Coca-Cola Europacific Partners Deutschland, Vetropack in Myneral Labs preizkušajo sistem, ki vsaki povratni steklenici dodeli unikatno digitalno identiteto. Cilj je prvič omogočiti popolno digitalno sledljivost posamezne steklenice skozi njeno celotno življenjsko dobo, poroča Packaging Europe.
Pilotni projekt trenutno poteka na dveh proizvodnih lokacijah v Nemčiji in zajema 0,75-litrske povratne steklenice znamk ViO in Apollinaris.
Vsaka steklenica med proizvodnjo dobi vtisnjeno kodo Data Matrix, njen serijski številki pa sledijo kamere z umetno inteligenco. Sistem beleži, kaj se s steklenico dogaja skozi posamezne cikle uporabe – kolikokrat je bila napolnjena ter kdaj in zakaj je bila izločena iz obtoka.
Vetropack kodo neposredno vgravira v steklo, Myneral Labs pa zagotavlja tehnologijo kamer z umetno inteligenco in programsko opremo za analizo podatkov. Coca-Cola Europacific Partners Deutschland vodi projekt in njegovo vključevanje v proizvodne procese.
Od embalaže do podatkovnega vira
Projekt je pomemben predvsem zato, ker povratna steklenica ni več obravnavana zgolj kot fizična embalaža, temveč kot digitalno sledljiv proizvod.
Podatki lahko pomagajo podjetju ugotoviti, kako dolgo posamezne steklenice ostajajo v obtoku, kje nastajajo izgube in kdaj jih je smiselno izločiti. S tem lahko podjetja natančneje upravljajo zaloge, zmanjšujejo izgube in optimizirajo uporabo materialov ter energije.
Projekt je leta 2026 prejel tudi nemško nagrado za embalažo v kategoriji digitalizacije.
Primer Coca-Cole in Vetropacka kaže širši trend: podjetja skušajo fizično embalažo povezati z digitalnimi podatki, da bi bolje nadzorovala njeno pot skozi vrednostno verigo.
Podobne projekte razvijajo tudi pri drugih vrstah embalaže. Kraft Heinz in Polytag uporabljata nevidne UV-oznake za spremljanje poti plastične embalaže skozi sisteme recikliranja. Aldi in Arla pa s podobno tehnologijo spremljata mlečne plastenke skozi proces recikliranja.
Razlika je pomembna: pri povratnih steklenicah je mogoče spremljati ponavljajoče se cikle istega fizičnega izdelka, ne le njegovega končnega recikliranja.
Digitalno sledenje samo po sebi ne naredi embalaže bolj trajnostne. Omogoča pa nekaj, kar je za krožno gospodarstvo ključno: merljivost.
Če podjetje ve, kolikokrat se posamezna steklenica uporablja, kako hitro izginja iz obtoka in kateri vzorci povzročajo izgube, lahko na podlagi podatkov izboljšuje sistem. Trajnost tako postaja manj vprašanje ocen in več vprašanje konkretnih podatkov.
Bistvo projekta je zato preprosto: povratna steklenica dobi digitalni spomin. Podjetje pa prvič lahko spremlja njeno celotno pot – od proizvodnje do posameznih ciklov uporabe in konca življenjske dobe.
