Evropska unija zaostruje boj proti t. i. »večnim kemikalijam« – PFAS –, ki jih strokovnjaki vse pogosteje označujejo kot eno največjih okoljskih in zdravstvenih groženj sodobnega časa. Te umetno ustvarjene snovi, ki jih industrija uporablja v številnih izdelkih – od elektronike in avtomobilov do kozmetike in barv – so cenjene zaradi svoje odpornosti na toploto in vodeodbojnih lastnosti. Prav ta izjemna obstojnost pa je razlog za vse večjo zaskrbljenost. PFAS (per- in polifluoroalkilne snovi) se v okolju razgrajujejo izjemno počasi, zaradi česar jih danes najdemo skoraj povsod – v vodi, tleh, zraku in celo v dežju. Znanost je že potrdila, da lahko visoka izpostavljenost tem snovem povzroči resne zdravstvene težave, med drugim povečano tveganje za nekatere vrste raka, zmanjšano plodnost in oslabljeno delovanje imunskega sistema. Ena izmed najbolj znanih spojin, perfluorooktanojska kislina (PFOA), je bila zaradi rakotvornosti že prepovedana v okviru Stockholmske konvencije.
Posebnost PFAS je, da se v človeškem telesu lahko zadržujejo desetletja. Kopičijo se v krvi in tkivih, njihova koncentracija pa je pogosto povezana z bližino industrijskih obratov, kjer se uporabljajo. Razsežnost problema v Evropi razkriva projekt Forever Pollution Project, ki je leta 2023 ocenil, da je skoraj 23.000 lokacij – večinoma industrijskih – onesnaženih s PFAS. Strokovnjaki opozarjajo, da je tveganje še večje, ker je znanje o teh snoveh omejeno. »Poznamo toksičnost le približno desetih PFAS izmed več kot 10.000, ki so danes v uporabi,« poudarja Ian Cousins z Univerze v Stockholmu. »Že samo dejstvo, da se kopičijo v okolju, predstavlja resen problem.«
Eden najbolj znanih primerov onesnaženja s PFAS v Evropi prihaja iz italijanske regije Veneto, kjer je kemična tovarna desetletja onesnaževala podtalnico. T. i. »škandal Miteni« je prizadel več sto tisoč prebivalcev, ki so bili izpostavljeni visokim koncentracijam PFOA in PFOS v pitni vodi.
Po dolgotrajnem pritisku civilne družbe, zlasti skupine »Mothers Without PFAS«, so italijanska sodišča več vodilnih v podjetju obsodila na zaporne kazni. Ugotovljeno je bilo, da so vedeli za onesnaženje, a so ga prikrivali.
Danes se oblasti soočajo z izjemno visokimi stroški čiščenja podtalnice in zagotavljanja varne pitne vode, kar dodatno potrjuje, da je onesnaženje s PFAS ne le okoljski, temveč tudi velik finančni problem.
Evropska unija ima že zdaj enega najstrožjih regulativnih okvirov za kemikalije na svetu, pri čemer European Commission postopno uvaja dodatne omejitve za PFAS.
Med ključnimi ukrepi so:
• prepoved PFAS v nekaterih izdelkih, kot so gasilne pene (v okviru uredbe REACH),
• omejitve koncentracij PFAS v pitni vodi (100 ng/l za 20 najbolj problematičnih snovi in 500 ng/l za vse PFAS skupaj),
• priprava standardov kakovosti za površinske in podzemne vode,
• načrti za spremljanje PFAS v odpadnih vodah,
• ter priprava zakonodaje za spremljanje onesnaženosti tal.
Ti ukrepi kažejo na vse bolj sistematičen pristop k obvladovanju tveganj, ki jih predstavljajo PFAS.
Eden najambicioznejših korakov je predlog za t. i. univerzalno omejitev PFAS, ki bi zajela vse izdelke, ki vsebujejo te snovi. Predlog so leta 2022 vložile Švedska, Danska, Nemčija, Norveška in Nizozemska.
Evropska komisija je pripravo strokovne ocene zaupala Evropski agenciji za kemikalije, katere znanstvena odbora za oceno tveganj (RAC) in socio-ekonomsko analizo (SEAC) naj bi končno mnenje podala do konca leta.
PFAS ostajajo pomembne za številne industrijske procese, zato popolna prepoved odpira tudi vprašanja gospodarskih posledic in nadomestnih materialov. Kljub temu se zdi, da se Evropa vse bolj nagiba k strožjemu nadzoru in postopnemu opuščanju teh snovi.
Ključno vprašanje ostaja, ali bo EU uspelo najti ravnotežje med industrijskimi potrebami in zaščito zdravja ljudi ter okolja. Glede na vse več dokazov o škodljivosti PFAS pa postaja jasno, da bo pritisk za njihovo omejitev v prihodnjih letih le še naraščal.
