Podjetja v embalažni industriji bodo morala v letu 2027 uskladiti okoljske cilje, stroške in vse strožje regulativne zahteve. V ospredju bodo zasnova embalaže za učinkovito recikliranje, zmanjševanje porabe materialov, zagotavljanje kakovostnih recikliranih surovin ter boljše upravljanje podatkov, piše Packaging Getaway.
Za proizvajalce embalaže, predelovalce in lastnike blagovnih znamk trajnost ne bo več zgolj vprašanje izbire materialov, temveč tudi poslovne učinkovitosti. Zmanjševanje mase embalaže lahko prihrani surovine in stroške prevoza, vendar ne sme ogroziti zaščite izdelkov. Podobno tehnično reciklabilna embalaža ne zagotavlja okoljskih koristi, če zanjo ni ustrezne infrastrukture za zbiranje, sortiranje in predelavo.
Zakonodaja vpliva na zasnovo embalaže
Pomemben okvir za podjetja, ki izdelke dajejo na trg EU, je Uredba o embalaži in odpadni embalaži (PPWR), ki se je začela uporabljati 12. avgusta 2026. Njene določbe zajemajo zasnovo embalaže, reciklabilnost, vsebnost recikliranih materialov, preprečevanje nastajanja odpadkov in ponovno uporabo. Posamezne zahteve se uveljavljajo v različnih rokih, zato morajo podjetja pravočasno preveriti, katere obveznosti veljajo za njihove izdelke.
Prilagajanje bo zahtevalo pregled embalažnih formatov, preverjanje materialov ter po potrebi spremembe orodij in proizvodnih postopkov. Podjetja morajo ob tem upoštevati tudi predpise drugih trgov, saj se zahteve glede poročanja, reciklabilnosti in stroškov ravnanja z odpadno embalažo med državami razlikujejo.
Primer je Združeno kraljestvo, kjer sistem razširjene odgovornosti proizvajalca embalaže vključuje poročanje o embalaži in prispevke za stroške ravnanja z odpadno embalažo iz gospodinjstev. Metodologija RAM 2027 ocenjuje reciklabilnost v štirih fazah: zbiranje, sortiranje, predelava in uporaba pridobljenega materiala. Ocena vpliva na višino pristojbin, pri čemer je embalaža z najslabšo oceno obremenjena z višjimi stroški.
Reciklabilnost je odvisna tudi od infrastrukture
Pri načrtovanju embalaže ni dovolj upoštevati zgolj glavnega materiala. Na možnost recikliranja lahko vplivajo tudi etikete, zamaški, lepila, tiskarske barve, premazi in pregradne plasti. Zamenjava večmaterialne embalaže z ustrezno rešitvijo iz enega materiala lahko poenostavi recikliranje, vendar mora nova zasnova še vedno zagotavljati zahtevano zaščito izdelka, tesnjenje in obstojnost.
Posebno presojo zahteva tudi papirna embalaža, saj lahko premazi, laminati in onesnaženje ovirajo predelavo papirnih vlaken. Poleg tega rešitev, ki je primerna za recikliranje na enem trgu, ni nujno enako učinkovita drugje.
Podjetja bi morala zato embalažo ocenjevati glede na dejanske sisteme zbiranja in predelave na trgih, kjer jo dajejo v promet. Ključno vprašanje je, ali je mogoče embalažo v praksi zbrati, sortirati in predelati v količinah, ki nastajajo na trgu.
Manj materiala, vendar brez slabše zaščite izdelkov
Zmanjševanje mase embalaže in prilagajanje njene velikosti sta med neposrednejšimi možnostmi za učinkovitejšo rabo virov. Podjetja lahko preverijo debelino folij, maso embalaže, dimenzije kartonskih škatel, količino zaščitnih vložkov in neizkoriščen prostor v transportni embalaži.
Pri tem je treba upoštevati celotno dobavno verigo. Pretanka ali premalo trpežna embalaža lahko povzroči več poškodb, vračil in izgub izdelkov, s čimer se prihranki pri materialu hitro izničijo. Zato morajo preizkusi posnemati dejanske pogoje polnjenja, skladiščenja, rokovanja in prevoza.
Pri odločanju o zamenjavi materialov je smiselno primerjati njihove lastnosti, vključno z maso, zaščito, trajnostjo in možnostmi predelave. Analiza življenjskega cikla lahko pomaga oceniti okoljske vplive različnih rešitev, če upošteva dejansko uporabo in ravnanje z embalažo po koncu njene življenjske dobe.
Reciklirani materiali zahtevajo zanesljivo dobavo
Večja uporaba recikliranih surovin je odvisna od njihove razpoložljivosti in kakovosti. Barva, vonj, konsistentnost, pregradne lastnosti in obnašanje materiala med predelavo lahko omejujejo njegovo uporabo. Pri embalaži za stik z živili so posebej pomembne zahteve glede varnosti in ustreznih dovoljenj.
Podjetja morajo zato zaveze glede vsebnosti recikliranih materialov podpreti z jasnimi specifikacijami, dokumentacijo dobaviteljev, sledljivostjo in nadzorom kakovosti. Zgodnji preizkusi v proizvodnji lahko pokažejo, ali so potrebne prilagoditve proizvodnih parametrov ali tehničnih zahtev. Pomembno je tudi načrtovanje alternativnih virov dobave, saj razpoložljivost recikliranih materialov na trgu še ne zagotavlja stalne dobave materiala, primernega za določeno uporabo.
Ponovna uporaba zahteva delujoč logistični sistem
Ponovna uporaba embalaže ni odvisna samo od njene trpežnosti, temveč predvsem od organizacije vračanja, čiščenja in ponovnega polnjenja oziroma uporabe. V poslovanju med podjetji so možnosti pogosto ugodnejše, kadar se zaboji, palete in posode vračajo med znanimi lokacijami. Pri sistemih za potrošnike pa so lahko potrebna dostopna zbirna mesta, kavcije, sodelovanje trgovcev ali možnosti ponovnega polnjenja.
Pred širjenjem takšnih sistemov morajo podjetja preveriti stopnjo vračanja embalaže, število dejanskih uporab, transportne razdalje, stroške čiščenja in izgube embalaže. Okoljske in poslovne koristi so namreč odvisne od tega, ali je mogoče doseči dovolj ponovnih uporab, da upravičijo vložene materiale, prevoz in vzdrževanje.
Podatki kot podlaga za odločitve
Za učinkovito upravljanje embalaže bodo vse pomembnejši zanesljivi podatki o sestavi, masi, vsebnosti recikliranih materialov, dobaviteljih in ciljnih trgih. Podjetja potrebujejo enotne evidence, ki se posodabljajo ob spremembah zasnove in se povezujejo z nabavo, proizvodnjo ter spremljanjem skladnosti s predpisi.
Ti podatki omogočajo tudi celovitejšo oceno stroškov. Pri novi embalažni rešitvi ni dovolj primerjati nabavnih cen materialov, temveč je treba upoštevati še hitrost proizvodnje, učinkovitost prevoza, izgube izdelkov in pristojbine za ravnanje z odpadno embalažo. Ustrezna dokumentacija je pomembna tudi za dokazovanje okoljskih trditev, denimo o reciklabilnosti ali zmanjšani porabi materialov.
V letu 2027 bo zato za podjetja pomemben sistematičen pregled embalažnih portfeljev. Prednost naj imajo rešitve z veliko porabo materialov, oteženim recikliranjem ali večjo izpostavljenostjo regulativnim zahtevam. Vsako spremembo je treba podpreti z izhodiščnimi podatki, merljivimi cilji in rezultati preizkusov.
