Novi evropski sveženj Omnibus malim in srednje velikim podjetjem prinaša pomembno omejitev glede zahtev po ESG-podatkih. Veliki poslovni partnerji od podjetij z do 1.000 zaposlenimi praviloma ne bodo smeli zahtevati več podatkov, kot jih predvideva prostovoljni evropski standard VSME.
Na papirju gre za pomembno zaščito. V praksi pa se postavlja bolj neprijetno vprašanje: kdo bo največjemu kupcu dejansko rekel »ne«, opozarja Haufe.
Pravica, ki je podjetja morda ne bodo uporabila
Tako imenovani Value Chain Cap oziroma omejitev zahtev v vrednostni verigi določa mejo, koliko ESG-podatkov lahko od manjšega podjetja zahteva velik naročnik, ki je zavezan poročanju po CSRD.
To pomeni, da ima podjetje tudi pravico zavrniti zahteve, ki presegajo predvideni okvir VSME.
Toda pravna možnost še ne pomeni, da je takšna poteza poslovno izvedljiva. Če manjše podjetje na primer pomemben delež prihodkov ustvari z enim velikim naročnikom, bo težko preprosto zavrnilo njegov vprašalnik.
Prava vrednost omejitve je zato drugje: določa, kaj je razumno zahtevati. Podjetju daje referenčno točko za pogajanja in možnost, da namesto neskončnega izpolnjevanja vprašalnikov ponudi standardiziran nabor podatkov.
Banka lahko zahteva več
Pomembna omejitev je, da Value Chain Cap ne velja za vse, ki od podjetja zahtevajo ESG-podatke.
Veliki naročnik je omejen z okvirom, banka ali zavarovalnica pa lahko podatke zahteva tudi zaradi lastnih regulatornih obveznosti, zlasti zaradi upravljanja podnebnih in drugih ESG-tveganj.
Tako lahko isto podjetje hkrati prejme:
- obsežen vprašalnik največjega kupca, pri katerem lahko uporabi Value Chain Cap;
- zahtevo banke po podatkih o emisijah za potrebe kreditnega tveganja, pri kateri omejitev ne velja;
- dodatne zahteve zavarovalnice ali pri sodelovanju na javnem razpisu.
Zato strategija »vse bomo zavrnili« ni rešitev.
En podatkovni niz za vse
Bolj učinkovita strategija je vzpostavitev enotnega, preverjenega ESG-podatkovnega niza, ki ga lahko podjetje uporablja za različne deležnike.
Pri tem je VSME ključna referenca. Evropska komisija priporoča, da podjetja, zavezana CSRD, in finančne institucije svoje zahteve po podatkih uskladijo prav s tem standardom.
Namesto da podjetje na vsak nov vprašalnik odgovarja posebej, lahko uporabi enoten pristop: »Tukaj so naši ESG-podatki v skladu z evropskim standardom VSME. Ta nabor pokriva relevantne podatke za vašo zahtevo.«
Tako podjetje ne nastopa obrambno, temveč postavi standardiziran okvir za komunikacijo.
Kako vzpostaviti sistem
Najprej je smiselno pregledati vse ESG-zahteve, ki jih je podjetje prejelo v zadnjem letu. Treba je ugotoviti, kdo jih pošilja, katere podatke zahteva in katere zahteve se ponavljajo.
Nato podjetje določi, kateri del VSME potrebuje. Osnovni modul zajema ključne podatke, kot so energija, emisije in zaposleni, obsežnejši modul pa zagotavlja več podrobnosti, ki jih lahko potrebujejo banke in vlagatelji.
Sledi vzpostavitev enotne podatkovne baze z jasno določenimi viri podatkov in odgovornostmi. Cilj je en vir podatkov namesto številnih različic Excelovih preglednic.
Pomemben je tudi standardiziran proces odgovarjanja. Podjetje mora določiti, kdo upravlja ESG-podatke, kdo potrjuje odgovore in kako se standardni podatkovni paket posreduje naročnikom, bankam in drugim deležnikom.
Nazadnje je smiselno podatke uporabljati tudi proaktivno. Podjetje jih lahko predstavi ključnim kupcem, banki in zavarovalnici, še preden prispe naslednji vprašalnik.
Od administrativnega bremena do poslovne prednosti
Najpomembnejši učinek takšnega pristopa je, da ESG-podatki niso več zgolj strošek skladnosti.
Pregledni in zanesljivi podatki lahko podjetju pomagajo pri financiranju, odnosih z bankami, sodelovanju s ključnimi kupci in prijavah na razpise. Pri določenih oblikah financiranja lahko kakovostni ESG-podatki podprejo tudi dostop do trajnostno vezanih posojil, pri katerih so pogoji financiranja povezani z doseganjem trajnostnih ciljev.
Tudi veliki kupci vse pogosteje potrebujejo zanesljive podatke svojih dobaviteljev. Podjetje, ki jih lahko hitro in strukturirano zagotovi, ima zato lahko prednost pred konkurenti.
Value Chain Cap tako ni ščit pred ESG-zahtevami, temveč pogajalsko orodje. Zakon določa mejo, koliko lahko od podjetja zahtevajo njegovi poslovni partnerji. Konkurenčna prednost pa nastane šele takrat, ko podjetje svoje ESG-podatke organizira tako, da jih lahko učinkovito uporablja za kupce, banke, zavarovalnice in druge deležnike.
