Zelena in modro-zelena infrastruktura
| Avtorica: mag. Klementina Zapušek |
Podnebne spremembe, vročinski valovi in vse pogostejše poplave postavljajo mestne skupnosti pred nove izzive. Odgovor nanje vse pogosteje iščemo v naravi – v zasaditvah, zelenih strehah in parkih, ki prinašajo višjo kakovost bivanja. Slovenske občine pri tem ne zaostajajo. S prepletanjem zelene in modro-zelene infrastrukture iščejo poti, kako mesta spet povezati z naravnimi cikli.
Ko beton ni več dovolj
Še nedolgo nazaj so bila mestna okolja zasnovana predvsem z mislijo na učinkovitost: hitro odvodnjavanje voda, gladke površine, maksimalna izraba prostora. Tak pristop prinaša tudi tveganja. Suhe struge, poplavljena parkirišča in pregrete ulice so opomin, da mesto ni samo infrastruktura, je sistem, ki mora dihati, zadrževati in prepuščati. Zelena infrastruktura – drevoredi, parki, travniki, vrtovi in druge naravne površine – postaja ključni del mestnega načrtovanja. Ko se zelena infrastruktura poveže še z modro infrastrukturo, torej z upravljanjem voda, dobimo modro-zeleno infrastrukturo: sistem, ki podpira naravne procese, izboljšuje mikroklimo urbanih področij in hkrati ščiti pred ekstremnimi vremenskimi pojavi. Eden od največjih izzivov sodobnih mest je, kako zadržati in smiselno uporabiti padavinsko vodo. Namesto da bi jo čim hitreje odvedli v kanalizacijo, jo zelena in modro-zelena infrastruktura zadržujeta, filtrirata in vračata v naravni krogotok. Zelene površine, zadrževalniki, travne fugirane plošče in zelene strehe niso le tehnične rešitve, temveč pomemben del mestne odpornosti. Še posebej v času, ko vročinski otoki postajajo stalnica, te površine prispevajo k hlajenju in izboljšanju kakovosti zraka.

Urejanje zelenih površin v slovenskih naseljih še ni zares dobro povezano z rešitvami za odvajanje padavinske vode, meni dr. Maja Simoneti pri IPOP – Inštitutu za politike prostora. A obenem dodajajo, da se v zadnjih letih tudi pri nas krepi povezovanje krajinskih arhitektov in hidroinženirjev, ki iščejo naravi prijaznejše rešitve. Pod vplivom podnebnih sprememb se je v zelo kratkem času izdatno povečal pomen zelenih površin in naravnih ekosistemov za kakovost in varnost bivanja v urbanem okolju in to je sprožilo tudi razvoj novih, na naravi slonečih rešitev, kot sta zelena in modro-zelena infrastruktura. Te rešitve naj bi si prizadevale izkoristiti učinke narave in naravnih ekosistemov v naseljih za kar najučinkovitejše prilagajanje naselij na podnebne spremembe ter ustvarjanje varnega in zdravega bivalnega okolja za vse. To postavlja načrtovanje in urejanje zelenih površin ter odvajanja padavinske vode v nov kontekst, zahteva bolj povezano reševanje problemov in poudarja pomen prostorskega načrtovanja ter projektiranja zelene in modro-zelene infrastrukture.
Naravne rešitve za mesta

Mestna občina Celje že vrsto let sistematično ohranja in razvija različne oblike zelene in modro-zelene infrastrukture. Posebno skrb namenjajo urejanju mestnega gozda, parkov ter urejanju in širjenju zelenih površin po soseskah. Ukrepe zelene in modre infrastrukture vključujejo tudi pri izvedbi vseh občinskih investicij (npr. pri izgradnji komunalne opreme za EPC Trnovlje – jug in EPC Bežigrajska – zahod) ter namenskih projektih za zagotavljanje zelene in modre infrastrukture (Zelena cona Medlog in ureditev mestnega parka Golovec).

Tudi Mestna občina Krško skrbi za urejene parke, otroška igrišča, sprehajalne poti in obsežne mestne zelenice. Posebno pozornost namenjajo tudi drevoredom in ohranjanju zelenih pasov ob prometnicah. Načrtovanje izvajajo celostno – ob vsakem večjem posegu v prostor preverijo možnosti za vključitev tako zelenih kot modrih elementov. To pomeni, da ob novih prometnicah urejajo zelene pasove, ob objektih sistem odvodnjavanja in na območjih naselij predvidijo zelene površine in čim več površin, ki niso nepropustne (zelenice, urbano drevje …).
Trajnice, drevesa in biodiverziteta: več kot le okras

Sodobno urbano krajinarstvo ni več usmerjeno zgolj v estetiko, temveč v funkcionalno naravo. Trajnice in avtohtone rastline, ki dobro prenašajo sušo in vročino, postajajo vse pogostejša izbira slovenskih občin. V Mestni občini Koper so v zadnjih letih izvedli več projektov in zasaditev z mislijo na podnebno odpornost. Rastline, ki zahtevajo manj vzdrževanja in zalivanja, hkrati pa ponujajo zatočišče opraševalcem, so se izkazale kot dolgoročno učinkovita rešitev.

Tudi Maribor je v okviru več projektov preizkusil različne oblike trajnih zasaditev in urbane zelene opreme. Imajo jasno postavljena pravila z uradno politiko, ki ureja upravljanje gozdov in dreves (kako in kdaj izvajajo delo, nego dreves, varnost delavcev ipd.). Hkrati poznajo obstoječe stanje in imajo oceno lokalnega drevesnega fonda. Dodeljena imajo tudi sredstva za redno izvajanje načrta upravljanja dreves.

Na JP VOKA SNAGA d.o.o. se zavedajo, da so mestno drevje in gozdovi vitalna sestavina Ljubljane kot zdravega in trajnostnega mesta, ki prinaša številne ekološke, zdravstvene in socialne koristi. Stanje dreves redno spremljajo in si jih prizadevajo ohranjati, če le okoliščine to dopuščajo. Če drevesa ni možno ohraniti ali presaditi, ga nadomestijo z novim ali več novimi. Vsako leto tako v okviru rednega vzdrževanja zasadijo od 300 do 600 drevorednih dreves, dodatna drevesa sadijo ob prenovah ulic, cest in javnih površin. Na ta način so obnovili in ozelenili približno 120 hektarov nekdanjih degradiranih območij v zelene in rekreacijske površine.

Osnova zasnove zelenih površin v Ljubljani je ohranitev oziroma obnova petih zelenih klinov, ki iz naravnega zaledja prodirajo v mestno središče in jih povezujejo krožne ter prečne zelene povezave. To osnovno strukturo nadgrajujejo tudi mestni vodotoki in obvodna območja. Večja območja dopolnjuje razvejano omrežje parkov in manjših ureditev, ki bistveno prispevajo k urbani identiteti mesta. Degradirane, prezrte in neizkoriščene dele mesta v zadnjih letih vse uspešneje preobražajo v zelene površine, kar neposredno prispeva k blaženju podnebnih sprememb, izboljšanju bivalnega okolja ter kakovostnejšemu preživljanju prostega časa prebivalcev in obiskovalcev Ljubljane. Uredili so večje število novih parkov in ureditev, kot so: Severni mestni park Navje, Šmartinski park (kjer je bilo urejeno tudi prvo vodno igrišče v Sloveniji), Hrvatski trg, Argentinski park, Pot ob Savi, Mestni park Rakova Jelša, Tomanov park (ki je nastal na mestu nekdanje gradbene jame), Dijaški park Bežigrad, številni mestni vrtički in javni sadovnjaki, Park Koseški bajer, Park Vodnikova, Park Teren, Črnuški bajer ter Družinski park Muste (kjer gradijo doživljajski most čez Ljubljanico).

Sodelovanje in vključenost prebivalcev
Pomemben vidik, ki ga občine vedno bolj prepoznavajo, je socialna razsežnost zelenih površin. Parki, drevoredi in obvodne poti niso le ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam, temveč prostori srečevanja, gibanja in skupnosti. Tako se pri prenovah sosesk lahko spremeni tudi uporaba prostora, ker prebivalci več časa preživijo zunaj, kakovost življenja se izboljšuje, občutek varnosti in pripadnosti naraste.
V Mestni občini Celje vključujejo občane, lokalna podjetja in zainteresirano javnost v tovrstne projekte preko anket, javnih razprav, tematskih delavnic, participativnega proračuna in mestnih konferenc, prav tako tudi v prostorsko načrtovanje in načrtovanje investicijskih projektov. Sprejemanje teh projektov je večinoma pozitivno – občani projekte razumejo kot dodano vrednost in priložnost za višjo kakovost bivanja.

Skupna občinska uprava Maribor daje velik poudarek na informiranju in ozaveščanju občanov o pomenu naravnega okolja, kar izvajajo z učnimi potmi, učilnicami v naravi, razstavami, informativnimi tablami, akcijami ozaveščanja o ustreznem ravnanju ipd. Vsako leto objavijo javni razpis za sofinanciranje projektov varstva okolja in ohranjanja narave v Mestni občini Maribor, na katerega se prijavijo nevladne organizacije, ki projekte izvajajo na območju občine. K sodelovanju pri projektu so vabljeni tudi občani s svojimi predlogi. V okviru mednarodnega projekta MISSION CE CLIMATE, katerega cilj je povečati odpornost mest na vplive podnebnih sprememb, spodbujajo sodelovanje lokalnih skupnosti pri iskanju trajnostnih rešitev za prilagajanje na podnebne spremembe. Mnenja občanov so pri tem ključna, zato izvajajo anketiranje z njimi, v prihodnje pa si želijo vzpostaviti tudi skupno upravljanje implementiranih rešitev.
Prebivalce v Mestni občini Krško vključujejo prek participativnega proračuna, javnih obravnav, delavnic ipd. Večina občanov te projekte podpira, saj prepoznavajo pomen urejenega in varnega bivalnega okolja, občasno pa naletijo tudi na pomisleke zaradi posegov v obstoječi prostor.
Izzivi: med ambicijo in prakso
Čeprav se trend premika v pravo smer, se občine zavedajo tudi izzivov. Prvi je seveda financiranje. Uresničevanje naravnih rešitev zahteva usklajevanje različnih proračunskih postavk in pogosto tudi spremembo miselnosti pri razpisih. Projekte občine financirajo iz kombinacije lastnih proračunskih sredstev, evropskih skladov ter v sodelovanju z državo. Evropski viri so posebej pomembni pri večjih infrastrukturnih projektih, kjer omogočajo izvedbo zahtevnih rešitev, zato občine aktivno spremljajo razpise.
Mestna občina Celje opozarja tudi na zagotavljanje zadostnih kadrovskih virov za izvedbo projektov, s katerimi ohranjajo ter širijo sistem zelene in modre infrastrukture.
Pomemben izziv je prostorsko načrtovanje. Kljub napredku številnih občin je še vedno prisoten razkorak med prostorskimi akti in izvedbo na terenu. Tu igra ključno vlogo država, ki bi morala s strategijami, razpisi in zakonodajo omogočiti sistematično vključevanje modro-zelene infrastrukture v urbanistične postopke. Mestna občina Krško tako opozarja na usklajevanje med potrebami po urbanem razvoju in ohranjanjem naravnih površin ter omejeno razpoložljivost prostora ter tudi na stroške vzdrževanja. Zelenih površin ni mogoče obravnavati kot enkratno investicijo – zahtevajo skrb, načrtovanje in usposobljeno osebje.
IPOP opozarja na podnebne spremembe. Slovenska naselja so zaradi izjemne podnebne izpostavljenosti naše države in fizične geografije našega prostora zelo izpostavljena podnebnim spremembam. Mnoga naša naselja so razvita ob vodotokih in v njihovih zaledjih, kar ob spremenjenih padavinskih vzorcih že povzroča povečano količino težav lokalnim komunalnim službam in vse pogostejše urbane poplave. Praviloma mešani komunalni sistemi odvajanja odpadne in padavinske vode postajajo vse večji problem. Poleg tega so mnoga naselja sorazmerno slabo opremljena z javnimi zelenimi površinami, predvsem teh ni dovolj tam, kjer jih ljudje najbolj potrebujemo, to je blizu doma, šol, bolnišnic ter na poteh po vsakdanjih opravkih. Zaradi sorazmerne majhnosti naših mest pa so tudi zelene površine v zasebni lasti pretežno slabo zavarovane pred spremembami v tlakovane oziroma uničenjem. Kot glavni izziv Mestna občina Maribor izpostavlja doseganje ustreznega medsektorskega odzivanja na podnebne spremembe. Podobno meni Mestna občina Celje, saj so glavni izzivi pri načrtovanju zelene in modre infrastrukture zmanjševanje učinka toplotnih otokov, odvodnjavanje meteornih voda, zaščita pred poplavami ter zagotavljanje ekološke povezljivosti in zelenih koridorjev.

Jožica Golob-Klančič, iz Vrtnarije Trajnice Golob-Klančič, kjer se ukvarjajo z v Sloveniji vzgojenimi sadikami trpežnih trajnic, opozarja, da je lokalna pridelava sadik izgubila pomen in marsikje tudi možnosti za preživetje. Napredek tehnologije pri vzgoji vseh mogočih sadik okrasnih rastlin z vsesplošno uporabo lahke šote namesto težke vrtne zemlje je namreč omogočil lažje in cenejše transporte na velike razdalje. Posledično je zacvetela trgovina z masovno vzgojenimi sadikami, tudi trajnicami, marsikdaj cenejšimi, a manj kvalitetnimi in zato manj trpežnimi, zahtevnejšimi za vzdrževanje, posledično kratko živečimi in v končni fazi dražjimi. Sortimenti sadik trajnic, ki prihajajo na naš trg in bi morale biti tudi pri nas trajne, dolgožive in trdožive, so velikokrat za naše razmere tudi manj primernih, ali vsaj nepreizkušenih vrst in sort. Dostikrat so vzgojene na hitro, marsikdaj v delih sveta s cenejšo delovno silo in zato tudi tisoče kilometrov daleč od potrošnikov. Takšni transporti zahtevajo veliko porabo fosilnih goriv in masovna uporaba šote povzroča opustošenje celotnih pokrajin tam, kjer se nahajajo velika naravna šotišča.

Iz Vrtnarije Trajnice Golob-Klančič prav tako opozarjajo, da sadike dvomljive kvalitete in problematičnih vrst in sort, ki prihajajo od daleč, uspešno izpodrivajo sadike, vzgojene pri nas, kvalitetne ter preizkušenih vrst in sort. To je mogoče tudi zaradi pomanjkljivih znanj kupcev. Navidezni napredek v vrtnarski tehnologiji vzgoje sadik trajnic (in mnogih drugih rastlin), globalizacija transportov in trgovanja torej povzročajo veliko okoljsko škodo in uničujejo lokalno vrtnarsko gospodarsko dejavnost.
Prav tako je navidezna racionalizacija vzdrževanja javnih nasadov ob prešibkih znanjih o lastnostih in pomenu živih tal in rastlin privedla do velikokrat nesmiselnih in celo škodljivih uporab različnih folij, pod katerimi umirajo za trajno plodnost tal in za zdravo rast pomembni talni mikroorganizmi. Uporaba grobih zastirk, od lubja do peska, gramoza in kamenja namesto nežnih organskih zastirk in rastlinskega pokrova tal (v naravi so plodna tla vedno pokrita z rastlinami) naj bi poenostavljala vzdrževanje, a ima v resnici veliko negativnih vplivov na okolje. Ob vročih poletnih dnevih, ko naj bi zelenje hladilo ozračje, se redko posajene rastline v pregretem pesku ali gramozu v bližini asfalta počutijo kot v pregreti puščavi, zastirke iz peska, gramoza in kamenja pa delujejo kot radiatorji.
Priložnosti in povezanost z ostalimi usmeritvami občin
Mestna občina Celje vidi priložnosti v izboljšanju kakovosti bivanja, saj ponujajo zelene in modre površine prostor za sprostitev in rekreacijo, kar prispeva k zdravju občanov. Z njimi se zagotavlja večja odpornost mesta na podnebne spremembe ter večajo se investicijskih priložnosti. Vse to tudi krepi podobo Celja kot zelenega in aktivnega mesta.
Znotraj trenutno odvijajočega projekta Urban Green Leap bodo na Mestni občini Celje pripravili Načrt za naravo v mestih, ki bo dolgoročno zasnoval obsežnejše zazelenitve v mestu. V teku je tudi priprava Študije celovite odvodnje meteornih voda na območju občine, ki bo podala celovite odgovore na problematiko ponikanja in odvajanja voda z urbaniziranih površin. Ugotovitve omenjenih projektov bodo implementirali v prostorske načrte in izvedbene projekte. Zelene in modro-zelene elemente povezujejo tudi z ukrepi trajnostne mobilnosti na način, da z ulic, ki so vročinsko in prometno obremenjene, umikajo avtomobile in ustvarjajo boljšo mikroklimo s pomočjo zelenja in vodnih elementov.
Priložnosti na Mestni občini Krško vidijo v dvigu kakovosti bivanja, poplavni varnosti ter spodbujanju trajnostnega turizma in rekreacije. Gre za neposredno povezavo s področjem trajnostne mobilnosti, saj zelene površine pogosto vključujejo ob kolesarskih poteh in sprehajalnih trasah. Pomembno vlogo igrajo pri prilagajanju na podnebne spremembe in pri učinkovitem upravljanju voda. Zelena infrastruktura krepi tudi turistično ponudbo, medtem ko modro-zelena podpira varnost in odpornost naselij.
JP VOKA SNAGA d.o.o. obstoječe zelene površine redno prenavlja, posodablja in jih dopolnjuje z novimi. Možnosti za širitev se odpirajo predvsem na degradiranih urbanih območjih, ki jih v Ljubljani uspešno preoblikujejo v nove mestne parke na različnih funkcionalnih ravneh mesta. Zelene površine enakomerno razporejajo po mestnem prostoru, z njimi oskrbujejo območja z manj tovrstnimi vsebinami, določajo njihovo namembnost in vnašajo nove, prilagojene vsebine. Zeleni sistem mesta se na njegovih robovih organsko povezuje z naravnimi zalednimi sistemi, kot so gozd, barje in obrečna krajina, kar predstavlja pomemben element podnebne odpornosti in kakovostnega urbanega bivanja.
Spremljanje izvedenih projektov
Mestna občina Celje spremlja učinkovitost izvedenih projektov zelene in modro-zelene infrastrukture s kombinacijo prostorskih analiz, evalvacijskih poročil v okviru izvedenih investicijskih projektov, povečanja površin zelenih in rekreacijskih območij, števila uporabnikov in obiskovalcev urejenih območij ter izboljšanja kakovosti zraka in vode. Mestna občina Krško pa spremlja učinkovitost predvsem z rednim vzdrževanjem in pregledom stanja na terenu ter s podatki o poplavnih dogodkih in odzivu prebivalcev.
Koraki naprej: zelena vizija mest prihodnosti
Zelena in modro-zelena infrastruktura postaja nuja. Če želimo mesta, ki bodo kos podnebnim spremembam in ostalim izzivom prihodnosti, se moramo učiti od narave. Primeri iz slovenskih občin kažejo, da imamo znanje, voljo in izkušnje. Manjka le še več medsebojnega povezovanja in dolgoročna zaveza, da bodo investicije v prihodnosti temeljile na naravnih rešitvah. Zelena in modro-zelena infrastruktura sta namreč najboljši naložbi v odpornost in v prihodnost, kjer bodo mesta spet postala prostor življenja, ne le bivanja. Zelena in modro-zelena infrastruktura tako nista le odgovor na podnebne in ostale izzive, temveč način razmišljanja o prostoru, ki vrača ravnovesje med mestom in naravo.