Okrogla miza: Odpadna embalaža med zakonodajo in (ne)delovanjem trga - EOL 66

Okrogla miza: Odpadna embalaža med zakonodajo in (ne)delovanjem trga - EOL 66

Prsti vseh uperjeni proti vsem | mag. Vanesa Čanji |
 
Revija EOL je konec januarja organizirala okroglo mizo z željo prispevati k temu, da bi se, ker potekajo pogovori sedaj intenzivno na vseh ravneh, našle najboljše rešitve za delovanje trga odpadne embalaže. Sodelovali so: Matej Stražiščar (Slopak), mag. Kristijan Mlinar (Dinos), mag. Barbara Avčin Tržan (MOP), mag. Jana Miklavčič (Inšpektorat za okolje in naravo), Leon Behin (Zbornica komunalnega gospodarstva), Igor Petek (Snaga Ljubljana), Slavko Marš (Simbio Celje), Dejan Zver (Gorenje Surovina in UNIREC), mag. Dušan Marc (Publicus), Mateja Mikec (Interseroh), Ivan Hajnšek (Snaga Maribor), Janja Leban (Gospodarska zbornica Slovenije) in Matej Oset (Pivovarna Laško). Okroglo mizo je vodila odgovorna urednica revije EOL, mag. Vanesa Čanji, direktorica Fit medie.
 
Celotno besedilo tega članka si lahko ogledate v  pdf obliki.

Z naslednje povezave si lahko prenesete  zvočni zapis (169.47 Mb) okrogle mize.

Na voljo za ogled je nekaj video utrinkov
1. del okrogle mize: O količini odpadne embalaže
2. del okrogle mize: Kje je bistven problem pri zbiranju odpadne embalaže

Okrogla-miza-odpadna-embalaza-med-zakonodajo-in-ne-delovanjem-trga-eol-66
Sodelovali so: Matej Stražiščar (Slopak), mag. Kristijan Mlinar (Dinos), mag. Barbara Avčin Tržan (MOP), mag. Jana Miklavčič (Inšpektorat za okolje in naravo), Leon Behin (Zbornica komunalnega gospodarstva), Igor Petek (Snaga Ljubljana), Slavko Marš (Simbio Celje), Dejan Zver (Gorenje Surovina in UNIREC), mag. Dušan Marc (Publicus), Mateja Mikec (Interseroh), Ivan Hajnšek (Snaga Maribor), Janja Leban (Gospodarska zbornica Slovenije) in Matej Oset (Pivovarna Laško).

EOL: Namen okrogle mize je dati javnosti, ki je za problem vse bolj zainteresirana, relevantne, aktualne informacije, kje se je znašel sistem prevzemanja odpadne embalaže, predvsem pa, kako doseči, da bodo v njem uveljavljena načela transparentnosti, odgovornosti in kredibilnosti dogovorov. Leto 2011 je pokazalo, da ta načela v sistemu bistveno manjkajo. Prosim za kratka, jasna stališča. Vsi se pogosto srečujete, tako da zakulisja in strokovna ozadja dobro poznate. Začeli bi z načelom transparentnosti. Ni jasne informacije, koliko je odpadne embalaže sploh na trgu. Sistem ni od včeraj. Formalne in neformalne informacije so zelo različne. Zakaj ni jasne informacije in komu je v interesu, da se netransparentnost, o kakšni velikosti trga govorimo, nadaljuje? Ocenjuje se, da je številka, s katero se je do sedaj operiralo, veliko prenizka. Prosim najprej za mnenje gospodarske zbornice v imenu zavezancev.

Janja Leban: Zakonodaja na tem področju jasno opredeljuje, kaj je dolžnost zavezancev. Eno je poročanje carinski upravi, drugo pa je sklenitev pogodb oziroma prenos obveznosti na družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Tako kot poročajo carinski upravi, bi morali poročati tudi družbam za ravnanje z odpadno embalažo. Vprašanje v zvezi s tem je, ali je meja poročanja 15 ton ustrezna ali ne. Ampak sistem je postavljen, zakonodaja je že od leta 2000, okoljske dajatve iz tega naslova pa od leta 2006, zato bi pravzaprav pričakovali, da bi lahko trg ocenili na podlagi obstoječih podatkov.

EOL: Kdo naj bi to ocenil?

Janja Leban: Tisti, ki imajo podatke: carina in MOP. Ključna akterja na tem področju sta Agencija za okolje in MOP. Dolžnost MOP je, da poroča EU, koliko odpadkov oziroma odpadne embalaže dajemo na trg.

EOL: Žogica na ministrstvo. Zakaj ministrstvo tega ne oceni?

Barbara Avčin Tržan: Ministrstvo lahko oceni, ministrstvo tudi ocenjuje. Evidenco vodi CURS. Ravno prihajam s sestanka, ki smo se ga udeležili MOP, CURS, ARSO in inšpektorat. Pogledali smo malo tudi nazaj, na kronologijo, zakaj se je sploh postavila meja 15 ton (do te meje zavezancem ni treba poročati ARSO). Pred tremi leti se je celo zvišala z 10 ton na 15 ton. CURS je naredil analizo in ugotovil, da je razlika med njihovimi podatki in ARSO samo 3 %, tako da mogoče problem malo prejudiciramo. Torej, analiza je bila narejena, in to takrat, ko je bila meja 10 ton in ko je bilo v sistemu 210.000 ton embalaže. Zdaj, ko smo šli na 15 ton, je embalaže nekaj čez 200.000 ton. Iskali smo probleme glede na primerljive sisteme v Evropi, kje se bo našla tista količina, ki jo zaznavamo, da je na trgu. In sicer jo zaznavamo glede na komunalne odpadke in glede na to, kakšen delež sprejemajo družbe.

EOL: To pa je?

Barbara Avčin Tržan: Eno je, da zavezanci družbam in CURS ne poročajo istega. Drugo je, da bomo poskušali dobiti v sistem, vsaj z vidika poročanja, vse zavezance pod 15 ton. Potem bomo pogledali, ali bomo to mejo 15 ton zniževali. Dogovorili smo se, da bomo gospodarska zbornico, obrtna zbornica, MOP, inšpektorat in ARSO v poročevalskem obdobju za leto 2011 javno pozvali vse zavezance, naj poročajo o vsem, kar imajo. Potem bomo videli, kaj je dejansko na trgu.

EOL: Je ta poziv obligatoren za vsa podjetja?

Barbara Avčin Tržan: Za tiste, ki imajo med 5 in 15 tonami, je obvezno, za tiste z manj kot 5 tonami, ni. Iščemo, kje je tista količina odpadne embalaže. Drug problem, ki smo ga danes odprli in se pojavlja že dalj časa, je, da zavezanci družbam prijavljajo mnogo manj kot CURS. Zdaj je tako: CURS lahko pošlje svojo inšpekcijo in zavezanca lahko inšpekcija pregleda ter kaznuje. Za tisto pa, kar zavezanci poročajo družbam, se ve, da so zavezanci njihove stranke. Družbi ni v interesu, da bi pregledala svojo stranko in jo opozorila – ti me goljufaš, premalo mi poročaš. Tudi tukaj izgubljamo količine. Pri velikih in pri majhnih. Se pa pojavlja, česar do danes nismo vedeli, navaja pa to carinska inšpekcija, da včasih zavezanci raje prijavljajo več. Vsaj mala podjetja raje prijavljajo več, kot da bi prišla v prekršek. Družbe za ravnanje z odpadno embalaže so objavile podatke, da je 30, celo 40 % več odpadne embalaže, kot je zavezanci prijavljajo ARSO. Mislim, da je ni. Sigurno pa so rezerve glede na primerljive sisteme v Evropi.

EOL: Se pravi, v letošnji prvi polovici polletja bomo imeli glede na te pozive že čistejšo sliko …

Barbara Avčin Tržan: Poročevalsko obdobje je zdaj do 30. marca. Januarja je pravi čas, da vsem, ki jih v preteklih letih nismo dodatno pozivali, pošljemo poziv prek vseh medijev, naj poročajo. Obrazec imajo na spletni strani ARSO.

EOL: Ali družbam za ravnanje z odpadno embalažo ni v interesu, da pridemo do pravih številk?

Mateja Mikec: Vsekakor bi se navezala na to, kar je rekla Barbara Avčin Tržan. Mislim, da je veliko problemov pri zavezancih. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo želimo od zavezancev čim večje količine. Zdaj pa je vprašanje, kako zavezance prisiliti ali motivirati, da bodo čim večje količine prijavljali v sistem. Mislim, da mnogo zavezancev strošek ravnanja z odpadno embalažo razume, kljub našim trudom v osebni komunikaciji, kot neke vrste obdavčitev. In se seveda skušajo v zaostrenih gospodarskih razmerah temu izogibati. Vemo, da je prehrambena industrija zelo pod pritiskom cen in ji je to kar velik strošek. Več bi morali narediti za osveščanje in obveščanje. Če lahko majčkeno potegnem povezavo z obveznostmi prebivalcev – ne samo prebivalci, tudi podjetja morajo vedeti, da je ta strošek namenjen zbiranju. Da bomo to lahko naredili, bomo morali vsekakor preseči te debate, ki jih imamo – kje kdo pobira, zakaj kdo pobira, zakaj eden zasluži …

EOL: K temu še pridemo. Zdaj ostanimo pri zavezancih. Skupina Laško je eden večjih zavezancev. Poročate realno, goljufate, se hočete stroškom izogniti? Kakšna je filozofija zavezancev?

Matej Oset: Hvala za to vprašanje. Mislim, da tista druga alineja ni ravno naš cilj, se pravi, da bi se izognili neki obveznosti, ki je pač obligatorna. Poglejte, delujemo v nekem gospodarskem okolju, ki postaja zelo nekonkurenčno. Dejansko je eden izmed teh stroškov zagotovo embalažnina. Skupina Laško je do ministrstva za okolje prišla z vrsto iniciativ, tudi do gospe Avčin. Ne govorim samo o stroških iz naslova embalažnine, ki za nas sicer predstavlja strošek v višini 500 tisoč, 600 tisoč evrov letno, ampak predvsem o drugih stvareh. Mislim na obveznosti, ki so nenormalno visoke, konkretno koncesnine, ki nas zadevajo. Čeprav to danes ni tema. Tu smo ponudili alternative. Skratka, do tega ni prišlo. Ne pričakujemo, da se bo strošek za embalažnino zmanjševal, kvečjemu se bo v prihodnje povečeval. Naša iniciativa pa je seveda sedaj usmerjena v drugo smer. Kaj dolgoročno narediti s to embalažo? Ali je možna preusmeritev iz okoljsko obremenjujoče nepovratne embalaže v povratno? Govorim za konkreten segment pijač. Tu smo določene ukrepe že naredili, je pa seveda to povezano z določenim investiranjem.

EOL: Zdaj smo najprej še pri poročanju, zato teme ne širimo preveč. Povratna ali nepovratna embalaža je pomembna tema, vendar je danes ne bomo odpirali. Torej trdite, da zavezanci načeloma poročate carinski upravi in svojim družbam za ravnanje z odpadno embalažo iste številke?

Matej Oset: Absolutno. Podvrženi smo ne samo eni inšpekciji, podvrženi smo številnim inšpekcijam. Konec koncev smo trošarinski zavezanec. Se pravi, da nas CURS pregleduje z dveh strani. Poleg tega imamo številne nadzorne organe, ki nas spremljajo na raznih nivojih. Težko bi si predstavljali nedovoljene zadeve.

EOL: Kako pa zbornica spodbuja člane k verodostojnemu poročanju? Imate znotraj zbornice kakšne vzvode?

Janja Leban: Kakršnekoli seminarje organiziramo na temo okolja oziroma ravnanja z odpadki, vedno in povsod poudarjamo obveznost poročanja. To je ključno. Je pa res, da so podjetja s poročanjem zelo obremenjena. Po eni strani poročajo CURS, po drugi strani pa družbam za ravnanje z odpadno embalažo. Potem pa ta meja, ko govorimo o 15 tonah. Treba je vedeti, da so bila podjetja dolžna poročati tudi za te količine, med 5 in 10 oziroma 5 in 15 tonami, Agenciji RS za okolje.

EOL: Komunalna podjetja lahko primerjate informacije z druge strani. Kako razmišljate v zbornici komunalnega gospodarstva?

Leon Behin: Govorimo o dveh segmentih. Eno je embalaža, dana na trg, je predmet embalažnine. Tukaj govorimo o drugi številki, kot je številka, ki jo komunalna podjetja poberejo pri občanih v okviru izvajanja svoje službe. V prihodnje, po naših ocenah mogoče že v letu 2012, sigurno pa v letu 2013, bo padel mit o številki 200.000 ton odpadne embalaže na slovenskem trgu. Gre za enostavno zgodbo. V lanskem letu je bilo zbrane 80 do 85 tisoč ton embalaže pri izvajalcih javne službe. V tem letu je ocena med 105 in 110 tisoč ton, zraven pa se bo dodala še embalaža iz obdelave mešanih komunalnih odpadkov, ki pa po ocenah predstavlja zelo pomemben delež tako imenovanih ločenih frakcij. Seštevek teh količin, če bi se in se bodo v prihodnje odpadki obdelovali na učinkovitejši način, kaže, da se bo že v letu 2013 količina približala nekje med 170 in 180 tisoč tonami. Če dodamo še industrijsko embalažo, bomo počasi postali fenomen, da več embalaže zberemo, kot jo licenciramo. Nimamo evidentirane spletne prodaje in ne drugega vnosa iz tujine v Slovenijo. Dejstvo je, da so komunalna podjetja tista, ki lahko evidentirajo samo pobrano embalažo, koliko jo je v resnici na koncu. Ne morejo pa v ničemer pomagati pri tem, koliko je dane embalaže na trg in ali je ta podatek res transparenten in točen. Mešamo hruške in jabolka. Mogoče v tem primeru še veliko bolj, ker govorimo o embalaži, dani na trg in za katero se plačuje embalažnina, in o zbrani embalaži. To sta dva podatka.

EOL: To je jasno, ampak lahko vaša zbornica oziroma vsa komunalna podjetja v Sloveniji pridejo do transparentnega informacijskega sistema, da se ne bi več delalo pod mizo in nad mizo? Boste v letu 2012 naredili kaj na tem področju?

Leon Behin: Konkretni cilji so povezani s sodelovanjem z embalažerji oziroma z MOP. Potrebno je postaviti enovit sistem poročanja, tako da pride samo do enih podatkov. Kot je kolegica že povedala. CURS poročajo ene podatke, druge podatke poročajo ARSO o embalaži, odpadkih in tako naprej. Vsebine teh podatkov niso primerljive, to je treba pošteno povedati. Potem seveda ne pridemo do prave številke. V kolikor bi bil en organ, bi imeli nedvoumne številke.

EOL: Torej, kaj misli ministrstvo?

Barbara Avčin Tržan: Tega organa zagotovo ne bo.

EOL: Zakaj?

Barbara Avčin Tržan: Še vedno carinska dajatev spremlja blago, ki pride na trg v Sloveniji. ARSO spremlja poročila, kar se tiče odpadkov. Govorimo pa o blagu, ki gre na trg. Ti dve evidenci bomo pogledali, ju primerjali. Že prej sta bili primerjani. Naredili bomo dopolnitev tudi s tistimi zavezanci, ki so dali samo izjavo na ARSO, niso pa zavezanci za okoljsko dajatev. To pomeni, da bomo najprej pogledali tiste, ki so pod 15 ton, kakšna je količina. Šli bomo v intenzivno akcijo, da poročajo o tem vsa podjetja, ki dajejo embalažo na trg. Če date 500, 600 ton ali pa 3 tone, poročajte nam, koliko date na trg, da bomo videli, koliko je sploh embalaže. Treba je narediti analizo, koliko je res zavezancev. Najprej, koliko jih je, nato kakšne so tiste količine, da se jih državi še splača zajeti in pobirati to okoljsko dajatev.

EOL: Se pravi, da bo ta skrbni pregled v letu 2012 …

Barbara Avčin Tržan: … in dodatni poziv. Upam, da tudi preko gospodarske in obrtne zbornice, da dejansko dobimo realno številko, kaj in kako.

EOL: Če se pred poletjem to omizje ponovno sreča, bomo imeli na mizi mnogo realnejše podatke, drži?

Barbara Avčin Tržan: Rok za poročanje je 30. marec.

Matej Stražiščar: Zagotoviti moramo, da imamo na trgu vsi enake pogoje. Dejstvo je, če ugotavljamo, da so ocene o količinah embalaže, dane na trg, bistveno večje, se pravi, da govorimo o oceni 300 tisoč ton, embalažnine pa poberemo za 200 tisoč ton, 40 % embalaže manjka. 40 % embalaže, dane na trg, ne nosi stroškov. To pa je pomemben poseg v konkurenčnost nekaterih podjetij v primerjavi z drugimi. To je v bistvu ena prvih reči, ki jih zagovarjamo v EU, se pravi, da imamo prost pretok blaga in storitev, da delamo pod enakimi pogoji na trgu. Če imamo 40 % manka oziroma luknje, potem 60 % gospodarstva, ki daje embalažo na trg, financira preostalih 40 %. In to ni prav.

Janja Leban: Mi bomo zagotovo pozivali družbe, naj sklepajo pogodbe z zavezanci na podlagi tistih podatkov, ki jih zavezanci oddajo v CURS.

Dušan Marc: Če mi dovolite, bom majčkeno skočil v preteklost, vezano na teh 15 ton. Takrat sem bil na ministrstvu. V tistem času je že bila opravljena analiza in pač moram pritrditi temu, kar je izrekla Barbara. Prav je, da se ponovno naredi analiza, naj se ugotovi, kaj danes dejansko pomeni 15 ton. Takrat se je želelo razbremeniti manjša podjetja. Moramo vedeti, da teh 15 ton odstotkovno ne pomeni velikega števila majhnih podjetij, ki imajo 15 ton. Všteta so tudi tista, ki imajo 300 kg, in tako naprej. Skratka, moram reči, da še danes temu deležu pač verjamem. Delež teh pod 15 ton je, se opravičujem, v celi zgodbi o embalažnini, ravnanju z odpadno embalažo in o tem, o čemer danes debatiramo, zanemarljiv ...

EOL: Matej Stražiščar je rekel, da gre za 40 %, to ni zanemarljivo.

Dušan Marc: Sicer teh 40 % nisem čisto razumel, vendar sem bliže mišljenju, da je težava v polnosti te vreče, ki jo polnimo z embalažnino. Vedeti je treba, kaj je čas prinesel. Vedno strožje okoljske zahteve, višje zahteve po ločenem zbiranju in povečevanju količin embalaže. Družbe morate vedeti, kako ste štartale in kako so se oblikovale prve embalažnine. Bojim se, da je ta embalažnina prenizka in je vreča premajhna. Ne pa to, da danes rečemo, da je naenkrat 40 % »free riderjev«, vključno s tistimi malimi. Po mojem mišljenju to ni pravo razmišljanje.

EOL: Torej dvoje izhodišč. Eno je, ali je embalažnina prenizka, drugo pa, ali ste družbe pripravljene dejansko pogledati prave formularje, ki jih dobi državni organ, in podpisovati tovrstne pogodbe.

Mateja Mikec: Strinjam se z gospo Avčinovo, da dejansko ne moremo imeti družbe istih evidenc kot država preko carinske uprave.

EOL: Zakaj?

Mateja Mikec: Nisem strokovnjak na tem področju. Ampak to, kar zavezanci poročajo na CURS, je poročanje za plačilo neke okoljske dajatve, davščine. Kot razumem celo zadevo, je to davčna tajnost. Poskušali smo dobiti podatke po posameznih podjetjih, koliko poročajo na CURS, da bi jih primerjali z našimi podatki. Pa jih nismo dobili. Imamo samo kumulativne podatke vseh naših zavezancev, količine. Je pa tukaj vsekakor možno sodelovanje med družbami in CURS. Če ocenjujemo, da kakšen zavezanec v primerjavi z drugimi zavezancem ne poroča ustrezno, pa ne samo glede embalaže, ampak tudi na drugih segmentih, opozorimo CURS. CURS je dober mehanizem, kako vzpostaviti nadzor nad količino poročanja.

EOL: Ali menite, da bi oslabilo vašo konkurenčno prednost ali pogajalsko moč z vašimi zavezanci, če bi sklepali pogodbe z istimi številkami, kot jih zavezanci poročaji carinski upravi?

Mateja Mikec: No, vsekakor je nujno, da so vsi zavezanci enakopravni na trgu, kajne? Da bi mi gledali skozi prste kakšnim zavezancem zato, ker so naše stranke, tega si ne dovolimo.

EOL: Kakšno je stališče Slopaka?

Matej Stražiščar: Poskusili bomo dobiti podatke pri vseh družbah za ravnanje z odpadno embalažo v Evropi. Želimo dobiti statistične podatke, koliko zavezancev poroča o količinah manj kot 15 ton in kaj je to v strukturi vse embalaže, dane na trg. Glede na to, da smo države s primerljivimi BDP, lahko pridobimo natančne številke. To bo dejansko merilo, kakšen je manko iz tega naslova, na podlagi dejanskih podatkov lahko potem operiramo.

EOL: Kdaj boste to storili?

Matej Stražiščar: Pozvali bomo člane ProEuropa; ko bodo poslali podatke, jih bomo imeli.

EOL: Zakaj pa do sedaj tega niste naredili?

Matej Stražiščar: Delamo pač glede na to, kaj, kako vidimo, da se sistem razvija, kaj nam v podatkih manjka. Želimo biti proaktivni. Mejo 15 ton želimo znižati že dlje časa. Večkrat smo že apelirali, a smo dobili argumente, da so to administrativne ovire. Bomo pač zdaj prinesli podatke, kaj to v Evropi pomeni, kaj 15 ton dejansko pomeni v skupni strukturi embalaže.

EOL: Letos torej dobimo te podatke. Kaj pa pravite o višini embalažnine? Je prenizka?

Matej Stražiščar: Višina embalažnine je, vsaj kar se družbe Slopak tiče, od leta 2009 enaka. V tem času se je že samo pri komunalnih podjetjih količina zbrane embalaže dvignila s 60 tisoč ton na 85 tisoč ton. Skratka, mi za isti denar naredimo več. Če ugotavljamo, da imamo še manko 100 tisoč ton embalaže, dane na trg, za katero se embalažnina ne pobira, in če bi bili sposobni še za to embalažo pobrati embalažnino, mislim, da bi bili za to embalažnino sposobni oddelati vse. Če govorimo o tem, da 40 % denarja v sistemu manjka.

EOL: Se pravi, za to strukturo je prenizka, ker manjka teh 40 %.

Matej Stražiščar: Ker vzdržujemo 40 % neplačnikov.

EOL: Zanima me, kaj mislite v družbi UNIREC, v novi družbi za ravnanje z odpadno embalažo. Kako ocenjujete teh 40 % in kako gledate na višino embalažnine? Zagotovo veste, kaj nudi konkurenca.

Dejan Zver: Najprej bi se strinjal z mnenjem Dušana Marca, da je embalažnina prenizka za okoli 15 do 18 %. Bi pa izpostavil to, kdaj se zavezanec odloči za prehod iz ene v drugo shemo. Mislim, da si je tukaj škoda zapirati oči. Dejstvo je, da so bili namigi nekaterih, naj se manj poroča, ker bodo imeli manjši strošek. Tu so problemi, zakaj prihaja do premikov iz ene v drugo shemo.

EOL: Slišite, ostali direktorji, to je direkten očitek? Se pravi, da si z netočnimi podatki družba za ravnanje z odpadno embalažo izboljša pogajalsko pozicijo.

Dejan Zver: Trg je močan. Konkurenčnost je v tem segmentu močna. Zavezancu je interes, ne velja to za večino, ampak za nekatere, da pač znižujejo stroške tudi na ta način.

EOL: Ste lahko konkretni?

Dejan Zver: Poimensko firm ne bom navajal.

EOL: Dobro. Replika.

Mateja Mikec: No, očitki med družbami so itak del folklore. Te scene, ki jih danes vidimo … Ravno mi je prišla na misel ena ideja. Razpolagamo z metodologijo določanja količine embalaže, ki jo uporabljamo v pogovoru z zavezanci. Mogoče bi bilo smiselno glede na delovanje sekcije za ravnanje z odpadno embalažo, da bi razmislili o enotni metodologiji. Samo to. Drugače ne bi replicirala.

Dejan Zver: Vrnil bi se na debato okrog količin, o katerih se poroča. Danes smo slišali več razlogov, zakaj pride do odstopanj, ki so verjetno empirično dokazljiva oziroma bodo vsaj v naslednjih letih, ko bo sistem vzpostavljen. Kot je bilo rečeno, če dejansko 40 % ali pa 30 % embalaže v mešanih komunalnih odpadkih manjka, je to enormna količina. Ko bodo regijski centri za ravnanje z odpadki začeli obratovati, bo prišla na trg. Potem bo empirično dokazano, da bo 300 tisoč ali 350 tisoč ton embalaže, licencirane pa bo 200 tisoč. In potem?

EOL: Kdaj naj bi prišlo do tega skoka?

Dejan Zver: Verjetno takrat, ko bodo regionalni centri začeli obratovati in ko bodo izvajalci začeli dosledno ločeno zbirati. Vemo, da je ločevanje na nekaterih delih še vedno v povojih. Sedaj se pogovarjamo o tem, da različna komunalna podjetja različno zbirajo odpadno embalažo. Vemo, da se je tam, kjer so se odločili za ločeno zbiranje od vrat do vrat, zbrana količina embalaže drastično povečala. Če pridemo v naslednjih letih do tega, da se bo to povečanje pokazalo, bomo imeli empirične podatke, da je na trgu več embalaže, kot je licencirane. Potem se bomo lahko začeli spraševati, zakaj je, no, sprašujemo se lahko že danes, zakaj je do tega prišlo. Razlogi so vsaj trije. Prvi so tako imenovani »free riderji«, drugi, kot je rekel gospod Behin, je spletna prodaja. Mislim, da ni zanemarljiva. Sedaj lahko govorimo o tem, da je to zanemarljivo, ampak trend naraščanja prodaje preko spleta je očiten.

EOL: Menite, da bi kdo moral to analizirati in sistemsko ukrepati?

Dejan Zver: Absolutno.

EOL: Kdo? Koga vidite kot institucijo, ki bi naj …

Dejan Zver: Govorimo o problematiki, ki se pojavlja v širšem okolju, zato mora debata seči v mednarodno okolje. Kako zdaj urejati internetno prodajo v prostem pretoku blaga skozi EU, to je vprašanje.

EOL: Ste na MOP zaznali ta problem?

Barbara Avčin Tržan: Smo, vendar ne pri embalaži. Pri električni in elektronski opremi je huje. Vendar je to težko zajeti v neko zakonodajno zanko. Cela EU išče rešitve. Celo pogovarjajo se o neki skupni informacijski bazi za Evropo. Predvsem za električno odpadno opremo, analogija bo za odpadno embalažo. Ko sem pri besedi, bom rekla še nekaj. Družbe ponavljajo, da manjka 100 tisoč ton embalaže. Dala bi jim dober nasvet glede na medsebojno prevzemanje zavezancev in strank. Verjamem, da so toliko sposobne, da lahko v teh 100 tisoč tonah najdejo še nove zavezance in najprej poberejo še vse »free riderje«. Za določene vsi vemo …

EOL: Vi pa jim jih boste pokazali z vašo analizo.

Barbara Avčin Tržan: Ne bomo jih pokazali poimensko. Kršitve, ki jih bo zaznal inšpektorat, ne bodo javno objavljene. Če govorimo o 100 tisoč tonah, ali ni naloga družb za ravnanje z odpadno embalažo, da jih kot dobri gospodarji najdejo na trgu?

Igor Petek: Že prej sem hotel povedati, kje se bo našla ta embalaža. Bistvena je uredba, ki se pripravlja, uredba o komunalnih odpadkih. Ima relativno jasen cilj, kaj morajo zbrati javne službe. Vse javne službe. Ti cilji praktično zavezujejo k uvedbi zbiranja odpadne embalaže od vrat do vrat. Izkušnje kažejo, da se po izvedbi takšnega zbiranja pojavi 300 do 400 % povečanja na tistem območju. Prav tako sama uredba na področju ravnanja z odpadno embalažo nakazuje 100-odstotno zavezo po zbiranju, 100 % količin. Ne manj. In tukaj se potlej utegne zgoditi, da bomo dobili pravzaprav več zbrane embalaže, kot je licencirane.

EOL: Predlagam naslednji sklop vprašanj. Prosim za angažma komunalnih podjetij. Kakšen je vaš odnos do družb za ravnanje z odpadno embalažo in obratno. Kakšno bi bilo optimalno razmerje? Lani se je pokazalo, da sistem škripa, da se je na marsikaterem dvorišču kopičila zbrana ločena embalaža. Kako je v Mariboru?

Ivan Hajnšek: Problem bi nadaljeval tam, kjer ste prej končali. Z intenzivnim ločenim zbiranjem se bo dejansko pokazalo, koliko embalaže je bilo dane na trg. Sedaj govorimo o 200 tisoč tonah, morda je ustrezna številka 300 tisoč. Mogoče pa se bo izkazalo, da je obstaja še več kot 300 tisoč. Dejstvo je, da smo lani že začeli v določenih občinah, razen v Mariboru še ne, to načrtujemo za letos, uvajati rumeno vrečo. V Mariboru bomo šli na rumen zabojnik tako kot v Celju. Količine zbrane odpadne embalaže se bodo drastično zvišale. Se pravi, da tretjine ne polovimo oziroma ne polovijo. Sheme mogoče polovijo še manj. Dejansko je to problem, družbe bodo morale svoj del oddelati.

Barbara Avčin Tržan: A ne?

Ivan Hajnšek: Ja. Kar nas kot komunalna podjetja v tej zgodbi najbolj moti, je to, da nam je naloženo, naj to embalažo brezplačno poberemo in jo dostavimo na neko prevzemno mesto, da jo lahko potem sheme oziroma njihovi izvajalci dajo v obdelavo, vrnejo v reciklažo ali odložijo tisto, kar ostane. To je problem. Se pravi, kupec nekega artikla, če tako rečem, že plača z nakupom tega artikla embalažnino. Če gre za plastenko, pa mora to še enkrat plačati, ko doma to odloži ali recimo odnese na ekološki otoček.

EOL: Ja, ampak to je sistem, zakonodaja. Kaj pa predlagate, da se leto 2011 ne bi ponovilo?

Ivan Hajnšek: No, v Mariboru nismo imeli problemov s shemami. Z vsemi tremi shemami uspešno sodelujemo.

EOL: Kakšen je ključ sodelovanja s shemami?

Ivan Hajnšek: Ključ, ki ga določi ministrstvo.

EOL: Se vam zdi ustrezno, da ministrstvo določi deleže? Je to ustrezen model?

Ivan Hajnšek: Če ministrstvo določi, seveda lahko določi. A mislim, da lahko gre to bolj na tržno raven.

EOL: V kakšnem smislu? Se želite po lastni presoji dogovarjati s shemami?

Ivan Hajnšek: Tudi lahko.

EOL: Zakaj bi bilo to boljše?

Ivan Hajnšek: Mogoče bi tržni sistem družbe spodbudil k večjemu interesu.Vseskozi so pripombe, da deleži, ki jih določi ministrstvo, niso realni. To poslušamo vseskozi, ko se pogovarjamo.

EOL: V čem so nerealni?

Ivan Hajnšek: Nerealni glede na prejšnje leto. Da eni prehitro izpolnijo svojo kvoto in nočejo več prevzemati, drugi je ne dosegajo. Tu so ves čas rahla natezovanja. Mi večjih problemov nismo imeli. Nam so sheme šle na roke.

EOL: K temu, kako se določajo deleži, še pridemo. Ostanimo pri komunalnih podjetjih. Ali ste za administrativni model, ki je pokazal svoje slabosti, ali ste za kakšnega drugega?

Leon Behin: Problemi s prevzemanjem odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe niso od lani. Ti problemi nastajajo že več let ob koncu leta. Lani so bili zelo evidentni od septembra naprej, od poročila, moramo biti zelo odkriti, družbe Slopak, da tam, kjer je prevzela 100 % embalaže pri izvajalcih javne službe, tega več ne bo naredila, ker je svoje kvote že izpolnila. Takrat so se začele zelo velike težave, kdo bo prevzel razliko, kako jo bo prevzel in tako naprej. Stalno govorimo o nekih administrativnih določilih, ki pa nimajo nič skupnega s pogodbami komunalnih podjetij z embalažnimi družbami, in aktualnimi deleži, ki jih prevzamejo v oskrbo kot podaljšana odgovornost.

EOL: Kaj pa vaš predlog? Kako bi izboljšali?

Leon Behin: Naših predlogov je več. Moti nas, da so izvajalci javne službe enostransko dolžni podpisati pogodbe. In dejstvo je, da teh pogodb niso niti želeli podpisati, ker so nekateri direktorji kot odgovorni direktorji ocenili, da so v pogodbah lahko škodljive zgodbe. Z novimi finančnimi obremenitvami. To je imelo seveda za posledico, treba je biti pošten, da komunalna podjetja podpisanih pogodb niso imela z vsemi izvajalci, kar pomeni, da se je potem začelo zatikati pri oddaji teh deležev. Zdaj, kar se tiče izvajalcev javnih služb, je njihova naloga eksplicitno določena. Zadolženi so za sistem ločenega zbiranja, za izločanje embalaže tako v fazi obdelave kot na izvoru komunalnega odpadka. To so dolžni delati. Vse, kar zberejo, so dolžni brezplačno oddati naprej. In to ne bi smela biti njihova skrb. Mi samo želimo, da izvajanje uredbe, kakršna je danes, ne predstavlja nobene skrbi za izvajalce javnih služb. Naj poenostavim. Če neko komunalno podjetje zelo uspešno povečuje sistem izločanja na izvoru z uvedbo zabojnika, vreče, s širitvijo ekoloških otokov, dobrim osveščanjem občanov, stimulacijami, kar nekatere komunale delajo, potem za svoj uspeh ne more biti kaznovano. Da ima problem z odvozom embalaže. Tega enostavno komunale ne smejo imeti. Treba je izvajati obstoječi sistem. Kaj želijo komunale v prihodnje? Veliko večjo liberalizacijo trgov in večjo sposobnost odločanja izvajalcev javnih služb, kako ravnati s segmentom embalaže. Veliko večjo.

EOL: Bi morda predstavili konkreten ljubljanski primer?

Igor Petek: Mogoče bi najprej povedal svojo izkušnjo iz dveh podjetij. V obeh smo zelo korektno sodelovali z vsemi družbami. Zelo korektno. Kot je povedal direktor Behin, nastajajo problemi izključno konec leta in pravzaprav izključno zaradi te administrativne določitve, v bistvu zaradi deležev. V mojem bivšem podjetju, Komunalnem podjetju Logatec, kot sedaj v Snagi Ljubljana, smo si zelo, zelo prizadevali na kilogram natančno določiti te deleže, tako da smo kvote izpolnili. Moram pa reči, da je bila relativno slaba stran v ponujeni pogodbi s strani podjetja Interseroh. V Logatcu sem to takoj podpisal, vendar zaradi tega, ker sem jo prej pregledal, in sem vedel, da je ni možno izvajati, kot piše. Napisana je bila tako, da je bila škodljiva za podjetje. V praksi se potem to dejansko ni zgodilo in so zadeve tekle normalno.

EOL: Se pravi, da so nekatere družbe ponujale v podpis pogodbe, ki so bile po vašem mnenju za javne komunalne službe škodljive. V čem je bila ta škodljivost?

Igor Petek: Imele so vsebine, ki so presegale vsebino, zapisano v uredbi.

EOL: Dobro. Kako pa na to gledate v Simbiu?

Slavko Marš: Simbio je v nekoliko specifični situaciji. Nastopamo seveda kot izvajalec javne službe in zbiramo tudi odpadno embalažo, po drugi strani pa imamo kapacitete za nadaljnjo pripravo te odpadne embalaže. Dodatno sortiranje, pripravimo embalažo za predelavo. Seveda je naš interes, jasno, da sistem deluje in nimamo težav z oddajo embalaže. Nekako pa se nam ne zdi smiselno, da bi nekdo, recimo, pri nas prevzemal zbrano embalažo in jo potem na sortiranje odvažal v drugo sortirnico.

EOL: Da ne koristi vaših kapacitet.

Slavko Marš: Točno tako. To povezujemo z našimi dodatnimi storitvami in seveda tudi s cenami naknadne obdelave odpadne embalaže. Moram povedati, da v lanskem letu nismo imeli nobenih težav pri oddaji embalaže. Sodelovali pa smo praktično z vsemi. Bolj enostavno bi bilo delati z eno družbo, zgolj zaradi poenostavitve.

EOL: Če prav razumem, komunalna podjetja ne podpirajo teh deležev, ali se motim? Vsi bi radi imeli pri sklepanju pogodb večjo samostojnost.

Leon Behin: Da ne bomo prišli na napačno stran, zakaj je prišlo lani do problemov. Do zloma sistema oziroma zgolj do začetka zloma sistema je lani prišlo izključno zaradi tega, ker je bila količina zbrane in posledično oddane embalaže bistveno večja, kot so jo sheme pričakovale in vkalkulirale v svoje načrte. Posledic je več. Količin embalaže za obdelavo je bilo več, sploh pa več komunalne, ki je dražja za obdelavo, zato so se pojavile finančne težave. Bodimo odkriti, zato prihaja do zamikov prevzema embalaže, ne pa zaradi obstoječih ali neobstoječih pogodb. Kar se pa tiče vprašanja, kaj komunalnim podjetjem diši ali ne diši? Nekaterim podjetjem zelo diši, da bi sama odločala, komu bodo oddajala in komu ne bodo oddajala, in da ponujajo svoje dodatne storitve, ki niso sestavni del javne službe. Ker imajo na razpolago ustrezno infrastrukturo in tako naprej. Obstajajo pa tudi komunale, ki so bolj oddaljene, ki nimajo te infrastrukture, ki jim pa ta delež diši v toliko, da ga od njih nekdo prevzema. V prihodnje je treba klasificirati določena območja, določene količine odpadkov ali velikost območij in tako naprej. Razporediti te stvari in potem zagotoviti cenovno učinkovitost pobiranja pri določenih segmentih, kar bo boljše za sheme, za izvajalce javnih služb in verjetno tudi posledično za gospodarske družbe, ki dajejo embalažo na trg. Ne smemo pa dajati vsa javna podjetja ali ves teren v isti koš. Temu bi moralo slediti tudi ministrstvo za okolje in prostor. Cilj je jasen – pobrati 100 % odpadne embalaže preko komunalnih odpadkov na osnovi uredbe o ravnanju z odpadno embalažo. To je tisti segment, ki ga je treba nadgraditi. Eno so cilji embalažnih družb, drugo pa je stimulacija za borbo na trgu. Tudi tistih 40 % je treba odprto postaviti na trg in reči – če gre nekdo nad administrativni delež, dobi za to posebno nagrado oziroma dobi potrebna sredstva.

Barbara Avčin Tržan: Vsako leto se jeseni pojavljajo težave z odvozi. Eno so res cene, eno so količine. Včeraj smo imeli sestanek s projektno skupino, ker delamo sedaj intenzivno na embalaži. Dogovorili smo se, da bodo tudi komunalna podjetja posredovala družbam svoje napovedi, koliko komunalne embalaže bodo zbrala v naslednjem letu. Lansko in predlansko leto so imele družbe 45 tisoč ton, letos 77 tisoč. Tega skoka nobena od teh družb ni predvidela v svojih planih, tudi finančnih. Drugo je, da so se vzpostavile tihe anomalije. Nekatere družbe so pobirale samo pri eni komunali, druge pri drugi komunali, konec leta, ko je vsem začelo zmanjkovati denarja in ker so imele občutek, da so količine v deležih pobrane, so začele druga drugi gledati čez ramo. Še enkrat poudarjam, za tistih 65 %, ne govorimo o neki absolutni vrednosti, vsaka družba to ve 31. decembra. Nobena ne more prej vedeti, ker je takrat tisti rok, ko pride zadnja tona odpadne embalaže na trg.

Ko smo govorili o pogodbi med družbami in komunalami, gre za anomalijo v zakonodaji, ki se vleče od vsega začetka. Ko se je vzpostavil sistem, je bil problem, da so se komunalna podjetja vprašala, zakaj sploh potrebujemo družbe. Ministrstvo je že takrat, pred 6 oziroma 7 leti, zaznalo probleme in je vneslo varovalko, da mora komunala podpisati pogodbo z družbami. Družbe so od začetka imele interes pobrati embalažo, ker jo je bilo malo in so jo dejansko iskale na trgu. Če govorimo o tem, zakaj razdelitev trga, pa mislim, da smo šli s to debato v zelo napačno smer. Dokler država dopušča prosti trg, da se pojavlja več družb z odpadno embalažo za prevzem pri komunalnih podjetjih, potem ne moremo imeti tržne strategije. Torej, da si po drugi strani še komunale izmišljajo oziroma trgujejo s to odpadno embalažo. Poglejte, zavezanci so plačali, da nekdo poskrbi za njegovo embalažo. Vseeno, ali je ta v Kočevju, kjer je odročno, ali pa v Ljubljani, kjer je interesantno. Vsi bodo prišli v Ljubljano ponujat tržne storitve, Kočevje bodo vsi pozabili. Dokler država ali zakonodaja dopušča, da so trije igralci, potem ni nobene pravičnejše rešitve, kot da se ta igralec pojavi pri vseh s svojim deležem. Če bi nekdo pobiral samo v velikih mestih, nekdo pa samo v majhnih, potem bi rekli, da ne delujejo pod enakimi pogoji. Ko pa vse tri ali štiri družbe delujejo pod enakimi pogoji, imajo enake obveznosti. Kdaj naj izpolnijo svoje deleže? Kvartalno, na pol leta? Zdaj so pač na trgu turbulence. Ko bomo prišli na transparenten ali hitrejši elektronski način poročanja in ko se bodo vse baze vzpostavile, bomo lahko prešli tudi na kvartalno ali polletno poročanje.

EOL: Kdaj bo to?

Barbara Avčin Tržan: Agencija bo prešla na elektronsko poslovanje v letu 2013. Ko se bomo družbe, CURS in mi povezali, bo to mogoče.

Matej Stražiščar: Imel bi več replik. Napačna je ocena količin. V letu 2010 smo družbe, če smo vsi po resnici poročali, zbrale cca 70 tisoč ton odpadne embalaže in ne 40 tisoč ton. V letu 2011 jih je bilo 85 tisoč ton. Skok je 20-odstoten, vendar je potem tudi cena sekundarnih surovin drugačna.

EOL: Samo vmesno vprašanje. Rekli ste, če smo vsi verodostojno poročali. Kakšni dvomi so zadaj?

Matej Stražiščar: Mislim, da jih ni. Skupne podatke ima država in jih lahko preverja.

EOL: Jim na MOP verjamete?

Barbara Avčin Tržan: Podatki o količinah so na osnovi evidenčnih listov. Mesečne evidenčne liste imajo vse družbe pri vseh končnih uporabnikih.

EOL: Jih inšpekcija preverja?

Jana Miklavčič: Ja, tudi inšpekcija jih je preverjala v letih 2009 in 2010. V letu 2010 smo se te zadeve lotili malo drugače, ker je evidenčnih listov veliko. Naleteli pa smo na problem, da so v bistvu podizvajalci pri različnih družbah isti. To ni transparenten način, ker lahko podizvajalec evidenčni list pokaže pri eni in pri drugi družbi. Tako ne moremo reči, dokler ne pridemo do elektronskega načina vodenja evidenc, da je vse transparentno. Inšpektor za okolje ima toliko dela, da neke družbe ne more vsakomesečno ali vsakodnevno spremljati. Družbe so v prvi prioriteti dela, vsako leto so pregledane, kako je z vodenjem evidenc, poročanjem, zagotavljanjem prevzemanja embalaže.

EOL: Kakšne anomalije ste ugotovili za leto 2011?

Jana Miklavčič: Za leti 2008 in 2009 niso bili doseženi okoljski cilji pri recikliranju lesne embalaže, v letu 2011 niso bile podpisane vse pogodbe z izvajalci javnih služb.

EOL: V kakšnem odstotku?

Jana Miklavčič: V bistvu je to bila kar velika številka. Recimo, ena družba je do novembra poročala, da kljub nekim obremenitvam …

EOL: Lahko omenite, kdo je to?

Jana Miklavčič: 44 komunal v tistem obdobju ni zagotavljalo pobiranja embalaže, zato je začela inšpekcija nadzor, začela s prekrškovnim postopkom. V bistvu postopki še tečejo. Mislim, da je bila eni družbi že izdana odločba o prekršku, ostali dve pa sta v začetni fazi. Dejstva še ugotavljamo.

EOL: Boste tudi v letu 2012 nadaljevali s tovrstnimi inšpekcijskimi pregledi?

Jana Miklavčič: V letu 2012 je napovedana usklajena akcija nadzora nad večjimi embalerji, proizvajalci, izvajalce javnih služb s komunalnimi odpadki imamo stalno pod nadzorom in, jasno, družbe tudi.

Matej Stražiščar: Zgodbo moram nadaljevati tam, kjer sem pač nehal. V prvem obdobju, ko je bilo podeljeno okoljevarstveno dovoljenje, v letih 2004 do 2008, smo prevzemali vse. Potem se je država odločila, da bo pustila na trg več družb, ni pa jasno definirala pravil. Prva nejasnost je, da je podlaga za določanje deležev prevzema količin zakupljena oziroma prenesena odgovornost iz embalažnine na podlagi preteklega leta. To dejansko ne odraža tekočega priliva dohodkov na količine odpadkov in odpadne embalaže, ki pridejo k izvajalcem javnih služb. Prav tako država ni vztrajala, da bi se poročalo na komunalo natančno, koliko je posamezna družba prevzela. To je tako eskaliralo, da smo bili v letu 2011, v preteklih letih še bolj, izpostavljeni, saj je do septembra 2011 izključno družba Slopak prevzemala odpadno embalažo pri 36 komunalnih podjetjih od 58. Ugotavljamo, da dokler nismo resno sporočili, da smo svoje deleže dosegli, razni pozivi niso zalegli. Dejansko smo morali reči, zdaj je pa dovolj. Ne nazadnje, imamo svoje zavezance, lastnike, ki niso dolžni financirati prevzema odpadnih embalaž družbam, ki so svojo obveznost prenesle konkurenčnim družbam. To je bil naš glavni motiv, pripeljati zadevo tako daleč, da se bo država resno odzvala in pripravila sistem na nivo, ko bodo dejanski pogoji poslovanja za vse enaki.

EOL: Interseroh res ni prevzemal svojih deležev?

Mateja Mikec: Osebno sem hodila v letih 2005, 2006, 2007 in 2008 po komunalah in jih prosila, naj nam oddajajo embalažo. Pa so vsi rekli: »Poglejte, mi imamo tako dobro to rešeno s Slopakom, pa naš partner je, ne bomo.« Ne morem jih prisiliti, če so stvari take. Poleg tega smo jim mi ponujali pogodbo, ki je predvidevala bistveno bolj urejen način.

EOL: V čem?

Mateja Mikec: Pač kakorkoli to imenujemo. Odnos med družbo in izvajalcem javne službe je v nekem primeru kupoprodajni odnos. Jaz bom embalažo pobrala, ti mi moraš embalažo pripraviti. Blago mora biti pripravljeno za prevzem v takih in takih primerih. Nikoli nismo želeli komplicirati, kar zadeva prevzem v skladu z našimi pogoji, vendar morajo biti neki minimalni kriteriji, če pride do problemov. Pri nobenem komunalnem podjetju ni bilo nikoli problemov za prevzemanje v skladu z našo standardno pogodbo, ker smo se dogovorili natančno, kako bo, okvirji so taki in življenja ne bomo komplicirali. In nikoli nismo. Vseskozi pa se pojavlja vprašanje, kaj je sedaj pomembno: da družba prevzema pri vsakem podjetju ali da dejansko prevzame embalažo. Treba je vedeti, kakšno vlogo imamo družbe. Družbe imamo z vidika države zelo pomembno vlogo. Prvič, zagotoviti moramo zbiranje in predelavo odpadne embalaže v takih količinah, da so izpolnjeni okoljski cilji, ki jih ima država v okviru direktive EU. In drugič, vsako komunalno podjetje ima od vsake družbe garancijo prevzema. Dejansko je prerekanje, kje, kako in pod kakšnimi pogoji naj posamezna družba prevzema odpadno embalažo, po mojem mnenju zgolj zamegljevanje drugih težav. Mislim na nedoseganje okoljskih ciljev posameznih družb ter neučinkovito vodenje in nadzor nad delovanjem posameznih družb, ker ima največja družba po javno dostopnih podatkih velike minuse nekaj let zapored. Druga družba, to smo mi, pa dejansko uspe delati ustrezno. Dejstvo je, da moramo garantirati prevzem vsakemu komunalnemu podjetju, v Tolminu, Krškem, Lendavi ali kjerkoli drugje.

EOL: Kako pa odgovarjate na očitke, da so bile vaše pogodbe neustrezne oziroma celo škodljive za izvajalce javne službe?

Mateja Mikec: S pogodbami ni bilo nobenih problemov, dokler ni ena družba rekla, poglej, v njej so opredeljene nečistoče. Takrat so te nečistoče skočile na plan. O tem smo se včeraj veliko pogovarjali, a nismo prišli povsem do končnega zaključka.

Barbara Avčin Tržan: O teh nečistočah je bilo takole: kakršnokoli mejo pri nečistočah bomo administrativno določili, ne bo v redu. Kar se tiče čistosti teh materialov, smo včeraj prišli do konsenza, da bomo družbe, Gospodarska zbornica in MOP izvedli akcijo ozaveščanja. Ljudem je potrebno povedati, kaj res sodi med embalažo.

EOL: Se pravi, niste sprejeli določenega odstotka dovoljenih nečistoč?

Barbara Avčin Tržan: Ne. Po drugi strani pa komunalna podjetja pravijo, da imajo 40 % odpadne embalaže med mešanimi komunalnimi odpadki. A jih meni in vam nikoli ne pustijo pred vrati, ravno tako jih prevzamejo. Ta gordijski vozel bomo presekali in se tudi dogovorili. Naredili bomo tipsko pogodbo za vse komunale.

EOL: Za leto 2012?

Barbara Avčin Tržan: Ja, seveda.

Dušan Marc: Škoda, ker vsi zamujamo. Nekaj vlakov je že odpeljalo. Komunalci smo tisti, ki smo najbliže ljudem in smo tedensko prisotni. To, ali poberemo ali ne poberemo, kar pustimo. Že nekaj let pobiramo rumeno vrečo in moram reči, da rumena vreča na nek način sploh ni formalno odobrena, saj sploh ni predpisana, kar nekako »prijela se je«. Problem, ki ga imamo vsi, je neusklajena zakonodaja. Imamo deset let stare predpise in imamo nove, tako da je vse skupaj neusklajeno, kar se seveda odraža v vsakodnevnem operativnem delu in v pogodbah. Kaj lahko naredimo komunalci, ko se pogovarjamo o cenah? Saj poskušamo z dvigovanjem standardov, višjimi deleži … Dvigamo deleže, to moramo dosegati, ampak cene so zamrznjene. Imamo pa stroške. Kličemo k temu, ali je morda prišel čas, da deset let staro deljeno odgovornost potegnemo iz predala in se vprašamo, ali je možno direktive EU in slovenske strateške dokumente v tem delu izvajati. Ali je kakšna možnost za razširjenje odgovornosti? Kako bi pokrili ta strošek? Morda se bo kakšen problem rešil, ko bo strošek šel iz naslova embalažnine. Prej sem govoril o embalažnini, da je prenizka. Seveda je prenizka. Ko govorimo o polni okoljski odgovornosti, je embalažnina prenizka. Tega ne smemo pozabiti. Ta del »od zibelke do groba« manjka. Komunalci bi bili zelo veseli, da bi v tem delu kakšen del stroška dobili iz tega naslova in ne potem iz naslova krpanja občinskih proračunov.

Igor Petek: Bom samo nadaljeval. Tudi primerljivi sistemi v okolici, če pogledamo, v Nemčiji ali Avstriji imajo podoben sistem deljenja odgovornosti. Odgovornost na strani proizvajalca je bistveno večja in sega do uporabnika, vsaj v Avstriji in Nemčiji je tako. Zaradi tega tudi cene komunalne storitve niso primerljive. Bistveno se mi zdi, da bi morali sprejeti sistemsko ureditev, ki bi družbe stimulirale k večjemu prevzemanju odpadne embalaže. To temeljito ločevanje, ki se sedaj pri nas dogaja, prinaša večje stroške. Vsi imamo probleme. Izvajalci javnih služb pri obdelavi komunalnih odpadkov pred odlaganjem, na primer, kam dati lahko frakcijo. Danes to ni rešeno in danes odlagališča zapiramo, obdelavo bomo uvedli, iz obdelave pa nimamo kam dati materiala. Ta del materiala prinaša izjemno velike stroške in del teh stroškov, velik del izločene frakcije je embalaža, definitivno mora biti na strani komunalnih družb. Smiselno bi bilo določiti cilje, kot jih imamo sedaj izvajalci javnih služb, tudi za družbe za ravnanje z odpadki.

Dejan Zver: Dotaknil se bom zadeve, ki je zelo občutljiva. Pogodba je v sami naravi dogovorna stvar. To, da obstaja revolt, ker je bila pogodba, ki je škodljiva, ponujena, je lahko samo izraz neposlovne etike dveh strank v postopku. Pogodba, ki jo na koncu podpišeta obe stranki, mora biti izraz obojestranskega interesa. Mi smo se spogajali s 55 komunalami, ne vem zdaj, v čem je problem, da se nekateri niso. To je prva stvar, druga stvar je pa … na to se nujno moram odzvati. Včeraj smo se dogovarjali o nečistočah, a ne vem čisto točno, če smo se dogovorili ali ne. Kolikor vem, smo se dogovorili, da se bomo o tem pogovorili z Zbornico komunalnega gospodarstva, ker so nečistoče dejansko problem.

Janja Leban: Jaz bi se tukaj navezala na …

Dejan Zver: Samo sekundo, da dokončam, zakaj je to problem. Vprašanje je, kdo zbira komunalno embalažo. Javna služba, oni zbirajo embalažo in imajo škarje in platno v rokah, da zberejo embalažo na ustrezen način.

Janja Leban: Navezala bi se na vprašanje polne odgovornosti in deljene odgovornosti. S strani zavezancev se zavzemamo za deljeno odgovornost. Če bi bila polna odgovornost, to pomeni, da bi v bistvu embaler plačal za zbiranje od občana naprej. Potem izvajalci javne službe niso potrebni. Potem je treba zelo jasno opredeliti obveznosti in odgovornosti in zelo jasno postaviti mejo, od kod naprej in pod kakšnimi pogoji se prevzema od izvajalcev javne službe, kaj je tisti brezplačni prevzem, kaj vključuje, od kod naprej. To je v bistvu stvar embalažnine. Vse ostale stvari, kar nudijo izvajalci javne službe, obdelave in tako naprej, to je vse na trgu. Nekdo, ki ponuja storitev, je na trgu, četudi ima meter stran napravo za obdelavo ali ponudi to storitev 100 km stran.

EOL: Gospod Oset, kaj vi pravite kot zavezanec na pobude za zvišanje embalažnine?

Matej Oset: Mislim, da je bila tema dobro načeta, okrog sistema »full-costing«, ki ga ima Avstrija. Saj ga vsi dobro poznamo. Kot sem že uvodoma omenil, gre potem za drugo razdelitev stroškov. Če gremo na ta sistem, potem to marsikaj potegne za sabo. Ne predstavljam si gospodarske družbe v Sloveniji, ki bi to podprla. Kar se pa tiče višine embalažnine, ne bom rekel, da je ta embalažnina za vse sprejemljiva. Si pa gospodarske družbe težko privoščimo, da bi bila bistveno višja. Najprej je verjetno treba stvar izračunati.

Dejan Zver: Bom začel na koncu. Zelo dobra izjava, da sistema »full-costing« gospodarstvo ne bi podprlo zaradi tega, ker bi bil ta sistem definitivno dražji, kot je obstoječi sistem deljene zgodbe med izvajalcem javne službe na komunalnem področju in tistim delom ravnanja z odpadno embalažo, ki ga pokrivajo sheme. Ampak izhajati je treba iz tega, da imajo izvajalci javne službe problem. Kje se pojavi ta razlika, da je sistem »full-costing« dražji od obstoječega? Ne pri DROE in v tistem delu, ko ga nekdo na terenu zbere, ampak v tistem delu, ko ga nekdo zbere in ga potem brezplačno odda. In ta cena, tudi če je bila kdaj v letih 2002, 2003 vkalkulirana, danes več v ničemer ne pokriva zgodbe. V prihodnosti se bomo morali pogovarjati, da ni nobene možnosti za uvedbo dražjih sistemov, kakor jih imamo danes. Zadeve so trenutno take, kot so, za leto 2013 pa je potrebno razmisliti o sistemu »full-costing« ali pa o nečem drugem in pošteno povedati, kdo zadeve nosi in kakšne so cene. Samo še replika na pogodbe. Dikcija, da je treba imeti podpisane pogodbe, nikoli ni bila problematična in tudi na ministrstvu je bilo jasno povedano, da podpisana pogodba ni razlog, ali se odvaža ali se ne odvaža.

Igor Petek: Še enkrat bi poudaril – vprašanje nečistoč je po mojem mnenju popolnoma na mestu. V ravnanju z odpa

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.