Združeni arabski emirati (ZAE) po poročanju SDG News pospešujejo gradnjo novega naftovoda v smeri zahod–vzhod, ki bo omogočil izvoz nafte mimo Hormuške ožine. Projekt pomeni pomemben premik v energetski strategiji države in odraža vse večje geopolitične napetosti na Bližnjem vzhodu ter nestabilnost svetovnih energetskih trgov.
Novi naftovod bo do leta 2027 občutno povečal izvozne zmogljivosti emirata Fudžajra ob Omanskem zalivu. S tem želijo ZAE zmanjšati odvisnost od Hormuške ožine, skozi katero običajno poteka približno petina svetovne pomorske trgovine z nafto in ki velja za eno najbolj ranljivih energetskih točk na svetu.
Projekt prihaja kmalu po odločitvi ZAE, da po skoraj šestih desetletjih zapustijo organizacijo OPEC. Oblasti v Abu Dabiju so ob tem poudarile, da želijo večjo svobodo pri povečevanju proizvodnje nafte in uresničevanju dolgoročnih energetskih ciljev brez omejitev proizvodnih kvot.
Analitiki ocenjujejo, da gre za širšo strateško preusmeritev države. ZAE se ne želijo več zgolj usklajevati z drugimi izvoznicami nafte, temveč postati ena najbolj prilagodljivih in geopolitično odpornih energetskih sil na svetu.
Ključen razlog za pospešitev projekta je letošnja kriza v Hormuški ožini, povezana z vojno v Iranu. Motnje v ladijskem prometu, vojaški incidenti in rast stroškov zavarovanj so razkrili ranljivost držav, ki so skoraj povsem odvisne od izvoza skozi to pomorsko pot.
ZAE imajo sicer že obstoječi cevovod Habšan–Fudžajra, ki dnevno prepelje okoli 1,8 milijona sodov nafte neposredno do Omanskega zaliva. Novi projekt bo te zmogljivosti še dodatno povečal in utrdil položaj Fudžajre kot pomembnega svetovnega energetskega vozlišča za skladiščenje, rafiniranje in oskrbo ladij z gorivom.
Posebnost strategije ZAE je, da država ne opušča fosilnih goriv, temveč želi prihodke od nafte in plina uporabiti za financiranje razvoja obnovljivih virov energije, vodika, umetne inteligence, zajemanja ogljika in drugih nizkoogljičnih tehnologij.
Prek podjetij ADNOC in Masdar se ZAE vse bolj predstavljajo kot država, ki želi hkrati ohraniti vlogo energetske velesile in postati pomemben igralec v globalnem energetskem prehodu.
Širitev infrastrukture nakazuje tudi novo tekmovanje med zalivskimi državami. Medtem ko je bila regija desetletja povezana predvsem prek sodelovanja v OPEC-u, danes države vse bolj stavijo na lastne nacionalne interese, razvoj logistike, tehnologije in energetske infrastrukture.
Po ocenah strokovnjakov boj prihodnosti ne bo več zgolj vprašanje količine načrpane nafte, temveč predvsem vprašanje, kdo bo nadzoroval ključne energetske poti in infrastrukturo v času geopolitičnih kriz, podnebnih sprememb in naraščajočih energetskih potreb sveta.
