V velikem obratu za recikliranje v vzhodnem delu Londona je delo daleč od prijetnega, kaže reportaža medijske hiše BBC.
Prah je vseprisoten, hrup transportnih trakov in strojev pa neprekinjen. Med kupi odpadkov – od čevljev in starih VHS kaset do betonskih blokov – delavci vsak dan ročno ločujejo materiale, ki jih je mogoče ponovno uporabiti. Ta obrat, ki ga upravlja družinsko podjetje Sharp Group, vsako leto obdela približno 280.000 ton mešanih odpadkov. Kljub visoki zmogljivosti pa industrija ostaja ena najnevarnejših: poškodbe in bolezni, povezane z delom, so kar 45 % pogostejše kot v drugih panogah, stopnja smrtnosti pa je bistveno nad nacionalnim povprečjem.
Težko delo, velika fluktuacija
Delo na tekočem traku zahteva stalno koncentracijo in fizično vzdržljivost. Delavci morajo hitro prepoznavati in pobirati različne materiale, medtem ko se trak neprestano premika.
»Trak se nikoli ne ustavi, ves čas pobiraš. Veliko ljudi tega preprosto ne zdrži,« pojasnjuje nadzornik proizvodnje Ken Dordoy.
Zaradi zahtevnih pogojev in neprijetnega okolja podjetje beleži približno 40-odstotno letno fluktuacijo zaposlenih. Delavce sicer rotirajo med različnimi nalogami vsakih 20 minut, a to ne odpravi osnovnega problema – delo je fizično naporno, monotono in potencialno nevarno.
Rešitev iz prihodnosti: humanoidni robot
V iskanju rešitev se podjetje obrača k tehnologiji. Na enem izmed trakov so začeli testirati humanoidnega robota z imenom Alpha (Automated Litter Processing Humanoid Assistant).
Robota je razvilo kitajsko podjetje RealMan Robotics, za uporabo v reciklažni industriji pa ga prilagaja britanski startup TeknTrash Robotics.
Čeprav roboti v tej industriji niso novost, je humanoidna oblika precej nenavadna. Po besedah direktorja podjetja TeknTrash, Ala Coste, je prav posnemanje človeških gibov ključna prednost.
»Tak robot lahko enostavno vključimo v obstoječe obrate, brez velikih sprememb infrastrukture,« pravi.
Učenje skozi milijone podatkov
Robot Alpha še ni pripravljen za samostojno delo. Trenutno je v fazi učenja, kjer ga sistem vodi skozi različne gibe in naloge. Del procesa vključuje tudi uporabo navidezne resničnosti: delavec nosi VR-očala in s svojimi gibi “uči” robota, kako pravilno prepoznavati in pobirati odpadke.
Sistem, imenovan HoloLab, zbira podatke iz več kamer, analizira uspešnost in beleži napake. Vsak dan tako nastanejo milijoni podatkovnih točk, ki izboljšujejo delovanje robota.
»Ljudje mislijo, da robota samo priključiš in deluje. V resnici pa potrebuje ogromno podatkov in treninga,« poudarja Costa.
Roboti proti ljudem?
Za podjetje so prednosti očitne. Robot lahko dela neprekinjeno – 24 ur na dan, sedem dni v tednu – brez dopusta ali bolniške odsotnosti. »Ne bo si vzel prostega dne,« pravi Chelsea Sharp, finančna direktorica podjetja in vnukinja ustanovitelja.
A Alpha ni edina rešitev na trgu. Ameriško podjetje AMP uporablja drugačen pristop – kombinacijo umetne inteligence in zračnih curkov, ki samodejno razvrščajo odpadke.
Po besedah direktorja Tima Stuarta so njihovi sistemi tudi do desetkrat hitrejši od človeških delavcev.
Podobno tehnologijo razvija tudi podjetje Glacier, katerega soustanoviteljica Rebecca Hu-Thrams opozarja, da je največji izziv nepredvidljivost odpadkov. »Včasih skozi sistem pridejo nevarni predmeti, celo orožje ali eksploziv,« pravi.
Neizogibna avtomatizacija
Strokovnjaki menijo, da je prehod na avtomatizacijo neizogiben. Profesorica Marian Chertow poudarja, da kombinacija robotike in umetne inteligence prinaša največji potencial za izboljšanje učinkovitosti in varnosti v industriji.
V obratu v Londonu pa ostaja realnost še vedno surova. »To je umazano, hrupno in neprijetno delovno okolje,« priznava Chelsea Sharp.
Kaj pa prihodnost delavcev?
Ključno vprašanje ostaja: kaj se bo zgodilo z delavci? V podjetju zatrjujejo, da avtomatizacija ne pomeni nujno izgube delovnih mest. Namesto tega naj bi se vloge spremenile.
»Zaposlene želimo usposobiti za delo z roboti – za njihovo vzdrževanje in nadzor,« pravi Sharpova. Če bo tehnologija izpolnila pričakovanja, bi lahko prihodnost reciklaže pomenila manj nevarnosti za ljudi – in več dela za stroje.
