Zvezno sodišče v ZDA je razveljavilo pomemben del newyorških prizadevanj, da bi fosilna industrija sodelovala pri financiranju prilagajanja na podnebne spremembe, poroča ESG Today. Zakon, ki bi naftnim in drugim fosilnim družbam do leta 2050 naložil približno 75 milijard dolarjev prispevkov, je po presoji sodišča v nasprotju z zvezno zakonodajo.
Newyorški zakon Climate Change Superfund Act, ki ga je leta 2024 predlagala guvernerka Kathy Hochul, je predvideval približno tri milijarde dolarjev letnih prispevkov fosilnih podjetij. Denar bi država namenila naložbam v infrastrukturo, potrebno za prilagajanje posledicam podnebnih sprememb.
Zakon je temeljil na načelu, da bi morali največji povzročitelji zgodovinskih izpustov toplogrednih plinov prevzeti sorazmeren del stroškov, povezanih s podnebnimi posledicami. New York je pri tem izhajal iz podobnih programov, po katerih morajo onesnaževalci prispevati k sanaciji okoljske škode.
Spor pred zveznim sodiščem
Leta 2025 je skupina 22 ameriških zveznih držav pod vodstvom Zahodne Virginije vložila tožbo proti zakonu. Tožniki so trdili, da New York z zakonom posega na področje, ki ga ureja zvezna zakonodaja, predvsem ameriški zakon o čistem zraku (Clean Air Act).
Po njihovem mnenju posamezne zvezne države ne morejo podjetij kaznovati za emisije toplogrednih plinov, ki nastajajo tudi zunaj njihovih meja. Primeru se je pridružilo tudi ameriško pravosodno ministrstvo.
Ameriško okrožno sodišče je zdaj večinoma pritrdilo argumentom tožnikov. Sodnica Brenda Sannes je ocenila, da zakon presega pristojnosti zvezne države in posega na področje, kjer je zvezni interes prevladujoč. Po njeni presoji je zato zakon preprečen zaradi zveznega Clean Air Acta in ga ni mogoče izvajati.
Sodišče je hkrati odločilo, da bi bilo pobiranje nadomestil od tujih proizvajalcev fosilnih goriv v nasprotju z ameriško doktrino zunanjih zadev.
Odločitev predstavlja pomemben udarec prizadevanjem ameriških zveznih držav, da bi stroške podnebnih sprememb neposredno prenesle na podjetja, ki proizvajajo fosilna goriva. Hkrati pa odpira vprašanje, kako daleč lahko posamezne države posežejo na področje podnebne politike, ki je povezano z zveznimi pristojnostmi.
Zagovorniki zakona poudarjajo, da bodo morale države v prihodnjih desetletjih nameniti ogromna sredstva za zaščito infrastrukture pred posledicami segrevanja ozračja. Nasprotniki pa menijo, da bi takšni zakoni neupravičeno finančno obremenili proizvajalce nafte, plina in premoga.
