Britanski regulator za varnost in zdravje pri delu Health and Safety Executive (HSE) načrtuje obsežno prenovo sistema poročanja o nezgodah na delovnem mestu, ki bo pomembno vplivala predvsem na gradbeni sektor (https://www.constructionenquirer.com/2026/04/08/hse-targets-construction-with-tougher-incident-reporting-shake-up/). Predlagane spremembe pomenijo bistveno razširitev primerov, ki jih bodo morali izvajalci prijavljati regulatorju.
Prenova se nanaša na ureditev RIDDOR 2013, ki določa obveznosti poročanja o poškodbah, boleznih in nevarnih dogodkih. Po novem naj bi se pravila za prijavo nevarnih dogodkov občutno zaostrila, zlasti pri gradbenih delih.
Ena ključnih sprememb je vključitev tuneliranja v obvezno poročanje. Vsi incidenti pri gradnji predorov s premerom nad 1,2 metra bodo po novem predmet prijave. Prav tako se širi obseg poročanja o padajočih predmetih: obveznost ne bo več omejena le na dvigalne operacije, temveč bo zajemala vsak nenameren padec predmetov z objektov v gradnji ali rušenju, ki bi lahko povzročil smrt.
Pomembne novosti se obetajo tudi na področju gradbene mehanizacije. HSE predlaga obvezno poročanje o prevrnitvah bagrov, mobilne mehanizacije, vrtalnih naprav in pilotnih strojev, kar kaže na večji nadzor nad tveganji na gradbiščih. Dodatno bodo pod drobnogledom tudi konstrukcijske odpovedi, saj bodo morali izvajalci poročati o zrušitvah streh, stropov, začasnih konstrukcij in jarkov.
Spremembe pa ne zajemajo le nezgod, temveč tudi poklicne bolezni. HSE predlaga razširitev seznama bolezni, o katerih je treba poročati, in sicer z dodatnimi stanji, kot so azbestoza, silikoza, dekompresijska bolezen ter resnejša izguba sluha.
Ob zakonodajnih spremembah regulator načrtuje tudi poenostavitev sistema poročanja, zlasti digitalnega, saj želi zmanjšati tako premalo kot tudi pretirano poročanje, kar je pogosta težava na gradbiščih.
Javna razprava o predlaganih spremembah poteka do 30. junija, v tem času pa lahko deležniki iz industrije podajo svoje pripombe. Po navedbah predstavnikov HSE so spremembe namenjene boljšemu prepoznavanju tveganj, učinkovitejšemu nadzoru in izboljšanju varnosti na delovnih mestih.
In EU?
V Evropski uniji takšne enotne in podrobne ureditve ni. Temelj predstavlja Directive 89/391/EEC, ki določa splošno obveznost delodajalcev, da zagotavljajo varnost in zdravje pri delu ter vodijo evidence o nezgodah. Vendar pa direktiva ne predpisuje konkretnega sistema poročanja, temveč to nalogo prepušča nacionalnim zakonodajam. Posledično ima vsaka država članica – tudi Slovenija – svoj sistem, ki se lahko precej razlikuje po obsegu in podrobnosti.
V praksi to pomeni, da je v državah EU poudarek predvsem na poročanju o dejanskih poškodbah, zlasti hujših ali smrtnih, medtem ko je obseg obveznega poročanja o “skorajšnjih nesrečah” ali nevarnih dogodkih praviloma ožji kot v Združenem kraljestvu. Če britanski sistem zahteva prijavo že potencialno nevarnih situacij, evropski pristop pogosteje reagira na posledice – torej na dejansko nastalo škodo ali poškodbo.
Podobna razlika se kaže tudi pri poklicnih boleznih. EU sicer uporablja skupni referenčni seznam, kot je European Schedule of Occupational Diseases, vendar gre za priporočilo, ne zavezujoč predpis. Države članice same določajo, katere bolezni priznajo in kako poteka poročanje. V Združenem kraljestvu pa so bolezni, ki jih je treba prijaviti, natančno določene v zakonodaji, kar omogoča bolj enotno spremljanje tveganj.
Kljub razpršenosti pa EU zagotavlja primerljivost podatkov na ravni Unije prek statističnih mehanizmov, ki jih vodi Eurostat. Sistem zbiranja podatkov o nezgodah pri delu omogoča analizo trendov, vendar ne nadomešča operativnega sistema poročanja, kot ga poznajo v Združenem kraljestvu.
Razlike med sistemoma imajo tudi praktične posledice za podjetja. V Združenem kraljestvu morajo izvajalci slediti zelo natančnim pravilom in poročati širok spekter dogodkov, kar povečuje administrativne obveznosti, a hkrati omogoča boljši pregled nad tveganji. V EU pa podjetja delujejo v bolj raznolikem okolju, kjer je treba natančno poznati nacionalno zakonodajo, vendar so zahteve glede poročanja pogosto manj podrobne.
Ob tem se pojavlja vprašanje prihodnjega razvoja. Trend, ki ga trenutno vidimo v Združenem kraljestvu – širitev poročanja, večji poudarek na preventivi in boljšem razumevanju tveganj – bi lahko postopoma vplival tudi na evropske politike. Čeprav EU tradicionalno daje večjo težo preprečevanju kot poročanju, vse večja kompleksnost delovnega okolja, digitalizacija in novi zdravstveni izzivi nakazujejo, da bi lahko tudi na evropski ravni prišlo do bolj strukturiranega pristopa k spremljanju tveganj pri delu.
