Akademija Zelena Slovenija
Embalažna industrija se v Evropi nahaja na prelomnici, kakršne ni doživela že desetletja. Nova Uredba o embalaži in odpadni embalaži (PPWR) ne pomeni zgolj nadgradnje obstoječih pravil, temveč sistemsko spremembo, ki posega v celoten življenjski cikel embalaže – od zasnove in izbire materialov do ravnanja po uporabi. V ospredje stopajo vprašanja, ki so bila še nedavno sekundarna: kako zagotoviti dejansko reciklabilnost, kako zmanjšati količine embalaže brez ogrožanja funkcionalnosti in kako ob tem ohraniti konkurenčnost na trgu.
Na strokovni spletni konferenci Embalažni trendi 2030: PPWR, inovacije in umetna inteligenca, ki jo je organizirala Akademija Zelena Slovenija, so predstavniki industrije, raziskovalnih institucij in razvojnih organizacij predstavili aktualne izzive, konkretne primere iz prakse ter ključne usmeritve za prihodnost.
Od stroška do strateškega tveganja
Ena najmočnejših sprememb, ki jih prinaša PPWR, je redefinicija vloge embalaže v podjetjih. Kot je poudarila Maja Ovčar (Jamnik d.o.o.), embalaža ne bo več zgolj operativni strošek, temveč tudi finančno tveganje. »Embalaža ne bo več samo lepa – vprašanje bo, ali sploh lahko pride na trg,« je opozorila. Z uvedbo eko-modulacije se bodo stroški ravnanja z odpadno embalažo razlikovali glede na njeno reciklabilnost, kar pomeni, da bo slabo zasnovana embalaža neposredno vplivala na poslovni rezultat podjetij.
Ob tem je izpostavila še en pomemben premik: podjetja bodo morala dokazovati, kako je embalaža zasnovana in iz katerih materialov je narejena, kar pomeni večjo transparentnost in odgovornost v celotni verigi.
Reciklabilnost: kompleksnost, ki presega materiale
Čeprav se na prvi pogled zdi, da je prehod na reciklabilne materiale preprost, praksa kaže drugače. Dr. Gregor Lavrič (Inštitut za celulozo in papir) je opozoril, da na reciklabilnost vpliva vrsta dejavnikov: »Že če dobiš reciklabilen karton in ga nato na neustrezen način predelaš, lahko iz njega narediš nereciklabilen izdelek.«
V papirni industriji so izziv predvsem premazi, lepila in kemikalije, ki vplivajo na razpuščanje vlaken in kakovost reciklata. Po njegovih besedah razvoj metodologij še poteka: »Usklajevanja na tem področju bo še veliko, vsaj v naslednjih treh do petih letih.« To pomeni, da se bodo pravila še zaostrovala, industrija pa bo morala ostati prilagodljiva.
Na pomen izbire materialov in njihove kombinacije je opozorila tudi Maja Ovčar, ki je izpostavila, da že majhen delež neustreznega materiala lahko bistveno poslabša razred reciklabilnosti, čeprav je osnovni material ustrezen.
Fleksibilna embalaža med tehnološkimi omejitvami in cilji
Na področju fleksibilne embalaže se industrija sooča z zahtevnim prehodom iz večslojnih laminatov na monomaterialne strukture. Lovro Pečnik (CETIS FLEX d.o.o.) je pojasnil: »Smer je jasna – zmanjševanje števila slojev in prehod na mono PE, PP ali PET strukture.«
Vendar ta prehod ni brez izzivov. Reciklabilni materiali so pogosto dražji, debelejši in vplivajo na produktivnost. »Pri prehodu opažamo, da so strukture lahko tudi do 15 odstotkov debelejše,« je dodal, obenem pa poudaril, da industrija išče rešitve, ki bi ohranile hitrost pakiranja in stroškovno učinkovitost.
Pomemben vidik predstavlja tudi uporaba PCR materialov. »Največji izziv je čistost materiala. Več kot je reciklata, večja je možnost, da material izgubi transparentnost ali postane sivkast,« je opozoril Pečnik.
Industrija med ambicioznimi cilji in realnimi omejitvami
Primeri iz prakse kažejo, da podjetja že intenzivno vlagajo v trajnostne rešitve, vendar se soočajo s številnimi omejitvami. Lilijana Peklar (Atlantic Grupa) je predstavila napredek podjetja, ki je že preseglo 90-odstotno reciklabilnost embalaže in povečuje delež reciklata, vendar opozorila: »Pri nekaterih materialih za stik z živili enostavno še ne obstajajo komercialno dobavljive rešitve.«
Poseben izziv predstavljajo kompleksni materiali, kot so večslojne folije z aluminijem. »Proizvajalci trenutno tečemo maraton, ki pa še nima jasno začrtane poti,« je slikovito opisala situacijo v industriji, kjer pomanjkanje jasnih smernic otežuje investicijske odločitve.
Ob tem je poudarila tudi širši premik v razmišljanju: razvoj embalaže postaja multidisciplinaren proces, ki vključuje trajnost, zakonodajo, analitiko in sodelovanje z dobavitelji.
Podatki, digitalizacija in nova orodja
Kompleksnost zahtev PPWR zahteva tudi nove pristope k upravljanju podatkov. Lilijana Peklar je izpostavila pomen digitalizacije: »Iz Excel mojstrov smo prešli na digitalne platforme, kjer lahko v realnem času spremljamo ključne kazalnike in sprejemamo odločitve.«
Na to se navezuje tudi vloga umetne inteligence, ki jo je predstavila Sabina Podjed (Inštitut za produktivnost). Po njenih besedah lahko UI bistveno pospeši razvoj: »Umetna inteligenca lahko pomaga pri generiranju idej, optimizaciji dizajna in analizi podatkov, ki jih človek sam težko obvladuje.« UI tako postaja pomembno orodje pri iskanju ravnovesja med trajnostjo, funkcionalnostjo in stroški, kar bo v prihodnje še posebej pomembno.
Potrošnik kot soustvarjalec sistema
Pomembno vlogo pri uspehu krožnega gospodarstva imajo tudi potrošniki. Maja Ovčar je opozorila, da se v praksi v istem zabojniku pogosto znajdejo različni materiali, kar otežuje reciklažo. »Na eni strani govorimo o stroških in razredih, na drugi strani pa vse mečemo v isti koš,« je izpostavila.
Na pomen potrošniških pričakovanj je opozorila tudi Nataša Mohorč Kejžar (Ipsos d.o.o.), ki je poudarila, da se odnos do embalaže hitro spreminja: potrošniki pričakujejo manj plastike, več transparentnosti in jasna navodila za ločevanje.
To pomeni, da bo morala embalaža poleg funkcionalnih in trajnostnih zahtev izpolnjevati tudi komunikacijsko vlogo. Jasno, razumljivo in enotno označevanje bo postalo nuja.
Nova znanja za novo realnost
Transformacija embalaže zahteva tudi nove kompetence. Kot je poudarila Lilijana Peklar, razvoj embalaže ni več izoliran proces: »Potrebujemo multidisciplinarne ekipe, ki vključujejo trajnost, pravno službo, razvoj in dobavitelje.«
V ospredje prihajajo novi profili, kot so strokovnjaki za »design for recycling«, ter večja potreba po razumevanju življenjskega cikla izdelkov (LCA), materialov in realnih reciklažnih tokov.
Pogledi iz razprave
V razpravi so sodelovali Nina Maurovič, vodja marketinga in trajnosti za vzhodno regijo EMEA (DS Smith), Nuša Blagotinšek iz razvoja (Termoplasti-Plama d.o.o.), Mateja Pičulin Periotto (Incom d.o.o.), nabavni specialist za embalažo, ter Domen Rotovnik iz razvoja embalaže (Gorenje d.o.o./Hisense).
Razprava je bila osredotočena na prihajajoče spremembe v zakonodaji PPWR, pri čemer so udeleženci izrazili zaskrbljenost nad nepripravljenostjo Slovenije kot države, saj zakonodaja zamuja najmanj leto dni, medtem ko so podjetja precej bolj proaktivna.
V DS Smith-u so že leta opozarjali kupce na prihajajočo zakonodajo in razvili lastno metriko krožnega oblikovanja v sodelovanju z Ellen MacArthur fundacijo, kjer merijo osem ključnih točk pri vsakem razvoju izdelka, vključno z reciklabilnostjo, ogljičnim odtisom in optimizacijo dobavne verige. Vsi razpravljavci so soglašali, da bodo dodatni stroški neizbežni, saj če bi bila trajnostna embalaža najcenejša rešitev, bi jo že vsi uporabljali. Pri tem bodo začetne investicije visoke, a bodo stroški padali pri večjih količinah, medtem ko se dolgoročno pričakujejo optimizacije in prihranki, zlasti v dobavni verigi.
Vsi sogovorniki so se strinjali, da je harmonizacija zakonodaje in označevanja ključna za preglednost in verodostojnost, saj trenutna zmeda pri različnih barvah, simbolih in zahtevah med državami, regijami in občinami znižuje zaupanje potrošnikov v reciklabilnost embalaže, vendar se pričakuje, da bo v roku enega do dveh let uvedena harmonizirana nalepka za celotno Evropo.
Pogled naprej: omejitev ali priložnost?
Konferenca je večkrat odprla vprašanje, ali PPWR predstavlja omejitev ali priložnost. Odgovor ni enoznačen. Regulativa prinaša več zahtev, več stroškov in več negotovosti, hkrati pa odpira prostor za inovacije. Kot je povzela Maja Ovčar: »Slab dizajn bo odpadel, dober dizajn pa bo postal konkurenčna prednost.«
Embalaža prihodnosti tako ne bo več le zaščita izdelka, temveč ključni element trajnostnega poslovanja, komunikacije s potrošnikom in konkurenčne diferenciacije. PPWR pri tem deluje kot katalizator sprememb. Ne kot cilj sam po sebi, temveč kot okvir, ki industrijo sili v premislek in razvoj.
