V javnih razpravah o umetni inteligenci največ pozornosti običajno namenjamo tehnološkim zmogljivostim. Govorimo o avtomatizaciji, produktivnosti, digitalnih pomočnikih, generativni umetni inteligenci in prihodnosti delovnih mest. Veliko manj pa se pogovarjamo o vprašanju, ki bo morda odločilno za prihodnost gospodarstva in družbe: kdo bo imel dejansko korist od tehnološke revolucije, ki se pravkar odvija?
Prav to vprašanje postavlja nova analiza britanskega think tanka Institute for Public Policy Research (IPPR), ki jo podpira britanska konfederacija sindikatov TUC. Avtorji opozarjajo, da umetna inteligenca ni zgolj tehnološka inovacija, temveč potencialno ena največjih prerazporeditev gospodarske moči po industrijski revoluciji. Njihovo izhodišče je preprosto: umetna inteligenca bo nedvomno spremenila delo. Ključno vprašanje pa je, kdo bo imel vpliv na to, kako bo ta sprememba potekala in komu bodo pripadle koristi.
Tehnološke revolucije nikoli niso nevtralne
Zgodovina kaže, da tehnološki napredek sam po sebi ne zagotavlja družbenega napredka. Industrijska revolucija je ustvarila izjemno gospodarsko rast, vendar koristi niso bile samodejno porazdeljene med vse dele družbe. Prva desetletja industrializacije so spremljali nizki dohodki, slabi delovni pogoji in velika koncentracija bogastva. Šele razvoj delavskega gibanja, socialne zakonodaje in kolektivnega dogovarjanja je omogočil širšo porazdelitev koristi gospodarske rasti. Po mnenju IPPR se danes ponovno nahajamo na podobni prelomnici. Umetna inteligenca lahko poveča produktivnost, izboljša kakovost storitev, zmanjša administrativna bremena in ustvari nove poslovne modele. Hkrati pa lahko poveča nadzor nad zaposlenimi, okrepi koncentracijo moči v rokah tehnoloških podjetij ter pospeši nadomeščanje nekaterih delovnih mest. Tehnologija sama ne določa izida. Določajo ga institucije, pravila in razmerja moči.
Tri poti razvoja umetne inteligence
IPPR razlikuje med tremi možnimi vplivi umetne inteligence na delo. Prva možnost je nadgradnja človekovega dela. V tem primeru umetna inteligenca deluje kot pomočnik, ki zaposlenim omogoča večjo učinkovitost, hitrejše odločanje in boljše rezultate. Človek ostaja v središču delovnega procesa, tehnologija pa povečuje njegove sposobnosti. Druga možnost je degradacija dela. Umetna inteligenca se uporablja predvsem za nadzor, spremljanje in standardizacijo delovnih procesov. Zaposleni imajo manj avtonomije, več nadzora in manj vpliva na svoje delo. Produktivnost se lahko poveča, vendar pogosto na račun kakovosti delovnega okolja. Tretja možnost je nadomeščanje dela. V tem primeru umetna inteligenca prevzame naloge, ki jih danes opravljajo ljudje, zaradi česar se zmanjšuje potreba po določenih profilih zaposlenih.
V praksi se bodo verjetno pojavljali vsi trije scenariji hkrati. Vprašanje pa je, kateri bo prevladal.
Od produktivnosti do vprašanja moči
Večina razprav o umetni inteligenci se osredotoča na produktivnost. Toda IPPR opozarja, da produktivnost sama po sebi ne zagotavlja boljšega življenja zaposlenih. Če umetna inteligenca poveča produktivnost za 20 odstotkov, se postavi vprašanje, kdo bo imel korist od tega povečanja.
Ali bodo zaposleni deležni višjih plač, krajšega delovnega časa in večjih razvojnih možnosti? Ali pa bodo koristi ostale predvsem pri lastnikih kapitala in tehnoloških platform? To ni novo vprašanje. Je eno najstarejših vprašanj ekonomije. Vsaka tehnološka revolucija ustvarja nove koristi. Ključno pa je, kako se te koristi porazdelijo. Prav zato avtorji poročila poudarjajo pomen vključevanja zaposlenih v procese uvajanja umetne inteligence.
Nova dimenzija ESG: algoritmi in psihološka varnost
Posebej zanimiv je ESG vidik razprave. Večina organizacij umetno inteligenco še vedno obravnava predvsem kot tehnološko ali upravljavsko vprašanje. Toda njeni učinki segajo globoko v družbeno dimenzijo trajnostnosti.
V ospredje prihajajo vprašanja:
- psihološke varnosti zaposlenih,
- transparentnosti algoritmov,
- poštenosti odločanja,
- zasebnosti,
- nadzora nad delom,
- razvoja kompetenc,
- prihodnje zaposljivosti.
V številnih organizacijah zaposleni sploh ne vedo, kako se umetna inteligenca uporablja pri ocenjevanju njihove uspešnosti, razporejanju nalog ali spremljanju delovne učinkovitosti. To ustvarja novo obliko organizacijskega tveganja. Če zaposleni izgubijo občutek vpliva na svoje delo, lahko začne upadati zavzetost, pripadnost organizaciji in zaupanje v vodstvo. Prav zato se v zadnjem času vse pogosteje pojavlja koncept odgovorne umetne inteligence, ki poudarja transparentnost, vključevanje deležnikov in etično upravljanje tehnologije.
Evropski model proti tehnološkemu determinizmu
Zanimivo je, da se razprava v Evropi vse bolj razlikuje od pristopa, ki prevladuje v nekaterih drugih delih sveta. Medtem ko je v ZDA poudarek pogosto na hitrosti inovacij in konkurenčnosti, evropski pristop poskuša umetno inteligenco umestiti v širši družbeni okvir. Evropski Akt o umetni inteligenci, zahteve glede varstva podatkov in vse večji poudarek na družbenih učinkih digitalizacije kažejo, da Evropa ne želi prepustiti razvoja umetne inteligence zgolj tržni logiki. Vprašanje ni, kako čim hitreje uvesti umetno inteligenco, temveč kako zagotoviti, da njene koristi prispevajo k širši družbeni blaginji.
Kaj pomeni to za podjetja?
Za vodstva podjetij je sporočilo pomembno. Uspešnost uvajanja umetne inteligence ne bo odvisna zgolj od kakovosti tehnologije. Vse bolj bo odvisna od sposobnosti organizacij, da pridobijo zaupanje zaposlenih. Organizacije, ki bodo umetno inteligenco uvajale kot orodje za krepitev kompetenc, zmanjševanje administrativnih obremenitev in podporo odločanju, bodo verjetno dosegle višjo stopnjo sprejetosti. Nasprotno pa lahko pretirano osredotočanje na nadzor, spremljanje in zmanjševanje stroškov dela povzroči odpor, nezaupanje in organizacijska tveganja.
Prihodnost umetne inteligence zato ni samo tehnološko vprašanje. Je vprašanje voditeljstva.
Največji izziv naslednjega desetletja
Morda je največja zmota sedanjih razprav prepričanje, da je umetna inteligenca predvsem zgodba o algoritmih. V resnici gre za zgodbo o človeku. Gre za vprašanje, kakšno delo želimo ustvarjati, kakšno vlogo bodo imeli zaposleni v digitalni ekonomiji in kako bomo porazdelili koristi tehnološkega napredka.
Umetna inteligenca bo nedvomno povečala produktivnost. To postaja vse bolj jasno. Veliko manj jasno pa je, ali bo povečala tudi kakovost dela, občutek varnosti, razvoj zaposlenih in družbeno blaginjo. Odgovor na to vprašanje ne bo prišel iz laboratorijev tehnoloških podjetij. Nastal bo v podjetjih, na trgih dela, v socialnem dialogu in v odločitvah vodstev organizacij. Prav zato je današnja razprava o umetni inteligenci v resnici razprava o prihodnji družbeni pogodbi med kapitalom, tehnologijo in delom. In prav zato je morda najpomembnejše vprašanje naslednjega desetletja ne, kaj vse bo umetna inteligenca zmogla, ampak kdo bo imel moč odločati, kako jo bomo uporabljali.
