Okrogla miza Sistem ravnanja z odpadno embalažo
| Avtorica: mag. Vanesa Čanji |
Dne 12. avgusta letos bo začela veljati prenovljena uredba o embalaži in odpadni embalaži, ki med ključnimi novostmi uvaja tudi t. i. full cost sistem, s katerim se odgovornost za financiranje ravnanja z odpadno embalažo celoviteje prenaša na proizvajalce. V začetku februarja, le nekaj dni pred okroglo mizo, ki jo je organizirala Akademija Zelena Slovenija v okviru e-konference, je Ustavno sodišče RS potrdilo skladnost večine določb novele Zakona o varstvu okolja (ZVO 2) z ustavo in pravom EU, s čimer se odpira pravna možnost, da bi za posamezne frakcije odpadkov delovala ena neprofitna PRO-družba kot pooblaščeni upravljavec celotnega sistema — ob pogoju ustreznega nadzora in varovanja konkurenčnih načel.
Razprava na okrogli mizi je jasno pokazala, da Slovenija pri vzpostavljanju prenovljenega sistema ravnanja z odpadno embalažo nevarno zamuja. Ključni deležniki so opozorili, da se ob približevanju avgustovskim rokom povečuje tveganje pravnih sporov, finančnih pritiskov in operativnih zapletov, medtem ko številna sistemska vprašanja ostajajo odprta — predvsem razmejitev komunalne in nekomunalne embalaže, implementacija modela full cost, vloga PRO-sistemov in realna časovnica prehoda.
V razpravi so sodelovali: Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije, Mitja Štelcer, vodja službe trženja in podpore uporabnikom, Javno podjetje SNAGA, d.o.o., Maribor, Brigita Šarc, vodja sektorja ekologije, Dinos d.o.o., in Maruša Žagar, vodja tima Sistemska in procesna logistika, Lidl Slovenija d.o.o. k.d. Pogovor je vodila mag. Vanesa Čanji, direktorica podjetja Fit media in glavna urednica revije ESG.
Udeleženci so poudarili, da brez takojšnjega, strukturiranega dialoga pod vodstvom države in jasnih prehodnih rešitev obstaja nevarnost, da bo sistem avgusta nepripravljen — s posledicami za proizvajalce, izvajalce javnih služb in končne uporabnike. Sporočilo okrogle mize je glasen poziv k pospešitvi aktivnosti zlasti na MOPE: določiti nosilca dialoga, oblikovati izvedljivo časovnico, zagotoviti pravno podlago in razviti model, ki bo pravičen, transparenten in operativno izvedljiv.
Sistemske spremembe so kompleksne in zahtevne. V samem jadru nalagajo proizvajalcem večjo odgovornost na več področjih, a najbrž najbolj bode v oči večja finančna obremenitev. Kako v Lidlu razumete svojo odgovornost? Ali gre predvsem za cenovno oziroma stroškovno obremenitev ali vidite svojo vlogo širše?
Maruša Žagar: Gre za zelo veliko spremembo, ki bo bremenila vse deležnike. Spremembe ne bom rekla, da pozdravljamo, jih pa sprejemamo. Zagotovo pomenijo večjo finančno obremenitev, hkrati pa tudi priložnosti.
Si že preračunavate obremenitve? Ali spremembe že prevajate v svoj sistem ali še čakate na zunanje signale?
Maruša Žagar: V okviru naše CSR strategije, na kateri zadnja leta zelo aktivno delamo, že zmanjšujemo delež embalaže na proizvodih. Zmanjšujemo gramaturo plastike, uporabljamo reciklirano plastiko oziroma reciklate namesto primarnih surovin. Na določenih izdelkih plastično embalažo nadomeščamo s takšno, ki jo je mogoče reciklirati. Ne uporabljamo črne plastike, saj je težje reciklabilna. Seveda obstajajo tudi drugi potenciali za odpravo plastične embalaže, vendar je tu treba upoštevati nakupovalne trende in procese dobaviteljev, zato vsega ni mogoče spremeniti takoj. Trgu in zakonodajnim spremembam se prilagajamo.
Kar zadeva stroške in njihov prenos, neposrednega odgovora ne morem podati. V Lidlu Slovenija delamo v smeri, da je kupec na prvem mestu in da ostajamo prva izbira kupcev, hkrati pa moramo biti tudi profitabilno podjetje.
Ali se trgovci že povezujete? Se bodo dodatni stroški ravnanja z odpadno embalažo prenesli na kupca, ki bi tako čutil svojo izbiro glede okoljsko odgovornega ravnanja?
Maruša Žagar: Ti pogovori potekajo prepočasi. Trenutno se ne odvijajo tako, kot bi si želeli. Stroški se bodo zagotovo porazdelili. Glede časovnice – kot trgovec sledimo zahtevam trga in okolja, enako bi pričakovali od države. Procesi bi se morali odvijati postopoma in usmerjeno, vendar se zdi, da se veliko rešuje zadnji trenutek. Nekaj mesecev pred uvedbo zakonodaje o tem še razpravljamo. Nabralo se je veliko zakonodajnih sprememb, kar pomeni veliko breme za podjetja – ne le stroškovno, ampak tudi procesno in z vidika resursov. Želeli bi si več dialoga z ministrstvom, boljše vključevanje in informiranje.
Gospa Brigita Šarc, smo sredi sistemskih sprememb, del katerih je tudi odločitev Ustavnega sodišča, ki odpira dodatno negotovost. Kako gledate na sistemsko situacijo v Sloveniji glede ravnanja z odpadno embalažo?
Brigita Šarc: Težko je natančno odgovoriti, saj je odločitev ustavnega sodišča povzročila precej pretresa. Verjetno se bomo v družbi Dinos pripravljali, kot da bo sistem potekal naprej z več družbami za ravnanje z odpadno embalažo, ker še ni jasno, ali bo ostal sistem tak, kot je sedaj, ali se bo preoblikoval v sistem ene družbe. Odločitev vpliva tudi na druge sisteme proizvajalčeve razširjene odgovornosti – PRO, ne le na odpadno embalažo, ampak tudi na druge materiale.
Naš interes je pridobivati čim več reciklabilnih materialov in zagotoviti najboljše, najhitrejše in cenovno ugodne reciklaže. Veliko pa je še nejasnosti in odgovornost je zdaj predvsem na ministrstvu.
Letos nas čakajo dvojne volitve, najprej parlamentarne, nato še lokalne. Tema odpadne embalaže se konkretno dotika obeh nivojev. Nova uredba bo verjetno združila full cost sistem in odločitev o modelu PRO.
Ali bomo sploh imeli sogovornika do časa, ko bo treba sprejemati tržne odločitve? Se boste povezovali z drugimi DROE?
Brigita Šarc: Dinos je odprt za pogovore, vendar je odločitev drugih družb njihova poslovna odločitev. Dejstvo pa je, da država praktično ni več operativna, pred nami so zimske počitnice in volitve. Predpise naj bi po izjavah ministrstva pričakovali v prvi polovici leta, kar lahko pomeni tudi 30. junij. Uredba mora iti še v notifikacijo na raven EU, zato je malo verjetno, da bi bile stvari zaključene pred koncem leta.
Kako kot strokovnjakinja s področja odpadkov ocenjujete, ali lahko v tako kratkih rokih odločamo o tako kompleksnih sistemskih rešitvah? Med drugim je treba narediti tudi razmejitev med komunalno in nekomunalno embalažo, ki bo imela pomembne finančne posledice.
Brigita Šarc: To je vprašanje za milijon dolarjev. Sama nisem naklonjena ad hoc odločitvam, vendar nas situacija sili v to. Žal se vseh stvari lotevamo ne le pozno, ampak prepozno. Za vse spremembe smo vedeli vnaprej in bilo je dovolj časa za odprto komunikacijo in dobro tehtanje.
Razmejitev komunalne in nekomunalne embalaže bo izjemno zahtevna in lahko prinese velike finančne posledice ter špekulacije. Zavedam pa se, da bo delitev pomenila obremenitve za proizvajalce in gospodinjstva.
Kako organizirati dialog in kdo naj bo njegov nosilec?
Brigita Šarc: Verjetno ministrstvo ali po njihovem pooblastilu kakšna zbornica. Ključno je, da je subjekt zaupanja vreden.
Ali bi lahko v vmesnem času, ko bodo državnozborske volitve in oblikovanje nove vlade, vlogo koordinacije prevzela GZS?
Brigita Šarc: To bi lahko bil začetek. Zavezanci že danes pri poročilih ločujejo gospodinjsko in negospodinjsko embalažo, kar bi lahko bilo izhodišče za razpravo.
Gospod Sebastijan Zupanc, kaj lahko naredimo v vmesnem času, dokler nova vlada ne bo polno operativna?
Sebastijan Zupanc: Zamujamo, zelo zamujamo. Sprejeli smo uredbo o baterijah 12. 7. 2023, kjer že pol leta kršimo obveznosti, a danes o tem še ne govorimo. Razumem zakaj. Odpadne baterije so manjši masni tok kot odpadna embalaža. Obveznost pa je in mi jo kršimo. Uredba o embalaži je bila sprejeta 19. 12. 2024, pogovori bi se morali začeti marca lani.
V zbornici smo vzpostavili dobro sodelovanje med izvajalci javne službe in DROE ter začeli razprave še pred ministrstvom. Delamo tudi na poenotenju označevanja zabojnikov in kakovosti ločeno zbrane embalaže.
Delitev komunalne in nekomunalne odpadne embalaže je najzahtevnejši del sistema in zahteva dve do tri leta intenzivnega dela. Predlagamo, da se full cost začne izvajati v zahtevanem času, obstoječe stanje pa ostane, dokler ne razvijemo modela delitve. Potem takoj začnemo z dialogom med vsemi akterji, da se pošteno razdeli med komunalno in nekomunalno odpadno embalažo. Sistem mora biti jasen.
Ste pripravljeni prevzeti aktivnejšo koordinacijsko vlogo?
Sebastijan Zupanc: Lahko igramo proaktivno vlogo, vendar brez formalizacije in vključitve reprezentativnih združenj ter države ne bo šlo. Ključni deležniki so država, proizvajalci ter izvajalci javne službe in lokalne skupnosti. Največji interes za hiter začetek imajo izvajalci javnih služb in lokalne skupnosti.
Izvajalci javnih služb in lokalne skupnosti imajo interes, ker se bodo razbremenili dela stroškov, a ne?
Sebastijan Zupanc: Pa ne samo zato. Glejte, septembra bo Janez Novak, ki je seznanjen z evropsko zakonodajo, komunalnemu podjetju zavrnil položnico, ker ne bo nižja, kot je bila avgustovska. In to tik pred lokalnimi volitvami. To je lahko problem. Proizvajalci bodo počakali; neposredne posledice jih ne bodo prizadele. Država pa že večkrat ni pravočasno implementirala evropskih predpisov, zato obstaja tveganje nadaljnjih zamud, kar je še posebej občutljivo tik pred lokalnimi volitvami.
Gospod Mitja Štelcer, kako gledate na situacijo v komunalnem podjetju? Boste pravočasno pripravljeni na izvajanje storitev po novem?
Mitja Štelcer: Naš Janez Novak se bo sigurno javil septembra in vprašal, zakaj nima nižje položnice. Občani pričakujejo nižje položnice, vendar moramo za to dobiti potrditve občinskih svetov, kar zahteva čas. Vsaj maja moramo iti na občinske svete za potrditev vseh cen. Veliko vprašanj je odprtih, ali je model 80/20 (80 % ravnanja z odpadno embalažo plačajo proizvajalci, 20 % pa gospodinjstva) začasen, kako dolgo traja prehodno obdobje … Kaj bo prinesla odločitev o kavcijskem sistemu? Definitivno rabimo stabilno in predvidljivo okolje. Država je do sedaj imela 18 mesecev časa za pripravo. Ne verjamem, da se bo v naslednjih treh ali šestih mesecih kaj bistveno spremenilo. Komunalna podjetja so različno organizirana, kar vpliva na stroške. Delno smo že pripravljeni, potrebujemo pa zanesljive usmeritve.
Kaj boste v komunalnem podjetju naredili do avgusta, kaj predvideva vaša časovnica?
Mitja Štelcer: 2. februarja je ministrstvo poslalo dopis, kako naj bi sistem zgledal. Na teh osnovah smo nekatere stvari že pripravili. Nekatere stvari smo že pripravljali celo lani in podatke pošiljali Zbornici komunalnega gospodarstva, na primer, koliko stroškov nastaja pri eni vrsti embalaže. Primerjali smo stroške tudi s slovenskim povprečjem. V komunali približno vemo, kje smo. Potrebujemo čim več zanesljivih podatkov. Preko komunalne zbornice smo dokaj dobro organizirani. Pri občinskih in mestnih svetih ne vidim večjih težav pri potrjevanju cen, ker se bodo le-te za občane znižale. So pa druge posebnosti, do katerih še lahko pride.
Vas skrbi tveganje, če proizvajalci do avgusta ne sprejmejo svojih obveznosti ravnanja z odpadno embalažo, vi pa boste morali septembra znižati položnice, ki jih izstavljate gospodinjstvom?
Mitja Štelcer: V vmesnem času, dokler sistem ne bo v polnosti zaživel, bi ga bilo mogoče izvajati delno, preko akontacij, a le ob soglasju in jasnih pogodbah. Brez sodelovanja države in jasne pravne podlage tveganja ostajajo.
Konkretno: če vam proizvajalci ne bodo začeli plačevati že septembra, gospodinjstvom pa boste za ravnanje z odpadno embalažo začeli zaračunavati 80 odstotkov manj kot sedaj, kaj se zgodi? Lahko to finančno zatrese komunalna podjetja?
Mitja Štelcer: Lahko nas zatrese. Komunalna podjetja nimamo finančnih rezerv, zato potrebujemo stabilno in predvidljivo okolje, da lahko poslujemo. Ministrstvo je predvidelo, da nam bodo DROE dali bančne garancije, če sem bil prav obveščen.
Ali boste proizvajalci in DROE plačevali račune komunalnih podjetij od septembra dalje, če država ne bo pravočasno sprejela ustrezne zakonodaje in ne bodo podpisane ustrezne pogodbe?
Brigita Šarc: Na podlagi česa? Brez predpisa nimamo pravne podlage zaračunavati zavezancem, niti plačevati komunalnim podjetjem. Mi se ne izogibamo obveznostim, ampak ad hoc – brez jasne opredelitve, kdo kdaj kaj komu zakaj – ne bo šlo. Tako enostavno žal ne gre. Lahko se pogovarjamo in dogovarjamo. A sistem se lahko začne izvajati šele, ko so finančni in pravni tokovi vseh jasno določeni. Jasno je, da bo za proizvajalce prišlo do enormno povišanih stroškov. Brez sodelovanja države je vsak poskus implementacije ad hoc neprimeren in naš dialog brez glavnega akterja – države je zelo omejen.
Maruša Žagar: Situacija me zelo spominja na vpeljavo SUP direktive (Direktiva o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje). Seveda je tam šlo za manjši obseg. A tudi tam stvari niso popolnoma transparentne. Roki so se prestavljali, mi pa smo se morali na koncu prilagoditi. Treba je razumeti, kaj vse pri nas potegne za seboj, da sistem prilagodimo na novo. To, kar sedaj prihaja, je za nas ogromna obremenitev. Proizvajalci si želimo preglednosti in sodelovanja. Brez vpogleda v stroške in brez dogovorjenih pogodb ne moremo prevzeti dodatnih obveznosti. Hkrati smo pripravljeni sodelovati v transparentnem in učinkovitem sistemu, skupaj z drugimi deležniki.
Bodo septembra položnice za gospodinjstva nižje, tudi če proizvajalci zaradi nevzpostavljenega sistema še ne bodo pokrivali svojega dela stroškov za ravnanje z odpadno embalažo?
Mitja Štelcer: Položnice gospodinjstvom bomo znižali, ko bo vzpostavljen sistem. Za nas je pomembno, da so naši stroški pokriti.
Sebastijan Zupanc: Naj na kratko predstavim resnost problema. Zbiranje vseh štirih frakcij odpadne embalaže predstavlja preko 50 odstotkov stroškov zbiranja vseh komunalnih odpadkov. Gospodarska javna služba brez teh prihodkov ne more nemoteno delovati. Čeprav je to občinska javna služba, je direktno povezana s storitvami prebivalcem – smeti ne moremo pustiti pred hišami. To, kar smo videli v Parizu ali Neaplju, pri nas ne pride v poštev. Izvajalci javne službe morajo zagotavljati zbiranje, hkrati pa je vprašanje, kako bomo reševali morebitne pritožbe posameznikov in kakšno vlogo bo imela država, če sistem ne bo vzpostavljen. Pravna osnova za ukrepanje obstaja v ZVO-2, vendar je več organizacij v igri, ne le ena.
Če pa do avgusta sistem ne bo vzpostavljen po novem, bi komunalno gospodarstvo reagiralo enotno ali bi odločitve ostale razpršene?
Sebastijan Zupanc: To bo imelo velike finančne posledice. Zagotoviti enotnost v Sloveniji praktično ni mogoče. Lastniki podjetij, večinoma javnih, nekaj pa je zasebnih, bodo imeli glavno besedo. Ali bodo pripravljeni dokapitalizirati podjetja, da bodo delovala ob znižanih cenah, je vprašanje. Občine in zasebni lastniki pogosto nimajo pripravljenega denarja, zato je odločitev vsakega podjetja posamezna.
Uredba (EU) 2025/40 o embalaži in odpadni embalaži (PPWR – The Packaging and Packaging Waste Regulation) nadomešča dosedanjo Direktivo 94/62/ES in uvaja neposredno zavezujoča pravila za vse države članice. Uredba je začela veljati 11. februarja 2025. Uporabljati se začne 12. avgusta 2026.
MOPE pripravlja novo nacionalno uredbo o embalaži in odpadni embalaži, a še ni v javni rapravi. EU in nacionalna zakonodaja bosta komplementarni. Uredba v okviru proizvajalčeve razširjene odgovornosti določa, da proizvajalci prevzamejo stroške ravnanja z odpadno embalažo, označevanja posod za odpadke in analiz sestave odpadkov – ravnanje vključuje ločeno zbiranje, prevzem in nadaljnjo obdelavo. MOPE je konec januarja predstavil predlog modela, v katerem proizvajalci pokrijejo 80 % stroškov zbiranja odpadne embalaže, 20 % pa uporabniki javne službe. Strošek zbiranja odpadne embalaže Zbornica komunalnega gospodarstva Slovenije ocenjuje letno na 43 do 48 mio evrov.
Zapis je izsek iz okrogle mize, ki je bila del e-konference Odpadki v letu 2026: višji cilji, višji stroški, nova pravila igre.
Celoten posnetek konference je na voljo na portalu Akademija Zelena Slovenija.
