Okoljske prioritete in prenova zakonodaje
| Avtorica: mag. Vanesa Čanji |
Upravljanje okolja v Sloveniji vstopa v obdobje zahtevnih zakonodajnih, infrastrukturnih in upravljavskih odločitev. Spremembe evropske zakonodaje, podnebni pritiski ter dolgo odprta vprašanja ravnanja z odpadki, sanacije okoljskih bremen in zagotavljanja zanesljivih, javno dostopnih okoljskih podatkov zahtevajo sistemske rešitve in jasno razmejene odgovornosti med državo, lokalnimi skupnostmi in gospodarstvom. V tem okviru Direktorat za okolje na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo oblikuje ključne zakonodajne in upravljavske odzive – od priprave novega Zakona o varstvu okolja (ZVO-3) do razvoja infrastrukture za obdelavo odpadkov, krepitve okoljskega monitoringa ter izboljševanja dostopnosti podatkov o kakovosti zraka. Stališča in usmeritve teh procesov v intervjuju predstavlja mag. Tanja Bolte, generalna direktorica Direktorata za okolje.
Kaj so strateške prioritete Direktorata za okolje v letu 2026? Katere zakonodajne in vsebinske poudarke izpostavljate?
Strateške prioritete Direktorata za okolje v letu 2026 so tesno povezane s sprejetjem in začetkom izvajanja novega Zakona o varstvu okolja, ob tem pa tudi z aktivnim sodelovanjem pri oblikovanju evropske okoljske zakonodaje. Na zakonodajni ravni intenzivno potekajo aktivnosti na področju priprave Uredbe o svetlobnem onesnaževanju, na področju hrupa pa je naš cilj, da v letu 2026 pripravimo predlog Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju.
Pripravljamo tudi nadgradnjo Zakona o dimnikarskih storitvah, kjer se je v praksi pokazala potreba po posodobitvi in dopolnitvi obstoječih rešitev. Ključen poudarek vseh teh aktivnosti je v izboljšanju kakovosti okolja, večji predvidljivosti za zavezance in v jasnejših, bolj preglednih pravilih za vse deležnike.
Posebej se dotakniva Zakona o varstvu okolja (ZVO-3). Kdaj pričakujete njegov sprejem in katere so njegove bistvene novosti?
Osnutek Zakona o varstvu okolja (ZVO-3) predstavlja pomemben premik k bolj celovitemu, preglednemu in predvidljivemu upravljanju okoljskih obveznosti v Sloveniji. Njegov osnovni cilj je poenostaviti postopke, okrepiti varstvo okolja ter zagotoviti učinkovit in pravočasen prenos evropske zakonodaje.
Ena ključnih novosti je prva sistemska ureditev sanacije starih okoljskih bremen – torej v preteklosti onesnaženih območij, kot so opuščena industrijska območja in stara odlagališča. Zakon jasno določa odgovornosti, način ugotavljanja onesnaženosti, preprečuje nekontrolirane posege v kontaminirana območja ter uvaja zaznambe v zemljiški knjigi in omejitve posegov, dokler sanacija ni izvedena. Predvideno je tudi državno sofinanciranje sanacij, kar pomeni večjo varnost za okolje, manjša tveganja za zdravje ljudi in bolj pregledno upravljanje degradiranih območij.
Posebno pomembna je okrepitev vloge občin, ki so ključni deležniki pri sanacijah. ZVO-3 jim prinaša več pravne varnosti, jasnejša pravila ter možnost državnega sofinanciranja, hkrati pa preprečuje, da bi lokalne skupnosti nosile breme zgodovinskih onesnaženj, za katera niso odgovorne. To bistveno izboljšuje pogoje za prostorsko načrtovanje in zmanjšuje finančna tveganja tako za občine kot za investitorje.
Pomembna novost je tudi dosledna uveljavitev načela »onesnaževalec plača« v postopkih insolventnosti. Okoljske terjatve po novem ne zastarajo in se ne morejo odpisati, podjetja pa morajo okoljske obveznosti vključiti v postopke prestrukturiranja. Prodaja premoženja je mogoča le s prenosom okoljskih obveznosti na kupca. Gre za pomemben premik v smeri zaščite javnih sredstev in preprečevanja prenašanja okoljskih stroškov na državo ali občine.
Zakon posodablja tudi strateško okoljsko presojo, ki ni več upravni postopek, kar prispeva k krajšim postopkom in jasnejši ureditvi sodelovanja javnosti. Na področju presoj vplivov na okolje in okoljevarstvenih dovoljenj se uvajajo digitalne rešitve, kot sta e-presoje in e-monitoring, ter elektronske vloge in bolj pregledna pravila za spremembe dovoljenj.
Poseben poudarek je na večji dostopnosti okoljskih podatkov. Register varstva okolja postaja javna knjiga, podatki pa bodo brezplačno dostopni prek spleta, kar bistveno povečuje transparentnost in zanesljivost okoljskih informacij. Uvaja se tudi bolj neodvisen sistem monitoringa, saj meritve prehajajo na pooblaščene izvajalce, rezultati pa se neposredno in sproti posredujejo ministrstvu.
Kje v javni razpravi z gospodarstvom in lokalnimi skupnostmi ni bilo mogoče doseči soglasja?
V javni razpravi smo s ključnimi deležniki odprli številna vprašanja in na večini področij dosegli uskladitev, kljub temu pa so se razhajanja pokazala tam, kjer se srečajo nove obveznosti, stroški in pristojnosti.
Pri lokalnih skupnostih so bila največja razhajanja povezana z dodatnimi obveznostmi, zlasti na področju ravnanja z odpadki, lokalnih načrtov za izboljšanje kakovosti zraka, nadzora nad hrupom ter sodelovanja v postopkih presoj. Občine so opozarjale na pomanjkanje finančnih in kadrovskih virov, čeprav zakon predvideva sofinanciranje sanacij starih bremen. Prav tako ni bilo soglasja glede nadzornih pristojnosti pri dovoljenjih za začasno čezmerno obremenitev s hrupom, saj zakon ohranja načelo, da nadzor izvaja tisti organ, ki dovoljenje izda.
Z gospodarstvom so bila odprta predvsem vprašanja okoljskih obveznosti v postopkih insolventnosti, administrativne zahtevnosti novega sistema monitoringa in digitalnega poročanja ter predlog uvedbe integralnega dovoljenja. Kljub pomislekom gospodarstva zakon ohranja strožji okvir, saj je temeljni cilj varstvo okolja in preprečevanje prenašanja stroškov na javni sektor.
Področje ravnanja z odpadki je v Sloveniji že dolgo med zahtevnejšimi. Kako ocenjujete trenutno stanje in ključne izzive?
Slovenija je na nekaterih področjih, zlasti pri ločenem zbiranju komunalnih odpadkov, nad povprečjem Evropske unije in dosega večino zastavljenih okoljskih ciljev. Kljub temu pa ostajajo pomembni strukturni izzivi, povezani z omejenimi domačimi zmogljivostmi za obdelavo določenih tokov odpadkov in posledično z izvozom odpadkov v tujino.
Največje izzive predstavljajo doseganje višjih stopenj recikliranja, zmanjševanje odlaganja ter pomanjkanje zmogljivosti za termično obdelavo nereciklabilnih ostankov. Slovenija razpolaga z ustrezno infrastrukturo zbiranja in predobdelave komunalnih odpadkov, nima pa zadostnih kapacitet za njihovo končno obdelavo. Zaradi tega se pomemben del gorljivih odpadkov izvozi, kar predstavlja tako okoljsko kot ekonomsko tveganje.
Posebni izzivi ostajajo tudi na področju zbiranja odpadne električne in elektronske opreme ter odpadnih prenosnih baterij, kjer ciljev EU še ne dosegamo, kljub vidnemu napredku v zadnjih letih.
Kakšno vlogo imajo pri tem sežigalnice in kaj njihovo obratovanje pomeni za okolje in zdravje ljudi?
Kljub zelo dobremu ločenemu zbiranju odpadkov v Sloveniji ostaja delež nereciklabilnih gorljivih odpadkov, ki jih je treba ustrezno obdelati. Trenutno več kot 200.000 ton takšnih odpadkov letno izvozimo v tujino, kar pomeni več tisoč tovornih voženj in dodatne izpuste.
V Sloveniji trenutno deluje le ena naprava za termično obdelavo komunalnih odpadkov, ki pokrije manj kot 15 % potreb. Ministrstvo zato načrtuje razvoj lastnih zmogljivosti z dvema novima objektoma, ki bosta delovala v okviru državne gospodarske javne službe. Skupna letna kapaciteta bo omejena, obratovanje pa bo potekalo pod strogim okoljskim nadzorom v skladu z evropsko zakonodajo in najboljšimi razpoložljivimi tehnikami.
Sodobne sežigalnice so tehnološko napredni energetski objekti, kjer se emisije spremljajo neprekinjeno, podatki pa so javno dostopni. Ob ustreznem nadzoru njihovo obratovanje ne predstavlja nesprejemljivega tveganja za okolje ali zdravje ljudi.
Javnost skrbi kakovost zraka zaradi sežigalnice. Kako zagotavljate dostopnost podatkov o kakovosti zraka in zaščito ranljivih skupin?
Podatki iz državne merilne mreže so sproti dostopni prek ARSO, teleteksta in spletnih portalov. Prenovljen indeks kakovosti zraka javnosti na pregleden način prikazuje stanje in priporočila za ravnanje, posebej za ranljive skupine. Pomemben del sistema so tudi modelske napovedi ter zdravstvena priporočila NIJZ, ki prebivalcem omogočajo prilagajanje vsakodnevnih aktivnosti ob epizodah onesnaženosti.
Nova evropska direktiva dodatno krepi zahteve po pravočasnem, preglednem in primerljivem obveščanju javnosti, kar bo še izboljšalo dostopnost in uporabnost podatkov.
Poleti letos pričakujemo Akt o krožnem gospodarstvu na ravni EU. Kaj bo prinesel?
Akt o krožnem gospodarstvu bo osrednji horizontalni zakonodajni okvir EU za nadaljnjo krepitev učinkovite rabe virov in preprečevanje nastajanja odpadkov. Gre za vsebinsko širok dosje, ki bo posegal na področja odpadkov, proizvodov, notranjega trga in industrijske politike.
Za Slovenijo bo ključno, da se v zakonodajni proces aktivno vključi, pravočasno oceni učinke in išče uravnotežen pristop med okoljskimi cilji in praktično izvedljivostjo, ob upoštevanju nacionalnih posebnosti.
Sistemska sprememba proizvajalčeve razširjene odgovornosti – predlog full cost modela
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE) je konec januarja na Gospodarski zbornici Slovenije predstavilo predlog novega t. i. full cost modela ravnanja z odpadno embalažo. Gre za pomembno spremembo sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), ki spreminja dosedanjo delitev stroškov med proizvajalce, občine, komunalna podjetja in gospodinjstva. Predlog je bil predstavljen tudi na platformi Krožnega gospodarstva skupaj z gradivi in posnetkom dogodka.
Obstoječi sistem temelji na deljeni odgovornosti: proizvajalci oziroma PRO-sistemi krijejo stroške prevzema, obdelave in recikliranja odpadne embalaže, stroški zbiranja iz gospodinjstev pa so vključeni v ceno obveznih občinskih javnih služb, ki jih neposredno plačujejo gospodinjstva. Proizvajalci letno za ravnanje z odpadno embalažo plačajo okoli 25 mio evrov, medtem ko strošek zbiranja, ki ga nosijo gospodinjstva, znaša med 43 in 48 mio evrov letno.
Takšna ureditev po mnenju zakonodajalca ne uresničuje v celoti načela »onesnaževalec plača«. Predlagani full cost model razširja finančno odgovornost proizvajalcev na celoten stroškovni krog ravnanja z odpadno embalažo, vključno z zbiranjem in ločevanjem iz gospodinjstev. Proizvajalci oziroma njihovi PRO-sistemi bi prevzeli 80 % stroškov zbiranja, kar pomeni finančni prenos v višini približno 36 mio evrov letno in bistveno spremembo strukture financiranja sistema.
Za proizvajalce in uvoznike to pomeni višje obveznosti, del stroškov pa se bo verjetno prenesel v cene izdelkov, s čimer bo strošek za potrošnike bolj pregleden in skladnejši z okoljskimi načeli. Model naj bi hkrati spodbudil okoljsko boljše oblikovanje embalaže, saj bi diferencirani prispevki upoštevali reciklabilnost, količino in sestavo embalaže.
Za občine in komunalna podjetja sprememba odpira vprašanja metodologije obračuna stroškov in stabilnega financiranja javnih služb. V razpravah so bili izraženi pomisleki glede finančne vzdržnosti sistema, zato bo ključna natančna zakonska in podzakonska ureditev.
MOPE napoveduje spremembe več predpisov s področja varstva okolja in gospodarskih javnih služb. Novi model naj bi se začel uvajati v drugi polovici leta 2026, predvidena pa je postopna prilagoditev. Ureditev sledi evropskemu okviru, ki omogoča sisteme, v katerih proizvajalci krijejo celotne ali pretežne stroške ravnanja z odpadki, ob pogoju preglednosti, sorazmernosti in učinkovitosti.
