strokovna delavnica |
 
Vsebino strokovne delavnice Tveganja v okolju – sistemi zaščite in rešitve, Fit media jo je organizirala v okviru programa Akademije Zelene Slovenije, je narekovala izpostavljena strokovna tematika po okoljskih požarih na štirih odlagališčih odpadkov. Kako je z okoljskimi tveganji v podjetjih, ne le okoljskih, kako strokovno reagirati v kriznih razmerah in predvsem, kje so največje vrzeli v preventivi? Katere službe se morajo povezati v podjetju in v lokalni skupnosti, katere na državni ravni? Vprašanj in opozoril je več kot odgovorov. Strokovnjaki na delavnici so se zelo zadržali pri senzacionalističnih medijskih odmevih na požare in se obenem vprašali, kaj povzroča nezaupanje prizadete javnosti v strokovne analize. Na delavnici so sodelovali prof. dr. Mihael J. Toman, dr. Metoda Dodič Fikfak, doc. dr. Aleš Jug, Srečko Šestan, Emil Nanut, Andrej Gomboši in dr. Sandra Senčič. Agencija RS za okolje je zaradi dopustov in drugih obveznosti zavrnila sodelovanje, čeprav je problematika izvajanja okoljevarstvenih dovoljenj nadvse aktualna.
 
strokovna delavnica: Tveganja v okolju - sistemi zaščite in rešitve

strokovna delavnica: Tveganja v okolju – sistemi zaščite in rešitve

Slovenija mora biti modra, ne le zelena

prof. dr. Mihael J. Toman, Univerza v Ljubljani, BF, Oddelek za biologijo

Osnovni problem je, da je današnje onesnaževanje izjemno sofisticirano. Eno razumevanje, ena stroka ni dovolj merodajna. Na tem izpitu vedno znova pademo. Ukvarjam se z vodnimi ekosistemi, predvsem površinskimi in zadnje čase tudi z ekotoksikološkimi problemi, ki jih povzročijo sodobna onesnaževanja. Slovenija bo morala biti tudi modra, ne le zelena. Tveganja so povezana z našim načinom življenja in z neprilagojenostjo na to, kar smo si v tem okolju ustvarili. Govorimo o različnih problemih, tudi o kemizaciji, ki je najbolj izpostavljena. Danes so velika težava tudi drugi organizmi, ki jih selimo po planetu. Preko 10.000 takšnih organizmov je po svetu. Nekdo mora presojati vplive na okolje, nekdo načrtovati, kaj se bo v prostoru dogajalo, podjetja pa so tista, ki so še najbolj odgovorna za okolje in bi to tveganje morala prevzeti, ne le v finančnem smislu. Seveda je tveganje povezano s tem, kaj se bo dogajalo v naravi. Biologi zelo jasno ločimo med tremi pojmi, narava, okolje in prostor. Najpogosteje naravo eliminiramo. Vendar ne smemo pozabiti, da so vsi procesi, ki se dogajajo v naravi, tisti, ki nam lahko pomagajo. Če ne poznamo, kaj se v naravi dogaja, ne moremo razumeti sebe in našega zdravja. Vsako stanje zahteva analizo, mi pa smo zelo šibki pri analizi stanj. Če imate slab vzorec, lahko vse ostalo vržete stran. Največje napake se dogajajo pri vzorčenju. Na osnovi nečesa, za kar ne vemo, kje smo vzeli, bomo razpravljali o posledicah. V matriki tveganj so zelo različne uteži. Za slednje je zelo pomembna vloga vodstva v podjetjih. Stroka pa lahko pomaga pri matrikah. Posledično so tveganja zelo različna.

Prisilna poroka med znanostjo in zakonodajo polna direktiv

Ocena tveganja je prisilna poroka med znanostjo in zakonodajo. Kaj je tisto, kar vpliva, kaj ne vpliva več in kdo je tisti, ki lahko reče, kaj vpliva? V Sloveniji smo zelo izpostavljeni zaradi kmetijstva, ki je ločena dejavnost in jo prepogosto zanemarimo. V tej prisilni poroki imamo celo vrsto direktiv, potem pa se v lastni zgodbi izgubimo. Najprej je treba poznati okolje. Poznati je treba naravo, prostor in regulativo. Kakšen je izpust odpadnih vod? Kdo to ureja? Je v podjetju skupina za varstvo okolja? Katere kemikalije so lahko prisotne v okolju? Kako ravnamo, če se nekaj zgodi, kakšno je primerno čiščenje? Tveganja zmanjšamo, če razumemo, da koncentracija v okolju ni podatek. Vsi se morate zavedati, da je potrebno najprej meriti in kasneje modelirati. Imamo koncentracije, ki ne sprožajo efektov. Kaj bo zakonodajalec naredil? Kar je pomembno za ocenjevanje tveganj, so posledična stanja. Če nimamo teh podatkov, če imamo le kemijske podatke, povedo zelo malo. Imamo le stanje, manjka pa mnenje. Za presoje brez mnenja ni nič.

V Sloveniji je največji problem neznanje

dr. Metoda Dodič Fikfak, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa, Univerzitetni klinični center Ljubljana

Neznanja veliko, stroke v zakonodaji ni

Večina onesnaženj izhaja iz industrije. Koncentracija onesnaženja na delovnem mestu je toliko višja, da lahko posledico onesnaženja bistveno hitreje vidimo na delovnem mestu, kot jo vidimo v okolju. Problem pri onesnaženju delovnega mesta je zanikanje nevarnosti. Slednje je neverodostojno in mu nihče ne verjame. V Ameriki so izdali zakon z imenom Pravica vedeti, pravica biti obveščen, ker če si obveščen, potem znaš odreagirati. V Sloveniji je največji problem neznanje. Na Vrhnika je bila industrija usnja, ena izmed najbolj onesnaženih industrij. Usnje je vedno onesnaženo s težkimi kovinami. O tem ne vemo veliko, vemo le za ogromne koncentracije kroma. Narava nekih stvari ne pozablja. Neznanja je ogromno tudi med zdravniki. Zdravniki znamo govoriti le o velikih tveganjih. Okoljska tveganja pa so nizka (1,6/ 1,2) in imamo tendenco, da jih zanemarimo. Pomembno vlogo igra tudi moč industrije in politike. Kar se neznanja tiče, se meni zdi ena največjih tragedij, da smo bili po vladi, ko je bil minister za delo g. Svetlik, izključeni vsi, ki smo se ukvarjali z znanjem in raziskovanjem. Danes strokovnega postavljavca zakonodaje ni.

Iskanje ekspozicije ključno, manj škode pri popolnem izgorevanju

Iskanje ekspozicije ali izpostavljenosti ni amaterska ali nepomembna strokovna stvar. Iskanje ekspozicije je najtežji del. Delo smo si razdelili, nekdo se je ukvarjal z ekspozicijo, nekdo pa s kliničnim stanjem. Ni dvoma, da je bila v Kemisu visoka temperatura. Temperatura je dosegla več kot 1.000 ˚C. Barva sama govori o tem, da je bila temperatura še večja. Če nekaj zelo gori in če ima velik »kamin« zgoraj, onesnaženja ni, saj izgori vse. Najverjetneje so gorele baterije in možno je, da je temperatura prerasla tudi 2.000 ˚C. Vemo, da je gorelo do enih ponoči. V premeru okrog sto metrov od stebra ognja je zelo verjetno, da zaprašitve ni. Po tretji uri ponoči je padla megla, požar je bil pogašen. Požarišče se je cmarilo. Ob takih požarih se sprašuješ, kaj je bolje. Pustiti, da zgori pri visoki temperaturi, ali pustiti, da se cmari. Prve podatke o prašnih delcih smo dobili za Vrhniko in ne za požarišče. Prašni delci PM10 so bili za Vrhniko po dogodku povečani.

Tojnica polna starih bremen, izvidi na težke kovine po požaru negativni

Vse ljudi na kraju požara zelo konkretno sprašujemo o izpostavljenosti. Edini konkretni podatek z meritvami je bila Tojnica. V Tojnici je bil nikelj – povzročitelj pljučnega raka in raka nosnih votlin, krom – povzročitelj raka zgornjih dihal, kobalt, benzopiren – rak pljuč, kože, jetra, formaldehid (sodi v prvo skupino karcenogenosti, vendar ga naša zakonodaja ne šteje med karcenogene), visoke koncentracije stirena (hormonski mimetik), benzen – čisti karcenogen, povzroča levkemije. To so podatki, ki smo jih imeli in iz katerih smo izhajali. Bistveno je ugotoviti, čemu so bili ljudje izpostavljeni. Po kateri poti je človek prišel in kod se je gibal, kdaj je prišel. Vsak nam pove, koliko ur je bil tam, kakšno masko je nosil, ali je bila koža umazana, ko se je tuširal itd. Svetujemo preglede na 12-18 mesecev zaradi poznejših učinkov. Izvidi za težke kovine v požaru v Kemisu so vsi negativni, kar smo pričakovali. Negativi so tudi pri gasilcih, ki jim je spuščala obleka.

Posledice izpostavljenosti azbestu je najlažje odkriti

V Sloveniji ni točke, ki ne bi bila onesnažena, tudi če izvzamemo kmetijstvo. Od Mežiške doline, Nove gorice z okoljem, Idrije, Vrhnike, Donit Medvode, onesnaženje vojaških poligonov, Semiča, Trbovelj do Celja. Z onesnaženjem je prekrita praktično cela Slovenija. Povezanost zdravja človeka z onesnaženjem je najlažje pokazati in dokazati na primeru azbesta. Vlakna azbesta se nam po izpostavljenosti zapičijo v pljuča, ne moremo jih izkašljati, okrog se nabira fibroza ali brazgotinjenje. Posledice so zelo jasne. Prva posledica je, da vlakna pridejo do plevre in povzročajo brazgotinjenje plevre. Človek težje diha. Druga posledica je azbestoza. Vlakna gredo v parenhim, kot iglice se zapičijo vanj. Človek ne more dihati, občutek ima, kot da se utaplja. Posledica tega je, da ima človek z azbestozo sedemkrat večjo verjetnost za raka na pljučih, če kadi, pa je ta verjetnost 70-krat večja. Dve snovi, ki delujeta sinergistično. Pri vseh snoveh pozabljamo na latentno dobo. Kdo ve, da si bil pred 27timi leti izpostavljen, kdo ve, da si bil izpostavljen pred 40timi leti. Danes lahko govorimo za tiste, ki bodo šele zboleli. Druga huda bolezen, ki nastane kot posledica izpostavljenosti azbestu, je mezotelion – rak plevre. Preživetje dveh omenjenih rakov je v najboljšem primeru 14 mesecev. Spremljamo ali smo spremljali 500 ljudi z mezotelionom. Menim, da bi lahko umrlo 500 ljudi manj. Ti ljudje so umrli po nepotrebnem. Pri iskanju, kje in kako je bil človek izpostavljen azbestu, smo pričakovali le Salonit Anhovo, vendar smo dobili primere iz Ljubljane, Maribora, opekarn itd. Mezoteliona brez azbesta ni, tako je to nesmotrno skrivati. Kljub temu, da se je 1998 leta prenehalo z uporabo azbesta, gre še vedno za latentno dobo (27 – 40 let). Posledice bodo, ker latentna doba še ni končana. Zdravnike je potrebno izobraziti o poklicnih boleznih, saj lahko z vedenjem preprečijo smrti.

Ključno za preprečevanje je tudi spremljanje ljudi po izpostavljenosti

V takšnih primerih najprej pregledamo vso literaturo. Prva knjiga, ki sem jo prebrala, je bila o kohorti v New Yorku. Tudi oni niso bili pripravljeni na tako veliko nesrečo. Na vse velike nesreče v svetu ljudje niso pripravljeni. V New Yorku so v dveh tednih naredili kohorto 50.000 udeležencev (gasilcev, policistov, gradbenih delavcev itd.). Te ljudi so spremljali. Opazili so več astme, več sinusitisa itd. Tisti, ki so bili astmatiki, se jim je astma poslabšala. Pri sinusitisu se kemijsko okvari sluznica, ko vdihavaš kemikalije. Ker je ta latentna doba kratka, le deset let govorijo o raku ščitnice, raku prostate in multiplem mielomu. To so trije raki, ki so pri teh, ki so bili udeleženi pri gašenju, povečani. Gre za ti. od odmerka odvisen učinek. Učinki so akutni ob požaru samem, subakutni po cca. dveh mesecih in kronični, ki se razdelijo na približno tri leta pozneje, potem pa desetletja. Akutni učinki so predvsem na oči, na kožo, na respiratorni sistem. Gasilci si redkokdaj menjujejo podkape, na ta način se izpostavljenost akumulira. Večji koncentraciji, kot si bil izpostavljen, večja verjetnost je, da boš zbolel. V akutni fazi govorimo o drobnih delcih, PM10 in PM2,5, ki pridejo zelo globoko v pljuča.

Standard za šprinkler je povozil čas, znanja premalo

doc. dr. Aleš Jug, predsednik komisije za preventivo pri Gasilski zvezi Slovenije in profesor na Becker College v ZDA

V podjetjih slaba opremljenost za odkrivanje požarov, usposabljanje zaposlenih ključno

Več kot 60 % stavb v Sloveniji nima naprav za odkrivanje požarov in naprav za javljanje požarov. To pomeni, da požar,do katerega bi prišlo na objektu dolgo časa ne bo opažen. Če ni na objektu nikogar, gasilci pa nimajo informacije o požaru v tem primeru tudi nihče ne gasi nastalega požara. V Sloveniji pa imamo hitro odzivnost z gasilskimi enotami. Gasilci so na objektu med 9 in 15 minutami. Po standardni požarni krivulji pa je do polno razvitega požara potrebnih 7 do 8 minut, kar pomeni, da bodo gasilci pogosto pričeli gasiti požar, ki je že polno razvit. Analize, ki so jih naredili v požarnih laboratorijih, so pokazale, da se sodobni požari širijo 8-krat hitreje kot pred 20, 30 leti. Ljudje imajo manj časa za varno evakuacijo. Kar je pomembno, je naprava za gašenje, ki je vgrajena, zaposleni, ki bodo z gasilnikom ali notranjim hidrantom začetni požar pogasili itd., veliko več odgovornosti ima lastnik objekta. To kažejo sodobni trendi razvoja požara in statistika. Če pogledamo, kaj se dogaja v objektu v času požara, je razpoložljiv čas za varen umik vedno krajši. Glede na to, da je javljalnikov požara v Sloveniji malo, je človek tisti, ki bo požar zaznal in javil naprej. Po požarnem alarmiranju se uporabniki objekta odločajo, kaj bodo naredili. Če bo večina ostala v stavbi, bodo ljudje ostali v stavbi. Ko se osebe odločijo, da gredo iz objekta zaradi požarne varnosti, jim ostali sledijo. To vidimo velikokrat pri vajah, to vidimo pri realnih požarih. Zelo je pomembno usposabljanje zaposlenih, tu ima pomembno vlogo za izvajanje evakuacije odgovorna oseba. Ta oseba je tista, ki ljudi usmeri na evakuacijsko pot, jim naroči naj se evakuirajo ipd. in lahko čas evakuacije zelo skrajša ter ljudem pomaga na varno zbirno mesto izven objekta.

Standard za šprinkler je povozil čas

Ena od najbolj pogostih naprav aktivne požarne zaščite je šprinkler ali vgrajen sistem za gašenje z vodo. Pri načrtovanju šprinklerja je pomembno, kaj želi projektant z napravo doseči. Šprinkler lahko požar pogasi ali pa ga zgolj nadzira. V primeru ko šprinkler požar nadzira, razvoj požara ostaja na ravni, ki preprečuje nastanek polno razvitega požara. Načrtovanje šprinklerja opredeljuje slovenski standard SIST EN 12842, ki je opredeljen v smernici TSG-1-001:2010. Standard je v osnovi zastarel dokument, saj ne upošteva večjih požarnih obremenitev, ki jih predstavljajo sodobni požari. Problem je, da je običajno količina vode, ki jo šprinkler pripelje do požara, prenizka. Že samo individualna stanovanja danes niso enaka tistim pred 20-imi leti. Otroške igrače, vzmetnice, posteljnina itd. imajo ogromno umetnih materialov. Šprinkler, ki je pred 20 leti te požare uspešno gasil, ima po veljavnih standardih danes premajhne količine vode za gašenje požarov. Predpisi in standardi ne sledijo spremembam dinamike požarov in novih višjih požarnih obremenitev.

Gradbeni ukrepi požarne varnosti in organizacija pomembna faktorja preventive

Na povečanje tveganja za požar vplivajo tudi gradbeni ukrepi požarne varnosti – požarne stene, požarna vrata, premazi itd. Objekt je ločen na več požarnih sektorjev. Če gre dinamika požara po standardni požarni krivulji, potem vemo, da so gradbeni elementi svojo funkcijo dobro opravili. Na projektantu je, da na podlagi podatka, ki mu ga da lastnik, opredeli požarno krivuljo. Problem se pojavi, ko se dejanski požar ne razvija po zamišljeni požarni krivulji. Lastnosti gorenja današnjih materialov so namreč, da se hitro vžigajo, burno gorijo, vrh dosežejo zelo hitro, sledi hiter upad razvoja požara. Če izbrani gradbeni požarnovarnostni elementi temu ne sledijo, objekt ne bo ustrezno ločen v požarne sektorje. Zadnji ukrep je organizacija varstva pred požarom, ki lahko zmanjša tveganje. Dokument, ki poveže organizacijo varstva pred požarom z objekti, npr. pri podjetjih, ki se ukvarjajo z ravnanjem z odpadki, je požarni red. Na podlagi poročila Inšpektorata za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami za lansko leto (2016) je v približno 16 % primerov požarni red pomanjkljiv. Organizacija, ki daje naloge zaposlenim v objektu, kjer morajo nekaj narediti, ni takšna, kot bi morala biti, ni dorečena. Evidenca o požarih in eksplozijah mora biti jasna. Če podjetja požar imajo, ta dogodek pogosto ne obravnavajo resno. Zelo pogost razlog so stroški. Potrebno se je zavedati, da je strošek, ki ga damo za organizacijo požarne varnosti, veliko nižji kot ta, če imamo požar.

Umik države s področja požarne varnosti viša tveganja

Aktualna problematika, ki jo vidimo danes tako po Sloveniji kot po svetu, je, da se požar razvija zelo hitro. Liberalizacija predpisov pomeni, da se države umikajo iz požarne varnosti, v Sloveniji se je to zgodilo leta 2011. Soglasij k študijam požarne varnosti nimamo več, odgovornost prelagamo na lastnika in projektanta. Problem je tudi pomanjkljivo znanje, saj ni ustreznega osnovnega in permanentnega usposabljanja, ni politike kaznovanja (odvzem licenc odgovornim projektantom). Soočeni smo z novimi vrstami tveganj – psihološke motnje (požigi, kopičenje), klimatološke spremembe, terorizem, opuščanje varnostnih inženirjev, odpuščanje industrijskih gasilskih društev, vedno manjša vlaganja v požarno preventivo. Pred časom smo imeli sestanek komisije za preventivo CTIF (International Association of Fire and Rescue Service), na katerem so Skandinavci, Rusi in Američani poudarjali problem večje vloge države pri objektih, kjer so večja tveganja. Tudi problem požara v londonski stolpnici je delno povezan s tem, kjer se je država pri nadzoru fasadnih elementov iz nadzora umaknila. To so aktualni problemi. Rešitve so, potrebno pa se je o teh rešitvah pogovarjati. Zaradi vseh dejavnikov, ki sem jih naštel, lahko povemo, da bo do požarov še prihajalo. Seveda pa lahko nekaj naredimo. Torej povečamo ozaveščenost, da poskušamo na podlagi požarne preventive, na podlagi znanj, ki jih imamo, zmanjšati požarno tveganje.

Število požarov po svetu in v Sloveniji narašča, razlog v novodobnih materialih

Za nastanek požara so potrebni trije pogoji: vir vžiga, zrak in gorivo. Kar predstavlja za nastanek požara največja tveganja, je vir vžiga. Do požara lahko zelo hitro pride. V Sloveniji imamo letno preko 7.000 požarov, od tega okoli 2000 na objektih. Število požarov v zadnjih letih konstantno narašča tako v Sloveniji kot tudi po svetu. Ponekod, tudi v Sloveniji narašča tudi število ljudi, ki se v požarih poškoduje ali umre. Razlog je v sodobnih materialih. Tako v domačem okolju kot v industriji je vedno več plastičnih materialov, ki gorijo hitro, med gorenjem kapljajo in tvorijo veliko dima. Novi materiali ustvarijo veliko več dima kot naravni materiali, kot npr. les, volna, bombaž. Problem se kaže tudi v industriji, kjer lahko podjetja ob hitrem prilagajanju trgu hitro menjajo vrsto materialov itd. V skladišča, na stroje pogosto prihajajo materiali, ki so bolj nevarni kot prejšnji. Zato je današnji čas glede požarne varnosti nekoliko bolj tvegan. Za primerjavo lahko v obdobju zadnjih desetih let tudi v ZDA vidimo, da število požarov z leti narašča. Upad pred tem dvigom kaže na to, da so v ZDA zelo veliko vlagali v preventivo, intenzivno delo inšpekcijskih služb, delno je bil vzrok tudi v gospodarski krizi, saj je veliko podjetji v Ameriki in po svetu zaprlo svoja vrata okrog leta 2008.

Ukrepi požarne zaščite

Imamo tri nivoje požarne zaščite. Prvi so tehnični ukrepi ali sistemi aktivne požarne zaščite. Drugi so gradbeni ukrepi ali ti. sistemi pasivne požarne zaščite. In tretje je organizacija. Kaj se dogaja s posameznimi ukrepi požarne zaščite? Ali ti ukrepi napredujejo ali ustrezno pomagajo k temu, da se požar ne širi, da je objekt varen, da požar ostaja na požarnem oddelku, da gasilci lahko požar normalno pogasijo ali ne? Problem nastane z načrtovanjem požarne varnosti in s presojo tveganj. Problem je enak povsod po svetu. Projektanti in lastniki objektov zelo površno, velikokrat tudi ocenijo ustrezno požarno tveganje (če tega podatka nimamo, se težko odločimo, s kakšnim ukrepom se lotimo načrtovanja požarnovarnostnih ukrepov). Predvideni požarnovarnostni ukrepi morajo biti prilagojeni pričakovanem požaru, uporabnikom objekta in objektu samemu. Ob ustrezni izbiri požarnih javljalnikov in naprav za gašenje je požar zgodaj zaznan in pogašen. To je cilj požarne zaščite. V sodelovanju z lastnikom ga mora predlagati odgovorni projektant požarne varnosti.

Sistem za gašenje mora biti preizkušen in dobro delujoč

Sistem za gašenje mora biti prilagojen požaru, strokovno nameščen in preizkušen. Sistem primeren za deponije odpadkov ima lahko infrardeč javljalnik, ki potencialna mesta vžiga uspešno zaznava na daljavo. Javljalniki aktivirajo črpalko, ta pa preko posebnega monitorja dovaja na gorivo ustrezen gasilni medij. Sistem za gašenje mora biti torej ustrezen. Drug pomemben element je delovanje sistemov. Poročilo Inšpektorata za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami za lansko leto (2016) pravi, da v objektih, kjer odpravljajo dejavnost ravnanja z odplakami in odpadki, lastniki v več kot polovici primerov niso pridobili potrdila o brezhibnem delovanju uglajenega sistema aktivne požarne zaščite. Torej ne le, da sistem ni prilagojen vrsti in količini goriva, velikokrat tudi ni preizkušen. To so elementi, ki kasneje vplivajo na povečano tveganje. Če je sistem za gašenje predviden v Študiji požarne varnosti, potem mora biti tak sistem tudi podvržen pregledu aktivne požarne zaščite. Potrdilo naše Inšpekcije kaže, da ni vedno tako.

Tudi Evropa nima zmogljivosti za sežig odpadkov

Emil Nanut, Kemis

Za medije so udarne negativne informacije

Praviloma je objavljeno tisto, kar novinarji želijo objaviti, tisto, kar je udarno – to pa so predvsem negativne informacije. Z novinarji sem po požaru komuniciral od vsega začetka že na večer požara. Ko sem ugotovil, da je obseg dela na tem področju prevelik ter da ga ne obvladujem več, mi je Gorenje kot lastnik omogočilo, da smo v sodelovanju z njihovo PR službo organizirali sistematično delo ter izdelali načrt komunikacije. O tem, da v Sloveniji nimamo dovolj kapacitet za ravnanje z nevarnimi odpadki, da nimamo dovolj zakupljenih zunanjih kapacitet, pogodb s tujimi podjetji, o tem govorimo že dva meseca. Slednje za medije ni zanimivo. Za medije je zanimivo prikazovati stare posnetke iz prvega dne požara in onesnaženo Tojnica s plavajočo oljno plastjo . Šele po več kot enem mesecu so na RTV Ljubljana (kot prvi) prikazali Tojnico brez oljne plasti, z živimi ribam, žabami… Za take posnetek sem v razgovorih z novinarji prosil že prej, vendar so mediji še vedno kazali prve posnetke. Odgovor novinarjev je bil, da izboljšano stanje ni zanimivo za gledalce. Tudi zastoj prevzema odpadkov za mnoge na MOP-u ni bil problem, dokler se na zahtevo GZS nismo pričeli redno tedensko sestajati z Ministrstvom za okolje. Tu je ministrica za okolje odigrala pomembno vlogo, da so se stvari v zvezi z čezmejnim pošiljanjem pričele hitreje odvijati. Ministrstvo je bilo prvi mesec na stališču, da ni nobenega problema, saj bodo namesto Kemis-a drugi prevzemali nevarne odpadke. Šele potem, ko je direktor Saubermacherja Slovenija izjavil, da ne more prevzemati bistveno večjih količin, so se na Ministrstvu odzvali na prošnjo gospodarstva. Mi smo pripravili določene predloge reševanja, da bi obstoječa dovoljenja, ki jih imamo za čezmejno premeščanje, v izrednih razmerah uporabili tudi za neposredne odvoze iz velikih podjetij neposredno v tuje sežigalnice. Predlog ni bil sprejet. Prevzemniki odpadkov smo podjetja navadili, da smo odvažali odpadke »just in time«, vsak teden, pri nekaterih celo vsak dan. Sedaj pa en mesec in pol odvoza ni bilo. V Kemis-u smo računali, da bomo dobili »izredno« dovoljenje za čezmejno pošiljanje. Sedaj dobivamo postopoma nova posredniška dovoljenja, kar pa pomeni bistveno več dela za nas, za prevzemnike odpadkov v tujini kot tudi za vse pristojne organe. Kemis ima veljavno okoljevarstveno dovoljenje, vendar ga bomo lahko uporabljali šele takrat, ko bomo objekt sanirali do te mere, da bo vsestransko varen na osnovi zahtev iz okoljevarstvenega dovoljenja. V sedanjem stanju delujemo kot posrednik. Dejstvo je, da smo potrebovali do novih posredniških dovoljenj manj kot dva meseca, je za naše razmere odlično. Vendar sem nekje prebral, da ko je bil lani februarja v sežigalnici nevarnih odpadkov v Belgiji požar, so dovoljenje za pošiljanje nevarnih odpadkov v Nemčijo uredili v treh dneh.

Problem odvoza nevarnih odpadkov bo vsako leto hujši

Stara bremena (npr. onesnaženost zemljine), ki so se odkrila pri požaru v Kemisu, so le eden izmed problemov, ki bodo povzročila v naslednjem obdobju veliko dela. Druga pomembna zadeva za Slovenijo je dejstvo, da smo zelo mahni, 2 milijona nas je. Iz našega primera se je videlo, kaj se lahko zgodi, ko eno podjetje pride v položaj, ko ne more prevzemati nevarnih odpadkov. V zadnjih dveh, treh letih je v Evropi konjunktura. Kapacitete sežigalnic so zasedene. Po evropski zakonodaji bo vsaka država branila svoje kapacitete na način, da bo zavirala dobavo nevarnih odpadkov in drugih odpadkov iz tujine. V Sloveniji na to dejansko nismo pripravljeni. V Evropi v zadnjih 10, 15 letih po mojem vedenju ni bilo zgrajene nobene nove sežigalnice nevarnih odpadkov. Dodatnih kapacitet ni. Na primer dunajska sežigalnica WE, Kemis dela z njo že nad 15 let, je stara nad 25 let in ima pogosto zastoje. Še tisti dogovorjeni termini, ki bi jih lahko dobili, zato včasih odpadejo. V letu 2019, 2020 imajo predviden večji remont. Zaprli bodo po eno sežigalno linijo v sežigalnici in postavili novo, kar pomeni bistveno zmanjšanje kapacitet prevzemov obdobju dveh let. V Sloveniji imamo na področju nevarnih odpadkov problem, ki se ga država ne zaveda dovolj. Dejstvo je, da nevarni odpadki nastajajo doma in v podjetjih in NEKDO bo moral poskrbeti zanje. V Sloveniji je zelo prisoten NIMBY efekt (ne v moji soseščini) – po požarih je še bistveno bolj izrazit, kar je razumljivo. Razne, bolj ali manj »zelene« civilne iniciative, uspešno zaustavljajo projekte že na nivoju zbiranja ali obdelave odpadkov, da ne govorimo o sežigalnicah in tehnologijah, ki omogočajo sosežig. To je za Slovenijo kot majhno državo že danes problem. V naslednjih letih bo postal še večji, ker imamo ZELO MALO lastnih kapacitet za končno odstranjevanje nevarnih odpadkov. Cene bodo narasle, ne za 5 %, temveč za tretjino in več. Tudi nekatere sežigalnice že delajo po tržnem principu. Že danes se dogaja, da velika sežigalnica sporoči, da ima 5.000 ton prostih kapacitet za določeno skupino odpadkov v naslednjem letu in povabi ponudnika z najboljšo ceno. S tem se bomo vse bolj soočali v bližnji prihodnosti. Vendar na to v Sloveniji še nismo pripravljeni. Pri nas se nekateri še kar skrivajo za slogani kot ZERO WASTE, živijo in delajo pa na klasičen potrošniški način z veliko odpadki. To pa na žalost ne gre skupaj. Kot sem že večkrat komentiral – ZERO WASTE je bil na Luni, dokler prvi človek leta 1969 ni stopil nanjo. Od tega leta naprej tudi na luni ni več ZERO WASTE, kajti tam so ostali odpadki za vesoljskimi potniki. In vesoljskih smeti je vse več. Podobno pa je tudi pri nas – odpadki bodo nastajali še naprej. Z osveščanjem, spremembo nakupovalnih navad, ločenim zbiranjem… bo določenih skupin odpadkov za odstranjevanje res manj. Vendar le s politično najbolj všečnim pristopom »pri nas pa ne«, ki velja za zbiralce, predelovalce in odstranjevalce odpadkov, problema ne bomo rešili! Obrate za zbiranje in obdelavo odpadkov bomo morali imeti tudi v Sloveniji!

Reševanje na občinski ravni je bilo učinkovito

Kemis je imel pogodbo z Upravo za zaščito in reševanje za prevzemanje nevarnih odpadkov, ki so se našli v naravi, ki so bili nekje zapuščenih objektih itd. Zdaj tega ne moremo več. Odprlo se je tudi vprašanje gašenje požara v Kemis-u na občinskem, državnem ali regijskem nivoju. Ocenjujem, da je vrhniški štab civilne zaščite, ki je vodil intervencijo v požaru v Kemis-u, deloval izredno učinkovito in ne verjamem, da bi bilo kaj bolje, če bi bila intervencija vodena z državne ravni. Ti ljudje – lokalni gasilci – so bili pri nas vsako leto na vaji. Vedeli so, kaj je kje, vadili smo zapiranje, blokado kanalizacije, načine uporabe raznih sredstev za gašenje in drugo. Dejstvo je, da je bila naša naprava projektirana pred 17 leti. Razvoj gre naprej in danes, ko delamo sanacijo, bo, upoštevaje razvoj tehnike, zagotovljena višja stopnja vgrajene protipožarne varnosti. Vsi se učimo in narobe je reči, da je bilo vse, kar je bilo narejeno pred desetletjem, slabo. Tudi današnje stanje najboljše tehnike bo lahko čez 15 let za zastarelo.

Seznam snovi, ki gorijo, ni ključen za gašenje požara

Poslovne podatke in dokumentacijo smo imeli na oddaljeni lokaciji v Gorenju. Zaradi naših internih razmer pa smo imeli interno dokumentacijo, na primer podatke o tehtanju po klasifikacijskih številkah in naših poslovnih partnerjih, le na računalniku v predelavi in v serverski sobi, ki je bila zgrajena v skladu z veljavno zakonodajo za dveurno požarno odpornost. Po požaru in selitvi na začasno lokacijo smo vso dokumentacijo pričeli graditi na način, da je shranjena tudi v Gorenju na dislociranem serverju. Menim, da so nekateri skrivali svoje nepoznavanje problematike za izjavami, da od Kemis-a ne dobijo podatkov, da bi vedeli, kako ukrepati, kaj meriti, iskati…. Če gorijo sveče, če gori Kemis ali če gori Mercator, je sestava emisij v zrak za gasilce nepotreben podatek. Pri vseh požarih pa prihaja do emisij – od ogljikovega monoksida do dioksinov in furanov. Vsi, ki imajo gasilsko znanje, vedo, da ko pride do požara, je to mešanica različnih plinov, aerosolov…. Ni kaj razmišljati, ali je gorela ta snov ali je gorela tista, za gašenje je potrebno biti dobro opremljen.

V Kemis-u smo v desetih dneh po požaru restavrirali podatke in na naši spletni strani objavili seznam odpadkov. Vsi potencialni uporabniki so imeli dostop do te informacije. Dejstvo pa je, da se pod odpadno embalažo lahko skriva cel spekter polimernih materialov z zelo različno kemijsko sestavo. Trenutno pripravljamo projekte za sanacijo, objekt na Vrhniki bomo sanirali v enakih gabaritih, z nadgrajeno požarno varnostjo glede na današnje znanje in izkušnje.

EMAS ostaja, sreča v nesreči je poduk za vse gospodarstvo

Kemis je bilo prvo podjetje v Sloveniji, ki je dobili EMAS na področju ravnanja z odpadki. In ARSO je takoj po požaru zahteval preverbo izpolnjevanja zahtev EMAS-a. Presojevalci so naprej preverili, če lahko podjetje, ki je doživelo tak požar, obdrži EMAS. Nato so izvedli izredno presojo po požaru in ugotovili, da smo v požaru in po njem delovali v skladu z zahtevami EMAS-a. Ta ugotovitev je bila osnova, da nam je EMAS ostal. Kemis si je od vsega začetka prizadeval za nenehno izboljšanje. Na žalost se nam je zgodila nesreča. Kratkoročno je ta nesreča povzročila poslabšanje, ker so se skladiščene količine nevarnih odpadkov v podjetjih povečale. Na dolgi rok pa izboljšanje, ker bo vsak pri sebi, ne le podjetja za ravnanje z odpadki, tudi vsi drugi primarni proizvajalci odpadkov, pri sebi pogledal, kako imajo urejeno skladiščenje nevarnih odpadkov. To pa je dodana vrednost požara v Kemisu.

Takoj po požaru obisk inšpekcije

Andrej Gomboši, Saubermacher Slovenija

Povzročitelji nevarnih odpadkov nimajo ustreznih varnostnih mehanizmov

Prevzeli smo le toliko nevarnih odpadkov, kolikor smo imeli potrjenih terminov pri naših prevzemnikih v tujini in kolikor so dovoljene količine do izrabe te notifikacije. Kajti običajno je, da notifikacija velja maksimalno eno leto oz. do izrabe količin. Na evropskem trgu oz. v naši bližini, to so Avstrija, Nemčija, Madžarska itd., so kapacitete vseh naprav tako zasedene, da enostavno dodatnih kontingentov ni možno dobiti. Če dobiš dodatni termin, kar je morda še večja ironija, če dobiš dodatne količine, se avtomatsko dvigne cena. Vzemi ali pusti. Tudi nas je požar v Kemisu zelo prizadel, ker smo vedeli, kaj se bo dogajalo. Pritiski so nemogoči. Tudi sam sem v eni izmed izjav napovedal, da bo po 15. juliju