Cilj omejitve globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija, ki je veljal za ključno mejo pri preprečevanju najhujših posledic podnebnih sprememb, je po novem poročilu Programa ZN za okolje (UNEP) praktično nedosegljiv. Tudi v najbolj optimističnem scenariju naj bi se globalne temperature povzpele do približno 1,8 °C nad predindustrijsko ravnjo.
Poročilo Limiting Overshoot kljub temu poudarja, da mora 1,5 °C ostati dolgoročni globalni cilj. Kot najboljšo preostalo možnost izpostavlja scenarij »prekoračitve, vrha in upada«: temperature bi najprej presegle ciljno mejo, nato dosegle vrh in se do konca stoletja znižale nazaj proti 1,5 °C. Za to bi bilo treba doseči neto negativne emisije toplogrednih plinov.
Sedanji ukrepi niso dovolj
Novo poročilo prihaja deset let po sprejetju Pariškega sporazuma, s katerim se je 195 držav zavezalo, da bodo globalno segrevanje omejile precej pod 2 °C in si prizadevale za omejitev na 1,5 °C.
Čeprav je bil od takrat dosežen napredek, dosedanji ukrepi ne zadoščajo. Po ocenah UNEP bi ob izvajanju trenutnih politik globalno segrevanje do leta 2100 doseglo okoli 2,6 °C. Tudi ob uresničitvi vseh sedanjih nacionalnih podnebnih zavez in dolgoročnih ciljev neto ničelnih emisij bi se temperatura po najbolj optimističnih ocenah povzpela do približno 1,8 °C.
To pomeni, da preseganje meje 1,5 °C postaja vse verjetnejše. Ključno vprašanje zato ni več samo, kako preprečiti preseganje, ampak tudi kako majhno in kratkotrajno ga je mogoče ohraniti.
Vsaka desetinka stopinje povečuje tveganja
UNEP opozarja, da se tveganja povečujejo z vsako dodatno desetinko stopinje. Med pričakovanimi posledicami so pogostejši in intenzivnejši ekstremni vremenski pojavi, izguba ekosistemov ter ogroženost nizko ležečih obalnih območij in malih otoških držav.
Višje temperature bodo dodatno obremenjevale zdravje ljudi, prehransko in vodno varnost, mesta, infrastrukturo, naravo in gospodarstva. Z daljšim obdobjem višjih temperatur se povečuje tudi nevarnost sprožitve nepovratnih podnebnih prelomnic.
»Ni dobrih izidov, če ostanemo nad 1,5 °C,« je opozorila izvršna direktorica UNEP Inger Andersen. Po njenih besedah ekstremni vročinski valovi že kažejo, da bodo podnebni vplivi nastopili hitreje, bili močnejši in trajali dlje.
Tri faze poti po preseganju 1,5 °C
Poročilo predlaga tri ključne faze ukrepanja.
Prva je faza takojšnjega odziva, v kateri bi bilo treba močno zmanjšati emisije, tudi metana in drugih kratkoživih toplogrednih plinov, hkrati pa zaščititi najbolj ranljive skupnosti.
Sledi faza obvladovanja in zadrževanja, ko bi globalne temperature dosegle vrh. V tem obdobju bi bilo treba pospešiti razogljičenje in doseči vsaj neto ničelne emisije, ob hkratnem obvladovanju vse hujših posledic podnebnih sprememb.
Tretja je faza dolgoročne odpornosti, katere cilj bi bile trajne neto negativne emisije CO₂ in s tem postopno zniževanje globalne temperature.
Pri tem bo pomembno tudi odstranjevanje ogljikovega dioksida iz ozračja. UNEP opozarja, da imajo tehnologije odstranjevanja CO₂ številne omejitve, med drugim vprašanja glede njihovega obsega, trajnosti shranjevanja, razpoložljivosti geoloških skladišč ter možnih vplivov na biotsko raznovrstnost in prehransko varnost.
»Zdaj je čas, da podnebne ukrepe še okrepimo. Lahko – in moramo – stopiti na pravo pot,« je poudarila Andersen. Ključno je po njenem mnenju zmanjšati emisije, okrepiti odpornost in prilagajanje ter zagotoviti, da bo preseganje 1,5 °C čim manjše in čim krajše.
