Nova znanstvena študija, objavljena v reviji Nature Communications, razkriva, da večina evropskih mest še vedno ne zagotavlja ustreznega dostopa do zelenih površin, kar odpira vprašanja o kakovosti življenja, podnebni odpornosti in socialni pravičnosti v urbanih okoljih.
Raziskava, ki je analizirala 862 evropskih mest, temelji na t. i. 3-30-300 pravilu, smernici za načrtovanje zelenih mest:
- vsaj 3 drevesa vidna iz vsakega doma,
- 30 % pokritost s krošnjami dreves v soseski,
- park v oddaljenosti največ 300 metrov.
Rezultati kažejo, da:
- manj kot 15 % prebivalcev živi v območjih, ki izpolnjujejo vse tri kriterije,
- 21 % prebivalcev ne dosega nobenega od treh standardov.
Avtorji raziskave, med njimi Laurent Feyen in sodelavci, poudarjajo, da evropska mesta v povprečju ne zagotavljajo enakega dostopa do narave in zelenih površin.
Študija ugotavlja tudi jasno povezavo med stopnjo urbanega zelenja in socialno-ekonomskim statusom prebivalcev. Bolj zeleno okolje je pogosteje značilno za premožnejše soseske, medtem ko imajo socialno šibkejša območja bistveno slabši dostop do narave.
To kaže na izrazite prostorske neenakosti, ki vplivajo na zdravje, dobrobit in odpornost prebivalcev na podnebne spremembe, kot so vročinski valovi.
Urbanizacija povečuje pritisk na zelene površine
Raziskava opozarja, da hitra urbanizacija dodatno zmanjšuje razpoložljive zelene površine in povečuje pritisk na urbane ekosisteme. Posledično se slabšajo naravne funkcije mest, kot sta hlajenje okolja in izboljšanje kakovosti zraka.
Zeleni prostori imajo ključno vlogo pri:
- uravnavanju mestnih temperatur,
- zmanjševanju učinka toplotnih otokov,
- izboljšanju duševnega in fizičnega zdravja prebivalcev.
Poziv k spremembi urbanističnega načrtovanja
Avtorji poudarjajo, da rezultati kažejo na nujnost spremembe pristopa k urbanemu načrtovanju. Mesta bi morala sistematično vključevati zelene površine kot temeljni element razvoja, ne zgolj kot dodatno infrastrukturo.
Študija tako opozarja, da večina evropskih mest še ni pripravljena na trajnostno in pravično zagotavljanje dostopa do narave za vse prebivalce.
Ugotovitve jasno kažejo, da je doseganje standarda 3-30-300 v Evropi še daleč od realnosti, kar odpira pomembna vprašanja za prihodnje urbanistične politike, zlasti v kontekstu podnebnih sprememb in družbene enakosti.
