Skupina CME in podjetje Silicon Data pripravljata terminske pogodbe, vezane na cene najema procesorjev za umetno inteligenco. Novi finančni instrumenti bi podjetjem lahko pomagali obvladovati nihanje stroškov računske moči, vendar regulator še preverja, ali je trg dovolj pregleden in standardiziran za takšno trgovanje.
Vse večje potrebe po računski moči za umetno inteligenco (UI) ustvarjajo nov trg, na katerem bi lahko podjetja in vlagatelji trgovali s finančnimi instrumenti, vezanimi na cene najema grafičnih procesorjev. Skupina CME in podjetje Silicon Data sta predlagala uvedbo terminskih pogodb, katerih vrednost bi bila vezana na najemnine za Nvidijina procesorja H100 in B200.
Podjetjem, ki za razvoj in uporabo umetne inteligence potrebujejo velike količine računske moči, bi takšne pogodbe omogočile zavarovanje pred cenovnimi nihanji. Hkrati bi lahko vlagateljem in financerjem podatki o prihodnjih cenah pomagali pri ocenjevanju tveganj, povezanih z naložbami v podatkovne centre.
Uvedba pogodb, prvotno načrtovana za 5. oktober, se je zavlekla. Ameriška komisija za trgovanje z blagovnimi terminskimi pogodbami (CFTC) je 21. septembra pregled podaljšala za 45 dni, do 9. novembra, zaradi novih oziroma zapletenih vprašanj. To je rok za zaključek podaljšanega pregleda, ne pa datum samodejne odobritve. Začetek trgovanja je še vedno odvisen od regulatorjeve odločitve.
CFTC je v ločenem postopku zbiranja pripomb, ki se je končal 20. oktobra, preverjala velikost in likvidnost trga, možnosti manipulacij, zaščito strank ter vprašanje, kako računsko moč opredeliti dovolj enotno, da bi bila primerna za trgovanje.
Računska moč postaja strateški vir
Potrebe po računski moči hitro naraščajo, s tem pa tudi pomen zanesljivih cenovnih informacij. Po oceni Mednarodne agencije za energijo (IEA) se je poraba električne energije v podatkovnih centrih leta 2025 povečala za 17 odstotkov, v podatkovnih centrih, namenjenih predvsem umetni inteligenci, pa za 50 odstotkov.
IEA v osrednji napovedi pričakuje, da se bo skupna letna poraba električne energije podatkovnih centrov povečala s 485 teravatnimi urami leta 2025 na 950 teravatnih ur leta 2030.
Razvoj umetne inteligence zato ni odvisen samo od razpoložljivosti čipov in strežnikov. Ključni so tudi dostop do električne energije, zmogljivost omrežij in razpoložljivost vode za hlajenje. IEA opozarja na ozka grla pri proizvodnji čipov in energetske opreme. Po njeni oceni je skoraj 40 odstotkov prepoznanih zmogljivosti podatkovnih centrov za umetno inteligenco na območjih z velikim ali izjemno velikim izhodiščnim vodnim stresom.
Računska moč ni enaka nafti
Zagovorniki novega trga računsko moč primerjajo z nafto, saj postaja nepogrešljiv vložek v vse več gospodarskih dejavnosti. Vendar obstajajo pomembne razlike. Nafto je mogoče skladiščiti in prevažati, računska zmogljivost pa se porablja med uporabo. Njena vrednost je odvisna tudi od vrste procesorja, ponudnika, lokacije podatkovnega centra in pogodbenih pogojev.
To otežuje oblikovanje enotnega cenovnega merila. Predlagane pogodbe temeljijo na najemnih cenah Nvidijinih procesorjev, medtem ko drugi proizvajalci razvijajo alternativne rešitve. Poleg tega računske zmogljivosti na različnih lokacijah niso nujno medsebojno zamenljive. Različna cenovna merila bi zato lahko trg razdrobila, namesto da bi zagotovila skupno referenčno ceno.
Na te težave opozarja tudi CFTC. Cene računske moči se pogosto oblikujejo v neposrednih dogovorih med kupci in ponudniki, ki niso javno pregledni. Regulator zato preverja, ali je trg dovolj standardiziran in likviden za razvoj izvedenih finančnih instrumentov, katerih vrednost je odvisna od gibanja teh cen.
Večja preglednost, vendar ne tudi več zmogljivosti
Če bi se vzpostavil zaupanja vreden cenovni kazalnik, bi podjetja lažje primerjala ponudbe, financerji pa ocenjevali tveganja pri naložbah v podatkovne centre. Terminske pogodbe bi lahko prispevale tudi k boljšemu načrtovanju stroškov podjetij, ki so močno odvisna od računske moči.
Vendar finančni instrumenti ne odpravljajo fizičnih omejitev. Ne zagotavljajo dodatnih čipov, ne gradijo elektrarn in ne povečujejo zmogljivosti omrežij. Prav tako sami po sebi ne rešujejo vprašanja, kako razporediti omejene računske vire med podjetja, raziskovalne ustanove in javne institucije.
Razvoj trga odpira tudi širše vprašanje dostopa do infrastrukture umetne inteligence. Države z dovolj kapitala, zanesljivo oskrbo z električno energijo in zmogljivimi podatkovnimi centri lahko pridobijo pomembno gospodarsko prednost, druge pa lahko postanejo še bolj odvisne od tujih ponudnikov.
Uspeh terminskih pogodb bo zato odvisen predvsem od tega, ali bodo njihove referenčne cene odražale dejanske stroške kupcev in ali bo na trgu sodelovalo dovolj udeležencev. Čeprav bi takšni instrumenti lahko pomagali obvladovati finančna tveganja, bodo za izzive, povezane s porabo energije in vode, koncentracijo tržne moči ter neenakim dostopom do računske infrastrukture, potrebni tudi drugi ukrepi.
