Trend je material, ne barve - EOL 56

Trend je material, ne barve - EOL 56

Ekodizajn | Darja Verbič |
»Naročnik je na enem in oblikovalec embalaže na drugem bregu reku. Skupaj gradita most, pri čemer ima vsak svoje zahteve: naročnik marketinške in finančne omejitve, oblikovalec zakonitosti oblikovanja in estetike. Njuna želja je, da se srečata na sredini mostu. Oblikovalec mora z znanjem, ki ga ima, svetovati naročniku ali pa predvidevati skupaj z njim, kakšen bo odziv trga na rezultat, tj. na izdelek v embalaži,« pravi Dejan Ščernjavič, oblikovalec in predavatelj na oddelku za vizualne komunikacije na ljubljanski Visoki šoli za dizajn.

 

Dejan_Scernjavic
Dejan Ščernjavič

Razmišljanja in razprave o tem, kaj je pomembnejše, izdelek ali embalaža, v katero je izdelek (po)spravljen, so lahko podobna razpravi o kuri in jajcu. Vprašanje lahko postavimo drugače. Kaj v trgovini kupec vidi prej? »Testi so pokazali, da meri čas, ki je na voljo, da kupec v trgovini opazi izdelek, medtem ko se sprehaja med policami, le dve do tri sekunde. Ta izdelek komunicira s kupcem, pravzaprav nosi osnovno nalogo komuniciranja embalaža. Le-ta je promocijsko sredstvo tudi v večini promocijskih akcij v tiskanih medijih in na televiziji – dejstvo je, da se najčešče izdelek pokaže v embalaži,« meni Dejan Ščernjavič.
Glede na takšno vlogo pri predstavitvi in prodaji izdelka je del predavanj na Visoki šoli za dizajn namenjen tudi oblikovanju embalaže. Na oddelku za vizualne komunikacije študentom, ki se v tolikšnem številu vpišejo na fakulteto, da je treba vpis omejiti s sprejemnimi izpiti, ne predstavijo le vizualne podobe in grafičnih rešitev embalaže, temveč jih podučijo tudi o vsem, na kar je treba biti pozoren pri oblikovanju. »Posebno poglavje je npr. zakonodaja, ki natančno predpisuje, katerih pravil se je treba držati recimo pri oblikovanju embalaže za alkoholne pijače; dobro je treba poznati materiale, ki se uporabljajo za izdelavo, potrebna so tehnična znanja in znanja s področja tržnega komuniciranja … S slednjimi lahko embalažo analiziramo in jo po raziskavi in testiranjih dopolnimo, spremenimo ter se na podlagi analiz odločimo za pravilno rešitev,« pojasnjuje Dejan Ščernjavič. »Študenti se morajo lotiti povsem konkretne naloge. Lotili smo se oblikovanja embalaže za slaščičarske izdelke. Študenti so izbrali ime za produkt, oblikovali simbol blagovne znamke, izbrali material, oblikovali embalažo in pripravili predstavitev. Ob praktični nalogi, na predavanjih, so izvedeli, kakšni so procesi oblikovanja embalaže, katere so obvezne informacije, ki morajo biti vanjo vključene, katere dele zakonodaje je treba upoštevati pri njenem oblikovanju. Seveda je na fakulteti lažje, saj študentje pri izdelavi naloge nimajo omejitev, ki jih na trgu postavi naročnik. Toda rezultati so dobri, pravzaprav so dobre vse ideje. Naši študenti se usposobijo tako, da se po končanem študiju lahko vključijo v delovne skupine in uspešno delajo,« meni predavatelj.

Embalaža dražja od izdelka

Dela pa je na trgu dovolj, četudi embalaža v strukturi cene izdelka ni zanemarljiv strošek. Prav nasprotno; lahko se zgodi, da je embalaža dražja od izdelka. Kot pravi Dejan Ščernjavič, se to zgodi pri izdelkih v večjih količinah, npr. pri kozmetiki. Steklenička za parfum je lahko dražja od svoje vsebine, vsekakor pa je steklenička tista, ki pritegne kupca. »Cena je običajno odvisna od tipa izdelka, kompleksnosti in zahtevnosti embalaže in je deljena na tehnični in vizualno-grafični del. Če je že beseda o steklenički za parfum (ki je primarna embalaža): ta steklenička je nato shranjena v škatlici (sekundarna embalaža), nato pa je več teh škatlic zloženih v večje škatle (transportna embalaža). Tako torej za en parfum potrebujemo stekleničko, škatlico in transportno embalažo,« razlaga sogovornik in dodaja, da bi podjetja morala gledati na ceno embalaže z vidika cene proizvoda. »V tej ceni pa je delež za oblikovanje embalaže porazdeljen na število produktov, ki jih bodo zapakirali v to embalažo.«

Želja po drugačnosti in ekodizajnu

Oblikovalci tudi pri oblikovanju embalaže sledijo modnim smernicam. Te po eni strani narekuje okolje, v katerem živimo, po drugi strani jih narekuje razvoj tehnologij. Vsekakor pa so naročniki tisti, ki želijo biti ne le pri izdelku, ampak tudi pri embalaži drugačni od konkurence, inovativni. Zato tudi ti narekujejo trende, ki pa so drugačni kot modni. »Barve, na primer,« razlaga Dejan Ščernjavič, »na oblikovanje embalaže ne vplivajo v tolikšni meri, kot vplivajo na oblačila. Vemo, na primer, da so letos v modi pastelne barve, a jih boste v embalaži zasledili občutno manj. Trend je material, ne toliko barve. Če so do zdaj proizvajalci izdelke povečini pakirali v plastične škatle, sta zdaj v ospredju tekstilna in lesena embalaža, predvsem pa ekološki papirji.«
Ko teče beseda o ekoloških vidikih embalaže, je potrebna določena previdnost. Vsa embalaža namreč ne prenese ekološkega. Trende, da se tudi embalažo skuša delati okolju prijazno, sicer narekujejo že podjetja, ki izdelujejo materiale. Ti ne smejo biti okolju škodljivi. »Toda material za embalažo je samo ena plat zgodbe, drugo predstavljajo stranski proizvodi, ki prav tako vplivajo na okolje. V mislih imam na primer barve ali potisk. Zatorej je, ko govorimo o t. i. ekodizajnu, ki je v tem času 'in', treba gledati na celoten proces,« opozarja Dejan Ščernjavič. »Poglejmo primer ekološke vrečke: za njeno proizvodnjo se porabi več energije kot za proizvodnjo neekološke vrečke! Tudi za to je pripravljenih vse več regulativ in zakonov, ki zahtevajo okolju prijazne rešitve. Mislim, da je to dobro. Za vse nas.«

Rešitve naj gledajo v prihodnost

Pod »prav za vse nas« sodi tudi ločeno zbiranje odpadkov. Podjetja, ki naročajo embalažo, se zavedajo, da le-ta ni samo nuja glede varovanja in zaščite izdelka, temveč – skupaj z oblikovalcem – razmišljajo leta, desetletja naprej, ko hočeš-nočeš postane odpadek. »Zanimivo je opazovati razvoj v razmišljanju. Včasih so proizvajalci oziroma oblikovalci med embalažo in izdelek dajali stiropor. Kasneje so ga zamenjale penaste kroglice, zdaj lahko srečamo napihnjene blazinice, nazadnje sem videl, da za blažitev udarcev uporabljajo narezljan karton. Najslabša je seveda plastika,« meni Dejan Ščernjavič. Diplomante, morebitne bodoče oblikovalce embalaže, usmerjajo k razmišljanju, da bodo pri svojem delu lahko pripomogli k temu, kakšno bo naše okolje v prihodnosti. Primerov slabe in dobre embalaže lahko na policah in pod milim nebom vidijo veliko: slabih v smislu tehničnih rešitev (npr. tetrapak, na katerem se odtrga plastični delček, s katerim naj bi odprli pokrov), dobrih v smislu prijetnega izgleda, funkcionalne uporabe, prijaznosti do okolja. »Če bodo naši diplomanti znali sodelovati z naročnikom (ki ga omejujejo časovni roki in finančna sredstva) ter mu predlagati rešitve, privlačne njemu, kupcu in naravi, smo zmagali!« zaključuje Dejan Ščernjavič, oblikovalec in predavatelj na oddelku za vizualne komunikacije na ljubljanski Visoki šoli za dizajn.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.