Evropska unija se v zadnjih letih sooča z vrsto pomembnih izzivov. Med njimi so krepitev gospodarske konkurenčnosti, pospešitev zelenega prehoda, zmanjševanje strateških odvisnosti ter zagotavljanje stabilnosti in varnosti za evropske državljane.
Za uresničitev teh ciljev mora Evropa graditi na lastnih prednostih, naravnih virih in dolgoletnih industrijskih tradicijah. Na pomen tega na spletnem portalu euobserver.com opozarjata tudi Ulf Larsson in Henrik Sjölund, predstavnika švedske gozdne industrije, ki poudarjata, da ima pri tem posebno mesto biogospodarstvo, zlasti tisti del, ki temelji na gozdovih in lesu. Po njunem mnenju je prav gozdno biogospodarstvo eden ključnih stebrov trajnostnega razvoja, gospodarske rasti in energetske neodvisnosti Evrope.
Evropska komisija je novembra lani predstavila posodobljeno strategijo biogospodarstva, ki poudarja konkurenčnost, več vlaganj, učinkovito rabo virov ter razvoj podeželskih območij. Strategija predstavlja pomemben okvir za podporo zelenemu prehodu, vendar po mnenju avtorjev ne izpostavlja dovolj jasno razvojnega potenciala gozdov in lesa. Larsson in Sjölund menita, da strategija preveč previdno obravnava priložnosti za rast ter se izogiba nekaterim ključnim vprašanjem, zlasti glede vloge gozdov pri razvoju biogospodarstva. Zato predlagata, da bi morali evropsko politiko na tem področju dopolniti z bolj celovitim pogledom na lesno vrednostno verigo.
Širši vpliv lesnih proizvodov
Po njunem mnenju je prvi korak širše razumevanje biogospodarstva. Sedanja strategija se namreč osredotoča predvsem na proizvajalce in okoljske omejitve, premalo pa na širši gospodarski in družbeni vpliv lesnih proizvodov. Če pogledamo celotno vrednostno verigo – od gospodarjenja z gozdovi, predelave lesa, industrije do končnih izdelkov – postane jasno, da lesni proizvodi ustvarjajo številne koristi: nova delovna mesta, gospodarsko blaginjo, prispevajo k zdravemu življenjskemu okolju ter zmanjšujejo izpuste toplogrednih plinov.
Poleg tega potrošnikom omogočajo, da izbirajo trajnostne izdelke iz obnovljivih virov. Pobude, kot je evropski Novi evropski Bauhaus, po mnenju avtorjev dobro ponazarjajo takšen celovit pristop, ki združuje trajnost, inovacije in kakovost bivanja.
Drugi pomemben vidik je gospodarski pomen lesne vrednostne verige. Strategija Evropske komisije ocenjuje, da biogospodarstvo ustvari približno 240 milijard evrov dodane vrednosti, kar predstavlja manj kot 1,5 odstotka gospodarstva EU, ter manj kot tri milijone delovnih mest. Vendar Larsson in Sjölund opozarjata, da takšne ocene zajemajo le del celotnega sektorja.
Če upoštevamo celotno lesno vrednostno verigo, ta po njunih podatkih ustvari približno 7 odstotkov gospodarske vrednosti v Evropski uniji in zagotavlja okoli 17 milijonov delovnih mest. To pomeni, da trenutna strategija dejansko zajema manj kot četrtino resničnega gospodarskega pomena lesnega sektorja.
Tretje pomembno vprašanje je oskrba z lesno biomaso. Razvoj biogospodarstva je neposredno odvisen od prizadevanj lastnikov gozdov in učinkovitega gospodarjenja z gozdovi, ki zagotavlja večjo rast dreves, manj tveganj ter stabilno oskrbo z lesom.
Prihodnost za krožnost
Strategija sicer poudarja pomen recikliranja, krožnega gospodarstva in uporabe sekundarnih surovin. To je po mnenju avtorjev pomembno in že danes značilno za lesno industrijo, kjer se biomasa uporablja zelo učinkovito. Vendar pa opozarjata, da recikliranje ne more nadomestiti primarne surovine. Za doseganje podnebnih ciljev bo potrebno hkrati izboljšati krožno rabo materialov, povečati učinkovitost proizvodnje in postopoma tudi trajnostno povečati količino lesa, ki prihaja iz gozdov.
Avtorja hkrati opozarjata, da nekatere evropske regulative, povezane z rabo zemljišč, podnebnimi cilji in obnovo narave, niso povsem usklajene z novimi ambicijami EU na področju biogospodarstva. Kot primer navajata politike, povezane z rabo zemljišč in gozdarstvom (LULUCF) ter zakonodajo o obnovi narave, ki lahko v praksi ustvarjajo preveč omejujoč pogled na rabo lesa, tudi kadar gre za trajnostno gospodarjene gozdove.
Zato predlagata, da Evropska unija ponovno pregleda te instrumente ter zagotovi, da ne bodo ovirali razvoja sektorjev, ki lahko pomembno prispevajo k zeleni preobrazbi in energetski neodvisnosti Evrope.
Pri tem izpostavljata izkušnje nordijskih držav, kjer že desetletja vlagajo v obnovo gozdov, trajnostno gospodarjenje ter razvoj gozdne industrije. Tak pristop je omogočil, da so v teh državah podvojili trajnostni posek lesa, hkrati pa povečali skupno količino lesa v gozdovih in izboljšali njihovo zdravje.
Evropska prihodnost za les
Sodobno gospodarjenje z gozdovi, ki združuje varstvo narave, učinkovito sečnjo in napredno logistiko, predstavlja temelj uspešne gozdne industrije. Ta industrija pa je hkrati eden najpomembnejših motorjev razvoja evropskega biogospodarstva.
Larsson in Sjölund zato poudarjata, da Evropa svojih biogospodarskih ciljev ne bo mogla doseči brez jasne, na znanosti temelječe zaveze k povečanju trajnostne oskrbe z lesom. Izkušnje severne Evrope kažejo, da lahko aktivno gospodarjenje z gozdovi, večja rast gozdov in učinkovito varstvo narave potekajo z roko v roki.
Evropska unija po njunem mnenju potrebuje okvir biogospodarstva, ki bo bolj samozavesten in usklajen – takšen, ki bo povezoval podnebno politiko, varstvo narave in gospodarsko konkurenčnost, spodbujal vlaganja v lesne vrednostne verige ter evropskim državljanom in podjetjem omogočil široko uporabo obnovljivih rešitev. Brez takšnega premika bo gozdno biogospodarstvo ostalo predvsem ambicija na papirju, namesto da bi postalo eden ključnih nosilcev zelene, uspešne in odporne prihodnosti Evrope.
