Študijski krožki in trajnostni razvoj | E. D. |
 
Bistveno je živeti zgled, to je maksima, s katero dr. Nevenka Bogataj z Andragoškega centra Slovenije koordinira delo študijskih krožkov Slovenije. Pri tem še posebej misli na trajnostni razvoj, saj so program usposabljanja za trajnostni razvoj prvi uvajali v izobraževanje odraslih. Njeno stališče je, da ne gre le za koncepte in strategije trajnostnega razvoja, marveč predvsem za praktična dejanja. Tudi ko gre za človekov odnos do podnebnih sprememb. Kot diplomantka gozdarskega študija poudarja vlogo agrarnih skupnosti pri upravljanju z gozdovi, ki so velikoprostorski naravni vir, ki se sam obnavlja, a ga ogrožajo ne le žaga ali netrajnostne odločitve, ampak tudi segrevanje in vremenski ekstremi. Dr. Nevenka Bogataj pravi, da bi morali v Sloveniji ohraniti in spodbujati vse oblike oblikovanja pristnih skupnih odločitev, agrarne skupnosti zaščititi pred usihanjem, okrepiti pa tudi mrežo študijskih krožkov.
 
Nevenka Bogataj

Nevenka Bogataj

Andragoški center je prvi začel izvajati izobraževalni program Temeljno usposabljanje za trajnostni razvoj. Kaj poudarjate z vsebino?

Da, prvi v izobraževanju odraslih, in sicer leta 2007. Sledile so pilotne izvedbe z več ciljnimi skupinami, korekcije, redne izvedbe. Evalvacijski rezultati so bili odlični. Pripravili smo tudi učni gradivi. Berilo o trajnosti (2009) in Znamenja trajnosti (2013), ki smo ju objavili na spletu. Kasneje so to promovirali s sredstvi MOP/Podnebnega sklada, ki je omogočil nadgradnjo z vsebinami o spreminjanju podnebja in krožnem gospodarstvu.

Vseživljenjsko učenje?

Vrata so široko odprta vsem, seveda pa glede na svojo vlogo vabimo predvsem strokovne delavce v izobraževanju odraslih. Zelo so odzivni in tudi sami inovativni. Zadovoljni smo, da so se doslej odzvali tako šolniki kot predstavniki civilno-družbenih pobud, zanesenjaki in dvomljivci, občinski svetniki in drugi odločevalci, starejši in mladi. Skratka vsi, ki si prizadevajo za prihodnost in skupne izzive. Ne pa le zase in za ta trenutek. Po 12. letih je slovenska javnost že zahtevnejša in natanko to smo si želeli. Zato smo Temeljno usposabljanje nadgradili z novimi temami in moduli. Še vedno pa je Temeljno usposabljanje potrebno, in sicer za vse, ki želijo solidne temelje, ki jih ne pridobimo s preprostim branjem definicij, ampak z izkušnjo in refleksijo v skupini ob več povsem različnih primerih. Tudi na terenu.

Povezujete teorijo s prakso. Komu je namenjen izobraževalni program, ki ste ga nadgradili še s spletno stranjo Znamenja trajnosti?

Izhodišče za nastanek omenjene spletne strani je publikacija Znamenja trajnosti. Pripravljali in urejali smo jo skupaj s starosto tega področja gozdarjem prof. Boštjanom Ankom. Iskali smo primerne avtorje z vseh mogočih področij dela, »zastopnike« prostorske pestrosti Slovenije, ki lahko avtentično predstavijo žive primere trajnosti. Želeli smo pričanja, da »je mogoče« in niti ne preveč težko, če le znamo opazovati in smo voljni slediti modrostim tradicije. Ni šlo za objokovanje preteklosti, temveč za pristna sporočila domače prakse. Za spletno stran smo nato izbrali odlomke in si jo zamislili tudi kot nekakšno knjižnico. Žal jo še vzdržujemo težko, da ne govorim o popolni odsotnosti sredstev za razvoj in raziskovanje na tem področju.

V vaši publikaciji Znamenja trajnosti ste napisali prispevek Živimo trajnost. Kako naj človek danes živi trajnostno, ko je življenjski slog družbe zelo netrajnosten? So razlike med odraslimi in mladimi v razumevanju drugačnega upravljanja z viri?

Res je, bistveno je živeti zgled. Mislim, da ni težko. Če res želimo doseči večino prebivalstva, je to pomembna ugotovitev. Pomagalo bo tistim, ki težko najdejo zadovoljstvo v skromni rabi energije, izdelkov in v kakovostnem sobivanju v domačih in delovnih okoljih. Pogledala sem prispevek, ki ga omenjate, še enkrat in zopet bi se podpisala podenj, zato si ga naj bralci morda preberejo. Najdejo ga tudi na spletnih straneh. Veliko se naučimo drug od drugega, a le, če se bolj izkušeni znajo umakniti in dopustiti koristi in napake tudi mladim – pa se oglasiti, kadar odločitve mlajših povzročajo nepovratno škodo okolju ali medsebojnim odnosom.

Ali dovolj upoštevamo trajnostni razvoj in posledice podnebnih sprememb, kaže odnos do gozdov in izjemne gozdnatosti, ki jo premore Slovenija. Slovenski gozd je v stalni sanaciji zaradi različnih vzrokov. Kaj lahko za njegovo vitalnost storijo agrarne skupnosti, saj naj bi analize pokazale, da so skupnosti pri sanaciji po ujmah uspešnejše kot individualni lastniki?

Izvorne skupine, ki so gospodarile s (skupno) zemljo, so bile agrarne skupnosti (AS). Te skupnosti so neverjetna tradicija, ki jo silno uporno, posamič pa, žal tudi neustrezno, uspevajo ohranjati naši ljudje, zlasti moški v Alpah, na Notranjskem in Dolenjskem. Tudi v Prekmurju jih je nekaj … Biseri, a prezrti, poškodovani, potrebni zaščite, priznanja, tudi nege. Za zemljo gre in za vas, ki ni posameznik in ni država. Po tej zemlji imajo apetite tako posamezniki kot država, ponekod celo občine. Vas je bolj trajna od države in posameznika. V sosednji Italiji so takšno zemljo in vasi zaščitili z Ustavnim zakonom. Nedavno je bilo za Postojnsko ugotovljeno, da so na poškodbe gozda po žledu leta 2014 prav agrarne skupnosti reagirale najhitreje in najbolj modro. Brez odlašanja so s pomočjo strojne sečnje pospravili iglavce in tako omejili razvoj podlubnikov. Zato bi tudi akterji prilagajanja in blaženja podnebnih sprememb lahko agrarne skupnosti zaščitili in ohranili pred usihanjem, ki traja že stoletje in je zlasti v zadnjem času posebej intenzivno.

V katerih predelih Slovenije je gozd najbolj ogrožen in ali lahko navedete nekatere primere dobrih praks pri upravljanju gozdov in v skrbi za obnovljive gozdne vire?

Z gozdovi slovenski ljudje vsekakor znajo upravljati, posamično, skupinsko in tudi v državnih institucijah. Enega od svetlih primerov sem že navedla, seveda pa se turizem ne bi razvijal, če bi tako velika množica lastnikov gozdov z njimi ne ravnala odgovorno. To včasih pomeni tudi ne-rabo. Prost dostop v gozd je civilizacijska pridobitev in silno pomemben za vse, ki ne rastejo z njim od malih nog. Terja pa omejitve in velikansko spoštovanje obojega, narave in njenega lastnika. Zdi se, da je spoštovanje trd oreh. Ni važno, ali je vzrok neznanje ali objestnost, važno je, da obstaja volja, da zmoremo pri tem preseči ovire. Ja, težko je, ker naravo spoznavamo le še skozi šipo avtomobila ali z nedeljskim sprehodom.

Katera zelena delovna mesta lahko dajo dobro upravljanje z gozdom?

Dobro upravljanje z gozdom je velik izziv. Zato se lahko ob njem razvije vrsta zelenih delovnih mest. Klasična kmečka, novejša, storitvena in tista, ki jih še ne poznamo ter skrbijo za ravnotežje med varovanjem in rabo. Zato priporočam bralcu zlasti praktične vsakdanje korake v trajnost ter da jo od vplivnih zahtevajo … in pri tem vztrajajo.

Pravite, da je laže vstopiti v krožno in zeleno gospodarstvo, na zelena delovna mesta in v trajnostni razvoj, če se brusijo ideje v skupnostih, kot so agrarne skupnosti, ali v skupinah, kakor jih omogočijo študijski krožki. Na kakšne ideje naletite? So to ideje poslovnih priložnosti?

Da. Seveda. Vsaj v skupinah, če ne kar skupnostih, se je potrebno nenehno brusiti. Sicer postaneš sam sebi kriterij in prej ko slej zaviješ s poti. Agrarne skupnosti danes v Evropi pa tudi v Sloveniji večinoma životarijo in jih mnogi po krivici ne poznajo in ne oponašajo. A nekatere so seveda presneto žive in takšnim bi se rada poklonila. Njihov koncept je bil načeloma zelo trajnosten, ne torej stremenje le k dohodku ali prepuščanje odločanja ozki eliti, kar je vse pogosteje danes. Tudi AS so izpostavljene takim težnjam, saj je takšno splošno ozračje, o dobičkih in izgubah govorijo mediji … le sosedje ne, saj prevelike razlike v družbi privedejo do zavisti. Vse več ljudem pa je všeč udobje, celo tako, da nekdo drug misli in odloča namesto njih, če sta jim le omogočena izbira in nakup dobrin in storitev.

V konceptu trajnosti je prizadevanje za dohodek vsaj enakovredno prizadevanju za dobre odnose, oboje pa podrejeno ohranjanju ekosistema. Žal celo sama več časa preživim za ekranom kot pa na vrtu, v gozdu ali med svojimi domačimi. Zato vidim koncepte in pojme, o katerih me sprašujete, ne le kot strateške, ampak predvsem kot zelo praktične.

Študijski krožki so se v Sloveniji zelo uveljavili, število je naraslo. Kaj je njihova glavna posebnost in kaj je v zadnjih letih glavni izziv vseživljenjskega učenja?

Kako naj izpostavim eno glavno posebnost, če pa gre za splet, integracijo značilnosti, med katerimi bi ena sama že lahko vodila v ideologizacijo izobraževanja? Morda bralce povabiva na obisk spletne strani https://sk.acs.si ali k branju knjige Integral Green Slovenia, kjer je poudarek, da je potrebno komplementarno dopolnjevanje več vidikov.

Pa vendar, kateri so glavni izzivi?

Veliko jih je. Na primer, kako motivirati odrasle, da se učijo, kje najti smisel in kako ga predstaviti odločevalcem. Če so svobodni, se ljudje radi in veliko učijo. Seveda vedno obstajajo tudi tisti, ki jim je lažje iskati bližnjice. V ŠK jih boste našli prav malo, če sploh koga. Tam je namreč vsak dolžan opraviti svoj del posla, res pa se lahko sam odloči, kaj mu je izziv, ki ga zanima, kje se najde. Na vaše vprašanje bi bilo najlaže ponoviti, npr. da je za ŠK značilna visoka motivacija, da si prek 95% dosedanjih udeležencev še želi takšne izkušnje, da delujejo tudi v najmanjših krajih. S tega vidika je zanimiv zemljevid na omenjeni spletni strani. Izpostavila bi predvsem to, da v ŠK znajo iz različnih interesov in vizij postopoma sestaviti enoten cilj in ga s skupnimi napori tudi doseči.

V kateri regiji so krožki najbolj razviti?

Težko bi rekla, da po razvitosti prednjači ena od regij, saj si skupaj z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport prizadevamo nuditi enakomerno strokovno in finančno podporo, ki je glede na zanimanje vedno premajhna. Toda tudi denar ni vse. Program poganjajo koordinacija, lokalne potrebe in novi izzivi. Bralci naj kar predajo kak svoj izziv bližnjemu krožku, da se spopade z njim. Pestrost ni moč le v naravi, ampak tudi v družbi. V ŠK se ustvarjalnost kaže na več načinov. Poglejte si rubriko Objave na https://sk.acs.si in našli boste razvojne ideje, ročna dela, zgodbarnico, … Piran, Radeče, Trzin, Posočje … na Sorici so obnavljali kozolce. Pravzaprav nočem navajati primerov, ker bi hkrati delala krivico nenavedenim, prav tako odličnim. Evalvacije so pokazale, da so najboljši, torej najdaljši, najbolj odmevni, zelo učinkoviti ŠK ob naših mejah. Zunaj mest!

Neposredne koristi?

Seveda so. Zgodi se, da starejši človek ne zna brati. Ali veste, kakšna sramota bi bilo to priznati v času relativno dobre povprečne izobraženosti in spletnega dosega mnogih jezikov? Komu je še mar za tako osebo? ŠKju in mentorju, ko se zna odzvati na izziv. Veličino ŠK, ki so v praksi pravzaprav zelo preprosti, vidim v zapolnjevanju praznin v sistemu. O tistih, ki so prikrajšani za vid ali so se znašli v vakuumu po poškodbi glave zaradi starostne demence ali česa drugega, nisem povedala še nič, a so vitalen segment celote. So nam ogledalo.

Zakaj Karavana študijskih krožkov in kaj želite doseči s tem, da je vsako leto v drugem kraju? Vsebino prilagodite okolju?

Karavana ŠK je letno srečanje mentorjev in udeležencev ŠK. Ker si svobodno izbirajo vsebine in so lokalno specifični, so si med seboj zelo različni. Prav je, da se drug drugemu pokažejo, so si navdih, ACSju kot njihovemu koordinatorju so ta srečanja tudi odsev standardov ter priložnost, da ohranjamo skupno rdečo nit, pogledamo opravljeno delo in se ozremo v prihodnost. Načrtno smo vedno drugod. V veliki meri je to odvisno od lokalnega organizatorja, ki povabi in nato na svojih plečih nosi večino vseh stroškov in dela. Le redko, trikrat doslej, je Karavano omogočil državni proračun – ob 25-letnici, ko izdajamo poseben zbornik, in s pomočjo MOP/Podnebnega sklada dvakrat: prvič smo v Volčjem potoku obravnavali tematiko prilagajanja na podnebne spremembe. To je bila zelo nova in izjemna izkušnja, o kateri se še vedno govori. Leta 2018 pa smo v ljubljanskem Tivoliju z dvomesečno razstavo panojev prispevali k mednarodnemu tednu trajnostnega razvoja. Ti panoji zdaj krasijo različne kraje po Sloveniji in še dalje pričajo o povezavi med ŠK in trajnostjo.

Bi morda lahko predstavili posebne dosežke nekaterih študijskih krožkov v lokalnih okoljih ali pa kakšno mednarodno priznanje?

Hvala za to vprašanje. Zelo smo ponosni, da smo pred leti na povabilo iz Italije ponudili svoje izkušnje sosedom. Na tej podlagi Furlanija Julijska Krajina vse odtlej izvaja enak model učenja odraslih. Tudi tam je uspešen. Vzpostavljeno sodelovanje je dragoceno, a sistemsko ni podprto, čeprav bi oboji to potrebovali. Ponosni smo tudi na EU priznanja jezikovnim krožkom pred leti in na srebrno jabolko za izvedbo mednarodne mobilnosti, s katero smo z izbranimi najboljšimi mentorji obiskali skandinavski model. Pravzaprav bi morala najprej omeniti številne občinske in nacionalne nagrade, ki so jih prejeli mentorji in ŠK.