Nova evropska uredba o embalaži prinaša pomembne spremembe za podjetja. Od leta 2030 bodo veljale strožje zahteve glede reciklabilnosti embalaže, nemška agencija za embalažni register pa je zdaj objavila posodobljeno metodologijo, s katero lahko podjetja preverijo, kako dobro je njihovo embalažo mogoče dejansko reciklirati.
Kako reciklabilna je embalaža, ni več mogoče presojati zgolj na podlagi tega, iz katerega materiala je izdelana. Pomembno je tudi, koliko materiala je mogoče v dejanskem procesu sortiranja in recikliranja pridobiti nazaj kot uporaben sekundarni material.
Prav to želi bolj natančno izmeriti novi »minimalni standard«, ki sta ga konec avgusta objavila nemška Centralna agencija za embalažni register (ZSVR) in nemška agencija za okolje (UBA). Posodobljena različica za leto 2026 podjetjem omogoča standardiziran izračun reciklabilnosti posamezne embalaže.
Ni dovolj, da je material reciklabilen
Pri ocenjevanju embalaže se pogosto pojavlja preprosta predstava, da je embalaža reciklabilna, če je izdelana na primer iz papirja, kartona, stekla ali določene vrste plastike. Toda v praksi je vprašanje precej bolj zapleteno.
Embalaža je lahko sestavljena iz več različnih materialov, ima lahko posebne premaze, zaščitne plasti ali druge elemente, ki vplivajo na to, ali je mogoče posamezne materiale v procesu sortiranja in recikliranja ločiti.
Novi nemški standard zato ne ocenjuje zgolj teoretične možnosti recikliranja. Izračuna, kolikšen delež embalaže po teži je mogoče po odbitju izgub, povezanih z njeno zasnovo, dejansko pridobiti kot uporaben material. Rezultat je izražen v odstotkih.
Če določena zasnova embalaže preprečuje ločevanje materialov ali bistveno omejuje nadaljnjo uporabo recikliranega materiala, je lahko njena ocenjena reciklabilnost tudi ničodstotna.
»Sortirne in reciklažne naprave lahko predelajo le tisto, kar embalaža omogoči ločiti,« je ob objavi standarda poudarila Gunda Rachut, predsednica ZSVR. Po njenem lahko podjetja z uporabo standarda že danes preverijo, kako blizu so prihodnjim evropskim zahtevam.
Kaj mora podjetje vedeti o svoji embalaži?
Za izračun po novem standardu niso potrebne zapletene analize. Podjetje mora poznati predvsem materiale, iz katerih je embalaža izdelana, njene konstrukcijske značilnosti ter težo posameznih komponent.
Posebna pozornost je namenjena kombinacijam različnih materialov in zaščitnim oziroma pregradnim slojem. Standard določa, katere oblikovne značilnosti lahko vplivajo na možnost učinkovitega recikliranja.
Pomembno je tudi, da so materiali ocenjeni po enaki metodologiji. Sistem ne predvideva pavšalnih bonusov ali odbitkov za posamezne materiale oziroma vrste embalaže, temveč temelji na deležu materiala, ki ga je mogoče dejansko pridobiti v procesu recikliranja.
Metodologija ostaja enaka kot v prejšnji različici standarda, nova izdaja pa podrobneje opredeljuje posamezne oblikovne značilnosti embalaže. Nekatere so na novo dodane, pri drugih so razlike natančneje določene, določene značilnosti pa so združene tam, kjer vodijo do enakega rezultata.
V ozadju je nova evropska ureditev
Posodobitev prihaja v pomembnem trenutku. Evropska uredba o embalaži in embalažnih odpadkih (PPWR) se je v Evropski uniji začela uporabljati 12. avgusta 2026. Njen cilj je med drugim zmanjšati količino embalažnih odpadkov, povečati uporabo recikliranih materialov in izboljšati reciklabilnost embalaže.
Večina ključnih ukrepov bo začela veljati od leta 2030. Med njimi je tudi zahteva, da bo morala biti embalaža zasnovana tako, da jo bo mogoče reciklirati. Evropska komisija navaja, da je cilj, da bo vsa embalaža na trgu EU do leta 2030 reciklabilna.
Pri tem bodo pomembna tudi podrobnejša evropska pravila, ki bodo določila način ocenjevanja reciklabilnosti posameznih vrst embalaže. Nemški minimum standard je zato predvsem praktično orodje, s katerim lahko podjetja že zdaj preverjajo svojo pripravljenost na prihajajoče zahteve.
Podjetja dobivajo čas za prilagoditve
Za proizvajalce embalaže in podjetja, ki svoje izdelke dajejo na evropski trg, to pomeni, da bo treba pri oblikovanju embalaže vse bolj razmišljati tudi o njenem koncu življenjske dobe.
Ni torej več pomembno samo, ali je mogoče embalažo po uporabi odložiti v ustrezen zabojnik, ampak kaj se z njo zgodi v celotnem procesu, od sortiranja do predelave, in koliko uporabnega materiala je mogoče na koncu dejansko pridobiti.
Prav zato je lahko nova nemška metodologija za podjetja zanimiva tudi zunaj Nemčije. Če izračun pokaže, da embalaža ne dosega prihodnjih zahtev, imajo podjetja še čas za spremembo njene zasnove, materialov ali kombinacij posameznih komponent.
Evropska komisija pri tem poudarja, da PPWR prinaša harmoniziran okvir za embalažo v celotni EU, kar naj bi zmanjšalo razdrobljenost nacionalnih pravil in podjetjem olajšalo čezmejno poslovanje.
Za embalažno industrijo se tako obdobje »zelene« embalaže, ki jo je mogoče oglaševati kot reciklabilno, končuje. V ospredje prihaja bolj merljiv kriterij: koliko materiala iz embalaže je mogoče v resnici vrniti v proizvodni krog.
