Izzivi krožnega gospodarstva
| Avtorici: mag. Vanesa Čanji in Tanja Pangerl |
Krožno gospodarstvo je doseglo status megatrenda z vidika pozornosti. Obseg razprav, debat in člankov o tem konceptu se je v zadnjih petih letih skoraj potrojil. Kljub temu najnovejše poročilo Circularity Gap Report opozarja na upad globalne krožnosti, saj se je delež uporabe sekundarnih materialov v zadnjih petih letih zmanjšal za 21 odstotkov (z 9,1 % leta 2018 na 7,2 % leta 2023). V tem času je svet porabil že 28 odstotkov vseh materialov, pridobljenih po letu 1900. O tem, zakaj je veliko besed in malo sprememb, je veliko mnenj. Na voljo je več metodologij, s katerimi lahko podjetja merijo krožnost, ki imajo svoje prednosti in pomanjkljivosti.
Kazalnik MCI
Orodje MCI je bilo razvito v sodelovanju med fundacijo Ellen MacArthur in podjetjem Granta Design (danes Ansys). Kazalnik materialne krožnosti (Material Circularity Indicator – MCI) je metrika, ki omogoča kvantitativno oceno krožnosti izdelkov in materialov znotraj podjetja ali dobavne verige. Služi tudi kot orodje za ugotavljanje, v kolikšni meri so izdelki ali sistemi skladni z načeli krožnega gospodarstva. Osredotoča se na optimizacijo rabe virov, zmanjševanje količine odpadkov ter zagotavljanje ponovne uporabe, popravila ali recikliranja materialov.
Izračun MCI temelji na treh ključnih sklopih podatkov:
- materialni vnosi: delež primarnih, recikliranih in obnovljivih materialov, uporabljenih v izdelku;
- uporabnost: trajnost, življenjska doba in intenzivnost uporabe izdelka;
- konec življenjske dobe: način ravnanja z izdelkom po uporabi (recikliranje, ponovna uporaba, sežig ali odlaganje).
Natančno zbiranje podatkov je pogoj za zanesljivost MCI in realno odslikava dejansko krožnost izdelka ali sistema.
Formula MCI podaja rezultat na lestvici od 0 do 1, kjer 1 pomeni popolnoma krožen izdelek (iz recikliranih/obnovljivih materialov, v celoti reciklabilen ali ponovno uporaben), 0 pa popolnoma linearen izdelek (iz primarnih materialov, namenjen odlaganju ali sežigu).
Izračun vključuje tudi faktor uporabnosti, ki upošteva trajnost in intenzivnost uporabe izdelka, in scenarije konca življenjske dobe, ki ocenjujejo delež materialov, vrnjenih v gospodarstvo.
Interpretacija rezultatov in uporabnost
Rezultati MCI omogočajo prepoznavanje področij za izboljšanje zasnove izdelkov in procesov, primerjalno vrednotenje znotraj industrije in razvoj strategij za prehod k bolj krožnim poslovnim modelom. Kazalnik torej ne služi zgolj merjenju, temveč tudi usmerjanju inovacij in odločanja za doseganje trajnostnih ciljev.
Primerjava metodologij LCA in MCI
Tradicionalno je analiza LCA zasnovana na sistemskih mejah, ki segajo od nastanka izdelka do njegove odstranitve. Pri tem so pogosto uporabljene regionalno specifične predpostavke – na primer glede energetskega miksa. Podobno MCI obravnava izdelek od izvora materialov do njihovega cilja po uporabi izdelka, prav tako pa zahteva upoštevanje regionalnih posebnosti, kot je na primer infrastruktura za recikliranje. Na prvi pogled bi se torej zdelo, da sta pristopa idealno primerljiva.
Vendar pa se krožno gospodarstvo redko ustavi pri enem samem življenjskem ciklu izdelka. Spodbuja nas namreč, da razmišljamo širše – o ponovni uporabi komponent, njihovem predelovanju in recikliranju. Pri bioloških materialih se podobno spodbuja razmislek o njihovem izvoru, ohranjanju njihove nekontaminiranosti ter vračanju v biološki krog kot dostopnih hranil.
Ker bodo izdelki, zasnovani za krožno gospodarstvo, vsebovali komponente z različno trajnostjo, življenjska doba in način uporabe vsakega cikla pa se razlikujeta glede na naravo uporabnika, je jasno, da bo krožnost prvega življenjskega cikla izdelka verjetno drugačna od krožnosti drugega, tretjega in vseh naslednjih. Poleg tega, če želimo izdelke in materiale ohraniti v uporabi dlje časa ter tako doseči višjo vrednost MCI, bomo pogosto izbrali trpežnejše materiale, ki pa imajo praviloma večje vgrajene okoljske vplive. Gospodarske in okoljske koristi uporabe takšnih materialov se zato ne pokažejo pri prvem izdelku, temveč se kopičijo skozi zaporedne življenjske cikle, ki jih omogočajo. Zato je treba vgrajene vplive materiala obravnavati v tem širšem kontekstu, če želimo, da rezultat realno odraža celotne koristi krožnega sistema.
Več življenjskih ciklov in širitev sistemskih mej
Ko začnemo razmišljati o več življenjskih ciklih, hitro postane očitno, da dodatni transportni tokovi, na primer za povratno logistiko, v določenih primerih pomembno prispevajo k skupni ekonomski in okoljski oceni izdelka. Takšni vplivi bi bili pri tradicionalni, linearno zasnovani LCA, ki se osredotoča na en sam življenjski cikel izdelka, pogosto spregledani.
Zato je treba razširiti meje tradicionalne LCA in izračunati predvidene vplive za vsak naslednji življenjski cikel izdelka. Pri tem je treba upoštevati: verjetnost okvar komponent, poškodbe in izgube izdelkov, zmožnost večkratne ponovne uporabe ali predelave komponent, procese recikliranja ali odstranjevanja, izgube v okolje in morebitno onesnaženje, vse oblike transporta in posege, kot so vzdrževanje ali razstavljanje. Takšen pristop tvori t. i. krožno LCA (Circular LCA).
Enako velja tudi za MCI – treba ga je obravnavati v istem kontekstu ter priznati, da se lahko stopnja krožnosti izdelka spreminja iz enega življenjskega cikla v drugega. V obeh primerih nas metodologija usmerja k ocenjevanju skupnih koristi sistema.
Zaradi kompleksnosti takšnih predpostavk je priporočljivo izvesti analizo občutljivosti (sensitivity analysis) ter ne iskati natančnega, determinističnega rezultata, temveč bolj verjetnostno oceno obeh komplementarnih kazalnikov – LCA in MCI. Poleg tega je treba presoditi zanesljivost rezultatov glede na natančnost in ustreznost vhodnih podatkov.
Primerjava krožnih in linearnih sistemov
S primerjavo povprečnih ali skupnih vplivov krožnega izdelka s ponavljajočimi se vplivi linearnih alternativ, ob upoštevanju negotovosti v obeh primerih, lahko bolje razumemo dva ključna vidika:
- Primerljivo oceno med krožnim sistemom in linearno alternativo, z upoštevanjem vplivov na posamezen življenjski cikel izdelka;
- Točko preloma (break-even point) krožnega sistema, pri kateri so začetni dodatni stroški ali vplivi izravnani z linearno alternativo, po kateri začne sistem prinašati čisti neto dobiček – bodisi gospodarski bodisi okoljski.
Razlika med zasnovo in dejansko učinkovitostjo sistema
Pomembno je razlikovati med zasnovo krožnega sistema in njegovo dejansko učinkovitostjo v praksi. Lahko zasnujemo izjemno krožne sisteme, vendar bo njihova dejanska krožnost odvisna od uporabnikov in deležnikov v realnem okolju.
Nekaj primerov. Izdelki, namenjeni vračanju v sistem, ki se poškodujejo ali izgubijo, zmanjšujejo krožnost sistema. Izdelki, načrtovani kot trajni, a vsebujejo snovi, ki so pozneje prepovedane (npr. po uredbi REACH), morda ne bodo mogli več vstopiti v dobavno verigo in jih bo treba odložiti na odlagališče. Kemikalije v materialih se lahko izlužijo v okolje ter škodujejo ljudem, morskim organizmom ali drugim vrstam. Izdelki, izgubljeni v okolju, se lahko razgradijo v mikro- ali nanodelce, ki imajo nesorazmerno velik vpliv. Izdelki, zasnovani za recikliranje, pa morda ne bodo imeli ustrezne infrastrukture zaradi tržnih sprememb ali pomanjkljivosti sistema ter bodo zato odloženi ali sežgani.
Zato je jasno, da mora uporabnik, če želi v celoti izkoristiti kazalnik MCI v pristopu z več življenjskimi cikli, najprej zasnovati sistem tako, da omogoča več zaporednih življenjskih ciklov, nato pa spremljati dejansko delovanje uvedenega sistema ter po potrebi izvesti korektivne ukrepe, da zagotovi doseganje načrtovanih koristi.
Od meril k akciji
Prihodnost krožnosti je odvisna od sposobnosti podjetij, da sistematično uvajajo inovacije, prenavljajo procese in se zavežejo trajnostnemu poslovanju. Ker globalna krožnost upada, je odgovornost podjetij, da z uporabo orodij, kot je MCI, prispevajo k zapiranju globalne vrzeli v krožnosti.
Za doseganje krožnega gospodarstva pa sama merila niso dovolj. Ključnega pomena so znanja, kompetence in orodja, ki zaposlenim omogočajo prepoznavanje priložnosti, izvajanje rešitev in merjenje učinkov. Zato je nujno vlagati v usposabljanje kadrov in razvoj strokovnih znanj za prehod v krožno in trajnostno gospodarstvo prihodnosti.
Anketa med podjetji
Podjetja smo vprašali:
- Ali je model krožnega gospodarstva del vašega sistematičnega uvajanja inovacij in optimizacije procesov? Zakaj?
- Katere kazalnike krožnosti spremljate in kaj ugotavljate?
- Ali sta po vaših izkušnjah zakonodaja in trg naklonjena krožnim praksam?
Eufemia Barzelatto, tehnolog strokovnjak v kakovosti, Žito d.o.o.
- Da, model krožnega gospodarstva je del sistematičnega uvajanja inovacij in optimizacije procesov v našem podjetju. Že dalj časa si prizadevamo za trajnostno naravnano poslovanje, kar vključuje učinkovito rabo virov, zmanjševanje odpadkov in ponovno uporabo materialov. Krožno gospodarstvo je tako vpeto v več ključnih področij našega delovanja. Zavedamo se, da je krožno gospodarstvo ključno za ohranjanje konkurenčnosti, povečanje učinkovitosti in dolgoročno rast. Zato ga vključujemo kot integriran del svoje strategije inovacij, kjer krožno razmišljanje ne pomeni le okoljskih ukrepov, temveč celovit pristop k optimizaciji procesov in trajnostnemu razvoju podjetja.
- Redno spremljamo več kazalnikov krožnosti, s katerimi ocenjujemo učinkovitost rabe virov in napredek pri uresničevanju načel krožnega gospodarstva. Med ključnimi so učinkovitost rabe surovin in energentov, delež ponovno uporabljenih ali recikliranih materialov, količina in struktura odpadkov. Na podlagi teh kazalnikov bolje razumemo porabo virov in vplive svojega delovanja na okolje, kar nam omogoča ciljano izboljševanje procesov in bolj premišljeno upravljanje z viri v okviru načel krožnega gospodarstva.
- Po naših izkušnjah sta tako evropska kot slovenska zakonodaja načeloma naklonjeni krožnim praksam, saj spodbujata učinkovito rabo virov, zmanjševanje odpadkov in trajnostno proizvodnjo. Evropski Zeleni dogovor, akcijski načrt za krožno gospodarstvo ter slovenska Strategija za prehod v krožno gospodarstvo dajejo jasne smernice, a njihovo izvajanje v praksi zahteva precej administrativnih prilagoditev in dodatne stroške za podjetja. Tudi trg se premika v smeri večje odgovornosti, vendar potrošniške odločitve pogosto še vedno temeljijo na ceni, ne na trajnostnih vidikih. Zato ocenjujemo, da so krožne prakse trenutno bolj dolgoročna razvojna usmeritev kot pa takojšnja tržna prednost.
Urška Butolen, vodja Korporativnega upravljanja trajnosti, Gorenje gospodinjski aparati, d.o.o.
- V Hisense Europe krožnost obravnavamo kot priložnost za izboljšanje učinkovitosti, zmanjšanje porabe primarnih virov ter hkrati kot odziv na vse večje regulatorne in tržne zahteve po trajnostnih praksah. V okviru evropskih projektov razvijamo različne tipe krožnih modelov, od obnove aparatov in komponent do storitev najema in podaljšane rabe izdelkov. V zadnjem času sistematično uvajamo tudi procese obnove poškodovanih rezervnih delov in aparatov, ki so bili poškodovani med transportom, s čimer ohranjamo vrednost virov v sistemu in zmanjšujemo odpad. Krožni modeli nam tako omogočajo ne le okoljske, temveč tudi poslovne koristi – bolj vitke, stroškovno učinkovite procese, večjo odpornost na motnje v dobavnih verigah ter dodano vrednost za uporabnika.
- Spremljamo več kazalnikov, ki naslavljajo ključne vidike krožnega gospodarstva, med njimi delež recikliranih in ponovno uporabljenih materialov v izdelkih, stopnjo reciklabilnosti izdelkov, popravljivost (npr. dostopnost rezervnih delov in čas popravila), delež izdelkov, zbranih po uporabi, ter količino odpadkov, ki jih uspemo preusmeriti iz odlagališč v predelavo ali ponovno uporabo. Ugotavljamo, da se z uvajanjem načel ekodizajna izboljšuje tako reciklabilnost kot popravljivost izdelkov, kar omogoča podaljševanje njihove življenjske dobe in zmanjševanje okoljskega odtisa.
- Po naših izkušnjah sta zakonodaja in trg krožnim praksam še vedno prej ovira kot podpora. Kljub poudarkom na ravni EU se v praksi srečujemo z regulativnimi omejitvami. Tudi potrošniki, zlasti v Sloveniji, še niso izrazito naklonjeni krožnim modelom in pogosto dajejo prednost novim izdelkom, pri čemer je izziv tudi zagotavljanje in komuniciranje kakovosti obnovljenih aparatov in komponent. Nekoliko več sprejemanja opažamo v Franciji in skandinavskih državah, a tudi tam krožnost še ni široko uveljavljena. Napredek bo mogoč z boljšo zakonodajno podporo in večjim ozaveščanjem uporabnikov.
Alpacem Cement, d.d.
- Poraba cementa kot ključne komponente betona, najpogosteje uporabljenega gradbenega materiala na svetu, je izjemno visoka. Zato ima cementna industrija tudi velik potencial za trajnostno preobrazbo celotnega gradbenega sektorja. Ena večjih priložnosti je možnost ponovne uporabe odpadnih produktov gradbeništva, kot so odpadni beton, opeka in drugi gradbeni materiali, ki jih lahko vključimo v proizvodni proces kot sekundarne surovine. Beton je namreč popolnoma reciklabilen, kar dodatno krepi potencial krožnosti: po koncu življenjske dobe ga lahko predelamo v surovino za proizvodnjo bodisi novega betona ali celo cementa. S tem ne zmanjšujemo zgolj količine odpadkov, temveč tudi potrebo po primarnih surovinah. Model krožnega gospodarstva je zato za naše podjetje bistven. Omogoča nam hkratno zmanjševanje emisij CO₂, nižjo porabo naravnih virov ter bolj učinkovite proizvodne procese. Zato ga dosledno vključujemo v razvoj novih cementov, optimizacijo tehnologij in uvajanje inovacij, ki podpirajo dolgoročno trajnostno usmeritev panoge.
- Spremljamo delež klinkerja v cementu (klinker faktor): klinker predstavlja glavno surovino cementa in je hkrati največji vir emisij CO₂ v cementni industriji, zato je ta kazalnik trenutno eden najpomembnejših pri spremljanju našega okoljskega napredka. Klinker nadomeščamo z granulirano plavžno žlindro in filtrskim pepelom, ki sta stranska produkta železarske industrije in procesa pridobivanja električne energije v termoelektrarnah. Teh materialov porabimo okvirno 150.000 ton letno, s čimer zapiramo masne tokove znotraj industrije. Znižanje deleža klinkerja neposredno pomeni manj emisij, manjšo porabo primarnih surovin in več možnosti za vključevanje sekundarnih materialov. Spremljamo tudi delež recikliranih surovin: ta kazalnik prikazuje, kolikšen delež surovin v cementu predstavljajo reciklirani ali ponovno pridobljeni materiali, kot so na primer odpadni beton, opeka ali drugi industrijski stranski produkti. Delež recikliranih surovin postopno povečujemo, vendar zaradi omejene razpoložljivosti visokokakovostnih predelanih odpadnih materialov ostaja – podobno kot v evropski industriji – relativno nizek (okoli 5 % pri surovinski reciklaži v klinkerju).
- Evropska zakonodaja vse bolj spodbuja prehod na krožno gospodarstvo, zmanjševanje emisij CO₂ ter povečanje uporabe recikliranih materialov. Kljub temu regulative še vedno omejujejo hitro uvajanje višjih deležev sekundarnih surovin, prav tako pa ostaja pomemben izziv zagotavljanja stabilne in kakovostne oskrbe z recikliranimi materiali, saj ni doslednega ločevanja gradbenih odpadkov pri rušitvah. Podjetja Alpacem Cement, d.d., Alpacem Kamnolomi, d.o.o., ter Alpacem Beton, d.o.o., so letos prva v Sloveniji pridobila prestižni srebrni certifikat, ki ga podeljuje Concrete Sustainability Council (CSC), s čimer dodatno potrjujejo svoje trajnostno in odgovorno delovanje v gradbeni industriji.
