Novi raziskovalni izsledki Univerze Yale opozarjajo, da lahko sistem, namenjen financiranju zaščite tropskih gozdov prek ogljičnih kreditov, vsebuje strukturno pomanjkljivost, ki državam omogoča ustvarjanje prihodkov iz ogljičnih kreditov tudi brez dejanskega zmanjšanja krčenja gozdov.
Študija se osredotoča na tako imenovane jurisdikcijske programe REDD+, ki naj bi države ali regije nagrajevali za zmanjšanje krčenja gozdov na celotnem ozemlju. Čeprav so bili ti programi razviti kot izboljšava projektnih pristopov, raziskovalci opozarjajo, da način določanja izhodiščnih vrednosti (t. i. “baseline”) lahko ustvarja napačne spodbude in zmanjšuje okoljsko verodostojnost sistema.
Ključni problem je določanje referenčne ravni krčenja gozdov v odsotnosti programa. Če je ta raven postavljena previsoko, lahko država kasneje izkaže navidezno velike izboljšave, tudi če dejansko ne uvede bistveno novih ukrepov za zaščito gozdov. Po drugi strani pa so lahko države, kjer krčenje gozdov narašča, zaradi tega manj upravičene do sodelovanja, saj bi morale najprej doseči zelo veliko zmanjšanje izgube gozdov, preden bi lahko prejele ogljične kredite.
Raziskovalci ugotavljajo, da takšna zasnova lahko nenamerno favorizira države, kjer je krčenje gozdov že v upadanju, saj lahko te lažje ustvarjajo ogljične kredite. Hkrati pa lahko odvrne regije, kjer je krčenje gozdov najintenzivnejše in kjer bi bilo podnebno financiranje najbolj potrebno.
V nekaterih primerih so zaznali tudi vzorec, da se je krčenje gozdov tik pred začetkom sodelovanja v programu povečalo, nato pa v obdobju kreditiranja upadlo. Čeprav raziskava ne navaja dokazov o namernem manipuliranju, opozarja na t. i. anticipacijski učinek, kjer pričakovanje prihodnjih ogljičnih kreditov lahko vpliva na vedenje in s tem na izračun izhodiščnih vrednosti.
Pomen teh programov je velik, saj se jurisdikcijski ogljični krediti vse pogosteje uporabljajo na prostovoljnih ogljičnih trgih, pri čemer podjetja vlagajo milijarde dolarjev v projekte zaščite gozdov. Hkrati krčenje gozdov in spremembe rabe zemljišč prispevajo približno 10–12 % vseh svetovnih emisij ogljikovega dioksida, zato imajo gozdovi ključno vlogo v podnebnih strategijah.
Raziskovalci zato opozarjajo, da lahko neustrezno določeni izhodiščni scenariji vodijo do tega, da finančna sredstva ne usmerijo v regije, kjer so najbolj potrebna, temveč v tiste, ki bi zmanjšanje emisij dosegla tudi brez dodatnih spodbud. V takem primeru bi lahko sistem precenjeval dejanski podnebni učinek izdanih ogljičnih kreditov.
Kot možno izboljšavo predlagajo uvedbo dinamičnih izhodiščnih vrednosti, ki bi se določale po koncu kreditnega obdobja in ne vnaprej. To bi zmanjšalo možnost prilagajanja vedenja pričakovanim nagradam, čeprav bi hkrati zmanjšalo predvidljivost prihodkov za sodelujoče države.
Študija zaključuje, da je učinkovitost jurisdikcijskih REDD+ programov močno odvisna od načina določanja izhodiščnih vrednosti. Brez ustreznih izboljšav obstaja tveganje, da bi milijarde dolarjev podnebnega financiranja ustvarile predvsem navidezne okoljske koristi, namesto dejanskih zmanjšanj krčenja gozdov.
