Zavzetost zaposlenih je bila desetletja eden ključnih kazalnikov zdravja organizacije. Podjetja so jo redno merila, vodstva oblikovala programe za njeno izboljšanje, osnovna predpostavka pa je bila jasna: bolj kot so zaposleni zavzeti, večja je verjetnost, da bodo ostali v organizaciji.
Nove analize kažejo, da ta povezava ni več tako neposredna. Raziskava The State of Employee Engagement in North America, ki je zajela več kot 3.000 zaposlenih, vodij in zaposlenih na operativnih delovnih mestih v ZDA in Kanadi, kaže pomemben paradoks sodobnega delovnega okolja: velik delež zaposlenih izraža zavzetost, hkrati pa razmišlja o menjavi zaposlitve.
To pomeni, da zavzetost sama po sebi ni več zanesljiv pokazatelj dolgoročne pripadnosti organizaciji. Pogosto pokaže trenutno počutje zaposlenega, ne razkriva pa dovolj dobro, kako zaposleni vsakodnevno doživlja svoje delo.
Težava ni vedno motivacija, ampak način dela
Zaposleni lahko sodelujejo na sestankih, se hitro odzivajo, dosegajo cilje in izražajo pripadnost organizaciji, obenem pa se soočajo z vse večjo kompleksnostjo dela.
Ključni dejavniki, ki vplivajo na odločitev o odhodu, so pogosto povezani z organizacijskim okoljem:
- nejasne prioritete,
- prevelika količina informacij,
- pogoste spremembe brez ustrezne komunikacije,
- pomanjkanje jasnosti pri odločanju,
- neučinkoviti procesi.
Tako lahko nastane položaj, ko zaposleni še vedno verjame v namen podjetja in svoje delo, vendar ga vsakodnevne ovire postopoma izčrpavajo. Gre manj za vprašanje odnosa zaposlenega do organizacije in bolj za vprašanje kakovosti sistema, v katerem dela.
Vodje so pogosto ujeti med strategijo in realnostjo
Posebej izpostavljena skupina so srednji vodje. Od njih se pričakuje, da strategijo vodstva prenesejo v vsakodnevno prakso, motivirajo ekipe, pojasnjujejo spremembe in zagotavljajo usklajenost.
Toda pogosto se tudi sami soočajo z:
- informacijskimi vrzelmi,
- nejasnimi pričakovanji,
- nenehnimi spremembami,
- pritiskom rezultatov.
Ko organizacijski sistem ne zagotavlja dovolj jasnosti, vodje postanejo “prevajalci” sprememb, namesto da bi se lahko osredotočili na razvoj ljudi in izboljševanje delovanja ekip. Posledica so večje obremenitve, utrujenost in izguba organizacijske energije.
Kaj morajo organizacije meriti poleg zavzetosti?
Zavzetost ostaja pomemben kazalnik, vendar sama ne zadostuje več. Organizacije prihodnosti bodo morale bolje razumeti dejavnike, ki oblikujejo vsakodnevno izkušnjo zaposlenih.
Med ključnimi kazalniki postajajo:
Jasnost: Ali zaposleni pravočasno dobijo informacije, ki jih potrebujejo za kakovostno delo?
Upravljanje sprememb: Ali zaposleni razumejo, zakaj prihaja do sprememb in kaj pomenijo za njihovo delo?
Organizacijska usklajenost: Ali imajo različne skupine zaposlenih primerljivo izkušnjo ali se ustvarjajo vrzeli med oddelki, lokacijami in ravnmi organizacije?
Od merjenja zadovoljstva k razumevanju organizacijske odpornosti
Sodobna organizacija ne more več sklepati, da zavzet zaposleni pomeni tudi dolgoročno stabilnega zaposlenega. Ključno vprašanje prihodnosti ni samo: “Ali so naši zaposleni zadovoljni?”, ampak: “Ali smo ustvarili okolje, v katerem lahko ljudje dolgoročno uspešno, jasno in zdravo delujejo?” Prav kakovost organizacijskega sistema – jasnost, komunikacija, voditeljstvo in sposobnost obvladovanja sprememb – postaja eden ključnih dejavnikov zadržanja zaposlenih in dolgoročne odpornosti organizacij.
