / bodo tovrstne postavitve, po definiciji, opravljali lokalni inštalaterji. Za velike projekte namreč pogosto izvajalci pridejo iz tujine, pri malih pa ekonomika tega enostavno ne prenese in delo ostane doma.

• Fotovoltaika je primer branže, kjer spodbude delujejo. Pred desetletjem in več je bila med dražjimi obnovljivimi viri. Predvsem EU je s spodbudami zagotovila, da je rasla in se razvijala. Predvsem ekonomija obsega je povzročila, da so v zadnjem desetletju cene padle za 80 in več %. Podobno je s spodbudami. Danes Bisol praktično tri četrtine proizvodnje proda na trge, kjer spodbud ni, ker enostavno niso več potrebne! In ko se enkrat, kot branža, uspete osvoboditi odvisnosti od politike in ko vašo nadaljnjo rast generira predvsem ekonomika prostega trga, saj se fotovoltaika »enostavno izplača«, potem je prihodnost vsekakor svetla.

Andrej Pečjak
Andrej Pečjak

»Debirokratizacija« priklopov malih elektrarn je pomembnejša od subvencij

Andrej Pečjak, zunanji svetovalec GEN-I:

•  V letu 2018 smo imeli 21,14% delež OVE v končni rabi energije (vir SiStat), zato menim, da je 27 % premalo ambiciozen in prelahko dosegljiv cilj za leto 2030. Ta delež bomo verjetno dosegli že letos, ker bo zaradi epidemije Korona virusa padla poraba naftnih derivatov in tudi drugih energentov. Svoje bodo dodale še vedno toplejše zime (pri gospodinjski rabi končne energije se kar 61 % porabi za ogrevanje prostorov) in gospodarska kriza, ki nas bo zaznamovala v obdobju po epidemiji še veliko let. Spremenile se bodo tudi nekatere navade ljudi (npr. uporaba potniškega letalskega prometa za kratke razdalje, manj voženj zaradi povečane krize in brezposelnosti) in gospodarstva (npr. več samozadostnosti, kar bo imelo za posledico manj tovornega prometa). Prodor električne mobilnosti je tudi nezadržen. Število električnih vozil se podvoji vsako leto in bo do 2030 zagotovo doseglo 10 % voznega parka. Enako raste število malih sončnih elektrarn. V zadnjem letu se je začelo širiti tudi število mikro omrežij, kjer je vgrajen tudi baterijski zalogovnik. Vse to bo že brez dodatnih ukrepov dvignilo delež OVE na blizu 30 % do 2030.

•  V Sloveniji imamo kar močnega proizvajalca modulov (Bisol), tudi skoraj vsa podkonstrukcija in izvedba (montaža) sta slovenski. Ne smemo pozabiti na komponente, ki so skrite v omarah in omaricah, ki povezujejo fotovoltaiko z omrežjem. Veliko teh komponent proizvajajo v kranjski Iskri, razsmerniki sicer niso slovenski, so po večini evropski, torej v okviru »širše družine«. Žal večino PV celic, iz katerih so sestavljeni moduli, proizvajajo na Daljnem vzhodu in to bo Slovenija težko spremenila. Sedanja epidemija je pokazala, kako ranljiva je Evropa s tem, da je vso proizvodnjo prestavila izven celine. Verjamem, da se bo to v tem desetletju spremenilo. Še vedno verjamem v Evropo kot skupni trg, tako da so to vprašanja, ki jih bo treba reševati na evropskem nivoju. Slovenija lahko odigra pomembno vlogo, saj smo strokovno in tehnološko dobro usposobljeni za tako proizvodnjo.

• PV moduli imajo življensko dobo 20-40 ali celo več let. Sam uporabljam nekaj modulov še iz leta 1987 in zaenkrat ne kažejo nobene degradacije. Ogrodje modula je iz aluminijastih profilov, ki se jih zelo enostavno sname in njihova reciklaža sploh ni problematična. Preostali del (steklo, plastika, bakrene povezave in silicijeve rezine) tudi niso problematične glede reciklaže in ne vsebujejo nobenih strupenih snovi. Pogoste trditve o strupenosti modulov prihajajo iz nerazumevanja tehnologij in njihove uporabe. V ZDA je nekaj firm, ki izdeluje PV module na osnovi kadmija (kadmijev telurid) in ne silicija zaradi nekoč nižje cene na watt moči. Pri tem, ko cena klasičnih silicijevih modulov hitro pada, in pri zelo majhnem deležu teh celic na trgu (5 % leta 2013, v glavnem v ZDA) je omenjanje kadmija kot strupene snovi v fotovoltaičnih modulih v Sloveniji povsem neumestno. Ko bo potreba, bo tudi ekonomsko upravičena reciklaža, trenutno pa je uničenih modulov premalo, da bi se to splačalo in da bi bil to omembe vreden problem. Glede na to, da je reciklaža dosti enostavnejša kot npr. reciklaža nekaterih izdelkov, ki so masovni in smo jo uspešno osvojili (npr. katalizatorji, oljni in DPF filtri na vozilih, hladilniki), to ne bi smel biti prevelik izziv. Bo pa to zagotovo tema, ki jo bo potrebno nasloviti do leta 2030.

•  Terminski načrt bi lahko močno presegli, seveda pa bi bilo kdaj potrebno tudi kaj žrtvovati za to, da bi lahko koristili več hidro, vetrne in sončne energije. Dokler lahko posamezna društva ustavljajo gradnjo kritičnih energetskih objektov, se bomo težko premaknili naprej. Malo HE je pri nas praktično nemogoče zgraditi, pri tem da Avstrija (ki je krajinsko in poselitveno podobna) trenutno proizvede 10 % električne energije ravno iz malih HE (vir Kleinwasserkraft Osterreich). Poleg tega načrtuje gradnjo več sto takih objektov do leta 2030. Spet se vračamo na zakonodajo in kompleksnost pridobivanja dovoljenj.

•  DA, vsekakor, realen in dosegljiv cilj je med 35 in 40 %.

•  Pri gradnji teh elektrarn je še vedno preveč birokratskih zapletov in nejasnosti, tukaj bi se dalo hitro dosti narediti. Mislim, da je »debirokratizacija« priklopov malih elektrarn pomembnejši faktor od subvencij. Zgolj s spremembo predpisov in poenostavitvami postopkov bi lahko uporabili velikanske površine streh na večstanovanjskih in poslovnih stavbah.

•  Če se pohecam, lahko bi zaprli ali ustrezno zmanjšali obseg dela v primarni proizvodnji aluminija, itak ne prinaša dobička (vir Bizi.si). Velikih porabnikov energije z vprašljivim donosom je v Sloveniji še nekaj. Veljalo bi prečesati poslovanje in pregledati, kje so možni prihranki. Veliko smo in bomo še dosegli pri izolaciji stavb in s tem tudi pri porabi energije za ogrevanje, digitalizacija in dinamična kontrola porabe energije sta tudi še na začetku. Prostora za prihranke je tukaj še dosti. Nekaj lahko storimo tudi pri elektrifikaciji prometa in izboljšanju in posodobitvi javnega prometa. Skratka, držimo se načela »elektrifikacija, digitalizacija in dekarbonizacija« na vseh področjih, kjer porabljamo energijo.

•  DA, zagotovo je tako vsaj na nivoju gospodinjstev in malih podjetij. V zadnjem letu se za fotovoltaično elektrarno in električno vozilo odločajo že ljudje, ki jim prehod na trajnostno energetiko ni prioriteta, ampak gledajo na stvari čisto finančno. Kot na nekakšno finančno naložbo.

Andrej Tumpej (Foto: Studio Milimeter)
Andrej Tumpej (Foto: Studio Milimeter)

Umeščanje objektov v prostor je ključna omejitev za razvoj OVE

Andrej Tumpej, Dravske elektrarne Maribor d.o.o.:

•  Slovenija v NEPN predvideva tudi, da naj bi se raba končne energije v stavbah zmanjšala do leta 2030 glede na leto 2005 za 60 odstotkov, emisije TGP v stavbah pa za 70 odstotkov. Glede na trende rasti vgradnje toplotnih črpalk za ogrevanje, večanja števila vozil na električni pogon ter rabe energije v industriji bo doseganje 27 odstotnega deleža v končni rabi energije do leta 2030 praktično nedosegljivo. Bistvene omejitve za doseganje ciljev vidimo v dolgotrajnih postopkih umeščanja novih energetskih objektov v prostor, ki jih narekuje trenutna zakonodaja. Nadomeščanje rabe fosilnih goriv je vsekakor smiselno na področju soproizvodnje toplote in električne energije ter pri večji izrabi energije iz okolice. Ukrepe za spodbujanje večjih deležev rabe obnovljivih virov energije je smiselno povezati s finančnimi stimulacijami, ki bistveno vplivajo na realizacijo ciljev. Ne glede na vse predvidene cilje s strani države po predvideni rabi energije pa je potrebno prvenstveno na nivoju družbe in posameznika sprejeti konsenz med trenutnim ugodjem (kamor vsekakor sodi tudi koriščenje energije) in kakovostjo življenja.

•  V Sloveniji je vzpostavljena mreža podjetij, ki se ukvarjajo zlasti s projektiranjem in postavitvijo elektrarn. Vsekakor pa je glede na cilj v NEPN po dodatni instalaciji sončnih elektrarn (približno 1.300 MW) do 2030 potrebna dodatna angažiranost obstoječih in novih podjetij za izvedbo, saj je potrebno postaviti štirikrat toliko proizvodnih zmogljivostih, kot jih je bilo postavljenih v zadnjih dvajsetih letih. Konkurirati globalnim podjetjem pri razvoju novih panelov, vključno z uporabo novih materialov, menim, da ni smiselno. Smiselno pa je podjetja, ki že delujejo na področju proizvodnje sončnih elektrarn (paneli, podkonstrukcije, elektro oprema, baterijski sistemi, idr.) povezati.

Ne glede na to pa je potrebno poudariti, da bo potrebno za izpolnjevanje ciljev graditi tudi večje enote in takšne, ki niso odvisne od tega, ali sije sonce, ali piha veter,…, za katere pa je potrebno izpeljati vse postopke za umeščanje objektov v prostor v skladu z zahtevami državnih prostorskih načrtov, kar za posamezni projekt lahko traja več let. To bo vsekakor ena izmed ključnih omejitev ali pa izzivov pri doseganju predvidenih ciljev.

•  Nekatere sončne elektrarne že dosegajo svojo predvideno uporabno dobo, za kar je potrebno ustrezno vzpostaviti celovit sistem ravnanja z odsluženo opremo na nivoju proizvajalca in države. Trenutno se večina podjetij primarno ukvarja s projektiranjem in instalacijo novih enot, pri čimer jih problematika po izteku uporabne življenjske dobe ne zanima toliko, kar pa predstavlja, glede na trenutni sitem, težave v prihodnje. Vsekakor pa predstavlja postavitev zbiralno-reciklažnega centra v Sloveniji celovitejšo obravnavo področja sončnih elektrarn ter tudi tržno priložnost za specializirana podjetja.

•  Na osnovi izkušenj z umeščanjem novih objektov v prostor ne vidimo realnih možnosti doseganja ciljev do leta 2030, razen v primeru večjih sistemskih sprememb.

•  Vsekakor je potrebno izdelati konkretni nabor ukrepov in projektov, kar je tudi osnova za doseganje skupnih ciljev. Kot družba pa se moramo najprej zavedati, da če hočemo imeti zanesljivo oskrbo z energijo, moramo za to tudi sprejeti konsenz glede sprejemljivih posegov v naravo.

•  Najprej je potrebno poudariti, da bodo povečana vlaganja v sončne elektrarne in posledično nujna vlaganja v distribucijska omrežja dvignila končno ceno električne energije. Slednje posledično vpliva na večanje energetske revščine pri gospodinjstvih ter na višje stroške proizvodnim podjetjem in njihovo konkurenčnost. Glede na načrtovane sončne elektrarne do leta 2030 je potrebno upoštevati še gradnjo večjih hranilnikov za kompenzacijo zmanjšanja proizvodnje izven časa obratovanja. Množična gradnja sončnih elektrarn je vsekakor povezana z višino finančnega vložka posameznika ter nadaljnjih učinkov investicije. Z ustreznimi poslovnimi modeli pa je množična gradnja sončnih elektrarn vsekakor mogoča.

•  Zmanjšanje rabe energije je možno doseči na področju transporta, pri porabi energije za toplotno oskrbo ter pri učinkovitejših proizvodnih procesih. Stimulacije v ukrepe za učinkovito rabo energije prinašajo posledično manjšo rabo energije v gospodinjstvih, prav tako pa vplivajo na povečanje konkurenčnosti podjetij. Ob tem pa je nujno poudariti tudi dejstvo, da bo zmanjšanje porabe energije ter učinkovita raba energije povečevala rabo električne energije.

•  Pri uvajanju OVE v energetski sistem je potrebno upoštevati tudi posledice, ki jih povzročajo. Glede na to, da je sprejeta odločitev na nivoju države o postopnem opuščanju fosilnih goriv ter o nadomeščanju z novimi kapacitetami OVE, ki so glede na strategijo v večini nestabilni viri, je potrebno upoštevati tudi gradnjo vseh potrebnih dodatnih sistemov za vzdrževanje razmer v omrežju ter upoštevati vsa potrebna dodatna vlaganja v omrežje. Ko se vse sešteje, nikakor ne moremo trditi, da energija postaja cenejša.

Vsi scenariji v NEPN so sicer tehnično izvedljivi, pri čimer pa je potrebno pri končnih odločitvah jasno navesti, kakšen vpliv bo posamezni scenarij imel pri zneskih na računih za energijo pri končnem uporabniku oziroma odjemalcu.

Naj za konec dodam, da je trenutna situacija, v kateri se je znašel tako rekoč ves svet, jasno pokazala, da bo čim višja stopnja samooskrbe države na vseh področjih, tudi ali pa predvsem na področju energetike, v prihodnje obveznost, ki jo bomo morali sprejeti in doseči, če bomo želeli kakovostno življenje zase in za naše zanamce.

mag. Aleksander Mervar (Foto: Vladimir Habjan)
mag. Aleksander Mervar (Foto: Vladimir Habjan)

Ali smo pripravljeni plačevati prispevek za hrambo električne energije?

mag. Aleksander Mervar, Eles d.o.o.:

•  Cilji za doseganje 27-odstotnega delež OVE v končni rabi energije niso vezani le na domače vire, pač pa tudi na proizvodnjo in porabo energije kot celoto.

Za doseganje razogličenja bo potrebno še zmanjšati emisije TGP v več panogah in doseči še nekatere cilje iz NEPN.

V letu 2017 smo v Sloveniji skupaj emitirali 17.453 kt CO₂ ekv. Največ emitirajo sektor promet z 32 %, sledi sektor transformacije z 31 %, nato industrija s 17 %. Skladno z NEPN se predvideva v scenariju z obstoječimi ukrepi, da se po letu 2017 zmanjšajo emisije minimalno in znašajo 16.860 kt CO₂ ekv, kar je sicer 18 % znižanje glede na leto 2005. V ambicioznem scenariju NEPN z dodatnimi ukrepi pa je emisij manj za kar 36 % in znašajo 13.089 kt CO₂ ekv. V skupni strukturi goriv v proizvodnji električne energije, se bo po scenariju NEPN proizvodnja iz fosilnih goriv znižala z dosedanjih 5.155 GWh (leto 2017) na 4.166 GWh v letu 2030. Zmanjševanje rabe energije in fosilnih virov energije ter povečanje uporabe obnovljivih in nizkoogljičnih virov z izvedbo ukrepov NEPN se odraža v velikem zmanjševanju emisij toplogrednih plinov.

Z namenom zmanjševanja emisij TGP, povečevanja energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov je bilo v Sloveniji sprejetih več operativnih programov, ki predvidevajo različne ukrepe za spodbujanje podjetij za prehod v PND. Ključni instrumenti na področju zelene gospodarske rasti so: spodbujanje raziskav in inovacij za prehod v PND, spodbujanje podjetništva za prehod v PND in demonstracijski projekti.

•  V Sloveniji imamo kar nekaj proizvajalcev sestavnih elementov sončnih elektrarn, kot so na primer fotonapetostni moduli ali zaščitni elementi. Vendar smo pri nekaterih materialih odvisni od uvoza. Predvsem je potrebno izpostaviti sončne celice, ki so ključni sestavni del fotonapetostnih modulov. Takšno je trenutno stanje v celotni Evropi, saj je zaradi nižjih stroškov dela praktično celotna proizvodnja sončnih celic locirana v Aziji. Domače gospodarstvo je že vključeno v proizvodnjo določenih delov sončnih elektrarn, pri čemer velik del proizvodnje izvažajo predvsem zaradi majhnosti slovenskega trga. Na takšen način lahko realno pričakujemo vključitev še večjega dela gospodarstva, in sicer s proizvodnjo določenih specifičnih delov ali sklopov sončnih elektrarn, pri čemer bi morala biti osredotočenost proizvodnje in trženja na celoten evropski trg. Samooskrba z materiali in proizvodnja vseh sestavnih delov v Sloveniji pa se ne zdi realna.

•  O samem zbiranju in reciklaži modulov je v tem trenutku težko reči kaj konkretnega, saj imajo sončne elektrarne, ki trenutno obratujejo v Sloveniji, sorazmerno nizko starost in še kar nekaj let pričakovane življenjske dobe. Enoten zbirno-reciklažni center za module je eden izmed možnih pristopov, saj je težko pričakovati, da bi posamezen proizvajalec v Sloveniji lahko sam izpeljal takšen posel. Po drugi strani pa najverjetneje obstaja možnost tudi reciklaža modulov v tujini, predvsem v Aziji, kjer trenutno proizvedejo največje količine sončnih celic. Zagotovo pa je rešitev tega vprašanja zelo pomembna za nadaljnjo rast uporabe sončne energije v končni rabi.

•  Ocenjene količine OVE, ki jih Slovenija namerava uporabiti za uresničitev skupnih in sektorskih začrtanih potekov za energijo v letu 2030, so zapisane v NEPN:

Pri razpršenih virih se v prihodnje pričakuje povečanje proizvodnje iz vseh razpršenih virov, v ambicioznem scenariju do potencialov, ki so na voljo v Sloveniji, pri čemer je pri sončnih elektrarnah razvoj omejen na lokacije na stavbah oz. degradiranih območjih. Glede na scenarij NEPN se predvideva do leta 2030 le manjše dodatne investicije v velike HE oz. je skupna inštalirana moč 1.220 MW, kar je le manjše povečanje od današnjih 1.185 MW. Predvideva se le dokončanje verige hidroelektrarn na spodnji Savi. Po scenariju z obstoječimi ukrepi je v velikih hidroelektrarnah (skupaj s črpalnimi HE) v letu 2030 predvidena proizvodnja električne energije na generatorju v obsegu 4.562 GWh. Po scenariju NEPN pa na generatorju proizvedemo 4.572 GWh v letih 2030. Šele v letu 2040 se inštalirana moč HE dvigne na 1.979 MW (proizvodnja 6.575 GWh), in tudi to le v ambicioznejšem scenariju.

Proizvodnja električne energije v sončnih elektrarnah pomeni največji razvojni in okoljsko sprejemljiv potencial za povečanje proizvodnje električne energije iz OVE v Sloveniji. V analiziranih scenarijih razvoja SE so analizirane različne intenzivnosti razvoja SE, ki do leta 2030 povečajo proizvodnjo elektrike iz SE na med 0,6 in 1,9TWh (med 492 MW in 1.650 MW) ter do leta 2040 na med 0,9 in 5,4TWh (med 742 MW in 4.400 MW). Do leta 2030 bi to zahtevalo letno vgradnjo od 20 do 125MW kapacitet SE, od tega okrog 80 % predstavljajo srednje in večje SE (100 in 600kW, manjši delež prostostoječih SE moči 1.000 kW na degradiranih oziroma industrijskih lokacijah), preostanek pa so SE za samooskrbo v gospodinjstvih.

•  Se strinjam. Se pa bojim, da ne bo nikogar, ki bo hotel to plačati. Kaj mislim s tem? Smo v naši državi pripravljeni zvišati omrežnino za uporabo predvsem distribucijskega sistema? Smo pripravljeni plačevati nov prispevek na računih za električno energijo, namenjen sistemski hrambi električne energije? Smo pripravljeni plačevati nov prispevek za sistemske rezervne elektrarne, ki bodo zagnale proizvodnjo takrat, ko proizvodnje iz OVE ne bo, hranilniki pa ne bodo zadoščali? Do sedaj še nisem dobil na vpogled ekonomskih izračunov, koliko nas bo ta prihodnost stala, v kakšni višini in iz katerih virov se bodo zagotovila sredstva. To je po moji oceni prioriteta nove ekipe na MzI.

V luči sedanje stagnacije gospodarstva zaradi koronavirusa bi predlagal predvsem intenzivno gradnjo hidroelektrarn, saj gre za investicije, ki jih lahko skoraj v celoti izvede slovensko gospodarstvo. Pri sončnih in vetrnih elektrarnah ni tako.

•  Množična gradnja hišnih sončnih elektrarn je mogoča le, če ima posameznik z gradnjo določene koristi. Prvi korak k temu je bila uvedba t.i. »net meternig«, nadaljnji koraki pa bi morali iti v smeri združevanja oziroma s tujko agregacije manjših proizvajalcev v večje enote, s čimer bi lahko na trgu nastopali kot bolj enakovredni deležniki.

Net metering takšen, kot ga poznamo, ni korekten, saj koristi omrežje, katerega delovanje plačujejo ostali porabniki.

•  Z izvedbo politik in ukrepov scenarija NEPN bi že do leta 2030 dosegli postopno zmanjšanje končne rabe energije na raven okoli 53 TWh oziromaza 6% glede na leto 2017. Slovenija si bo aktivno prizadevala za izboljšanje energetske učinkovitosti in s tem za omejevanje rabe energije. Na ta način se bo raba primarne in končne energije zmanjšala.

Skupna raba OVE na ravni primarne energije se z dodatnimi ukrepi NEPN do leta 2030 poveča na 16,5TWh. Največje povečanje je pri proizvodnji električne energije (1,9TWh) ter ogrevanju in hlajenju (0,6TWh), v prometu se raba OVE poveča za 0,5TWh. K dodatnemu povečanju največ prispevajo sončne elektrarne (1,3TWh) ter lesna biomasa in toplota iz OVE (0,4 in 0,3TWh).

•  V prihodnje bo delež OVE naraščal. Hitrost povečevanja obsega je pogojena z razrešitvijo ključnega problema – hrambe in ponovne uporabe električne energije v obdobjih, ko je je preveč oziroma ko je ni. Če pa ocenjujemo trenutno stanje, vaša trditev ne drži. Seveda, stroškovna cena proizvedene električne energije npr. iz sončnih elektrarn je izjemno nizka, vendar si s samo sončno elektrarno nimamo kaj pomagati, če razmišljamo v smeri samooskrbe. Potrebno je prišteti še kup stroškov, ki izvirajo oziroma bodo izvirali iz delovanja elektroenergetskih sistemov prihodnosti, kar sem pojasnil v enem izmed vaših predhodnih vprašanj.

Bojan Horvat
Bojan Horvat

Veliko zanimanje za naložbo v reciklažni center

Bojan Horvat, Elektro Maribor Energija Plus, d.o.o.

•  Ocenjujemo, da bo kljub razmahu gradnje različnih sistemov sončnih elektrarn cilj težko dosegljiv brez gradnje novih hidro in vetrnih elektrarn. Ukrepi učinkovite rabe energije in zmanjševanje rabe fosilnih goriv namreč temeljijo na tehnologijah, ki za delovanje potrebujejo elektriko. Postavlja se resno vprašanje: Ali imamo v Sloveniji sploh dovolj potencialov za substitucijo, ki bo temeljila na OVE in nadomestila fosilna goriva? Trenutno prevladuje mnenje, da brez nove jedrske elektrarne drastično zmanjšanje rabe fosilnih goriv ni izvedljivo. Kar se ukrepov tiče, pa je prioritetno potrebno nadaljevati z energetskimi sanacijami gradbenih objektov, optimizacijo rabe energije v industriji in storitvenem sektorju, z elektrifikacijo mobilnosti. Za doseganje oziroma približevanje postavljenim ciljem pa bo potrebno oblikovati in uvesti sistemske rešitvami, ki bodo ljudi spodbujale k spremembam v načinu življenja za učinkovitejšo in racionalno rabo energije doma in pri ostalih vsakodnevnih opravilih.

•  Ključna sestavina je solarno čist silicij. V Evropi je trenutno zgolj eno podjetje, ki ga proizvaja. Gre pa za zelo kompleksno in drago proizvodnjo. Zato je verjetnost, da bi takšno proizvodnjo vzpostavili v Sloveniji, zelo majhna. Sicer pa se pri nas že več let proizvajajo solarni moduli, pri čemer gre dejansko za sestavljanje polizdelkov v končni izdelek in večina polizdelkov se dejansko žal uvozi. Vedno pa se pri tem postavlja vprašanje ekonomičnosti proizvodnje, ki običajno temelji na ekonomiji obsega.

•  Naši dobavitelji imajo ustanovljen sklad, ki bo po 30 letih brezplačno prevzel module in poskrbel za njihovo reciklažo. Potrebno pa je razumeti, da moduli po 30 letih ne bodo kar čez noč nehali delovati, temveč se jim zgolj zmanjša učinkovitost oz. izkoristek. Tako se lahko uporabljajo tudi dlje ali se premestijo na drugo lokacijo.

•  To bi bilo vsekakor zelo smiselno. Po naših informacijah je za tovrstni center veliko zanimanja tudi v privatnem sektorju. Zato smo prepričani, da če ne bo prišlo do dogovora na ravni energetski sektor – država, bo ta projekt prevzel privatni sektor.

•  Konkretnih izračunov žal nimamo, ker se neposredno s tem ne ukvarjamo. Imamo pa svoje mnenje, ki temelji na podatkih iz NEPN. Za HE imamo največ potenciala na reki Savi in Muri, verjetno pa bi se našle še kake lokacije na manjših vodotokih. Ključni problem pri realizaciji predstavlja okoljska sprejemljivost. Za doseganje cilja bi bilo to vseeno premalo. Pri sončnih elektrarnah večinoma prva ovira odpade. Vsekakor pa zaradi značilnosti delovanja problema ne rešujejo v zadostni meri brez uporabe ustreznih hranilnikov energije oziroma tehnologij za pretvorbo proizvedenih viškov v katero izmed drugih oblik energentov. Glede na rast potreb in s tem deleža električne energije v energetski bilanci v prihodnje pa dvomimo, da bi ti dve obliki proizvodnih virov zadostovali za doseganje cilja.

•  Vsekakor da. Glede na izkušnje, ki kažejo na to, da je vse več kot manj prepuščeno pobudi posameznikov, ki računajo na visoke podpore države pri realizaciji investicij in kasneje pri obratovanju OVE, bi bil jasen okvir možnosti in pogojev zelo dobrodošel. Tudi tu so mnenja različna. Med glasnejše sodijo tisti, ki bi vse prepustili trgu, medtem ko na drugi strani pričakujejo podporo države. Mar ni to v nekem smislu bizarno? Pretirana regulacija, ki jo zagovarjajo drugi, pa tudi ni najboljša. Žalostno pa je, da se izdelave načrta do določene mere previdno izogibajo vse institucije, ki so za to odgovorne in bi bile za to primerne, iz strahu, da jih bodo po javni razgrnitvi kritiki in večni nergači raztrgali.

•  Ta predlog se delno že izvaja. Na Energiji plus zaznavamo povečano povpraševanje po sončnih elektrarnah po sistemu samooskrbe (neto meritve). Smo tudi v stikih z investitorji, ki so aktivni na področju večstanovanjskih stavb in z njimi že v fazi načrtovanja pripravljamo ustrezne rešitve. Upamo, da bodo naše aktivnosti na tem področju kmalu obrodile sadove.

•  Učinkovita raba energije je eden ključnih stebrov dolgoročne energetske vzdržnosti. Možnih ukrepov je več, od namestitve ustrezne izolacije in oken, menjave svetil ter aparatov ali strojev z energetsko učinkovitejšimi, menjava ogrevalne tehnike in ne nazadnje izobraževanje uporabnikov.

•  Vsekakor. A izkušnje kažejo, da je bila visoka cena le delni problem. Ključno težavo vidimo namreč z umestitvijo večjih tovrstnih projektov v prostor.

dr. Robert Golob
dr. Robert Golob

Potrebujemo izvedbeni načrt za večji delež OVE v energetski oskrbi

Dr. Robert Golob, GEN-I

•  Slovenija lahko doseže zastavljen delež OVE v končni rabi energije z izkoriščanjem sončne energije, vodnih virov in vetrne energije. V prvi vrsti pa mora Slovenija prisegati na izrabo sončne energije. Proizvodnja električne energije v sončnih elektrarnah predstavlja največji razvojni in okoljsko sprejemljiv potencial za povečanje proizvodnje električne energije iz OVE v svetu in tudi v Sloveniji. Načeloma imamo v NEPN dobre osnove za povečanje proizvodnje električne energije iz sončnih elektrarn, vendar se je potrebno zavedati, da bo morala tudi država opraviti določen del naloge. Potrebno bo odpraviti vse nepotrebne administrativne ovire za postavitev sončnih elektrarn. Poleg sončnih elektrarn je zelo pomembno zagotoviti ustrezno spodbudno okolje za ti. smart grid storitve v najširšem smislu (brezplačno povezljivost pred in za merilnim mestom, ki bo dosegljiva za uporabnika in agregatorja, hranilnike, e-polnilnice, prilagodljivost odjema itd.).

V NEPN je zapisano, da se bo poraba premoga do 2030 zmanjšala za 30%, kar pa ni najbolj ambiciozno. Tukaj pogrešamo več jasnosti v dokumentu.

V Sloveniji imamo izredno velik delež lastniških stanovanj, stavbni fond je drugače zasnovan in zakonodaja, ki ureja to področje, je zelo kompleksna in prepletena (tudi s pristojnostmi). Iz tega izvirajo glavni problemi, glavni izzivi. Vsekakor bi bilo potrebno zasnovati posebno shemo ali pa vsaj razširiti obstoječo shemo OVE na ogrevanje in hlajenje v stavbah. Nastavki za to so dobro zapisani v NEPN, vendar je problem, ker ne vemo, če se bo to zgodilo. Daljinsko ogrevanje ima v Sloveniji velik potencial, zagotovo se lahko delež poveča in s tem zagotovi višji delež OVE tako v proizvodnji električne energije kot pri ogrevanju (SPTE). Nenazadnje so tukaj še celostne sanacije večstanovanjskih stavb (ukrepi URE). Opazili smo tudi, da podatki o stavbah ter virih energije za ogrevanje in hlajenje niso zbrani. Digitalizacija in dostopnost osnovnih podatkov o stavbah in lastništvu bi marsikateremu investitorju omogočila ponujanje energetskih storitev, ki ne bi terjale začetnega denarja od odjemalcev, ampak bi se vse prenove in investicije dogajale in financirale iz prihrankov. Naše mnenje je, da je sončna elektrarna na vsaki strehi zagotovo energent prihodnosti za stavbe. Na tak način se lahko zagotovi določeno samooskrbnost same stavbe. V kombinaciji s toplotnimi črpalkami se lahko doseže še OVE na ogrevanju in hlajenju, v kombinaciji z ukrepi URE pa manjšo porabo. Na koncu ne smemo pozabiti še na e-polnilnice, hranilnike itd.

•  V Sloveniji je v zadnjem obdobju ponovno zaznati veliko zanimanje za postavitev sončnih elektrarn, saj je država s sprejeto Uredbo o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije omogočila postavitev samooskrbnih naprav za gospodinjstva in male poslovne uporabnike (do priključne moči 43 kW). Naprave za samooskrbo so sestavljene iz fotonapetostnih modulov, razsmernika, optimizatorjev (oziroma naprave, ki zagotavlja, da je v izklopljenem stanju v sistemu manj kot 120 V enosmerne napetosti), konstrukcije ter veznih in zaščitnih elementov. Proizvajalce posameznih komponent imamo tudi v Sloveniji. Eden večjih proizvajalcev fotonapetostnih modulov v regiji je podjetje Bisol, ki se ukvarja s fotovoltaiko že 12 let. Osnovni gradnik fotonapetostnih modulov so silicijeve kristalne celice, ki pa jih v večini proizvajajo na Kitajskem. Za delovanje naprave za samooskrbo so pomembni tudi vezni in zaščitni elementi (kabli, varovalke, prenapetostne zaščite, vrstne sponke itd.), za katere imamo v Sloveniji več uveljavljenih proizvajalcev.

Če pogledamo strukturo stroškov sončne elektrarne, ki je sestavljena iz modulov, inverterjev, konstrukcije in stroškov dela (torej izgradnja, načrtovanje, pridobivanje dovoljenj in vsega ostalega), strošek modulov nikakor ni največji ali prevladujoči strošek. Zaradi tega na področju proizvodnje modulov ne vidimo velike potrebe, da bi imeli proizvodnjo vseh elementov modulov v Sloveniji. V Sloveniji imamo velikega proizvajalca modulov Bisol, poleg tega pa je trg modulov izjemno konkurenčen, ponudbe različnih proizvajalcev je zelo veliko. Vidimo pa potrebo in priložnost, ki jo ima Slovenija na področju izdelave inverterjev, česar v Sloveniji nimamo, imamo pa na tem področju dovolj strokovnega znanja za razvoj in izvedbo.

•  Ob povečanju števila sončnih elektrarn se upravičeno pojavlja vprašanje, kaj se zgodi s sončno elektrarno ob koncu njene življenjske dobe. Predvsem se ti pomisleki nanašajo na osnovno komponento sončne elektrarne, in sicer na fotonapetostne module. Zaveza fotovoltaične industrije je, da se poskrbi za celoten življenjski cikel fotonapetostnih modulov. Le-ti so izdelani tako, da omogočajo proizvodnjo čiste energije najmanj 30 let. Recikliranje modulov poleg zmanjševanja onesnaževanja okolja zaradi zmanjšanja količine odpadnih materialov prispeva tudi k zmanjšanju porabe električne energije, ki je potrebna v procesu pridobivanja teh snovi. Fotonapetostni moduli se lahko reciklirajo in uporabijo pri proizvodnji novih modulov ali drugih novih izdelkov. Z recikliranjem pridobimo dragocene materiale, kot so steklo, aluminij in polprevodniški materiali. S tem, ko se reciklirane komponente znova uporabijo, je življenjski krog fotonapetostnih modulov sklenjen. S tem fotovoltaična industrija zagotavlja trajen in trajnostni razvoj panoge ter utrjuje vlogo sončnih elektrarn kot vira čiste elektrike. Fotonapetostni moduli znamke BISOL, ki jih uporabljamo tudi mi, so do okolja prijazni izdelki vse od njihove proizvodnje pa do razgradnje. Proizvajalec Bisol poskrbi za reciklažo odsluženih fotonapetostnih modulov svojih strank.

Reciklaža je sama po sebi velika prednost fotovoltaične industrije. Zmanjšuje čas energetske povračilne dobe za 40 do 50 odstotkov. Že brez reciklaže se celoten fotonapetostni sistem (proizvodnja fotonapetostnih modulov, postavitev sončne elektrarne, njena demontaža in recikliranje) energijsko amortizira v obdobju od 1,5 do 2 let, kar pomeni, da ni bilo porabljene več energije, kot jo sončna elektrarna proizvede v svoji celotni življenjski dobi. Z upoštevanjem reciklaže se to obdobje zniža na manj kot 1 leto.

Trenutno imamo v Evropi dva zbirna reciklažna centra, in sicer enega v Belgiji in drugega v Nemčiji. Najbolj razširjeni organizaciji, ki prevzemata odslužene fotovoltaične panele z namenom njihove reciklaže, sta PV Cycle in Ceres. Obe navedeni organizaciji imata preko pogodbenih partnerjev prevzemna mesta tudi v Sloveniji.

•  Ne razpolagamo s to oceno.

•  Absolutno se strinjamo, da bi morali pripraviti konkreten načrt ukrepov za večji delež OVE v energetski oskrbi do leta 2030. NEPN je dokument, ki zgolj določa strateške usmeritve, smernice in cilje do leta 2030. Kar sledi in kar nujno potrebujemo, so izvedbeni načrti. V takšnih načrtih morajo biti opredeljeni kratkoročni cilji (npr. za obdobje treh let) in navedeni ukrepi in aktivnosti za njihovo izvedbo ter kdo je odgovoren za izvedbo. Po koncu zastavljenega obdobja bi bilo nujno potrebno pregledati, kaj smo naredili v tem času in potem na podlagi tega prilagoditi strateške usmeritve.

•  Velika prednost Uredbe o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije je način obračuna. Uredba omogoča poleg že omenjene individualne samooskrbe tudi skupinsko samooskrbo in skupnost OVE.

Do danes je bila v Sloveniji realizirana ena skupinska samooskrba (postavitev sončne elektrarne s strani GEN-I Sonce na večstanovanjski stavbi na Jesenicah), saj je bilo do nedavnega potrebno za postavitev takšnega tipa samooskrbe gradbeno dovoljene. Z novo uredbo se je zahteva po gradbenem dovoljenju odpravila za mikro in male proizvodne naprave do 1 MW, kar je odpravilo veliko administrativno oviro. Koncept energetske skupnosti je sicer dobro zastavljen v novi Uredbi, ampak se je sedaj v praksi izkazalo, da ima še nekatere tehnične pomanjkljivosti. Še vedno je prisoten zaviralni element, saj morajo biti že pred postavitvijo naprave pri obeh omenjenih tipih samooskrbe definirani vsi člani in pogoji medsebojnega sodelovanja za čas življenjske dobe naprave (25 let). To ne omogoča kasnejše fleksibilnosti in prehajanja članov iz in v skupinsko samooskrbo oziroma v skupnost OVE. Za pridružitev novega člana v skupinsko samooskrbo oziroma skupnost OVE bi bila potrebna dodatna širitev naprave, kar je povezano s ponovnim pridobivanjem dokumentacije, predvsem novega soglasja za priključitev naprave na distribucijsko omrežje (lahko tudi spremembe že pridobljenih dovoljenj), kar povzroča tako administrativne težave kot finančne posledice. Navedene ovire, ki imajo izvor v Uredbi in drugih spremljajočih predpisih, vzbujajo negotovost pri odjemalcih, kar jih odvrača od odločitve, da sodelujejo v skupinski samooskrbo oziroma skupnosti OVE. Te ovire bi morala država odpraviti in tako omogočiti, da se bodo energetske skupnosti res lahko razširile. Uredbo bi bilo potrebno spremeniti, in sicer tako, da bi Uredba omogočala vstop članov v skupinsko samooskrbo in skupnost OVE tudi po tem, ko bo naprava že priključena, vse administrativne zahteve potrebne za inštalacijo naprave pa bi samostojno v svojem imenu izpeljal lastnik naprave. Po priključitvi naprave bi lastnik napravo prepustil (prodal/dal v najem/v leasing/drugo obliko uporabe) odjemalcem, povezanih v skupinsko samooskrbo ali skupnost OVE. S tem bi lastnik prevzel breme spodbujanja odjemalcev k povezovanju v skupinsko samooskrbo ali skupnost OVE in jim hkrati pomagal pri definiranju pogojev njihovega medsebojnega sodelovanja. Na ta način bi Uredba spodbujala povečanje deleža OVE. Vsekakor pa bo potrebno vložiti tudi več sredstev v obnovo elektrodistribucijskega omrežja, saj obstaja že kar nekaj področij po Sloveniji, kjer elektrodistribucijska podjetja ne izdajajo soglasij za priključitev naprav za samooskrbo na električno energijo, saj obstoječe omrežje ne omogoča priključitev takšnih naprav, ne da bi te negativno vplivale na kakovost električne energije, ki jo morajo elektrodistribucijska podjetja zagotavljati po standardu SIST EN50160.

•  Električna energija, ki je ne porabimo, najmanj stane in ima najmanj vpliva na okolje, zaradi tega ne bomo nikoli naredili dovolj za zmanjšanje rabe energije. Kljub temu pa moramo posvetiti pozornost tam, kjer bodo učinki največji in ekonomsko smiselni. En tak primer je npr. elektrifikacija transporta, kjer je poraba energije električnega vozila na prevožen km v primerjavi z vozilom na notranje izgorevanje zaradi samih fizikalnih lastnosti, pretvorb energije, bistveno manjša. Drug tak primer je prenos tovornega prometa z cest na železnice. Prav tako so pomembni tudi ukrepi na področju trajnostne mobilnosti – večja uporaba koles, javnega transporta, hoja. Potrebno bi bilo tudi ustrezno implementirati ukrepe, ki uvajajo alternativne vire goriv. K zmanjšanju rabe energije pripomore tudi elektrifikacija ogrevanja, še posebej kadar se elektrificirano ogrevanje napaja iz samooskrbne sončne elektrarne.

Država bi morala za zmanjšanje rabe energije vse državne stavbe ustrezno celovito energetsko prenoviti ter poiskati izvajalca za opremo s sončnimi elektrarnami, SPTE in ostalimi energetskimi storitvami. Za ta namen ima država na razpolago EU kohezijska sredstva.

Segment, kjer lahko veliko naredimo, je sektor prometa, saj slednji predstavlja zelo visoki delež v končni rabi energije. V tem delu je NEPN preskromen in očitno premalo ambiciozen. Nerazumno se nam zdi, da MZI kot pristojno ministrstvo za promet na tem področju ni naredilo odločnejšega premika naprej. Tukaj absolutno zaostajamo in potrebujemo drugačno prometno politiko.

•  Seveda je to dodatna spodbuda za večji delež OVE v energetski oskrbi. Cena energije iz OVE se bo v prihodnosti samo še nižala za razliko od cen fosilnih virov. Cene fosilnih virov se določajo na svetovnih trgih, njihova nestanovitnost je odvisna od sprememb ponudbe in povpraševanja na svetovni ravni. Ne le, da so cene fosilnih virov izjemno nestanovitne, ampak s časom praviloma rastejo. Cena energije iz OVE pa se konstantno niža predvsem zaradi padanja cen in nenehnega razvoja tehnologij, ki omogočajo večjo uporabo OVE.

mag. Radovan Jereb
mag. Radovan Jereb

Spremembe energetskega sistema narekujejo potrebo po hranilnikih energije

Mag. Radovan Jereb, Soške elektrarne Nova Gorica d.o.o.:

Osnovna dejavnost družbe SENG je proizvodnja električne energije iz obnovljivega vira v hidroelektrarnah na povodju reke Soče. Soča in njeni pritoki danes poganjajo 5 velikih in 23 malih hidroelektrarn ter edino črpalno hidroelektrarno v Sloveniji, to je ČHE Avče. Družbi SENG pravice in obveznosti poslovanja s hidroelektrarnami določajo koncesijske pogodbe za gospodarsko izkoriščanje hidroenergetskega potenciala Soče, Idrijce in Bače ter drugih vodotokov na območju, kjer delujejo hidroelektrarne SENG. Vse od ustanovitve leta 1947 družba SENG zanesljivo proizvaja in dobavlja obnovljivo električno energijo. V SENG-u je proizvodnja električne energije iz obnovljivega vira tesno vpeta v okolje. Že desetletja je večnamenska izraba hidroelektrarn zaveza in odraz sodelovanja družbe SENG z lokalnimi skupnostmi in prebivalci. Veliko pozornosti je namenjene oskrbi lokalnega prebivalstva s pitno vodo, vzreji rib, urejanju turističnih in rekreacijskih površin, ohranjanju tehniške dediščine in drugim možnostim večnamenske izrabe hidroelektrarn.

Danes so Soške elektrarne tehnološko napredno in razvojno usmerjeno podjetje. Družbo odlikuje visok kapital znanja in jasna razvojna strategija, ki vključuje vlaganja v obnovo obstoječih objektov in iskanje novih razvojnih priložnosti na področju obnovljivih virov energije, tudi sonca in vetra.

Skladno s strateškimi smernicami lastnika Holdinga slovenske elektrarne, smernicami energetske strategije Slovenije in skladno z zahtevami Evropske unije o povečanju deleža obnovljive energije v energetski bilanci posamezne države članice EU v družbi SENG potekajo razvojni projekti na področju obnovljivih virov energije, ki so sonaravno in trajnostno naravnani. Poleg optimalnega izkoriščanja razpoložljivega hidrološkega potenciala reke Soče s pritoki se proučujejo možnosti za pridobivanje električne energije iz drugih obnovljivih virov, kot sta na primer veter in sonce. Pripravljajo se projekti za rekonstrukcije obstoječih hidroelektrarn, hkrati se intenzivno proučujejo možnosti za izgradnjo novih.

S pojavom in vključitvijo t.i. novih obnovljivih virov v omrežje se spreminja struktura energetske bilance. Spremembe zahtevajo večje prilagoditve energetskega sistema, predvsem potrebo po hranilnikih električne energije. Preobrazba v nizkoogljično družbo je namreč mogoča le s premišljeno in trajnostno naravnano razvojno politiko. Najbolj zgovoren dokaz za to je prva in zaenkrat edina ČHE v Sloveniji, to je ČHE Avče, ki obratuje od leta 2009. ČHE Avče omogoča sistemsko rezervo električne energije, ki jo je mogoče hitro in učinkovito vključiti v omrežje. Prinaša tudi vrsto drugih pridobitev, kot so regulacija napetosti in kompenzacija jalove energije. Vse omenjene storitve izboljšujejo delovanje elektroenergetskega sistema že danes, s povečanjem deleža ti. novih obnovljivih virov pa bodo omenjene storitve še bolj ključne za nemoteno delovanje celotnega sistema.

Za dosego 27-odstotnega deleža OVE v končni rabi energije do leta 2030, ki ga NEPN predvideva, je potrebno bistveno pospešiti postopke umeščanja energetskih objektov v prostor tudi z uporabo prevlade javnega interesa. Ker je rok za dosego navedenega cilja časovno omejen, je hitro ukrepanje na tem področju nujno. V Sloveniji bi morali izkoristiti vse možnosti, ki jih imamo na razpoložljivem vodnem potencialu ter v energiji vetra in sonca.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.