Perspektiva socialnega podjetništva
| Avtorica: mag. Vanesa Čanji |
Socialno podjetništvo ni več le odgovor na vprašanje vključevanja ranljivih skupin. Postaja razvojni model, ki odpira eno ključnih vprašanj prihodnosti: kaj v gospodarstvu sploh razumemo kot vrednost. V času, ko podjetja merijo ESG vplive, iščejo odpornejše dobavne verige in prehajajo v krožne modele, socialna podjetja že danes povezujejo tisto, kar bo moralo postati del širše ekonomije – odgovorno uporabo virov, lokalna delovna mesta, vključevanje ljudi in merljive družbene učinke. O tem, zakaj cena ne sme biti edino merilo uspeha, zakaj moramo začeti vrednotiti preprečene družbene in okoljske stroške ter kako lahko socialno podjetništvo postane razvojni laboratorij gospodarstva prihodnosti, smo se pogovarjali z dr. Marinko Vovk, ustanoviteljico mreže Centrov ponovne uporabe v Sloveniji in pionirko socialnega podjetništva ter krožnega gospodarstva.
Že vrsto let razvijate področje socialnega podjetništva in zagovarjate drugačen pogled na ustvarjanje vrednosti. Kako se je razumevanje socialnega podjetništva spremenilo – od začetnih predstav o zaposlovanju ranljivih skupin do širšega socio-ekonomskega modela razvoja?
Socialno podjetništvo se je v Sloveniji sprva pogosto razumelo predvsem kot instrument zaposlovanja ranljivih skupin. To je pomemben del njegovega poslanstva, vendar ne zajame celotne širine tega modela. Danes ga razumemo kot razvojni socio-ekonomski model, ki hkrati ustvarja delovna mesta, rešuje okoljske izzive, krepi lokalne skupnosti in vrača vrednost tja, kjer je klasična ekonomija pogosto ne prepozna. V Centru ponovne uporabe smo že zelo zgodaj dokazovali, da socialno podjetje ni zgolj socialni korektiv, ampak gospodarski subjekt, ki proizvaja merljive družbene, okoljske in ekonomske učinke. Gre za premik od vprašanja, komu pomagamo, k vprašanju, kakšno gospodarstvo želimo razvijati.
Razumevanje socialnega podjetništva se je v zadnjih letih pomembno razvilo. Danes se vse bolj kaže, da socialno podjetništvo ni samo socialni ukrep, temveč širši socio-ekonomski razvojni model. To pomeni, da socialna podjetja ne ustvarjajo samo delovnih mest, ampak hkrati rešujejo konkretne družbene, okoljske in lokalne izzive. V primeru Centra ponovne uporabe to pomeni, da z enim modelom povezujemo zaposlovanje težje zaposljivih oseb, zmanjševanje odpadkov, ponovno uporabo virov, razvoj lokalnih storitev in spremembo potrošniških navad. Zato socialnega podjetništva ne smemo več razumeti kot dopolnilo klasičnemu gospodarstvu, ampak kot pomemben del prihodnjega razvoja. Gre za model, ki dokazuje, da se gospodarska dejavnost lahko izvaja tako, da ustvarja ekonomsko vrednost, hkrati pa meri in ustvarja tudi družbene in okoljske učinke.
Socialno podjetništvo pogosto razumemo predvsem skozi njegov socialni vidik. Vi poudarjate socio-ekonomski model. Kaj pomeni ta premik – da socialno podjetje ni samo dobra zgodba, ampak drugačen gospodarski model?
Socialno podjetje ne sme biti razumljeno samo kot dobra zgodba ali projekt solidarnosti. Gre za gospodarski model, ki deluje na trgu, vendar uspeha ne meri izključno skozi dobiček, temveč tudi skozi ustvarjena delovna mesta, vključevanje ljudi, zmanjšanje odpadkov, lokalno dodano vrednost in vpliv na skupnost. Socio-ekonomski model pomeni, da ekonomija ponovno dobi širši namen. Vrednost ni samo finančni rezultat, ampak tudi to, koliko družbenih stroškov preprečimo, koliko virov ohranimo in koliko ljudi vključimo v smiselno delo.
Razvili ste model spremljanja učinkov socialnega podjetništva s konkretnimi kazalniki. Zakaj je pomembno, da tudi družbene učinke začnemo meriti? Ali obstaja nevarnost, da tisto, česar ne znamo izmeriti, v ekonomskih odločitvah preprosto nima vrednosti?
Družbene učinke moramo meriti zato, ker brez merjenja ostajajo nevidni v sistemih odločanja, financiranja in javnih politik. Če ne znamo pokazati, koliko vrednosti ustvarimo z vključevanjem ranljivih skupin, zmanjševanjem odpadkov ali ohranjanjem virov, se ti učinki pogosto ne upoštevajo pri ekonomskih odločitvah.
Nevarnost je prav v tem, da sistem priznava predvsem tisto, kar je izraženo v denarju. Zato je naslednji razvojni korak, da družbene učinke ne samo merimo, ampak jih tudi finančno ovrednotimo in vključimo v javna naročila, davčne politike, podporne sheme in ESG poročanje.
Kateri kazalniki po vašem najbolje pokažejo resnično vrednost socialnega podjetja? Kateri kazalniki najbolj manjkajo v današnjih ekonomskih ocenah?
Resnično vrednost socialnega podjetja pokaže kombinacija kazalnikov. Pomembni so število ustvarjenih in ohranjenih delovnih mest, vključevanje ranljivih skupin, količina izdelkov, pripravljenih za ponovno uporabo, zmanjšanje odpadkov, prihranki emisij, lokalna dodana vrednost, število usposobljenih oseb in vpliv na kakovost življenja v skupnosti.
V današnjih ekonomskih ocenah najbolj manjkajo kazalniki preprečenih stroškov. Premalo se upošteva, koliko socialno podjetje prihrani javnim sistemom, na primer pri socialnih transferjih, brezposelnosti, ravnanju z odpadki, zdravstvenih in socialnih posledicah izključenosti ter izgubi človeškega potenciala.
V ESG poročanju podjetja vedno bolj spremljajo okoljske, družbene in upravljavske vplive. Ali vidite povezavo med ESG standardi in vašim socio-ekonomskim modelom? Ali lahko socialna podjetja postanejo zgled, kako družbene učinke vključiti v poslovno odločanje?
Med ESG pristopom in socio-ekonomskim modelom socialnega podjetništva je zelo močna povezava. Socialna podjetja že v svojem osnovnem delovanju izvajamo to, kar večja podjetja danes šele uvajajo v okviru ESG: skrb za okolje, vključevanje ljudi, odgovorno upravljanje in lokalno odgovornost. Socialna podjetja so lahko zgled, ker družbeni učinek pri nas ni dodatek k poslovnemu modelu, ampak njegovo jedro. Zato bi morala postati pomemben partner večjih podjetij pri razvoju ESG dobaviteljskih verig, trajnostnih storitev, ponovne uporabe, popravil in vključujočega zaposlovanja.
Krožno gospodarstvo pogosto razumemo predvsem tehnološko – recikliranje, materiali, učinkovita raba virov. Vi opozarjate tudi na socialno dimenzijo krožnosti. Kaj pomeni socialno vključujoče krožno gospodarstvo?
Krožno gospodarstvo ni samo vprašanje materialov, tehnologije in recikliranja. Če krožni prehod ne vključuje ljudi, novih delovnih mest in lokalnih skupnosti, potem je to samo tehnična optimizacija obstoječega sistema, ne pa resnična transformacija. Socialno vključujoče krožno gospodarstvo pomeni, da se znotraj ponovne uporabe, popravil, obnove, sortiranja, predelave in lokalnih storitev ustvarjajo delovna mesta za ljudi, ki jih klasični trg dela pogosto izključuje. V Centru ponovne uporabe dokazujemo, da lahko predmetom podaljšamo življenje, ljudem pa odpremo nove priložnosti.
Centri ponovne uporabe so eden najbolj prepoznavnih primerov povezovanja krožnega gospodarstva in socialnega podjetništva. Kaj nam njihova praksa pove o vrednosti stvari, dela in lokalnih skupnosti? Ali smo kot družba še vedno preveč usmerjeni v logiko novo je boljše?
Centri ponovne uporabe kažejo, da stvari nimajo samo tržne cene, ampak tudi uporabno, okoljsko, kulturno in socialno vrednost. Predmet, ki bi postal odpadek, lahko z znanjem, delom in oblikovanjem ponovno postane uporaben izdelek, hkrati pa ustvarja delo in zmanjšuje obremenitve okolja. Praksa centrov ponovne uporabe zato govori tudi o novi vrednosti dela. Delo ni samo strošek, ampak nosilec preobrazbe: iz odpadka nastane vir, iz izključenosti nastane priložnost, iz lokalne potrebe pa nova storitev. V tem smislu centri ponovne uporabe povezujejo krožno gospodarstvo in socialno podjetništvo na zelo konkreten način, saj hkrati zmanjšujejo količine odpadkov, podaljšujejo življenjsko dobo izdelkov, razvijajo lokalne storitve in ustvarjajo vključujoča delovna mesta.
Kot družba smo še vedno preveč usmerjeni v logiko, da je novo boljše. Ta logika pa pogosto spregleda skrite stroške novega izdelka: porabo surovin, energije, transporta, nastajanje odpadkov in izgubo lokalnega dela. Centri ponovne uporabe dokazujejo drugačno logiko: da je lahko popravljeno, obnovljeno, ponovno uporabljeno in lokalno ustvarjeno ne samo okoljsko bolj odgovorno, ampak tudi družbeno in ekonomsko bolj smiselno.
Evropska politika vedno bolj poudarja odpornost, lokalne vrednostne verige in učinkovito uporabo virov. Ali socialna podjetja lahko postanejo pomembnejši del lokalnih gospodarstev?
Da, socialna podjetja lahko postanejo zelo pomemben del lokalnih gospodarstev, ker delujejo tam, kjer se potrebe dejansko pojavijo: v lokalni skupnosti, pri ljudeh, virih, odpadkih, storitvah in zaposlitvenih izzivih. Njihova prednost je, da povezujejo gospodarsko dejavnost s konkretnimi lokalnimi problemi. Za to pa potrebujemo sistemsko vključevanje socialnih podjetij v lokalne razvojne strategije, javna naročila, zelene storitve, komunalne sisteme, izobraževanje in podporne sheme. Socialna podjetja ne smejo biti obravnavana kot obrobni izvajalci, temveč kot razvojna infrastruktura lokalne odpornosti.
Pred kratkim je na Bledu potekala strokovna konferenca na temo socialnega podjetništva. Katera ključna sporočila so se izoblikovala? Kje je danes največji razkorak med potencialom socialnega podjetništva in realnostjo?
Ključno sporočilo je, da socialno podjetništvo ni več nišna tema, ampak pomemben del razprav o prihodnosti gospodarstva, vključevanju, trajnosti in družbenih učinkih. Vse več se govori o merjenju učinkov, odgovornem gospodarstvu in povezovanju socialnega podjetništva z zelenim in digitalnim prehodom. Največji razkorak pa ostaja med priznavanjem potenciala in dejanskimi sistemskimi ukrepi. Veliko govorimo o družbenih učinkih, vendar jih še vedno ne znamo dovolj vključiti v financiranje, davčno politiko, javna naročila in realne ekonomske prednosti za tiste, ki jih dokazano ustvarjajo.
Kako ocenjujete razvoj socialnega podjetništva v Sloveniji? Imamo veliko znanja in posameznih dobrih praks, vendar ali imamo tudi sistem, ki omogoča rast?
V Sloveniji imamo veliko znanja, močne posamezne prakse in ljudi, ki so socialno podjetništvo razvijali z veliko vztrajnosti. Vendar pa še nimamo dovolj stabilnega sistema, ki bi socialnim podjetjem omogočal rast, profesionalizacijo, investicije in enakovreden položaj na trgu. Razvoj je pogosto odvisen od projektov, osebne angažiranosti in sposobnosti preživetja v neugodnih pogojih. Če želimo resen razvoj sektorja, potrebujemo dolgoročne finančne instrumente, davčne spodbude, vključevanje v javna naročila, merjenje učinkov in jasen status socialnega podjetja kot nosilca družbene inovacije.
Kaj so danes največje ovire slovenskih socialnih podjetij? Ali so to dostop do financiranja, javna naročila, razumevanje trga, profesionalizacija upravljanja, prepoznavnost …?
Največje ovire slovenskih socialnih podjetij so sistemske narave. Gre za omejen dostop do stabilnega financiranja, premalo razvojno naravnana javna naročila, neustrezno davčno obravnavo, slabo prepoznavanje družbenih učinkov ter pogosto nerazumevanje, da socialno podjetje deluje na trgu, vendar hkrati ustvarja tudi merljivo družbeno, okoljsko in zaposlitveno vrednost. Posebej problematično je, da sistem te dodane vrednosti še vedno ne priznava v finančnem smislu. Socialna podjetja ustvarjamo učinke, ki razbremenjujejo javne sisteme, zmanjšujejo odpadke, vključujejo ranljive skupine in krepijo lokalno skupnost, vendar se ti učinki pri financiranju, davčnih ukrepih in javnih naročilih praviloma ne upoštevajo.
Velika ovira je tudi odnos nekaterih občin, javnih institucij in javnih podjetij, ki bi morala biti naravni partnerji socialnih podjetij, pa jih v praksi pogosto ne vključujejo v sodelovanje ali jih celo izključujejo iz razvojnih priložnosti. To je posebej škodljivo, kadar gre za institucije in podjetja, ki delujejo z javnimi sredstvi in bi morala s svojim ravnanjem podpirati vključujoče, lokalno in družbeno odgovorno gospodarstvo.
Javna naročila imajo lahko veliko moč pri razvoju odgovornejšega gospodarstva. Ali Slovenija dovolj uporablja možnost vključevanja socialnih in krožnih kriterijev? Kaj bi morali spremeniti, da cena ne bi bila glavno merilo vrednosti?
Javna naročila imajo izjemno razvojno moč, vendar Slovenija tega potenciala še ne uporablja dovolj. Socialni in krožni kriteriji so v zakonodaji mogoči, vendar se v praksi še vedno prepogosto uporablja logika najnižje cene, ne pa logika največje skupne vrednosti za družbo, okolje in lokalno skupnost. Če želimo, da cena ne bo glavno merilo vrednosti, moramo v javna naročila sistematično vključevati merila, kot so ponovna uporaba, popravilo, lokalna izvedba, vključevanje ranljivih skupin, zmanjšanje odpadkov, ogljični prihranki, sledljivost materialov in ustvarjeni družbeni učinki. Takšna merila morajo biti oblikovana tako, da dejansko omogočajo sodelovanje socialnih podjetij, ne pa da jih zgolj formalno omenjajo.
V praksi se namreč dogaja tudi nasprotno: javni naročnik pošlje povpraševanje za izdelke iz ponovne uporabe, hkrati pa zahteva na primer 500 popolnoma enakih kosov, iz enakega blaga in vnaprej določene kakovosti materiala. Pri ponovni uporabi je jasno, da takšna zahteva ni skladna z naravo sekundarnih materialov, kjer je vrednost prav v uporabi razpoložljivih virov, manjših serijah, prilagodljivosti in kreativni predelavi.
Zato bi morali javni naročniki znati naročati drugače: ne samo izdelka, ampak učinek. Pri izdelkih iz ponovne uporabe bi morala biti merila prilagojena materialni realnosti ponovne uporabe, torej dopuščati različnost materialov, omejene serije, oblikovalske rešitve, lokalno izvedbo in dokazljive učinke. Šele takrat javno naročanje postane orodje za razvoj odgovornejšega gospodarstva, ne pa mehanizem, ki pod krinko postopkov ohranja stare vzorce izbire najcenejših ali vnaprej favoriziranih ponudnikov.
Kako vidite sodelovanje med klasičnimi podjetji in socialnimi podjetji? Ali bi lahko socialna podjetja postala pomembnejši del ESG dobaviteljskih verig večjih podjetij?
Sodelovanje med klasičnimi in socialnimi podjetji je eno ključnih razvojnih področij. Velika podjetja potrebujejo verodostojne ESG rešitve, socialna podjetja pa imajo konkretne modele, izkušnje in učinke na področju vključevanja, krožnosti, popravil, lokalnih storitev in odgovorne rabe virov. Socialna podjetja lahko postanejo pomemben del ESG dobaviteljskih verig, vendar ne kot dobrodelni dodatek, temveč kot profesionalni partnerji. Za to je treba razviti modele sodelovanja, kjer se socialni in okoljski učinki vključijo v vrednotenje dobaviteljev, pogodb in dolgoročnih partnerstev.
Veliko govorimo o zeleni transformaciji, manj pa o tem, kakšna delovna mesta ustvarja. Kako zagotoviti, da krožni prehod ne bo samo tehnološki, ampak tudi vključujoč?
Zeleni prehod bo uspešen samo, če bo hkrati tudi socialni prehod. Ne smemo ustvarjati samo novih tehnologij, ampak tudi nova delovna mesta, nove kompetence in nove možnosti za ljudi, ki so danes pogosto izključeni iz trga dela. Krožni prehod mora vključevati poklice prihodnosti na področju popravil, diagnostike, obnove, ponovne uporabe, lokalne logistike, sortiranja, oblikovanja iz odpadnih materialov in trajnostnih storitev. To so lahko kakovostna, smiselna in lokalno ukoreninjena delovna mesta, če jih pravočasno vključimo v politike zaposlovanja, izobraževanja in razvoja socialnega podjetništva.
Če bi morali oblikovati vizijo socialnega podjetništva v Sloveniji do leta 2035 – kakšno mesto bi moralo imeti v gospodarstvu?
Do leta 2035 bi moralo socialno podjetništvo v Sloveniji prerasti iz podpornega sektorja v enega ključnih razvojnih stebrov gospodarstva. Njegova vloga ne bi smela biti omejena na odpravljanje posledic socialnih in okoljskih problemov, temveč bi moralo biti vključeno že v samo načrtovanje prihodnjih ekonomskih modelov, lokalnega razvoja, zaposlovanja, oskrbnih verig in trajnostne preobrazbe.
Vizija socialnega podjetništva do leta 2035 je, da postane prostor razvojnih inovacij, kjer se preizkušajo novi modeli dela, lastništva, sodelovanja, krožne rabe virov in vključujoče ekonomije. To pomeni, da socialna podjetja niso več razumljena kot izjema v sistemu, ampak kot napredni del gospodarstva, ki pokaže, kako je mogoče združiti produktivnost, odgovornost, lokalno odpornost in človekovo dostojanstvo. V gospodarstvu prihodnosti bi morala socialna podjetja imeti enakovreden položaj pri dostopu do trgov, investicij, javnih naročil, razvojnih sredstev in strateških partnerstev. Njihova vrednost ne bi smela biti presojana samo po finančnem rezultatu, ampak po sposobnosti, da ustvarjajo dolgoročno odpornost skupnosti, razvijajo nove kompetence, vračajo vrednost lokalnemu okolju in zmanjšujejo odvisnost od linearnih modelov potrošnje.
Socialno podjetništvo odpira tudi globlje vprašanje: kaj pravzaprav razumemo kot uspeh gospodarstva. Ali prihodnost zahteva novo definicijo vrednosti?
Uspeh gospodarstva v prihodnosti ne more biti več razumljen samo kot rast prihodkov, produktivnosti in potrošnje. Če hkrati naraščajo socialna izključenost, okoljske škode, občutek nesmisla pri delu, apatija ljudi in izguba lokalne odpornosti, potem se moramo vprašati, ali takšno gospodarstvo res ustvarja vrednost ali predvsem prenaša stroške drugam.
Nova definicija vrednosti mora zato vključevati vprašanje smisla, koristi in posledic. Vrednost ni samo to, koliko nekaj stane ali koliko dobička ustvari, ampak tudi to, ali delo človeku daje dostojanstvo, ali zmanjšuje škodo, ali ohranja vire, ali povezuje skupnost in ali ustvarja prihodnost, v kateri ljudje vidijo smisel sodelovati.
