Eden najambicioznejših okoljskih projektov na svetu, t. i. Veliki zeleni zid, ki naj bi preprečil širjenje Sahare in obnovil degradirana zemljišča v Sahelu, se po skoraj dveh desetletjih sooča z mešanimi rezultati, številnimi izvedbenimi izzivi in vprašanjem, ali dejansko izpolnjuje svoje začetne cilje, poroča portal NPR.
Projekt, ki ga je leta 2007 sprožila Afriška unija, si je zastavil izjemno široko vizijo: vzpostaviti približno 7.000 kilometrov dolg in 16 kilometrov širok pas vegetacije od Senegala do Džibutija. Cilj ni bil le sajenje dreves, temveč tudi obnova 250 milijonov hektarjev degradiranih zemljišč, sekvestracija približno 250 milijonov ton ogljika, ustvarjanje milijonov zelenih delovnih mest ter zmanjšanje revščine, prehranske negotovosti in konfliktov v regiji Sahel.
Kljub več milijardam dolarjev mednarodnega financiranja, ki so jih zagotovili Združeni narodi, Svetovna banka, Afriška razvojna banka, Evropska unija in drugi donatorji, številni deli projekta na terenu niso dosegli pričakovanih rezultatov. Po ocenah Združenih narodov je bilo do leta 2020 dejansko obnovljenih le približno 4 % načrtovanih površin.
Terenski primeri iz Džibutija, Senegala in Čada kažejo raznoliko sliko. Ponekod so projekti začasno izboljšali dostop do vode, omogočili kmetijsko proizvodnjo in ustvarili kratkoročne ekonomske koristi za lokalne skupnosti. V enem od primerov v Džibutiju je vrt, podprt z vrtino in sončno črpalko, sprva omogočil pridelavo zelenjave in izboljšal prehransko varnost vasi. Vendar so sistemi pogosto postali nefunkcionalni zaradi tehničnih okvar, pomanjkanja vzdrževanja ali izčrpanja vodnih virov, kar je povzročilo ponoven propad kmetijske dejavnosti in vračanje zemljišč v puščavsko stanje.
Podobni izzivi so bili opaženi tudi v Senegalu, kjer so številne zasaditve akacij in drugih vrst dreves v prvih letih propadle zaradi neustrezne izbire vrst, pomanjkanja vode in omejenega vključevanja lokalnih skupnosti. Raziskave kažejo, da je bila dejanska ekološka razlika med obnovljenimi in naravno degradiranimi območji pogosto minimalna, kar odpira vprašanja o dolgoročni učinkovitosti klasičnih modelov pogozdovanja v sušnih območjih.
Strokovnjaki poudarjajo, da so ključne težave projekta povezane s kompleksnostjo izvedbe na več državah hkrati, pomanjkanjem usklajevanja med institucijami, šibkimi lokalnimi administrativnimi zmogljivostmi ter nejasnimi in razpršenimi finančnimi tokovi. Kljub napovedanim več deset milijardam dolarjev sredstev naj bi bilo dejansko porabljenih bistveno manj, pri čemer številne nacionalne agencije poročajo o omejenem dostopu do financiranja za vzdrževanje obstoječih sistemov.
Pomemben izziv predstavlja tudi politična nestabilnost v regiji Sahel, ki dodatno otežuje dolgoročno upravljanje projektov. V nekaterih državah so okoljske prioritete zaradi konfliktov in državnih kriz potisnjene v ozadje, kar zmanjšuje kontinuiteto izvajanja.
Kljub temu projekt ni povsem brez uspehov. V določenih območjih, zlasti tam, kjer so bile uvedene kombinirane rešitve – kot so stabilizacija sipin, namakalni sistemi, izboljšano upravljanje vode in podpora lokalnim kmetom – so se pojavili trajnejši pozitivni učinki. Takšni primeri kažejo, da lahko integrirani pristopi prispevajo k obnovi ekosistemov in krepitvi lokalne odpornosti, vendar ostajajo lokalno omejeni.
Zagovorniki projekta poudarjajo, da Veliki zeleni zid ni klasičen enoten infrastrukturni projekt, temveč dolgoročen in kompleksen proces, ki vključuje več sektorjev, držav in deležnikov. Kritiki pa opozarjajo, da razpršenost izvajanja, slabo upravljanje in pomanjkanje sistematičnega spremljanja zmanjšujejo njegovo učinkovitost in otežujejo oceno dejanskega vpliva.
Po skoraj 18 letih od začetka pobude Veliki zeleni zid tako ostaja simbol ambicije globalne podnebne politike, pa tudi opozorilo, da so pri velikih ekoloških projektih ključni ne le finančni viri in vizija, temveč predvsem izvedbena sposobnost, lokalno vključevanje in dolgoročno upravljanje.
