| Avtorica: mag. Marjetka Raušl Lesjak |
Globalne dobavne verige so v zadnjih letih pod pritiskom geopolitičnih pretresov, oboroženih konfliktov in trgovinskih napetosti. Podjetja vse pogosteje premikajo proizvodnjo bližje evropskim trgom, da zmanjšajo tveganja in povečajo odpornost svojih verig. Miša Rizmanovski, direktorica Rohlig SUUS Logistics Slovenija, pojasnjuje, kako se v praksi združujejo okoljski cilji z operativno učinkovitostjo ter kako Slovenija in pristanišče Koper prispevata k trajnostni logistiki.
Globalne dobavne verige so bile v zadnjih letih pretresene zaradi dogodkov, kot so oboroženi konflikti (nazadnje na Bližnjem vzhodu) in trgovinske napetosti. Kako ti premiki spreminjajo razumevanje trajnosti v logistiki? Podjetja vse pogosteje selijo proizvodnjo bližje evropskim trgom. Ali je trend nearshoringa tudi bolj trajnosten ali gre predvsem za zmanjševanje tveganj?
Nahajamo se sredi globalne gospodarske transformacije, ki jo oblikujejo geopolitični pretresi in hkrati energetski prehod. Opažamo, da se naše stranke osredotočajo na gradnjo odpornih dobavnih verig, obenem pa, zlasti večja podjetja, iščejo rešitve z nižjimi emisijami, ki še vedno zagotavljajo operativno učinkovitost. V podjetju Rohlig SUUS Logistics delujemo prav na ta način. S pomočjo naše specializirane ekipe Supply Chain Solutions analiziramo poslovanje strank in izbiramo optimalne rešitve, prilagojene njihovim potrebam in izzivom.
Obstajajo tudi področja v dobavnih verigah, kjer se ta dva cilja dopolnjujeta. Dober primer je intermodalni transport – to pomeni prevoz z uporabo ene nakladalne enote skozi celoten proces – kontejnerja ali intermodalne prikolice. To omogoča učinkovito uporabo železniškega transporta, ki je najbolj okolju prijazen način prevoza. To se odraža v nižjih emisijah in hkrati ohranja visoko operativno učinkovitost, saj železnica omogoča prevoz velikih dimenzij in količin hkrati. Poleg tega intermodalne storitve, tako pri prevzemu in dostavi kontejnerjev iz pristanišč kot pri panevropskih prevozih, omogočajo optimizacijo stroškov, med drugim zaradi manjše odvisnosti od rastočih cen dizla, s katerimi se trenutno soočamo zaradi zaostrovanja razmer na Bližnjem vzhodu.
Podobno lahko razumemo tudi trend nearshoringa. Selitev proizvodnje, zalog in distribucijskih centrov bližje ciljnim trgom je strategija za krepitev poslovne odpornosti v času globalnih pretresov. Ta trend je v regiji srednje in vzhodne Evrope prisoten že dlje časa. Ima pa tudi okoljsko dimenzijo. Krajše poti pomenijo manj emisij na enoto proizvoda. Proizvodnja bližje končnemu trgu pomeni manj transportnih kilometrov in več možnosti za uporabo kopenskega transporta, vključno z železnico. V regijah, kot so Balkan ali srednja Evropa, kjer se železniška infrastruktura razvija, lahko nearshoring dejansko podpira razogljičenje dobavnih verig. Opažamo vse večje zanimanje strank za takšen pristop.
Katere so ključne konkurenčne prednosti Slovenije z vidika trajnostnih dobavnih verig? Kakšno vlogo ima pristanišče Koper?
Slovenija ima več prednosti, ki v kontekstu trajnosti pridobivajo poseben pomen. Ključna je geografska lega. Država leži na križišču poti, ki povezujejo Jadran s srednjo Evropo in Balkanom, kar naravno krajša transportne poti.
Država ima tudi dobro razvito železniško infrastrukturo. Pristanišče Koper je eno redkih evropskih pristanišč, kjer je železnica prevladujoči način transporta, leta 2025 je predstavljala več kot polovico celotnega pretovora. Železniški transport povzroča bistveno manj emisij CO₂ na tonski kilometer kot cestni promet, zato visok delež železnice neposredno pomeni nižji ogljični odtis dobavnih verig, ki potekajo preko Kopra.
Koper je srce slovenskega logističnega sistema in eno izmed bolj aktivnih evropskih pristanišč na področju trajnosti. Leta 2025 je bilo od skupnih investicij v višini 132,9 milijona evrov skoraj tretjina namenjena tovrstnim projektom. Mednje sodijo elektrifikacija pristaniške mehanizacije, postavitev sončnih elektrarn ter infrastruktura za oskrbo ladij z električno energijo z obale med njihovim postankom v pristanišču. Pristanišče investira tudi v avtomatizacijo in pametne sisteme upravljanja terminalov, ki povečujejo operativno učinkovitost in zmanjšujejo porabo energije.
Koper ima nižjo stopnjo zastojev kot severnoevropska pristanišča. Kako pomembna je zanesljivost dobav v kontekstu zmanjševanja okoljskega odtisa?
Preobremenjenost pristanišč je tako operativni kot okoljski problem. Ladje, ki čakajo na vplutje, uporabljajo pomožne motorje in ustvarjajo emisije. Tudi tovornjaki v čakalnih vrstah pred terminali porabljajo gorivo. Kot sem že omenila, pa transport kontejnerjev v in iz pristanišča Koper v veliki meri temelji na železnici, kar omogoča učinkovito premikanje tovora iz pristanišča, povečuje operativno učinkovitost terminala in hkrati zmanjšuje njegov ogljični odtis.
Koper ponuja relativno nizko stopnjo zastojev in visoko zanesljivost storitev. Za podjetja, ki merijo in poročajo o emisijah v celotni dobavni verigi, ima predvidljivost pristanišča neposreden vpliv na ogljični odtis. Dobavna veriga, zasnovana okoli zanesljivega logističnega vozlišča, je energetsko učinkovitejša kot tista, ki mora upoštevati zamude in nujne preusmeritve na dražje in bolj emisijsko intenzivne načine transporta.
Železniški transport predstavlja več kot polovico pretovora v Kopru. Ali lahko železnica dejansko postane hrbtenica trajnostne logistike v regiji? Kako pomembne so infrastrukturne investicije za dolgoročno trajnost in konkurenčnost Slovenije?
Doseganje več kot 50-odstotnega deleža železnice v pretovoru pristanišča leta 2025 je izjemen rezultat v evropskem merilu in dokazuje, da je model, v katerem je železnica prevladujoči način transporta, dosegljiv. Opažamo naraščajoče zanimanje strank za intermodalne rešitve, tako pri transportu iz pristanišč v zaledje kot pri panevropskih prevozih.
Ključ do nadaljnjega povečanja deleža železnice je infrastruktura. Gradnja drugega tira na progi Divača–Koper je strateško pomembna investicija, ki bo omogočila obsežen prenos tovora s cest na železnico. Vsaka tona tovora, prepeljana z vlakom namesto s tovornjakom, pomeni dejansko zmanjšanje emisij. Glede na obseg pretovora v Kopru že majhen odstotni premik v smeri železnice pomeni velike količine preprečenih emisij.
Za Slovenijo je ta investicija tudi vprašanje dolgoročne konkurenčnosti. Pristanišča, ki ne bodo mogla ponuditi učinkovitih železniških povezav, bodo izgubljala pomen, saj bodo okoljski predpisi vse bolj spodbujali razogljičenje transporta.
Balkan in srednja Evropa postajata vse pomembnejša v dobavnih verigah. Ali obstaja tveganje, da bodo zaradi hitre rasti standardi ESG potisnjeni v ozadje?
Zgodovina kaže, da se običajno zgodi ravno nasprotno – velika podjetja, ki investirajo v določeni regiji, pogosto postanejo gonilo dviga ESG standardov. Korporacije iz zahodne Evrope, ki selijo proizvodnjo na Balkan ali v srednjo Evropo, prinašajo s seboj lastne okoljske zahteve do dobaviteljev, logističnih partnerjev in lokalnih podizvajalcev. Podjetja iz avtomobilske, elektronske ali FMCG industrije, ki se razvijajo v tej regiji, od logističnih partnerjev pričakujejo poročanje o emisijah, uporabo intermodalnega transporta tam, kjer je to mogoče, ter aktivno upravljanje ogljičnega odtisa.
Seveda je potrebna tudi ustrezna infrastruktura: polnilne postaje za električne tovornjake, sodobna energetsko učinkovita skladišča ter intermodalni terminali. Investicije v železniško infrastrukturo na Balkanu so v tem kontekstu ključnega pomena.
Logistična podjetja danes ponujajo celovite rešitve: transport, skladiščenje, carinske storitve. Kako lahko takšen integriran pristop prispeva k zmanjšanju emisij in večji učinkovitosti?
Celovit logistični operater ima popoln pregled nad dobavno verigo in sposobnost njene optimizacije. Z upravljanjem pomorskega transporta, železniškega prevoza, skladiščenja in carinskega postopka hkrati lahko oblikujemo dobavne verige tako, da minimiziramo skupne emisije. Izberemo lahko optimalno traso, optimalen način transporta na vsaki stopnji ter optimalno lokacijo skladišča glede na trge in proizvodne obrate. Prav tako lahko emisije merimo in poročamo dosledno za celotno verigo, kar je ključno v kontekstu ESG poročanja.
V podjetju Rohlig SUUS Logistics to izvajamo v okviru modela Supply Chain Solutions: analiziramo logistične procese strank, identificiramo možnosti za zmanjšanje emisij in priporočamo konkretne ukrepe, ki združujejo okoljske cilje z učinkovitostjo.
Kateri bodo ključni izzivi in priložnosti za trajnostno logistiko v Evropi v naslednjih 5–10 letih in kakšno vlogo bo pri tem imela Slovenija?
Največji izziv bo tempo razogljičenja ob hkratnem ohranjanju operativne učinkovitosti in stroškovne konkurenčnosti. Regulativa EU bo postopoma zaostrovala zahteve za celoten sektor. Podjetja, ki bodo začela prilagajanje prej, bodo v boljšem položaju kot tista, ki bodo čakala do zadnjega trenutka.
Ključna priložnost je infrastruktura. Evropa vlaga v železnico, intermodalne terminale in elektrifikacijo transporta. Te investicije bodo ustvarile nove možnosti za podjetja, ki želijo graditi okolju prijazne dobavne verige. Nearshoring in regionalizacija proizvodnje bosta dodatno spodbujala povpraševanje po učinkovitih kopenskih povezavah v srednji in jugovzhodni Evropi.
Pristanišče Koper krepi svojo vlogo kot trajnostno logistično vozlišče. V bližnji prihodnosti, ko se bo regulatorni pritisk na razogljičenje transporta povečeval, bo njegov položaj še bolj dragocen. Slovenija je že zdaj strateški trg, kjer vidimo dolgoročni potencial rasti.
