Prizadevanja za sklenitev prve pravno zavezujoče globalne pogodbe o onesnaževanju s plastiko se nadaljujejo, vendar ostaja med državami temeljno nesoglasje: ali naj pogodba poseže tudi v obseg proizvodnje plastike ali naj se osredotoči predvsem na oblikovanje izdelkov, ponovno uporabo, recikliranje in ravnanje z odpadki.
Predsednik Medvladnega pogajalskega odbora ZN (INC) Julio Cordano je 8. avgusta objavil nov pogajalski dokument, imenovan Aid to Negotiations. Gre za neuradno referenčno besedilo, ki poskuša opredeliti področja, kjer bi bilo mogoče doseči kompromis, ne pa za dogovorjeni osnutek pogodbe.
Pogajanja so zastala avgusta 2025 v Ženevi, kjer države po desetih dneh niso dosegle soglasja. Med najtežjimi vprašanji je prav odnos do proizvodnje plastike.
Proizvodnja ostaja glavna ločnica
Del držav meni, da učinkovite pogodbe ni mogoče doseči brez ukrepov na začetku življenjskega cikla plastike – predvsem omejevanja proizvodnje primarnih plastičnih polimerov ter nadzora nad nevarnimi kemikalijami. Druge države dajejo prednost ukrepom na področju oblikovanja izdelkov, recikliranja, ponovne uporabe in ravnanja z odpadki.
Najnovejši dokument sicer priznava problem netrajnostne ravni proizvodnje in potrošnje plastike, vendar ne uvaja globalne zgornje meje proizvodnje niti mehanizma za njeno zmanjševanje.
Po neuspešnih pogajanjih v Ženevi je bilo več kot sto držav naklonjenih ukrepom, ki bi posegli tudi v proizvodnjo, medtem ko so ZDA, Indija, Rusija in nekatere zalivske države takšnim globalnim omejitvam nasprotovale.
Posebej pomembno je stališče ZDA. Washington je leta 2024 podprl načelo zmanjšanja svetovne proizvodnje plastike, vendar se je pod Trumpovo administracijo odmaknil od obveznih globalnih ciljev. Za države, katerih gospodarstva so tesno povezana z nafto, plinom in petrokemično industrijo, je vprašanje proizvodnje tudi pomembno gospodarsko in industrijsko vprašanje.
Kitajska kot pomemben dejavnik
Pomembno vlogo bi lahko imela Kitajska, piše SDG News. Peking sicer ni podprl zavezujočih omejitev proizvodnje, vendar zagovarja pristop, ki plastiko obravnava skozi celoten življenjski cikel.
Ker je Kitajska med največjimi proizvajalci in porabniki plastike na svetu, bi morebiten premik njenega stališča lahko pomembno vplival na razmerje med državami, ki želijo strožji sporazum, in tistimi, ki zagovarjajo več nacionalne pristojnosti.
V ospredju tudi kemikalije in zdravje
Spori niso omejeni na proizvodnjo. Še vedno ni soglasja o pravilih za kemikalije, ki se uporabljajo pri izdelavi plastike, ter o njihovih vplivih na zdravje ljudi.
Zagovorniki ambicioznejše pogodbe želijo globalne omejitve za nevarne kemikalije in nekatere problematične plastične izdelke. Druge države dajejo prednost nacionalnim ukrepom ter recikliranju, ponovni uporabi in učinkovitejšemu ravnanju z odpadki.
Brez financiranja bo izvedba težka
Pomemben del pogajanj je tudi vprašanje financiranja. Države v razvoju opozarjajo, da novih obveznosti ne bodo mogle učinkovito izvajati brez finančne pomoči, prenosa tehnologije in krepitve zmogljivosti.
To vprašanje bo vse pomembnejše, saj projekcije OECD kažejo, da bi se lahko ob sedanjih politikah svetovna poraba plastike in količina plastičnih odpadkov do leta 2060 skoraj potrojili, medtem ko bi se uhajanje plastike v okolje lahko podvojilo.
Pogodba že zamuja
Proces priprave pogodbe se je začel leta 2022, ko je Skupščina ZN za okolje sprejela resolucijo o pripravi pravno zavezujočega mednarodnega instrumenta za obravnavo onesnaževanja s plastiko skozi celoten življenjski cikel.
Prvotni cilj je bil sporazum zaključiti do konca leta 2024. Pogajanja v Busanu decembra 2024 in nato v Ženevi avgusta 2025 pa niso prinesla končnega dogovora.
Nadaljnja pogajanja bodo tako zahtevala kompromis med zelo različnimi gospodarskimi interesi, pri čemer ostaja odprto tudi vprašanje, ali bo mogoče ohraniti odločanje na podlagi soglasja vseh držav.
Kaj to pomeni za podjetja?
Za kemično, embalažno, potrošniško in trgovsko industrijo ter sektor ravnanja z odpadki bi lahko imela pogodba pomembne posledice.
Najprej bi lahko prišli strožji standardi za oblikovanje in označevanje izdelkov, recikliranje, ponovno uporabo ter uporabo recikliranih materialov, saj je o teh ukrepih lažje doseči kompromis kot o omejitvah proizvodnje.
Pravila glede kemikalij bi lahko vplivala na celotne dobavne verige, razširjena odgovornost proizvajalcev pa bi lahko povečala delež stroškov zbiranja, recikliranja in odstranjevanja odpadkov, ki bi ga nosila podjetja.
Hkrati bi se lahko povečale naložbe v reciklažno infrastrukturo, ponovno uporabo, alternativne materiale in tehnologije za sledljivost.
Za multinacionalna podjetja pa ostaja tveganje regulativne razdrobljenosti. Če bo izvajanje pogodbe večinoma prepuščeno posameznim državam, bi podjetja namesto enotnih globalnih pravil lahko dobila skupek različnih nacionalnih zahtev.
Ključno vprašanje: kako daleč bo segla pogodba?
Naslednja faza se bo začela septembra z neformalnimi pogovori vodij delegacij, nato pa naj bi sledila srečanja v Bangkoku. Formalna pogajanja INC naj bi se nadaljevala leta 2027.
Nova različica dokumenta je globalno pogodbo o plastiki znova postavila na diplomatsko mizo. Vendar njena najtežja vprašanja ostajajo nerešena.
Končni sporazum bo pokazal, ali bodo države odgovornost za plastično krizo iskale predvsem pri proizvajalcih in obsegu proizvodnje ali predvsem pri izdelkih, potrošnji, recikliranju in ravnanju z odpadki.
Od tega bo odvisno tudi, kdo bo nosil največji del stroškov prehoda v bolj krožno gospodarstvo – države, proizvajalci ali potrošniki.
