| mag. Klementina Zapušek |
Bančni sektor se v zadnjih letih vse bolj postavlja v središče razprav o trajnostnem razvoju in zelenem prehodu. Vloga bank namreč presega klasično financiranje. S svojimi odločitvami pomembno usmerjajo tokove kapitala ter s tem vplivajo na preobrazbo gospodarstva v bolj trajnostno naravnano. O tem, kako se banke v Sloveniji soočajo s temi izzivi, kakšno vlogo imajo pri financiranju trajnostnega prehoda ter zakaj v kreditnih procesih potrebujejo vse več ESG podatkov, smo se pogovarjali z Rokom Kogejem, predstavnikom Združenja bank Slovenije in vodjo službe za ESG pri banki Intesa Sanpaolo.
Kako ocenjujete vlogo bančnega sektorja na področju ESG in zelenega prehoda v Sloveniji?
Glede na to, da se podjetja v Sloveniji in širše po Evropi pri financiranju še vedno v veliki meri zanašajo na banke, te igrajo pomembno, lahko rečemo celo ključno vlogo pri financiranju in usmerjanju trajnostnega prehoda v vseh njegovih razsežnostih.
Na podlagi sodelovanja med bankami, zlasti v okviru Združenja bank Slovenije, lahko ugotovim, da se svoje odgovornosti ter z njo povezanih tveganj in priložnosti dobro zavedamo in da svoje kapacitete na tem področju postopno krepimo.
Seveda pa delujemo v kompleksnem in dinamičnem poslovnem okolju, kjer se nenehno pojavljajo novi izzivi, tudi v luči trenutnih geopolitičnih razmer, ki jih moramo naslavljati in ki trajnostni prehod enkrat pospešujejo, drugič pa zavirajo.
V kolikšni meri kriteriji ESG v praksi vplivajo na kreditne odločitve in strukturo financiranja bank?
Na kratko: vedno bolj; zaradi regulatornega konteksta, nadzorniških pričakovanj ter vse očitnejših podnebnih in okoljskih sprememb pa lahko utemeljeno pričakujemo zgolj nadaljevanje tega trenda.
To pomeni, da banke v kreditnem procesu potrebujemo vse več ESG podatkov, ki jih zbiramo prek namenskih vprašalnikov, javno dostopnih baz in zunanjih ponudnikov, da lahko ustrezno ocenimo stranke in zavarovanja. Hkrati presojamo posamezne posle tako z vidika potencialnih negativnih kot tudi pozitivnih ESG učinkov, zlasti glede njihovega prispevka k trajnostnemu prehodu.
V mnogih bankah je to podprto s konkretnimi, ambicioznimi komercialnimi cilji, pri čemer pa v ozadju stoji tudi jasna tržna logika: trajnostni prehod predstavlja pomembno poslovno priložnost, saj prinaša razvoj novih in preobrazbo obstoječih sektorjev, kjer si banke prizadevamo pravočasno vzpostaviti dolgoročna partnerstva s ključnimi strankami.
Kako pomembni postajajo različni zeleni instrumenti, kot so zelene obveznice, ESG krediti, drugi posebni finančni instrumenti za trajnost v bančnih portfeljih (dosedanji razvoj in trendi)?
Pri nas obvezniški trg sicer še ni tako razvit, vendar že poznamo posamezne primere izdaj zelenih obveznic, kar je pozitiven signal, zlasti ob velikih investicijskih potrebah. Ena ključnih značilnosti teh instrumentov je lahko t. i. »zelena premija« (angl. greenium), torej potencialno nižji strošek financiranja zaradi trajnostnih lastnosti financiranih projektov. Pričakovati je, da bodo podjetja to prednost vse bolj prepoznavala in da bo takšnih izdaj v prihodnje več.
Hkrati lahko ugotovimo, da obseg in delež ESG poslov v kreditnih portfeljih bank naraščata, prav tako pa tudi število in predvsem sofisticiranost bančnih produktov in podpornih procesov. Banke smo po naravi svoje dejavnosti zelo dobre v analizi poslovanja strank in ocenjevanju kreditnega tveganja posameznih poslov, medtem ko ESG vidiki zahtevajo specifična tehnična znanja in strukturirane procese, ki se v širšem pogledu zares šele vzpostavljajo.
Kako pripravljena so slovenska podjetja na ESG zahteve pri financiranju in kakšne so razlike po panogah?
Težko podam splošno oceno, saj se pripravljenost podjetij močno razlikuje od primera do primera, tudi znotraj istih panog.
Opaziti pa je, da pri sodelovanju, zlasti v smislu delitve podatkov in razprave o investicijah, izstopajo energetsko intenzivna podjetja, torej tista, ki so najbolj izpostavljena volatilnosti cen energentov, ter podjetja, vključena v mednarodne dobavne verige ali neposredno prisotna na tujih trgih.
Prva imajo za vlaganja v energetsko učinkovitost in lastne obnovljive vire energije jasen ekonomski interes. Druga pa se morajo prilagajati tržnim in tehnološkim spremembam, pri čemer ESG vidike spremljajo tudi zaradi zahtev tujih partnerjev ter regulatornih in tržnih standardov na ciljnih trgih.
Kateri steber ESG (okoljski, družbeni ali upravljavski) ima trenutno največji vpliv na bančne odločitve – in zakaj?
Za vse tri skupine dejavnikov obstajajo prepričljivi argumenti, nenazadnje tudi etični imperativ, da jih banke upoštevamo tako v kreditnem procesu kot v širšem poslovanju. Okoljski dejavniki, vključno s podnebnimi, pa so zaradi svojih značilnosti še posebej izpostavljeni in zato nosijo dodatno težo.
Evropska centralna banka v svojih analizah opozarja, da je približno 72 % podjetij v evrskem območju močno odvisnih od naravnih ekosistemov, medtem ko je pomemben delež BDP in bančnih izpostavljenosti povezan s tveganji, kot je pomanjkanje vode. Hkrati se vpliv podnebnih in okoljskih sprememb že odraža v cenah: aprila 2025 so bile cene kakava zaradi vremenskih šokov v Zahodni Afriki skoraj trikrat višje kot leto prej, suša v Španiji v letih 2022 in 2023 pa je do začetka leta 2024 evropske cene oljčnega olja zvišala za približno polovico.
Tudi zavarovalniški sektor se na to odziva vse bolj neposredno. V ZDA se nekatere zavarovalnice že umikajo s trgov, kot sta Florida in Kalifornija, predstavniki industrije, denimo Günther Thallinger iz nemškega Allianza, pa opozarjajo, da lahko podnebna in okoljska tveganja ogrozijo stabilnost finančnega sistema in potencialno tudi kapitalizem kot tak.
Če k temu dodamo še obsežne investicijske potrebe, povezane z razogljičenjem – po Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu v Sloveniji do leta 2030 v razponu približno 38 do 56 milijard evrov –, postane jasno, zakaj se banke in širši finančni sektor vse bolj osredotočajo na okoljski steber ESG.
Ali regulativni ESG okvirji EU po vašem mnenju dovolj jasno usmerjajo banke ali ustvarjajo dodatno kompleksnost in administrativno breme?
Za razliko od podjetij smo banke dvojno podvržene regulatornim zahtevam: najprej splošnemu okviru, ki velja za podjetja, denimo direktivi CSRD, nato pa še specifični zakonodaji in nadzorniškim pričakovanjem. Pri slednjem večjih zadržkov ni; lahko kvečjemu ugotovimo, da Evropska centralna banka, Evropski bančni organ in Banka Slovenije svoje naloge opravljajo učinkovito in tudi vodijo z zgledom.
Za izpolnjevanje teh zahtev pa smo banke v veliki meri odvisne tudi od podatkov, ki jih podjetja razkrivajo v okviru prvega stebra regulative. V tem pogledu prizadevanja Evropske komisije za poenostavitev zahtev prinašajo večznačne učinke. Zmanjšanje obsega zavezancev za razkritja po CSRD sicer razbremeni številna podjetja, vendar hkrati zmanjšuje razpoložljivost standardiziranih podatkov, kar otežuje prepoznavanje tveganj in priložnosti, povezanih s podnebnimi in okoljskimi spremembami ter trajnostnim prehodom.
Obenem podjetij to v praksi ne razbremeni v celoti, saj moramo banke manjkajoče ESG podatke pridobivati neposredno, denimo preko vprašalnikov. Posledično se administrativno breme pogosto ne zmanjša, temveč se le prerazporedi, hkrati pa se izgubi del kakovosti in primerljivosti podatkov.
Kateri so ključni izzivi pri implementaciji ESG vidikov v poslovanje bank?
Temu bi lahko posvetili cel esej, a v praksi se vse, od presoje posameznih poslov do regulatornih razkritij, začne pri zbiranju podatkov.
Na tem področju smo v Združenju bank Slovenije v sodelovanju z Banko Slovenije uspeli vzpostaviti skupno rešitev za zbiranje ESG podatkov prek vprašalnikov. Doslej je veljalo, da so stranke, ki sodelujejo z več bankami, od vsake prejele svoj, specifičen vprašalnik.
Po novem bo zbiranje ESG podatkov vključeno v sistem SISBIZ, kar pomeni, da bo stranka enoten, vnaprej določen vprašalnik preko skupne platforme izpolnila le enkrat v določenem obdobju, zbrani podatki pa bodo na voljo vsem bankam, s katerimi sodeluje. Tak pristop ne zmanjšuje le administrativnega bremena za podjetja, temveč hkrati povečuje primerljivost podatkov med bankami, skrajšuje čas obdelave in izboljšuje konsistentnost odločanja v kreditnem procesu.
Zaradi večjega obsega in poenotenosti podatkov bo tudi lažje vzpostaviti statistične kontrole, s katerimi bomo banke lahko učinkoviteje zagotavljale njihovo kakovost, hkrati pa se bodo sčasoma ustvarili pogoji za razvoj naprednejših analitičnih orodij in boljšega upravljanja ESG tveganj na ravni bančnega sistema.
Ali ESG predstavlja predvsem tveganja ali priložnosti za bančni sektor?
Vsekakor oboje, in to razmeroma uravnoteženo. Hkrati velja splošno pravilo, ki sicer presega bančni sektor: bolj kot banke izkoristijo priložnosti, ki izhajajo iz trajnostnega prehoda, manjšim tveganjem bodo iz tega naslova izpostavljene, in obratno.
To je v osnovi tudi pristop, ki ga uporabljajo bančni nadzorniki in regulatorji.
Kako banke preprečujete tveganje zelenega zavajanja (greenwashing)?
Zeleno zavajanje je izziv, ki ga jemljemo resno, tudi zato, ker banke, za razliko od investicij, financiranih iz evropskih sredstev, kjer je mogoče porabo spremljati na ravni posameznih računov, ne moremo vzpostaviti popolnega nadzora nad porabo sredstev.
Kar pa lahko zagotovimo, je to, da so naši standardizirani produkti podprti z ustreznimi podatkovnimi sistemi in kontrolnimi mehanizmi, ki vsaj na nekoliko višji ravni omogočajo preverjanje, ali posamezni posli dejansko izpolnjujejo trajnostne zahteve teh produktov. Pri individualnih poslih, kjer je to mogoče, so financiranja vezana na vnaprej usklajene, kvantitativne in merljive kazalnike uspešnosti (KPI), stranke pa morajo do zaključka investicije redno dokazovati njihovo izpolnjevanje.
To sicer ne odpravlja vseh tveganj, vendar je ključno, da vsi partnerji v tem odnosu ravnajo odgovorno. KPI-ji so praviloma zasnovani tako, da morebitna ugodnejša obrestna mera predstavlja le dodatno spodbudo, medtem ko je dejanska, dolgoročna korist za podjetje prav doseganje teh ciljev, na primer v obliki nižjih stroškov energije ali večje snovne učinkovitosti, torej sposobnosti, da z manj ustvarijo več.
Ali obstaja tudi tveganje, da je ESG v bančništvu regulatorna vsebina brez ustreznega vpliva na kapitalske tokove in kako to preprečiti?
To tveganje je vselej prisotno, vendar ključni elementi bančne regulacije na področju ESG stopajo v veljavo prav v tem in prihodnjem letu. Med njimi izstopajo tranzicijski načrti, s katerimi banke postavljamo konkretne cilje razogljičenja portfeljev, usklajene z evropskimi podnebnimi cilji. Njihov bistveni del pa niso le cilji, temveč tudi organizacija, procesi in orodja, ki omogočajo njihovo dejansko uresničevanje.
Evropske institucije si hkrati puščajo precej manevrskega prostora za dodatne vzvode pospeševanja in usmerjanja trajnostnega prehoda. Med potencialnimi instrumenti se pogosto omenjajo kapitalske olajšave ali, alternativno, dodatne kapitalske zahteve za manj oziroma bolj ogljično intenzivne izpostavljenosti.
Najmanj pa lahko ugotovimo, da nadzorniki in regulatorji naš napredek na tem področju pozorno spremljajo in bodo po potrebi prilagodili tudi svoj pristop. Razlog za to je jasen: podnebna in okoljska tveganja niso zgolj vprašanje trajnosti, temveč vse bolj tudi vir inflacijskih pritiskov in generator klasičnih finančnih tveganj, v skrajnem primeru pa tudi tveganje za stabilnost finančnega sistema.
Kako bo ESG po vašem mnenju preoblikoval bančni sektor v prihodnje?
To je skoraj tako težko napovedovati kot gibanja na finančnih in drugih trgih. A poudarek je vendarle na »skoraj«: prihodnost ESG, zlasti v okoljskem stebru, utemeljuje že samo fizično dejstvo podnebnih in okoljskih sprememb. Te se ne le nadaljujejo, temveč pospešujejo, in to celo hitreje, kot so predvidevali scenariji ob sprejemu Pariškega sporazuma. Nekatere novejše ocene, denimo raziskave Jamesa Hansena in njegovih sodelavcev, kažejo, da bi lahko prag dveh stopinj Celzija nad predindustrijsko ravnjo presegli že v drugi polovici tridesetih let, bistveno prej, kot se je dolgo predvidevalo.
Težko je natančno napovedati, kako bo svet, v katerem bo moral delovati tudi bančni sektor, takrat videti, saj je spremenljivk preveč, naravni in družbeni procesi pa ne potekajo linearno. Jasno pa je, da bodo pritiski na prehranske in energetske sisteme, migracije ter finančno stabilnost resno preizkusili temelje naših družb. K temu bodo prispevale tudi geopolitične napetosti in vojaški konflikti, ki trajnostni prehod srednje- in dolgoročno lahko pospešujejo, kratkoročno pa pogosto spodbujajo rabo premoga ter so tudi sami pomemben vir emisij in okoljskih pritiskov.
Skratka, za prihodnost ESG kot pristopa v bančništvu in širše me ne skrbi, čeprav ostajajo podrobnosti njegovega razvoja nejasne. Skrbi pa me vse tisto, kar to prihodnost pravzaprav zagotavlja.30
