Umetna inteligenca vse hitreje spreminja delovanje globalnih dobavnih verig, s tem pa postaja tudi novo področje poslovnih tveganj. Po mnenju Simona Jaehniga, predsednika uprave ter direktorja za strategijo in inovacije (CSIO) v podjetju IntegrityNext, podjetja vse bolj ugotavljajo, da upravljanje umetne inteligence ni več zgolj vprašanje trajnosti oziroma ESG-politik, temveč pomemben del obvladovanja tveganj, skladnosti poslovanja in korporativnega nadzora.
Avtor za ESG Today piše, da so se podjetja v preteklosti pri nadzoru dobaviteljev osredotočala predvsem na okoljske vplive, delovne pogoje in skladnost s predpisi. Manj pozornosti pa je bilo namenjene vprašanju, kako dobavitelji sprejemajo odločitve in kakšno vlogo pri tem igra umetna inteligenca.
Danes dobavitelji umetno inteligenco uporabljajo pri nabavi, logistiki, načrtovanju proizvodnje, upravljanju odnosov s strankami in skladnosti poslovanja. To pomeni, da so naročniki vse bolj izpostavljeni odločitvam sistemov, ki jih sami ne nadzorujejo neposredno. Pogosto nimajo jasnega vpogleda v to, ali nad temi sistemi še vedno obstaja ustrezen človeški nadzor ali pa sistemi delujejo avtonomno.
Posledice takšnih odločitev lahko hitro presežejo okvir tehnološkega vprašanja. Napačne ali pristranske odločitve umetne inteligence lahko povzročijo operativne motnje, škodo za ugled podjetja, pogodbene spore in dodatne revizijske zahteve. Zato upravljanje umetne inteligence vse bolj prehaja iz področja ESG v področje upravljanja tveganj, pravnih služb in skladnosti poslovanja.
Jaehnig opozarja, da obstoječi sistemi nadzora tretjih oseb niso bili zasnovani za nadzor avtonomnega odločanja. Večina organizacij sicer spremlja politike in kazalnike dobaviteljev, vendar nima dejanskega vpogleda v to, kako se umetna inteligenca uporablja v njihovih operacijah in kdo je odgovoren za ključne odločitve.
Težava je še posebej izrazita v kompleksnih industrijah, kot je proizvodnja, kjer dobavne verige vključujejo na tisoče komponent in medsebojno povezanih procesov. V takšnih okoljih je pritisk po avtomatizaciji velik, prav tako pa tudi tveganje zaradi slabo nadzorovanih sistemov.
Dodatno nevarnost predstavlja tako imenovani »shadow AI« – orodja umetne inteligence, ki jih zaposleni ali dobavitelji uporabljajo brez formalne odobritve ali nadzora. Takšni sistemi lahko povzročijo uhajanje podatkov, varnostne ranljivosti in nezanesljive poslovne odločitve, pri čemer jih je v razvejanih dobavnih verigah pogosto težko zaznati.
Po mnenju avtorja podjetja ne bodo več ocenjevana zgolj po tem, ali imajo sprejete politike glede umetne inteligence, temveč predvsem po tem, ali lahko dokažejo učinkovit nadzor nad sistemi, ki vplivajo na njihovo vrednostno verigo. Ključna vprašanja bodo postala, kdo nosi odgovornost, kako so urejeni nadzorni mehanizmi in ali je mogoče posamezne odločitve naknadno revidirati.
To spreminja tudi notranjo organizacijo podjetij. Upravljanje umetne inteligence pri dobaviteljih ne more biti več naloga enega oddelka, temveč zahteva sodelovanje nabave, pravnih služb, IT-varnosti, trajnostnih ekip in oddelkov za upravljanje tveganj.
Jaehnig ocenjuje, da se svet dobavnih verig približuje podobni prelomnici, kot jo je v preteklosti prinesla kibernetska varnost. Kar je bilo nekoč obravnavano kot posamezno tehnološko tveganje, postaja skupna odgovornost celotnega poslovnega ekosistema.
Po njegovem mnenju podjetja, ki bodo pravočasno vzpostavila jasna pravila odgovornosti, nadzora in preglednosti, ne bodo zgolj zmanjšala tveganj, temveč bodo tudi bolje pripravljena na prihodnje regulatorne zahteve in pričakovanja trga.
