Digitalna tehnologija lahko pomembno prispeva k bolj vključujočemu trgu dela za invalide, vendar njen potencial še ni v celoti izkoriščen. Medtem ko se digitalna orodja trenutno uporabljajo predvsem za iskanje zaposlitve, razvoj znanj in povezovanje kandidatov z delodajalci, je precej manj rešitev, ki bi podpirale zaposlene pri prilagoditvah delovnega mesta, ohranjanju zaposlitve in kariernem napredovanju.
To je bilo eno od sporočil evropskega seminarja o zaposlovanju invalidov, ki je 1. in 2. septembra potekal v Berlinu. Na srečanju so javne službe za zaposlovanje, organizacije invalidov in drugi strokovnjaki izmenjali izkušnje o tem, kako izboljšati rezultate pri vključevanju invalidov v zaposlitev. Razpravo je dopolnila Mednarodna organizacija dela (ILO) s pogledom na možnosti digitalnih tehnologij.
Po mnenju ILO je treba uspešnost zaposlitvenih storitev razumeti širše kot zgolj uspešno namestitev posameznika na delovno mesto. Podpora mora zajemati celotno zaposlitveno pot, od priprave in iskanja ustreznega delovnega mesta do prilagoditve delovnega okolja, ohranjanja zaposlitve ter razvoja kariere.
»Digitalna orodja so še vedno večinoma osredotočena na dostop do storitev, iskanje zaposlitve, razvoj znanj in povezovanje kandidatov z delodajalci. Veliko manj je dokazov o njihovi uporabi za podporo ljudem pri delu, na primer pri razumnih prilagoditvah, ohranjanju zaposlitve in kariernem napredovanju,« je povedal Zulum Avila, predstavnik ILO za storitve na trgu dela. Prav to področje po njegovem predstavlja naslednji pomemben korak pri razvoju vključujočih digitalnih zaposlitvenih storitev.
Podpora mora slediti posamezniku
Izkušnje evropskih držav kažejo, da pri vključevanju invalidov ni enotnega modela. Finska na primer kot pomemben rezultat izpostavlja večjo samostojnost posameznika in približevanje običajnemu trgu dela, medtem ko Estonija poudarja razvoj znanj, prilagajanje delovnega mesta, zaposlitev in njeno ohranitev.
Pomembna je tudi individualizirana podpora. Ta ne pomeni nujno ločenih storitev za invalide, temveč lahko običajne zaposlitvene storitve dopolnjujejo specializirani strokovnjaki in prilagojena pomoč.
V Nemčiji imajo javne službe na voljo strokovnjake s področja poklicne psihologije in inženirstva, ki pomagajo pri prilagoditvah delovnega mesta. Na Švedskem pa poudarjajo, da invalidnost sama po sebi ne določa sposobnosti posameznika za opravljanje določenega dela. Svetovanje naj bi zato pomagalo prepoznati njegove kompetence, možnosti razvoja ter podporo, ki jo potrebuje.
Tak pristop premika pozornost od omejitev posameznika k njegovim sposobnostim in potencialu ter k pogojem, ki mu omogočajo uspešno delo.
Digitalizacija lahko prinese nove priložnosti
Digitalno gospodarstvo odpira nove možnosti zaposlovanja, digitalna orodja pa lahko izboljšajo tudi dostop do storitev, izobraževanja in zaposlitvenih priložnosti. ILO zato preučuje prakse po svetu, ki kažejo, kako bi lahko tehnologija podprla vključevanje invalidov skozi celotno zaposlitveno pot.
Primeri iz Evrope že kažejo možne smeri razvoja. V Grčiji preizkušajo umetno inteligenco za povezovanje kandidatov z delovnimi mesti na podlagi njihovih znanj in kompetenc. V Nemčiji so razvijali sisteme pomoči, ki vključujejo pametna očala in digitalna navodila za delo ter lahko olajšajo prilagajanje delovnega mesta in sodelovanje pri delu.
Pomembna pa je tudi druga stran digitalizacije. Če dostopnost ni vključena že v načrtovanje digitalnih rešitev, lahko tehnologija namesto odstranjevanja ustvari nove ovire. Zato so potrebne dostopne digitalne storitve, podporne tehnologije in rešitve, kot je avtomatsko podnaslavljanje.
Vključevanje zahteva sodelovanje delodajalcev
Za uspešno vključevanje invalidov niso odgovorne le javne službe za zaposlovanje. Pomembno vlogo imajo tudi delodajalci, organizacije invalidov, socialne in zdravstvene službe, izobraževalne ustanove ter drugi specializirani akterji.
Bruseljska javna služba za zaposlovanje Actiris na primer združuje sodelovanje z delodajalci, načrte za raznolikost, spodbude in podporo pri razumnih prilagoditvah. Francoski Handimatch pa povezuje iskalce zaposlitve z invalidnostmi in delodajalce, ki se zavzemajo za vključujoče zaposlovanje.
Izkušnje evropskih držav tako kažejo, da mora biti cilj zaposlitvenih storitev širši od samega posredovanja zaposlitve. Ključno je ustvariti pogoje, v katerih lahko posameznik delo tudi obdrži, razvija svoje kompetence in napreduje. Pri tem lahko digitalne tehnologije postanejo pomembno orodje za odstranjevanje ovir, če so že od začetka zasnovane vključujoče in dostopno.
